Jedro

Po določbah 10. člena ZDDDO je oseba, ki nima statusa kmeta, lahko deležna davčne oprostitve le v primeru, če deduje zaščiteno kmetijo kot celoto. Če deduje kmetijo, ki ni zaščitena, ali (posamezno) kmetijsko zemljišče, je oprostitve deležna samo, če ima ob dedovanju pravno priznan položaj kmeta. Ker gre za davčno oprostitev in torej za določbe, ki predstavljajo izjemo od siceršnje splošne obveznosti plačila davka, ni podlage za to, da se jih razlaga širše, kot so zapisane.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo tožeči stranki za prejeto dediščino po pokojnem A.A. odmeril in naložil v plačilo davek na dediščine in darila od davčne osnove 93 686,78 EUR v znesku 5 958,07 EUR.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožnica na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Radovljici št. D 208/2009 z dne 20. 5. 2009 dedinja po pokojnem bratu A.A. ter zato na podlagi določb Zakona o davku na dediščine in darila (Uradni list RS, št. 117/06 – v nadaljevanju: ZDDD) zavezanka za plačilo davka, ki se se odmeri od vrednosti podedovanega premoženja v času nastanka davčne obveznosti in po odbitku dolgov, stroškov in bremen, ki odpadejo na premoženje, od katerega se plačuje ta davek. Glede vrednosti podedovanega premoženja davčni organ ugotavlja, da se davek od premičnega premoženja ne odmeri, kot vrednost podedovane nepremičnine, to je parc. št. 618 k.o. B. – stavbno zemljišče 555 m2, gospodarsko poslopje 158m2, stanovanjska stavba 111 m2 - pa se skladno z določbami 23. člena ZDDD upošteva vrednost iz cenitve, ki jo je posredovala tožeča stranka in po kateri znaša skupna vrednost nepremičnine 171 457,03 EUR. Od ugotovljene vrednosti se odšteje plačilo dolga, izplačilo preostalima dedinjama, plačilo sodne takse in pogrebni stroški po sklepu o dedovanju. Upoštevajo se tudi stroški, ki jih je uveljavljala tožnica kot stroške oskrbe in priprave kurjave, ter na ta način ugotovi davčna osnova za odmero davka na dediščino v višini 93 686,78 EUR, od katere se, skladno z določbami točke a) 8. člena ZDDD, ki velja za dediče drugega dednega reda, opravi davčna odmera. Oprostitve davka za podedovane nepremičnine, ki ga je uveljavljala tožnica v odmernem postopku, davčni organ ni priznal. Ugotavlja namreč, da je predmet dedovanja le ena parcela, ki spada v območje kmetijskih zemljišč, in da zato niso izpolnjeni pogoji za oprostitev iz 1. točke 10. člena ZDDD.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori navaja, da iz podatkov, ki so v spisih, ne sledi, da bi bili v konkretnem primeru izpolnjeni zakonski pogoji za oprostitev, ki jo tožnica (ponovno) uveljavlja v pritožbi. Pri tem kot nesporno izpostavlja dejstvo, da sta tožnica in njen mož že lastnika zaščitene kmetije, ki obsega vrsto nepremičnin v isti k. o. (B.), kjer se nahaja tudi sporna parcela. Iz spisov razen tega sledi, da je bila ta parcela v preteklosti del kmetije, a jo je pokojni oče tožnice prepisal na njenega brata, da bi lahko dobil posojilo za gradnjo stanovanjske hiše. Zato je parcela prešla v lastništvo brata in zato ni bila zajeta z odločbo Upravne enote o določitvi zaščitene kmetije. Tožnica je torej podedovala nepremično premoženje, ki ne sodi pod zaščiteno kmetijo. Poleg tega tožnica nima statusa kmeta niti ni na podlagi sklepa o dedovanju prevzela zaščitene kmetije ali podedovala cele kmetije. Podedovala je le eno parcelo, to pa ne zadošča za priznanje oprostitve davka na podlagi določb ZDDD. Kolikor tožnica predlaga opredelitev zemljišča kot dela zaščitene kmetije na podlagi določb Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev, pa drugostopni organ tožnici pojasni, da se o statusu kmetije v davčnem postopku ne odloča ter da je davčni organ pri presoji izpolnjevanja pogojev vezan na dokazila, zbrana v ugotovitvenem postopku.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in (smiselno) predlaga njeno odpravo. V tožbi navaja, da je bila kmetija očetova in da je bila zaščitena že leta 1978. Kmetijo je po očetovi smrti podedovala v celoti, razen parcele št. 618 k. o. B., ki jo je oče leta 1979 prepisal na brata, da je le-ta lahko dobil posojilo za gradnjo hiše. Po bratovi smrti je uradno podedovala tudi to parcelo, saj spada pod zaščiteno kmetijo, kot to sledi iz ponovne odločbe o zaščiteni kmetiji z dne 2. 2. 2009. Podedovano premoženje torej sodi pod zaščiteno kmetijo, zato se v skladu z 10. členom ZDDD davek ne plača. Na parceli stojijo gospodarsko poslopje, kozolec in četrtina stanovanjske hiše in torej objekti, brez katerih, skladno s 3. členom istega zakona, kmetija ne more delovati.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri izpodbijani odločitvi. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah 10. člena ZDDD, na katere se spravilno sklicujeta v svojih odločbah že oba upravna organa, ne plača davka na dediščine in darila tisti dedič ali obdarjenec, ki se po določbah zakona, ki ureja kmetijska zemljišča, šteje za kmeta, če podeduje oziroma dobi v dar kmetijsko zemljišče. Davka na dediščine tudi ne plača dedič ali obdarjenec – prevzemnik kmetijskega gospodarstva, ki se v skladu z zakonom, ki ureja dedovanje kmetijskih gospodarstev šteje za zaščiteno kmetijo, pa tudi v primerih, ko dedič ali obdarjenec – kmet podeduje ali dobi v dar celo kmetijo.

Oseba, ki nima statusa kmeta, je torej lahko deležna davčne oprostitve le v primeru, če deduje zaščiteno kmetijo kot celoto. Če deduje kmetijo, ki ni zaščitena, ali (posamezno) kmetijsko zemljišče, je oprostitve deležna samo, če ima ob dedovanju pravno priznan položaj kmeta. To dovolj jasno sledi iz zakonskih določb, ki so citirane zgoraj. Ker gre za oprostitve in torej za določbe, ki predstavljajo izjemo od siceršnje splošne obveznosti plačila davka, pa tudi ni podlage za to, da se jih razlaga širše, kot so zapisane.

V konkretnem primeru iz spisov kot nesporno sledi, da tožnica nima statusa kmeta. Spora tudi ni o tem, da ni dedovala kot prevzemnik kmetijskega gospodarstva (celotne) zaščitene kmetije. Dedovala je (le eno) parcelo. To pa pomeni, da ni podlage za davčno oprostitev, ki jo uveljavlja v tožbi in ki jo je pred tem uveljavljala že v davčnem postopku. Okoliščina, da podedovana parcela ponovno sodi pod zaščiteno kmetijo, kar tožnica izkazuje z odločbo Upravne enote, glede na povedano, na odločitev ne vpliva. Sodišče zato ni moglo slediti tožbenim navedbam in predloženi odločbi, temveč je izpodbijano odločbo spoznalo kot pravilno in zakonito.

Ker je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba zakonita, je tožbo na podlagi določb prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010) zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na nesporno dejansko podlago, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.