Jedro

Toženčeva izvajanja o tem, da sam na tožnico ni izvajal nobenih pritiskov in da za sporno ravnanje brata ni vedel, niso pravno pomembna za izpodbojnost pogodbe po prvem odstavku 60. člena ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu zahtevku in razveljavilo med pravdnima strankama dne 7.9.1996 sklenjeno kupoprodajno pogodbo, ker je ugotovilo, da jo je tožnica sklenila zaradi groženj toženčevega brata in je tožencu naložilo, da mora tožnici vrniti tudi originalne pogodbe, nanašajoče se na prodani poslovni prostor v stanovanjsko-poslovnem objektu ..., ki stoji na več parcelah v k.o... Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

V reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da se izpodbijana sodba spremeni ali razveljavi. Toženec poudarja v reviziji, da sam ni izvajal nasproti tožnici nikakršnih pritiskov ali groženj ter mu o sporu med tožnico in njegovim pokojnim bratom ni ničesar znanega. Pogodbo je sklepal v dobri veri in ni vedel ter tudi ni mogel vedeti, da pogodba ne bi bila odraz tožničine proste volje. Odločitev je materialnopravno napačna, temelječa na zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja o okoliščinah, ki zadevajo njegovo dobrovernost, ki jo je povzročila tožnica sama, ker mu ni omenila zatrjevane neprostovoljnosti.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožnici, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči nižjih stopenj sta razveljavili med pravdnima strankama dne 7.9.1996 sklenjeno kupoprodajno pogodbo, katere predmet je bil tožničin poslovni prostor v Mariboru, ker sta ugotovili, da je tožnica sklenila pogodbo zaradi resnih groženj toženčevega brata M. V. Odločitev, da je bila pogodba sklenjena zaradi grožnje v smislu 60. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), je bila oprta na naslednje dejanske ugotovitve: - M. V., toženčev brat, je posodil J. L. 10.000 DEM v tožničinem lokalu, vrnitev tega posojila v višini 100.000 DEM pa je brez podlage zahteval od tožnice in ker mu ta zahtevanega denarja ni izročila, je večkrat prišel v njen lokal ter tam razgrajal in kričal ter ji grozil, - glede navedenega je bilo splošno znano, da zoper njega tečejo kazenski postopki in da predstavlja nevarno osebo, - pred navedenim je bilo strah več drugih ljudi ter je bilo potrjeno, da je bilo zoper omenjenega vloženih več prijav zaradi groženj in izsiljevanj, - tožnica je grožnje toženčevega brata jemala resno in ga je sumila, da ji je prerezal avtomobilske gume in podtaknil paket, za katerega je mislila, da je v njem eksploziv, - tožnica se je čutila ustrahovano in se je bala za svoje življenje in premoženje do take mere, da je popustila psihičnim pritiskom in sklenila izpodbijano pogodbo, - toženec je sklenil pogodbo po navodilih svojega pokojnega brata in tožnici kupnine za prodani lokal ni izročil. Po presoji revizijskega sodišča utemeljujejo ugotovljene okolnosti v zvezi s sklenitvijo izpodbijane kupoprodajne pogodbe pravni sklep, da izpodbijana pogodba ni odraz tožničine volje, ker jo je sklenila zaradi nasilja in groženj toženčevega brata M.. Ugotovljeno ravnanje toženčevega brata predstavlja nedopustno grožnjo nasproti tožnici, ki je pri njej povzročila tak strah za varnost svojega življenja, da je zaradi tega sklenila s tožencem pogodbo. Intenzivnost tožničinega strahu potrjuje tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec sploh ni izročil tožnici kupnine, čeprav pogodba vsebuje podatek, da je kupnina plačana.

Revizija ni uveljavljala kakšnih procesnih kršitev v zvezi z izvajanjem dokazov, na katerih temelji dokazna ocena sodišč nižjih stopenj. Na tako oceno je zato revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Toženčeva izvajanja o tem, da sam na tožnico ni izvajal nobenih pritiskov in da za sporno ravnanje brata ni vedel, niso pravno pomembna za izpodbojnost pogodbe po prvem odstavku 60. člena ZOR, sicer pa predstavljajo v revizijskem postopku nedovoljeno poseganje v dejanske ugotovitve. Pri tem toženec očitno zanemarja tudi ugotovitve, ki zadevajo plačilo kupnine in ki prav tako potrjujejo pravilnost sprejete presoje. Razveljavitev pogodbe, sklenjene v ugotovljenih okoliščinah, utemeljuje tako prvi odstavek 60. člena ZOR, pa tudi prvi odstavek 112. in 113. člena ZOR.

Revizijsko sodišče na podlagi povedanega ocenjuje, da toženčeva revizija v smeri zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Kakšnih uradoma upoštevnih kršitev glede uporabe materialnega prava revizijsko sodišče ni ugotovilo. Zato je toženčevo neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).