Jedro

Dogovor med delavcem in delodajalcem o višji urni postavki, kot je določena v pogodbi o zaposlitvi, je dopusten, vendar tak dogovor ne pomeni, da se je delavec odpovedal drugim pravicam iz delovnega razmerja (na primer pravici do regresa za letni dopust, povračilu stroškov za prehrano med delom).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust, in sicer: za leto 2003 v bruto znesku 551,54 EUR ter od tega zneska odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2005 dalje do plačila, za leto 2004 v bruto znesku 575,25 EUR ter od tega zneska odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2005 dalje do plačila, za leto 2005 v bruto znesku 667,66 EUR ter od tega zneska odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2005 dalje do plačila, za leto 2006 v bruto znesku 667,66 EUR ter od tega zneska odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2006 dalje do plačila in za leto 2007 sorazmerni del regresa za letni dopust v bruto znesku 205,86 EUR ter od tega zneska odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2007 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (1. odstavek izreka). Višji tožbeni zahtevek iz naslova regresa za letni dopust (zakonske zamudne obresti pred 19. 3. 2005) je zavrnilo (2. odstavek izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova dodatka za terensko delo plačati znesek 3.301,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 712,95 EUR od 19. 3. 2005 dalje do plačila, od zneska 440,92 EUR od 19. 3. 2005 dalje do plačila, od zneska 1.022,31 EUR od 26. 1. 2006 dalje do plačila, od zneska 391,30 EUR od 26. 7. 2006 dalje do plačila, od zneska 442,25 EUR od 26. 1. 2007 dalje do plačila in od zneska 292,02 EUR od 26. 6. 2007 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (3. odstavek izreka). Kar je tožnik iz tega naslova zahteval več ali drugače (zakonske zamudne obresti od 1. dne posameznega meseca oziroma obdobja in pred 19. 3. 2005) je zavrnilo (4. odstavek izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova regresa za prehrano plačati znesek 3.301,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 712,95 EUR od 19. 3. 2005 do plačila, od zneska 440,92 EUR od 19. 3. 2005 dalje do plačila, od zneska 1.022,31 EUR od 26. 1. 2006 dalje do plačila, od zneska 391,30 EUR od 26. 7. 2006 dalje do plačila, od zneska 442,25 EUR od 26. 1. 2007 dalje do plačila in od zneska 292,02 EUR od 26. 6. 2007 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (5. odstavek izreka). Kar je tožnik iz tega naslova zahteval več ali drugače (zamudne obresti od 1. dne posameznega meseca oziroma obdobja pred 19. 3. 2005) je zavrnilo (6. odstavek izreka). Zavrnilo je zahtevek tožnika, da ji je tožena stranka dolžna obračunati in izplačati iz naslova nadurnega dela za obdobje od 3. 11. 2002 do 10. 5. 2007 znesek 5.697,67 EUR bruto ter od tega zneska obračunati in odvesti davke in prispevke, izplačati pa neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 923,54 EUR od 26. 1. 2004 dalje do plačila, od zneska 917,96 EUR do 26. 1. 2005 dalje do plačila, od zneska 1.279,08 EUR od 26. 1. 2006 dalje do plačila ter od zneska 2.577,09 EUR od 26. 1. 2007 dalje do plačila (7. odstavek izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške postopka 961,52 EUR, od izteka paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (8. odstavek izreka).

Zoper ugodilni del sodbe, smiselno pa tudi zoper odločitev o pravdnih stroških, se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa naloži povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je sodišče napačno zaključilo, da tožena stranka ni ugovarjala, da je tožnik delal izven sedeža podjetja niti ne, da bi mu terenski dodatek že plačala. Že v prvi vlogi je navajala, da je zahtevek tožnika v celoti neutemeljen. Tožnik je tujec in mu že iz tega razloga ne pripada terenski dodatek. Iz 50. člena Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti izhaja, da se terenski dodatek in dnevnica izključujeta. Iz priloženih plačilnih list je razvidno, da je tožniku plačevala dnevnice in prevoz na delo do septembra 2005, od tedaj dalje pa stroške za prehrano in prevoz na delo. Vseskozi mu je plačevala tudi stroške nočitve, vse navedene kategorije pa se izključujejo z zahtevkom po izplačilu terenskega dodatka. Le če gre za bivanje in delo na terenu izven sedeža organizacijske enote in stalnega (začasnega) bivališča delavca, ob dodatnem pogoju, da ima delavec organizirano prehrano in prenočišče, je delavcu zagotovljena pravica do terenskega dodatka. Če ti pogoji niso izpolnjeni, in glede na začasno prebivališče tožnika niso, mu ne pripada terenski dodatek, prav tako mu za to obdobje ne pripada niti dnevnica. Sodišče je njene trditve napačno ocenilo in na te sprejelo napačno odločitev. Ni jasno, od kod sodišču podatek, da je tožnik delal in prenočeval izven kraja sedeža tožene stranke in da je zato upravičen do terenskega dodatka. Tega sodišče ne pojasni, zato je v tem delu nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Iz potrdil o plačilu za storitve prenočišča, je razvidno, da je tožnik praviloma bival v kraju, kjer so se opravljala dela. Ker tožnik v Republiki Sloveniji ni imel stalnega prebivališča, bival pa je v kraju, kjer so se dela opravljala in je to predstavljalo njegovo začasno prebivališče v Republiki Sloveniji, tožnik do terenskega dodatka ni upravičen. Sodišče je odločilo brez izvedenca ekonomske stroke, čeprav ga je pravočasno in pravilno predlagala, pri čemer zavrnitve tega dokaznega predloga niti ni natančno obrazložilo. Sodišče ne razpolaga s strokovnim ekonomskim znanjem, zato je sodba nezakonita. Sodišče je tudi nekritično oprlo sodbo na izpovedbe prič, ki jih je predlagal tožnik, ki pa so neverodostojne, saj so vsi tožnikovi bližnji sorodniki. Nadalje navaja, da sta s tožnikom za način izplačila sklenila dogovor, in sicer, da mu bo za opravljeno delo v gotovini plačala dogovorjeni znesek, katerega višina bo odvisna od količine opravljenih ur in cene ure, za katero sta se dogovorila. To je na pričanju potrdil tudi tožnik, vendar se sodišče do njegove izjave ni opredelilo. Poudarja, da je navedena cena vključevala osnovno plačo, nadurno delo ter tudi vse dodatke, nadomestila in povračila stroškov, poleg tega mu je plačevala tudi bivanje. Slednje izhaja iz predloženih računov. Sodišče napačno ugotavlja, da takšen dogovor ni obstajal, saj bi moralo upoštevati pričevanje zakonitega zastopnika tožene stranke in prič U.L. in A.I. ter D.J.. Priče so izpovedale, da jim direktor ni z ničemer škodoval, saj jim je izplačeval na roke, zagotovil jim je stanovanje in malico, kar so vštevali v urno postavko. Ni res, da se tožena stranka ni dogovarjala, kaj urna postavka predstavlja, saj so priče izpovedale, da so se pred pričetkom dela dogovorili, da dobijo urno postavko in kaj ta vse zajema. Poleg tega jim je nudila tudi stanovanje. Delavcem ni kršila pravic iz delovnega razmerja, imeli so poseben dogovor, ker so delavci, še posebno tožnik, tako želeli. Tožnik je z dogovorom o urni postavki dobil več, kot če bi dobil izplačilo po pogodbi. Ker je sodišče njeno argumentacijo sprejelo le v delu, kjer je odločilo o nadurnem delu, je sodba nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju. Sodba je podprta s pričevanjem neverodostojnih sorodnikov, ki so vsi delali pri toženi stranki in imajo interes pričati v interesu tožnika. Sodišče bi moralo njihove izjave oceniti vsaj v kontekstu z drugimi pričanji prič, ki jih je sama predlagala, česar pa ni storilo. Sodišče bi moralo s pomočjo izvedenca ekonomske stroke preveriti, ali je bil tožnik s plačilom po urni postavki dejansko prikrajšan za vtoževane zneske ali ne. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPP) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, katere uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke, kot svojega bivšega delodajalca, za obdobje zaposlitve od 3. 11. 2002 do 10. 5. 2007 zahteva plačilo neizplačanega regresa za letni dopust, plačilo opravljenih nadur, plačilo regresa za prehrano in plačilo terenskega dodatka.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z vprašanjem utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na vtoževano plačilo za neizplačan regres za letni dopust, regres za prehrano in terenski dodatek (zoper odločitev sodišča prve stopnje glede nadur ni pritožbe in je odločitev v tem delu postala pravnomočna) ugotovilo vse pravnoodločilne okoliščine, in sicer, da je tožena stranka delavcem plačilo za opravljeno delo obračunavala in izplačevala po ustno dogovorjeni urni postavki „satnici“, ki ni bila rezultat posebnih dogovarjanj, temveč je bila določena s strani tožene stranke; da je urna postavka zajemala plačilo za opravljene delovne ure, tako redne kot nadurne in da tožnik v vtoževanem obdobju ni prejel regresa za letni dopust, regresa za malico niti terenskega dodatka.

Pritožbeno sodišče se s temi dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje strinja. Sodišče prve stopnje je namreč v postopku izvedlo vse dokaze, ki so bili predlagani za ugotovitev pravnoodločilnih dejstev, izvedbo ostalih predlaganih dokazov pa je utemeljeno zavrnilo. Navedena sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in prepričljivi. Na podlagi pravilno ugotovljene dejanske podlage, ki vključuje vse pravnoodločilne okoliščine, je ob upoštevanju določb materialnega prava pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožnika delno utemeljen in mu v tem delu ugodilo. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja in jih zato ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navajanji pa še dodaja: Tožnik in tožena stranka sta imela v vtoževanem obdobju sklenjenih več pogodb o zaposlitvi za določen čas, v katerih je bila dogovorjena plača v bruto znesku. Dejansko pa je tožena stranka tožniku plačilo za opravljeno delo obračunavala in izplačevala po posebni ustno dogovorjeni urni postavki „satnici“. Sporno je, kaj je ta ustno dogovorjena urna postavka vsebovala.

Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi predložene dokumentacije in zaslišanja prič (N.K., M.R., H.K., U.L., A.I. in D.J.) pravilno zaključilo, da je ustno dogovorjena urna postavka vsebovala zgolj plačilo za dejansko opravljene ure in da tožena stranka tožniku v vtoževanem obdobju ni izplačala regresa za letni dopust, regresa za prehrano ter terenskega dodatka. Očitek pritožbe, da sodišče prve stopnje navedeni dokazni zaključek gradi izključno na zaslišanju prič (N.K., M.R. in H.K.), predlaganih s strani tožnika, je neutemeljen. V skladu z 8. členom ZPP namreč sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana. Glede na skladna pričevanja prič N.K., M.R. in H.K., je zgoraj navedeni zaključek sodišča prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, utemeljen. Dokazna ocena pa je vestna, skrbna in analitično sintetična, kot to veleva 8. člen ZPP. Tudi dejstvo, da je priča N.K. tožnikov svak in da je priča M.R. poročen s tožnikovo sestro, tega zaključka ne uspe omajati, kar sicer uveljavlja tožena stranka v pritožbi. Sicer pa tudi priče, predlagane s strani tožene stranke, niso izpovedovale, da naj bi med toženo stranko in delavci obstajal izrecen in nedvoumen dogovor o tem, kaj naj bi bilo v urno postavko vključeno niti niso skladno izpovedovale, kaj naj bi le-ta dejansko vključevala. Pravilen je tudi dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da so priče, predlagane s strani tožene stranke, izpovedovale v smislu, da so se delavci pravicam dejansko odpovedali, saj je bilo takšno plačilo (po ustno dogovorjeni urni postavki) za njih ugodneje. Že sodišče prve stopnje pa je pravilno pojasnilo, da se tem pravicam delavci ne morejo veljavno odpovedati. Delavec je namreč kot šibkejša stranka pogodbe o zaposlitvi zaščiten pred kršenjem pravic iz delovnega razmerja. Dogovor o višji urni postavki med delavcem in delodajalcem, kot je pogodbeno določena, je dopusten, nikakor pa to ne pomeni, da se je delavec na račun višje ustno dogovorjene urne postavke odpovedal ostalim pravicam iz delovnega razmerja (v tem primeru regresu za letni dopust, regresu za prehrano).

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenca ekonomske stroke preveriti, ali je bil tožnik s plačilom po urni postavki dejansko prikrajšan za vtoževane zneske. Z ozirom na ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku v vtoževanem obdobju regresa za letni dopust, regresa za prehrano in terenskega dodatka ni izplačala, in mu je le-to dolžna plačati, vprašanje o morebitnem prikrajšanju glede na višjo urno postavko v tem sporu ni pravno relevantno.

Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova dodatka za terensko delo priznalo znesek 3.301,75 EUR. Pritožba v tem delu izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, saj meni, da niso izpolnjeni pogoji po 50. členu Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti. V 4. točki 55. člena Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti (Ur. l. RS, št. 7/98, 19/00 in 82/04), ki se je uporabljala do 2. 1. 2005, je bilo določeno, da so delavci upravičeni do terenskega dodatka, če delajo na terenu izven sedeža podjetja oziroma delodajalca ali poslovne enote oziroma izven kraja stalnega ali začasnega prebivališča ter če sta na terenu organizirana prehrana in prenočišče, vendar le, če vsakodnevno vračanje v kraj stalnega prebivališča ni smotrno. Od 3. 1. 2005 dalje veljavna Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti (Ur. l. RS, št. 1/05) je v 1. odstavku 50. člena sprva določala, da so delavci upravičeni do terenskega dodatka – povračila stroškov za delo na terenu, kot povračila stroškov prenočišča in povračila za dodatno prehrano, če delajo na gradbiščih (deloviščih). V 2. odstavku istega člena pa je bilo nadalje določeno, da delodajalec v primerih iz prvega odstavka te točke, ko se delavec ne vrača v kraj prebivališča, zagotovi prenočišče in dodatno prehrano. Ta člen je bil s spremembami in dopolnitvami Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti (Ur. l. RS, št. 100/05), ki so začele veljati od 1. 11. 2005 dalje, spremenjen, in sicer je v 1. odstavku 50. člena določeno, da terenski dodatek oziroma povračilo stroškov za delo na terenu pripada delavcu, ki najmanj dva dni zaporedoma dela in prenočuje izven kraja svojega prebivališča in izven kraja sedeža delodajalca. Po 2. odstavku istega člena tako v primeru, če delodajalec za delo na terenu zagotovi tako prehrano kot prenočevanje, delavcu pripada terenski dodatek v višini zgornjega zneska iz uredbe. V kolikor pa delodajalec ne zagotavlja prehrane in prenočevanja za delo na terenu, pa pripada delavcu povračilo stroškov za delo na terenu v višini zgornjega zneska in pod pogoji, ki veljajo za dnevnice in prenočevanje v uredbi (3. odstavek 50. člena).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je tožnik ves čas zaposlitve pri toženi stranki delal in prenočeval izven kraja sedeža tožene stranke, tožena stranka mu je ves čas krila stroške bivanja, ni pa mu zagotavljala prehrane, ni krila stroškov zanjo in mu tudi ni plačevala dnevnic. Pritožbeno sodišče se z navedenimi ugotovitvami strinja, nenazadnje je bilo tudi v pogodbah o zaposlitvi (priloga A1) izrecno predvideno, da bo tožnik delo opravljal na terenu oziroma izven sedeža delodajalca. Tožena stranka v postopku tudi ni zatrjevala, da tožnik v spornem obdobju ni delal izven sedeža podjetja, zatrjevala je zgolj, da tožnik nikoli ni delal izven svojega začasnega prebivališča. Pritožbeno sodišče opozarja, da je na delodajalcu dokazno breme, da dokaže, da delavec v spornem obdobju do terenskega dodatka ni bil upravičen, še zlasti glede na izrecno določilo v sklenjenih pogodbah o zaposlitvi, da bo tožnik v zvezi z opravljanjem dela upravičen tudi do terenskega dodatka. Navedenega dejstva, da tožnik nikoli ni opravljal dela izven svojega prebivališča, pa tožena stranka ni dokazala. Potrdila o plačilu za storitve nočitve, na katere se sklicuje tožena stranka v pritožbi in katere je predložila že v postopku pred sodiščem prve stopnje, izkazujejo zgolj dejstvo, da je tožena stranka tožniku zagotavljala prenočišče, kar je bilo v postopku tudi pravilno ugotovljeno, ne izkazujejo pa dejstva, da tožnik dela ni opravljal izven svojega prebivališča, kot to zmotno meni pritožba. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožniku terenski dodatek ne pripada že iz razloga, ker je tujec, saj pravica do terenskega dodatka ni vezana na državljanstvo.

Terenski dodatek predstavlja po svoji vsebini povračilo stroškov, ki jih ima delavec zaradi dela na terenu, če dela na določenem območju, kot ga opredeljuje kolektivna pogodba, pa mu na terenu delodajalec organizira prenočišče in prehrano. Če delodajalec delavcu prehrane ne organizira, ima delavec pravico do izplačila dnevnice (kot povračilo stroškov za prehrano). Ker je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da je tožena stranka tožniku za delo na terenu zagotavljala le prenočišče, ne pa tudi organizirane prehrane, je bil tožnik za navedeno obdobje upravičen vsaj do izplačila vtoževanega terenskega dodatka.

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).