Jedro

Če bi stranki kolektivne pogodbe izrazili skupno voljo, da se pri izračunu višine plač upošteva vsaka sprememba življenjskih stroškov (torej tudi znižanje), bi moralo biti to izrecno zapisano v kolektivni pogodbi oz. prilogi k njej. Ker pa ta govori le o dvigu in rasti plač, ne pa tudi o možnosti znižanja plač, če se življenjski stroški zmanjšajo, nasprotni udeleženec ni ravnal zakonito (je kršil kolektivno pogodbo) s tem, ko je plače znižal na račun zmanjšanja življenjskih stroškov.

Spor glede pravilnega obračunavanja plač glede na določbe kolektivne pogodbe spada med spore o izvrševanju kolektivne pogodbe med strankama. Gre za kolektivni spor o pravicah, ki nastane, kadar se stranki ne strinjata z načinom izvajanja določb veljavne kolektivne pogodbe ali ena od strank ugotavlja njeno kršitev. Ker gre za tak spor, je predlagatelj aktivno legitimiran za vložitev predloga, kot ga je postavil, to je, da nasprotni udeleženec delavcem na novo obračuna plače, tako da upošteva pravilno vrednost izhodiščne plače glede na rast življenjskih stroškov, ter da delavcem izplača razliko med izplačanimi plačami in plačami, ki bi jih morali prejeti.

Izrek

Pritožba nasprotnega udeleženca se zavrne in se potrdi 1. tč. izreka izpodbijane sodbe, pritožbi predlagatelja pa se ugodi in se izpodbijana sodba v 2. tč. izreka spremeni tako, da se v tem delu v celoti glasi: „Ugotovi se, da je nasprotni udeleženec kršil podjetniško kolektivno pogodbo L. d.d. iz decembra 2006, ker je pri plačah za februar in marec 2010 uporabil indeks kolektivne delovne uspešnosti, ki je bil izračunan v nasprotju s podjetniško kolektivno pogodbo.“ Sklep sodišča prve stopnje se razveljavi v celoti in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nasprotni udeleženec kršil podjetniško kolektivno pogodbo L. d.d. iz decembra 2006 s tem, ko je pri plačah od novembra 2008 do januarja 2009 ter v juliju 2009, septembru 2009, decembru 2009 in januarju 2010 znižal osnovne plače na račun znižanja življenjskih stroškov (1. tč. izreka). Nadalje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je nasprotni udeleženec kršil podjetniško kolektivno pogodbo L. d.d. iz decembra 2006, ker je pri plačah za februar in marec 2010 uporabil indeks kolektivne delovne uspešnosti, ki je bil izračunan v nasprotju s podjetniško kolektivno pogodbo (2. tč. izreka). Sodišče prve stopnje je nadalje zavrglo tožbeni zahtevek iz II. in III. tč. predloga, ki se nanaša na obračun plače in izplačilo razlike v plači posameznim delavcem nasprotnega udeleženca (1. tč. izreka sklepa) ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (2. tč. izreka sklepa).

Zoper zavrnilni del sodbe (2. tč. izreka) in sklep se pritožuje predlagatelj iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da predlogu v celoti ugodi. Poudarja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je organizacijsko navodilo iz leta 1991 še vedno v veljavi, kljub 10. točki prehodnih in končnih določb Tarifne priloge podjetniške kolektivne pogodbe, ki pravi, da se s 1. 1. 2008 preide na nov sistem izračunavanja variabilnega dela plače, ki bo dogovorjen med delodajalci in delojemalci. Če je navedeno, da se preide na nov sistem, to pomeni, da prejšnji sistem pač prenehal veljati in sicer ne glede na to, ali je bil sprejet kakšen drugačen sistem nagrajevanja. V kolikor pa to navodilo velja, bi ga moralo sodišče prve stopnje dosledno upoštevati. Variabilni del plače bi nasprotni udeleženec lahko obračunaval le po kriterijih, ki so določeni v tem navodilu. Izvedenec finančne stroke je nesporno ugotovil, da kriteriji, ki jih je nasprotni udeleženec upošteval pri določitvi indeksa, v formalnem smislu niso skladni s kriteriji organizacijskega navodila, temveč so bliže ugotavljanju poslovne uspešnosti, ter da so med kriteriji le posredno zajeti tudi kriteriji iz organizacijskega navodila. Nedvomno nasprotni udeleženec ni striktno upošteval kriterijev iz organizacijskega navodila, temveč je upošteval tudi druge kriterije, ki v tem navodilu niso določeni, zato je očitno, da je kršil podjetniško kolektivno pogodbo. Pri določitvi plač je potrebno striktno upoštevati dogovorjene kriterije in nikakor ni moč soglašati s stališčem sodišča, da je dovolj, da se pri določanju plač po vsebini upošteva kolektivno pogodbo in predpise, ki se uporabljajo kot njen del. Dogovorjene kriterije je potrebno upoštevati takšne, kot so bili določeni. Upoštevanje po vsebini privede do relativizma, ki pa je nevzdržen. K upoštevanju kriterijev po vsebini tudi ne more vplivati ugotovitev izvedenca, da posameznih kriterijev drugače kot smiselno oz. po vsebini ni mogoče več upoštevati. Če jih ni mogoče upoštevati, se jih pač ne upošteva. Posebej še, ker gre v konkretnem primeru za kriterije, ki dejansko pomenijo ugotavljanje poslovne uspešnosti, kot je pojasnil izvedenec. Poslovno uspešnost kot del plače pa se lahko upošteva le, če je to dogovorjeno s kolektivno pogodbo. Določba 46. čl. panožne kolektivne pogodbe pravi, da kriterije za določitev dela plače na podlagi uspešnosti poslovanja določita delodajalec in sindikat pri delodajalcu ob sprejemu letnega poslovnega načrta. Do takega dogovora pa ni prišlo, zato nasprotni udeleženec pri ugotavljanju delovne uspešnosti ni mogel uporabiti kriterijev, ki se vežejo na poslovno uspešnost in niso navedeni v organizacijskem navodilu. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da uporabljeni kriteriji niso skladni s kriteriji iz podjetniške KP, nato pa je zahtevek za ugotovitev kršitve KP nepravilno zavrnilo. Sklep o zavrženju predloga v II. in III. tč. ni pravilen. Drži, da so bili zahtevki splošno postavljeni in da so morda tudi neizvršljivi, vendar pa to ni razlog za zavrženje. Meritorna odločitev bi dejansko pomenila vmesno sodbo, s katero bi bilo rešeno vprašanje temelja. Predlagatelj meni tudi, da je za tak zahtevek aktivno legitimiran. Gre za to, da se sanira nezakonito stanje, ter da se ob ugotovljeni kršitvi nasprotnemu udeležencu naloži odpravo nezakonitosti in ponoven obračun plač v zvezi z uporabljenimi kriteriji, tako da se delavcem nadoknadi tisto, kar jim je bilo nezakonito odtegnjeno. Predvsem pa ima postavitev takšnega zahtevka praktičen vidik, saj se s tem izognemo velikemu številu tožb, ki bodo imele precejšnje finančne posledice za nasprotnega udeleženca in tudi za delavce. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper ugodilni del sodbe (2. tč. izreka) se pritožuje nasprotni udeleženec iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da predlog v celoti zavrne. Nasprotni udeleženec nasprotuje jezikovni razlagi 8. tč. 2. odst. tarifne priloge h KP, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Namen te določbe je sodišče tolmačilo napačno. Nasprotni udeleženec je vseskozi za obračun plač uporabljal uradno javno objavljeni mesečni podatek, to je podatek mesečno objavljenega indeksa o gibanju življenjskih stroškov v RS za izračun plač, tako kot se je le ta gibal (glede na to, ali so stroški rasli ali padali), saj je namen te določbe sledenje višine plač gibanju življenjskih stroškov. Sodišče bi moralo uporabiti logično in namensko razlago in ne samo jezikovne. Da je pritrditi mnenju nasprotnega udeleženca dokazuje tudi zapisano v določilu, da se izvaja (sledenje višine plač gibanju življenjskih stroškov) mesečno na osnovi uradno objavljenih podatkov. Nelogično je, da mora nasprotni udeleženec po eni strani ohranjati rast plač in po drugi strani upoštevati uradno mesečno objavo indeksa gibanja življenjskih stroškov, saj je eno z drugim v izrazitem nasprotju. Nasprotni udeleženec je dosledno izpolnjeval obveznosti. V tekstu uporabljen izraz „rast“ je zapisan samo zato, ker je bil tekst oblikovan v času inflacije. Besedna razlaga spornega določila je pomanjkljiva, saj očitno obe stranki ne razumeta pogodbenega določila enako. Sodišče bi moralo uporabiti skupen namen pogodbenih strank v zvezi z razlago in sicer na podlagi poteka pogajanj in razjasnitvijo vseh okoliščin pred sklenitvijo KP v letu 2006 in tako tudi njenega tarifnega dela. Sodišče tega določila neutemeljeno ni presojalo v takem okviru. Nasprotni udeleženec je zasledoval cilj uskladitve nominalne vrednosti plač glede na razmere v Republiki Sloveniji, s tem pa ohranjanje vrednosti plačila dela.

Pritožba predlagatelja je utemeljena, pritožba nasprotnega udeleženca pa je neutemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Ugotovitev kršitve podjetniške kolektivne pogodbe zaradi znižanja osnovnih plač zaradi znižanja življenjskih stroškov: Podjetniška kolektivna pogodba nasprotnega udeleženca iz decembra 2006 v 8. tč. tarifne priloge z naslovom „Usklajevanje in rast plač“ določa, da se z rastjo življenjskih stroškov povečajo vse osnovne plače s 1. 8. 2006 za 2,1 %. Od 1. 1. 2007 dalje se realizacija dviga plač z rastjo življenjskih stroškov izvaja tekoče mesečno na osnovi uradno objavljenih podatkov o rasti življenjskih stroškov. Prvo povečanje v letu 2007 se izvede od prvi objavi podatkov o rasti življenjskih stroškov v letu 2007 za leto 2007 in velja od prve možne izplačane plače dalje brez poračunov za nazaj. Med strankama ni bilo sporno, da je nasprotni udeleženec pri plači za sporne mesece (november in december 2008, januar, julij, september in december 2009 ter januar 2010) upošteval podatek o gibanju življenjskih stroškov tako, da je plače svojih delavcev znižal. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je določilo 1. in 2. odst. 8. tč. tarifne priloga jasno in govori zgolj o povečanju osnovnih plač z rastjo življenjskih stroškov, ne pa o usklajevanju plač z gibanjem življenjskih stroškov. Odločilo je, da to določilo nasprotnemu udeležencu ne daje podlage za to, da plače zniža v kolikor se življenjski stroški zmanjšajo. Sodišče se pri tem sklicuje na 82. čl. Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001), po katerem se določila pogodb uporabljajo tako, kot se glasijo. Na podlagi navedenega je ugotovilo, da je nasprotni udeleženec kršil podjetniško kolektivno pogodbo, ko je pri plačah od novembra 2008 do januarja 2009 ter v juliju 2009, septembru 2009, decembru 2009 in januarju 2010 znižal osnovne plače na račun znižanja življenjskih stroškov. Pritožbeno sodišče soglaša s tem stališčem sodišča prve stopnje in zavrača pritožbene navedbe nasprotnega udeleženca, da je sodišče prve stopnje namen te določbe tolmačilo napačno. Pritožbenemu zavzemanju nasprotnega udeleženca za drugačno razlago spornega določila ni mogoče slediti. Že jezikovna razlaga pogodbenih določil (1. odstavek 82. čl. OZ) nasprotuje pritožbenim razlogom nasprotnega udeleženca in pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje. Drži sicer pritožbena navedba, da je pogodbeno določilo sporno takrat, kadar mu pogodbeni stranki pripisujeta drugačen oz. različen pomen. Povedano drugače, določilo je sporno, če ena pogodbena stranka trdi, da ima določen pomen, druga pogodbena stranka pa trdi, da je njegov pomen drugačen. Kadar je določilo med strankama sporno, ga je potrebno razlagati in to je sodišče prve stopnje tudi storilo. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče pri razlagi uporabilo tako gramatikalno kot namensko razlago sporne določbe. Prvostopenjsko sodišče je sicer izrecno navedlo, da je med strankama določilo sicer sporno, vendar je dovolj jasno, da ga je mogoče uporabljati tako, kot se glasi. Kljub temu pa je določilo razložilo tudi po namenu. Zaključilo je namreč, da bi v primeru, če bi stranki kolektivne pogodbe izrazili skupno voljo, da se pri izračunu višine plač upošteva vsaka sprememba življenjskih stroškov (torej tudi znižanje), bi to moralo biti izrecno zapisano v kolektivni pogodbi oz. prilogi k njej. Ker pa stranki v tej določbi govorita le o dvigu in rasti plač ne pa tudi o možnosti znižanja plač, če se življenjski stroški zmanjšajo, ni možno slediti interpretaciji, kot jo ponuja nasprotni udeleženec. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je določilo jasno, zato ga je potrebno uporabiti tako, kot se glasi. Glede na navedeno je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je nasprotni udeleženec kršil določilo 8. tč. tarifne priloge h podjetniški kolektivni pogodbi iz leta 2006 s tem, ko je v navedenih mesecih plače znižal na račun znižanja življenjskih stroškov, saj za to ni imel podlage v kolektivni pogodbi. Na podlagi določila 353. člena ZPP je zato sodišče druge stopnje pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo in v 1. tč. izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ugotovitev kršitve podjetniške kolektivne pogodbe zaradi uporabe indeksa kolektivne delovne uspešnosti: V 22. čl. podjetniške kolektivne pogodbe iz decembra 2006 je določeno, da je med drugim akt, ki je sestavni del te kolektivne pogodbe tudi Organizacijsko navodilo o kolektivni uspešnosti (iz leta 1991) in sicer v vsebinah, ki niso vključene v tarifni del te podjetniške kolektivne pogodbe. Med strankama ni sporno, da gre za organizacijsko navodilo za ugotavljanje uspešnosti sektorjev in programskih enot predstavništev prodaje z dne 4. 3. 1991. Prav tako ni spora o tem, da je nasprotni udeleženec v spornem obdobju obračunal plače na podlagi Obvestila o spremembi indeksa kolektivne uspešnosti z dne 27. 2. 2010. Nasprotni udeleženec je 30. 3. 2010 obvestil predlagatelja o spremembi indeksa kolektivne uspešnosti za posamezne profitne centre in podporne službe za marec 2010, podobna pa so tudi obvestila za april, maj in junij (določeni so bili indeksi za različne enote nasprotnega udeleženca). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da Organizacijsko navodilo o kolektivni uspešnosti iz leta 1991 še vedno velja, zato je ugotavljalo, ali je nasprotni udeleženec po vsebini obračunaval plačo na podlagi kriterijev, določenih v tem organizacijskem navodilu. Sodišče je (s pomočjo izvedenca finančne stroke S.L., dipl. oec.) vsebinsko primerjalo kriterije iz Organizacijskega navodila iz leta 1991 in kriterije iz Obvestila z dne 27. 2. 2010. Sodni izvedenec je ugotovil, da kriteriji, ki so upoštevani pri določitvi indeksa z dne 27. 2. 2010 v formalnem smislu niso skladni s kriteriji iz Organizacijskega navodila iz leta 1991, temveč so bliže ugotavljanju poslovne uspešnosti. Ugotovil je tudi, da so med upoštevanimi kriteriji zajeti tudi kriteriji iz organizacijskega navodila. Sodišče prve stopnje je sledilo izvedencu in zaključilo, da ne glede na to, da so kriteriji iz organizacijskega navodila posplošeni in za sodoben način stimuliranja na podlagi kolektivne uspešnosti nezadostni, so med kriteriji, ki so bili upoštevani pri sporni določitvi indeksa posredno zajeti tudi kriteriji iz organizacijskega navodila, zato kršitve KP ni ugotovilo. Menilo je, da je dovolj, da se pri določanju plač po vsebini upošteva KP in predpise, ki se uporabljajo kot njen del. Predlagatelj v pritožbi pravilno izpostavlja, da iz mnenja izvedenca izhaja, da nasprotni udeleženec ni striktno upošteval kriterijev iz organizacijskega navodila, temveč je upošteval tudi druge kriterije, ki v tem navodilu niso določeni, ti kriteriji pa so tudi bližje ugotavljanju poslovne uspešnosti. Pravilno je tudi njegovo stališče, da je pri določitvi dela plače, ki se nanaša na kolektivno delovno uspešnost potrebno striktno upoštevati kriterije, ki so bili dogovorjeni med pravdnima strankama, in če določenih kriterijev ni (več) mogoče upoštevati, se jih pač ne upošteva. Posebej še, ker gre v konkretnem primeru za kriterije, ki po mnenju izvedenca pomenijo ugotavljanje poslovne uspešnosti. Poslovno uspešnost kot del plače pa se lahko upošteva le, če je to dogovorjeno s kolektivno pogodbo (2. odst. 126. čl. ZDR). V 46. čl. Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 108/2005 in nadaljnji) je določeno, da kriterije za določitev dela plače na podlagi uspešnosti poslovanja določita delodajalec in sindikat pri delodajalcu ob sprejemu letnega poslovnega načrta. Do takega dogovora ni prišlo (predlagatelj je to zatrjeval, nasprotni udeleženec pa tega ni prerekal, zato se ta trditev šteje za dokazano - 214. čl. ZPP), zato nasprotni udeleženec pri ugotavljanju delovne uspešnosti ni smel uporabiti kriterijev, ki se vežejo na poslovno uspešnost in niso navedeni v organizacijskem navodilu, ki je priloga kolektivne pogodbe. Ker je nasprotni udeleženec take kriterije uporabil in slednji niso bili dogovorjeni, je indeks kolektivne delovne uspešnosti izračunal v nasprotju s podjetniško kolektivno pogodbo. Ker je sodišče materialno pravo v tem delu nepravilno uporabilo, je pritožbeno sodišče glede na navedeno sledilo predlagateljevi pritožbi in sodbo v 2. tč. izreka spremenilo tako, da je predlogu tudi v tem delu ugodilo, kot je razvidno iz izreka (5. alinea 358. čl. ZPP). Iz razlogov, ki sledijo, pa je sklep sodišča prve stopnje po določbi 355. čl. ZPP razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Glede zavrženja predloga v II. in III. točki Pritožbeno sodišče uvodoma navaja, da iz izreka ni jasno razvidno, v katerem delu je sodišče prve stopnje predlog predlagatelja (II. in III. točka predloga) zavrglo, pri čemer pritožbeno sodišče pojasnjuje, da postane pravnomočen izključno le izrek sodbe ali sklepa, ki mora biti zato jasen in nedvoumen. Sodišče mora v izreku sodbe ali sklepa natančno navesti, v kakšnem delu je tožbeni zahtevek (predlog) zavrnilo ali zavrglo. Enako mora izhajati iz obrazložitve. Če tega ne stori takšne sodbe ali sklepa ni mogoče preizkusiti.

Predlagateljev predlog pod II. in III. tč. se navezuje na ugotovitev kršitev določb podjetniške kolektivne pogodbe. V tem delu je predlagatelj od nasprotnega udeleženca zahteval, da delavcem na novo obračuna plače tako, da upošteva pravilno vrednost izhodiščne plače glede na rast življenjskih stroškov (tč. II), ter da delavcem izplača razliko med izplačanimi plačami in plačami, ki bi jih morali prejeti, če ne bi bil upoštevan nov indeks kolektivne uspešnosti (III. tč.). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek (pravilno: predlog v tem delu) zavrglo, ker je menilo, da predlagatelj ni aktivno legitimiran, da bi lahko v imenu delavcev nasprotnega udeleženca, zahteval od nasprotnega udeleženca izpolnitev denarnih obveznosti iz delovnega razmerja teh delavcev. Meni, da to lahko zahtevajo le posamezni delavci sami ali prek svojega pooblaščenca. Nadalje sodišče prve stopnje meni, da je, tudi če bi predlagatelj to lahko zahteval, predlog v tem delu preveč splošen in ne bi bil izvršljiv, saj ni določeno katerim delavcem bi moral nasprotni udeleženec na novo obračunati plačo, ter izplačati razlike.

Predlagatelj pravilno izpostavlja, da takšno stališče sodišča prve stopnje ni pravilno. Spor glede pravilnega obračunavanja plač glede na določila kolektivne pogodbe zagotovo spada med spor o izvrševanju kolektivne pogodbe med strankama (6. a čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Gre za kolektivni spor o pravicah, ki nastane, kadar se stranki ne strinjata z načinom izvajanja določb veljavne kolektivne pogodbe ali ena od strank ugotavlja njeno kršitev. Ker gre za tak spor je predlagatelj aktivno legitimiran za vložitev predloga, kot ga je postavil. Po 53. čl. ZDSS-1 sodišče glede na naravo razmerja lahko ugotovi kršitev pravic (53. čl. 1. alineja 1. odst. ZDSS-1), nato pa lahko glede na naravo razmerja na zahtevo predlagatelja nasprotnemu udeležencu tudi naloži izpolnitev določene obveznosti (53. čl. 2. odst.). Ker je predlagatelj aktivno legitimiran, da predlaga ugotovitev kršitve pravic, je aktivno legitimiran tudi, da predlaga naložitev izpolnitve obveznosti, ki je zagotovo tudi v pravilnem obračunu plač.

Glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je takšen izrek neizvršljiv, je potrebno pritrditi pritožbeni navedbi predlagatelja, da je takšna odločitev dejansko le odločitev po temelju. V kolikor ne bo prišlo do sporazumne izvršitve tega dela odločitve, bodo posamezni delavci morali sprožiti individualne delovne spore, v katerih se bo ugotavljalo dejansko prikrajšanje posameznih delavcev v spornem obdobju. Prav ima zato predlagatelj, da bi meritorna odločitev dejansko pomenila „vmesno sodbo“, s katero bi bilo rešeno vprašanje temelja, ter da ima postavitev takšnega zahtevka praktičen vidik, saj se s tem izognemo velikemu številu tožb, ki bi imele precejšnje finančne posledice tako za nasprotnega udeleženca kot tudi za delavce.

Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je aktivna in pasivna stvarna legitimacija odvisna od materialnopravnih upravičenj. Vprašanje aktivne ali pasivne legitimacije je torej materialno pravno in ne procesno pravno vprašanje. Če tisti, ki toži ali je tožen (čisti procesni pojem stranke) nima materialnopravnega upravičenja, je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti in ne zavreči. Ker je sodišče prve stopnje materialno pravo uporabilo napačno in predlog predlagatelja v II. in III. tč. nepravilno zavrglo in v tem delu ni odločalo meritorno, je pritožbeno sodišče tudi v tem delu ugodilo pritožbi predlagatelja in sklep sodišča prve stopnje v celoti razveljavilo (1. in 2. tč. izreka sklepa) ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. čl. v zvezi z 365. čl. ZPP).

V ponovljenem postopku bo tako moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolniti v smeri napotkov pritožbenega sodišča. Po potrebi bo izvedlo tudi druge predlagane dokaze, pri tem pa bo upoštevalo tudi preiskovalno načelo, v skladu s katerim lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (34. člen ZDSS-1).

V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.