Jedro

Ustavno sodišče je ugotovilo nejasnost in nerazumnost obrazložitev sodb, ki jih je razveljavilo, ni pa ugotovilo nepoštenega ali pristranskega sojenja. Zato taka razveljavitev ni tehtni razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča za sojenje v novem postopku.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je predlagala Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, da v tej pravdi namesto Okrožnega sodišča v Kopru določi drugo stvarno pristojno sodišče izven območja Višjega sodišča v Kopru. Z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Up-53/02 z dne 2.12.2004, so bile razveljavljene sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Višjega sodišča v Kopru in Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. P 412/97 z dne 23.11.1999. Sodbe so bile razveljavljene zato, ker nimajo razumne obrazložitve. Po prepričanju tožeče stranke je šlo za izrazito nepošteno odločanje prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča. Ni pričakovati, da bosta prvi dve sodišči kljub odločitvi ustavnega sodišča spremenili svoje stališče, ki je bilo očitno napačno in pristransko. Očitek nepoštenega sojenja, ki ga je ugotovilo ustavno sodišče, je tako tehten razlog, da isto sodišče na prvi stopnji ne more ponovno odločati v tej zadevi. Sodnica, ki je odločala na prvi stopnji, je namreč sedaj sodnica pritožbenega sodišča in je lahko influenca povsem možna in s tem ponovno dana možnost nepoštenega sojenja. Da se je temu izogniti, je primerno zadevo dodeliti drugemu stvarno pristojnemu sodišču. Predlog ni utemeljen.

Po 67. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004) lahko Vrhovno sodišče Republike Slovenije določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi.

Glavni namen delegacije pristojnosti po 67. členu ZPP je smotrnost. Da bi se postopek laže opravil pred drugim sodiščem, tožeča stranka ne zatrjuje. Kot drugi tehtni razlog pa navaja izrazito nepošteno odločanje prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča, ki naj bi bilo ugotovljeno s strani ustavnega sodišča, ko je to razveljavilo sodbe vseh treh sodišč. Meni, da ni pričakovati, da bi prvi dve sodišči svoje napačno in pristransko stališče spremenili, zato isto sodišče ne more več ponovno odločati v tej zadevi.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da gornjim trditvam tožeče stranke ni pritrditi. Ustavno sodišče Republike Slovenije je s svojo odločbo opr. št. Up-53/02 z dne 2.12.2004 res razveljavilo sodbe vseh treh sodišč zaradi kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, ker je bilo očitno takšno neskladje med dejansko podlago za odločitev obeh nižjih sodišč in med materialnim pravom, ki sta ga uporabili, da sodbi nimata razumne obrazložitve. Ustavno sodišče je torej ugotovilo nejasnost in nerazumnost obrazložitev, nikakor pa ne nepoštenega ali pristranskega sojenja, kot brez vsakršne podlage trdi tožeča stranka. Nesmiselne so trditve, da ni pričakovati, da bosta prvi sodišči spremenili svoje stališče, saj ustavno sodišče ni ugotovilo nepravilnosti stališč nižjih sodišč, temveč tako neskladje med dejansko podlago in materialnim pravom, da zaradi nejasnosti sodbi nista razumno obrazloženi. Sicer pa očitek napačnosti odločitve in pristranskosti ne more leteti na sodišče, ampak le na posameznega sodnika. Dvomi v tej smeri so torej lahko usmerjeni samo na konkretnega sodnika, za kar je predviden institut izločitve sodnika po 70. členu ZPP. Trditev, da bi bil povsem možen vpliv sodnice, ki je odločala na prvi stopnji, in je sedaj sodnica pritožbenega sodišča, je brez kakršnekoli dokazne opore in že zato ni utemeljena. Sicer pa sistem večstopenjskega sojenja izključuje morebiten vpliv sodelavcev, predvsem pa je treba upoštevati, da mora vsak sodnik opravljati sodniško funkcijo po ustavi in zakonu in se mora vselej vesti tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja, sodniški ugled in samostojnost sodniške oblasti, zaradi česar so neustrezni vplivi izključeni.

Pokaže se torej, da so vse trditve tožeče stranke v predlogu take, da jih ni mogoče uvrstiti med razloge iz 67. člena ZPP. Ker tehtni razlogi, ki bi terjali prenos pristojnosti na drugo sodišče, niso podani, je bilo treba predlog tožeče stranke zavrniti.