Jedro

Čeprav je bila po začetku stečajnega postopka nad toženo stranko predmet tega spora le tožničina denarna terjatev, s katero je bila tožnica v stečaju napotena na pravdo in pravice iz delovnega razmerja, ki se navezujejo na to denarno terjatev, prvostopno sodišče ni bistveno kršilo določb postopka, če je v izrek sodne odločbe prevzelo tudi odločitev o zakonitosti sklepov o izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja, kar je dejansko predstavljalo odločanje o temelju vtoževane terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo odločbi bivših disciplinskih organov tožene stranke z dne 8.7.1992 in 13.7.1992, s katerima je bil tožnici izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja ter ugotovilo, da tožnici delovno razmerje na podlagi teh disciplinskih odločb ni zakonito prenehalo, temveč ji je trajalo do 27.5.1994, ko je bil nad toženo stranko začet stečajni postopek. Za sporno obdobje je iz naslova delovnega razmerja oz. nadomestila plače ugotovilo obstoj tožničine terjatve v skupnem znesku 887.836,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov dalje ter ta znesek, očitno v okviru določb 2. odst. 160. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur. l. RS, št. 67/93) naložilo v plačilo toženi stranki, hkrati pa ji naložilo, da tožnici povrne 314.419,40 SIT stroškov postopka. Pri tem je ugotavljalo, da so bile tožnici v disciplinskem postopku očitane kršitve premalo konkretizirane, da bi se jih dalo preizkusiti, oz. da očitano opravljanje konkurenčne dejavnosti na škodo tožene stranke ni izkazano.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve zahtevka. Pri tem opozarja, da bi glede na stečaj nad toženo stranko sodišče lahko odločalo le o obstoju vtoževane denarne terjatve, katero po višini toženka sicer ni osporavala, namesto tega pa je v izreku sodbe formalno odločalo tudi o zakonitosti disciplinskih sklepov in o obstoju delovnega razmerja. Ponovno načenja vprašanje pravočasnosti tožničinega ugovora zoper prvostopno disciplinsko odločbo in graja zaključke, da tožnici očitane disciplinske kršitve v disciplinskem postopku niso bile dovolj konkretizirane, oz. da se tožnica ni ukvarjala s konkurenčnimi posli.

Pritožba ni utemeljena.

Čeprav je bila po začetku stečajnega postopka nad toženo stranko predmet tega spora v prvi vrsti le tožničina denarna terjatev, s katero je bila tožnica v stečaju napotena na pravdo in pravice iz delovnega razmerja, ki se navezujejo na to denarno terjatev, prvostopno sodišče ni bistveno kršilo določb postopka, če je v izrek sodne odločbe prevzelo tudi odločitev o zakonitosti spornih disciplinskih sklepov in o obstoju delovnega razmerja, kar je dejansko predstavljalo odločanje o temelju vtoževane terjatve.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je bilo pred uveljavitvijo Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94) v postopku pri delodajalcu glede teka ugovornega roka potrebno upoštevati tudi datum vročitve prvostopne odločbe delodajalca delavcu, tudi če je imel ta pooblaščenca in v zvezi s tem vprašanjem vztraja pri svojih stališčih, že zavzetih v tem sporu.

Pritožbeno sodišče soglaša ugotovitvami sodišča prve stopnje, da so ostala tožnici očitana ravnanja v zvezi z neutemeljenim zadrževanjem kalkulacij, pretežno pa tudi v zvezi z očitki kršitve konkurenčne prepovedi, premalo določbo opredeljena (tako časovno, kot krajevno), da bi jih sodišče lahko preizkusilo. To velja tako za zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka z dne 17.6.1992 kot za obe disciplinski odločbi. Disciplinska odločba z dne 8.7.1992 se sicer sklicuje na sklep SDK - Podružnica A. z dne 12.5.1992, ki se nahaja v sodnem spisu, kateri pa je glede tožničinih ravnanj prav tako povsem nedoločen. Tožena stranka tudi pred sodiščem tožnici očitanih kršitev ni poskušala konkretizirati, tako da pritožbeno sodišče soglaša, da večina očitkov ostaja zgolj na nivoju splošnosti, tako da jih ni mogoče preizkusiti. Zaradi takšnih pomanjkljivosti sporni disciplinski odločbi glede le pavšalnih očitkov nista mogli biti zakoniti.

V bistvu je bilo tako v disciplinskem postopku, kot pred sodiščem konkretno ugotovljeno le, da je bila tožnica soustanoviteljica podjetja L. d.o.o. in da je bil preko tega podjetja ob sodelovanju tožnice speljan v mesecu juniju 1992 le en posel s sadnimi sokovi s podjetjem V., s tem da se v tem času po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožena stranka s tovrstnimi posli sploh ni več ukvarjala.

Glede same ustanovitve podjetja L. se tožnici ne more očitati disciplinska odgovornost, če je bil soustanovitelj tega podjetja takratni direktor in zakoniti zastopnik tožene stranke, ki je takrat odgovarjal za poslovno politiko le-te. Ugotovitve, da se s prodajo sadnih sokov v mesecu juniju 1992 tožena stranka operativno ni več ukvarjala, le-ta v pritožbi ni zanikala. V takih pogojih pa tudi ta konkretni posel ni mogel predstavljati konkurenčne dejavnosti v smislu 47. in 49. tč. 258. člena pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke oz. 1. in 2. odst. 7. člena ZDR.

Glede na povedano in ker v postopku na prvi stopnji ni zasledilo drugih napak, na katere pazi po uradni dolžnosti in zaradi katerih bi bila izpodbijana sodba nezakonita, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.