Jedro

Sodna presoja zakonitosti premestitve po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU (premestitev zaradi delovnih potreb) obsega preizkus zakonitega razloga za takšno premestitev, pri čemer sodišče glede na obstoječo sodno prakso ne more ocenjevati, kako je oziroma bo določena premestitev vplivala na učinkovitost organa. V zvezi s tem je sodišče pristojno ugotavljati (le), ali je delodajalec v zakonitem postopku izdal sklep o premestitvi, ki je ustrezno obrazložen, ter ali je razlog za premestitev javnega uslužbenca resničen in ne navidezen.

Sodišče prve stopnje je ugotovitev o navideznosti (objektivnega) razloga za premestitev tožnika neutemeljeno oprlo na ugotovitve o nesmotrnosti odločitve o premestitvi. Odločitev o tem, da bo delo zaradi premestitve javnega uslužbenca bolj učinkovito oziroma bolj smotrno, lahko sprejme le delodajalec, sodišče pa za presojo racionalnosti oziroma primernosti te odločitve ni pristojno. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da kadrovska zamenjava v konkretnem primeru predstavlja obstoj subjektivnega razloga za premestitev tožnika. Odločitev tožene stranke o tem, na kakšen način bo z namenom kar najbolj učinkovitega dela organa po posameznih enotah (policijskih postajah) razporedila razpoložljive kadrovske kapacitete, predstavlja organizacijsko odločitev, ta pa je v izključni pristojnosti delodajalca. Tožena stranka ima pravico, da v primeru ugotovljenega kadrovskega primanjkljaja na eni od postaj na to postajo premesti policista, ki je delo do tedaj opravljal na drugi postaji. Ker je tožena stranka dokazala, da je obstajal zakoniti razlog za tožnikovo premestitev po 3. točki 1. odstavka 149. člena ZJU, tj. zagotovitev učinkovitejšega in smotrnejšega dela organa, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov o premestitvi zavrnilo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se na novo glasi: "I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Sklep tožene stranke št. ... z dne 21. 3. 2013 o premestitvi tožnika in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 19. 6. 2013 se razveljavita.

2. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko v roku 15 dni pozvati nazaj na delovno mesto policista na Postajo prometne policije A. ter ji priznati vse pravice, ki izhajajo iz tega delovnega mesta.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti stroške predpravdnega in sodnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti stroške postopka v znesku 627,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 274,40 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep tožene stranke št. ... z dne 21. 3. 2013 o premestitvi tožnika in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 19. 6. 2013 (I. točka izreka sodbe) ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnika v roku 15 dni pozvati nazaj na delovno mesto policista na Postajo prometne policije A. ter mu priznati vse pravice, ki izhajajo iz tega delovnega mesta (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti stroške postopka v znesku 824,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil tožnik premeščen le z namenom opravljanja kontrole digitalnih tahografov, kar je razvidno tudi iz vsebine izpodbijanega sklepa o premestitvi. Zatrjuje, da tožnik na mejnem prehodu B. opravlja vse naloge delovnega mesta, na katerega je bil premeščen. Meni, da izpoved priče C.C. potrjuje njene navedbe, da je bil tožnik premeščen z namenom smotrnejšega in učinkovitejšega dela organa. Opozarja, da v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, da Postaja mejne policije B. razpolaga z ustrezno opremo za kontrolo digitalnih tahografov. V zvezi s tem tudi navaja, da je osnovno obliko nadzora tahografov mogoče opraviti tudi brez ustrezne programske opreme, saj se ta izvede z vizualnim pregledom zunanjosti vlečnega vozila ter s pregledom izpisa dnevnih aktivnosti iz digitalnega tahografa. Meni, da ima tožnik za opravljanje osnovne oblike nadzora tahografov dovolj znanja in izkušenj. Zatrjuje, da tudi ostale policijske postaje na območju Policijske uprave A. ne razpolagajo z ustrezno programsko opremo za kontrolo digitalnih tahografov, pa kontrole tahografov kljub temu izvajajo. Zmotno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da je bil tožnik premeščen zaradi subjektivnih razlogov, saj sta bili tako premestitev tožnika kot tudi premestitev D.D. izvedeni izključno z namenom smotrnejšega in učinkovitejšega dela organa. Po prepričanju tožene stranke za odločitev o tem, ali bo delo zaradi premestitve javnega uslužbenca učinkovitejše in smotrnejše, ni pristojen posamezni javni uslužbenec niti sodišče, temveč predstojnik organa. Meni, da sodišče ne more ocenjevati, kako bo oziroma je konkretna premestitev vplivala na učinkovitost dela organa in se v zvezi s tem sklicuje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1240/2014 z dne 11. 12. 2014. Kot napačnim nasprotuje tudi ugotovitvam sodišča prve stopnje glede uporabe določbe 22.d člena Kolektivne pogodbe za policiste in v zvezi s tem med drugim opozarja na to, da je treba ločiti med zasedbo prostega delovnega mesta in premestitvijo javnega uslužbenca, na katerega se navedenega določba ne nanaša. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam tožene stranke, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba. Tožena stranka bi namreč v pritožbi morala določno navesti, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ker tega ni storila in to kršitev uveljavlja le pavšalno, pritožbeni preizkus uveljavljane protispisnosti ni mogoč.

7. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

8. V obravnavanem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost sklepa tožene stranke z dne 21. 3. 2013 (A1) ter sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 19. 6. 2013 (A3), s katerima je bil tožnik 8. 4. 2013 premeščen z delovnega mesta na Postaji prometne policije A. (PPP A.) v Policijski upravi A. (PU A.), na delovno mesto na Postaji mejne policije B. (PMP B.) v PU A. Sodišče prve stopnje je po izvedenem obsežnem dokaznem postopku zaključilo, da je bil tožnik premeščen iz osebnih (subjektivnih) razlogov, zato je tožbenemu zahtevku za razveljavitev navedenih sklepov, vključno z reintegracijskim zahtevkom, ugodilo.

9. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v postopku premestitve tožnika spoštovala vse zakonske določbe o vsebini, obliki in načinu vročitve sklepa o trajni premestitvi (prvi odstavek 24. člena in drugi odstavek 150. člena Zakona o javnih uslužbencih, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZJU). Pravilna je tudi ugotovitev, da je tožena stranka izpodbijano premestitev utemeljevala z učinkovitejšim in smotrnejšim delovanjem dela državnega organa (tj. policije). Sodišče prve stopnje se je zato pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno oprlo na 3. točko prvega odstavka 149. člena ZJU, v skladu s katero se javni uslužbenec zaradi delovnih potreb lahko premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno-tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Pritožba pa utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da za premestitev tožnika ni bilo objektivnih razlogov oziroma da je bil tožnik premeščen zaradi subjektivnih razlogov.

10. Sodna presoja zakonitosti premestitve po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU obsega preizkus zakonitega razloga za takšno premestitev, pri čemer sodišče glede na obstoječo sodno prakso(1) ne more ocenjevati, kako je oziroma bo določena premestitev vplivala na učinkovitost organa. V zvezi s tem je sodišče pristojno ugotavljati (le), ali je delodajalec v zakonitem postopku izdal sklep o premestitvi, ki je ustrezno obrazložen, ter ali je razlog za premestitev javnega uslužbenca resničen in ne navidezen.

11. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje ugotovitev o navideznosti (objektivnega) razloga za premestitev tožnika neutemeljeno oprlo na ugotovitve o nesmotrnosti odločitve o premestitvi. Odločitev o tem, da bo delo zaradi premestitve javnega uslužbenca bolj učinkovito oziroma bolj smotrno, lahko namreč sprejme le delodajalec, sodišče pa za presojo racionalnosti oziroma primernosti te odločitve ni pristojno. Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka zato ni pomembno, ali je PMP B. v času premestitve tožnika razpolagala z ustrezno opremo za kontrolo digitalnih tahografov in ali je imela tožena stranka na PMP B. v resnici pomanjkanje policistov z znanjem s področja kontrole tahografov. Za odločitev v obravnavani zadevi tudi ni pomembno, zakaj je tožena stranka štela, da bo delo tožnika pripomoglo k boljši učinkovitosti in bolj smotrnemu delu na PMP B., kot tudi ne, ali je tožnik na delovnem mestu, na katerega je bil premeščen, lahko uporabljal specialna znanja, ki jih je pridobil na prejšnjem delovnem mestu. Sodišču prve stopnje zato navedenega v dokaznem postopku ni bilo treba ugotavljati.

12. Po presoji sodišča prve stopnje je izpodbijana premestitev nezakonita zato, ker naj bi bil tožnik premeščen zaradi osebnih (subjektivnih) razlogov. Sodišče prve stopnje je to odločitev utemeljilo na ugotovitvi, da je bil dejanski razlog za premestitev tožnika njegova zamenjava s policistom D.D., ki je delo policista do konca marca 2013 opravljal na PMP B.. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je D.D. večkrat prosil za premestitev na PPP A. (torej na postajo, kjer je delo do premestitve opravljal tožnik), vendar tedanji komandir PPP A. E.E. temu ni ugodil. Prošnji D.D. za premestitev na PPP A. je ugodil (šele) F.F., ki je delo komandirja PPP A. začel opravljati v mesecu oktobru 2012. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je komandir PMP B. C.C., ko je izvedel, da bo D.D. premeščen na PPP A., vodstvo tožene stranke prosil, naj zanj zagotovijo ustrezno zamenjavo, tožena stranka pa je zato na PMP B. premestila tožnika. V zvezi s tem je tudi ugotovilo, da je tožena stranka že pred izdajo spornega sklepa o premestitvi predvidela, da "bodo v primeru uspešne pridobitve kandidatov, zainteresiranih za delo na PPP A., zanje izvedene ustrezne zamenjave".

13. Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da opisana kadrovska zamenjava predstavlja obstoj subjektivnega razloga za premestitev tožnika. Odločitev tožene stranke o tem, na kakšen način bo z namenom kar najbolj učinkovitega dela organa po posameznih enotah (policijskih postajah) razporedila razpoložljive kadrovske kapacitete, namreč predstavlja organizacijsko odločitev, ta pa je v skladu z ustaljenim stališčem pritožbenega in revizijskega sodišča(2) v izključni pristojnosti delodajalca. Po prepričanju pritožbenega sodišča ima zato tožena stranka pravico, da v primeru ugotovljenega kadrovskega primanjkljaja na eni od postaj na to postajo premesti policista, ki je delo do tedaj opravljal na drugi postaji. Da tožnik ni bil premeščen zaradi subjektivnih razlogov, izhaja tudi iz dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v predlogu za premestitev tožnika in D.D. z dne 29. 11. 2012 (B5) navedla, da bo s tem zagotovila učinkovitejše in smotrnejše delo organa, hkrati pa bo na račun stroškov prevoza na delo in z dela mesečno prihranila približno 250,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pri utemeljevanju obstoja subjektivnega razloga tudi navedlo, da je tožena stranka večjo delovno učinkovitost na PPP A. skušala doseči z zamenjavami manj motiviranega kadra z bolj motiviranim, vendar pa po presoji pritožbenega sodišča ni sporno, če delodajalec zaradi različne stopnje (psihične in fizične) zahtevnosti dela na posameznih postajah pri organizacijskih in kadrovskih odločitvah upošteva (tudi) različno stopnjo motiviranosti posameznih policistov za delo. Ker glede na navedeno nobena dejanska ugotovitev ne utemeljuje obstoja subjektivnega razloga za premestitev tožnika, pritožba utemeljeno uveljavlja, da je ta presoja sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna.

14. Sodišče prve stopnje je nezakonitost obravnavane premestitve utemeljilo tudi na ugotovitvi, da je tožena stranka v postopku premestitve tožnika kršila določbo 22.d člena Kolektivne pogodbe za policiste (Ur. l. RS, št. 41/2012 in nasl. - KPP). Pritožba tudi temu stališču utemeljeno nasprotuje, saj po presoji pritožbenega sodišča pri razlagi določbe 22.d člena KPP postopka pred novo zaposlitvijo (oziroma postopka zasedbe prostega delovnega mesta, ki je urejen v 57. členu ZJU) ni mogoče enačiti s postopkom premestitve javnega uslužbenca zaradi delovnih potreb, ki ga ureja 149. člen ZJU. Ker 22.d člen KPP določa, da se notranja seznanitev o prostem delovnem mestu na oglasni deski enote opravi (le) v primeru zasedbe prostega delovnega mesta, tožena stranka t. i. notranje seznanitve v postopku premestitve tožnika ni bila dolžna opraviti. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da četudi bi bila tožena stranka v postopku premestitve javnega uslužbenca dolžna izvesti postopek notranje seznanitve, pa tega ne bi storila, izpodbijana premestitev zato še ne bi bila nezakonita. Pritožba je zato tudi v tem delu utemeljena.

15. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o premestitvi tožnika z dne 21. 3. 2013 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 19. 6. 2013, vključno z reintegracijskim zahtevkom, zavrnilo. Dejansko stanje v zvezi s tem je bilo namreč v postopku na prvi stopnji glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno, le materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

16. Pritožbeno sodišče je zaradi spremembe odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka v pritožbenem postopku na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP spremenilo tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji (III. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožnik s tožbenim zahtevkom ni uspel, zato v skladu s 154. členom ZPP sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP dolžan povrniti njene stroške postopka. V skladu z določbami Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl. - ZOdvT) in glede na vrednost spornega predmeta 6.994,68 EUR je tožena stranka v postopku na prvi stopnji utemeljeno priglasila 627,50 EUR stroškov postopka (315,90 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT, 291,60 EUR nagrade za narok po tar. št. 3102 ZOdvT in 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT), ki ji jih je tožnik dolžan povrniti v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

17. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožnik na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP dolžan povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka je v pritožbi utemeljeno priglasila 274,40 EUR pritožbenih stroškov (254,40 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT in 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT), ki ji jih je tožnik dolžan povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Prim. odločbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1240/2014 z dne 11. 12. 2014 in opr. št. Pdp 360/2015 z dne 3. 9. 2015. (2) Prim. sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1188/2014 z dne 15. 1. 2015 ter sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 173/2014 z dne 3. 3. 2015.