Jedro

Predlog je vložen glede problema pasivne legitimacije dolžnika - ali je ta podana, če plačilo zahteva prevzemnik terjatve (cesionar), pa cesijska pogodba ni bila sklenjena v pisni obliki.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je zahtevala, da ji je toženec dolžan plačati denarno terjatev, ki ji jo je cedirala družba F., d. o. o., ki je imela terjatev do toženca A. A. na podlagi posojilne pogodbe z dne 23. 6. 2009. 2. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo (obdržalo v veljavi sklep o izvršbi), pritožbeno sodišče pa je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Toženec je zoper sodbo drugostopenjskega sodišča vložil predlog za dopustitev revizije glede vprašanja ali je bila terjatev F., d. o. o., veljavno odstopljena H., d. o. o. Navaja, da je poslovno sodelovala z družbo F., d. o. o.; da je družba F., d. o. o. s toženo stranko 23. 6. sklenila posojilno pogodbo, na podlagi katere bi moral toženec posojeni znesek 35.353,54 EUR vrniti do 23. 6. 2010; da je z družbo F., d. o. o. 23. 7. 2012 v obliki notarskega zapisa sklenila pogodbo o odstopu terjatev v zavarovanje in da je družba F., d. o. o. kot cedent na tožečo stranko kot cesionarja na podlagi navedene pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje odstopila tudi terjatev, ki jo je imela do toženca na podlagi posojilne pogodbe z dne 23. 3. 2009. Tožeča stranka je trditev, da je družba F., d. o. o. terjatev do toženca A. A. prenesla nanjo dokazovala s pogodbo o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 23. 7. 2012, v kateri je bilo dogovorjeno, da se v zavarovanje prenesejo že obstoječe terjatve, ki so navedene v seznamu, ki je priloga te pogodbe (in določene bodoče terjatve), pri čemer tožeča stranka seznama cediranih terjatev ni predložila. Predložila je le obvestilo o prenosu terjatve, ki pa je bilo izdano šele 21. 2. 2014. Zato meni, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za uveljavljanje terjatve proti tožencu, pač pa je plačilo še vedno upravičena zahtevati odstopna družba oziroma njena pravna naslednica B., d. o. o. Po vložitvi pritožbe v tej pravdi je slednja plačilo tudi dejansko zahtevala, kar dodatno kaže na to, da terjatev ni bila veljavno prenesena. Poudarja, da mora biti v primeru prenosa obstoječe terjatve med cedentom in cesionarjem sklenjen zavezovalni pravni posel, na podlagi katerega cedent odstopa in na cesionarja prenaša terjatve, medtem ko razpolagalni posel predstavlja dejansko „izročitev“ terjatve. Sodišče druge stopnje ima prav, da ni potrebno, da bi bil zavezovalni pravni posel sklenjen v pisni obliki oziroma da je lahko sklenjen ustno. Toda tožeča stranka tega ni zatrjevala: zatrjevala je, da je bila sporna terjatev z družbe F., d. o. o. na tožečo stranko prenesena na podlagi pogodbe z dne 23. 7. 2012, dokaza za to pa ni predložila (ni predložila seznama), tisti dokaz, ki ga je priložila, pa potrjuje, da naj bi bila terjatev odstopljena šele 21. 2. 2014. Če je bila terjatev odstopljena že 23. 7. 2012, potem družba B., d. o. o. 21. 2. 2014 ni imela razpolagalne sposobnosti za veljaven odstop terjatve tožeči stranki, če do prenosa terjatve ni prišlo že 23. 7. 2012, pa do prenosa ni moglo priti niti 21. 2. 2014, saj sam obvestilo o prenosu ne prestavlja veljavnega pravnega naslova. Pojasnjuje vsebino in namen določb 212. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in izraža prepričanje, da tožeča stranka ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu oziroma, da ni uspela dokazati svojih lastnih trditev in, da glede na njihovo nesklepčnost sama nosi negativne posledice. Ker ni predložila dokaza o tem, da bi ji družba F., d.o.o. odstopila terjatev, sta sodišči prve in druge stopnje napačno oziroma v nasprotju z določbami 212. člena ZPP šteli, da je svoje trditve o cesiji dokazala.

4. Predpostavke za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku niso izpolnjene. Vrhovno sodišče je zato skladno z določbo tretjega odstavka 367.c člena istega zakona toženčev predlog zavrnilo.