Jedro

Ni pomembno le to, da je na podlagi 631. člena OZ uveljavljana terjatev obstajala na dan, ko je bilo plačilo zahtevano. Ker je pred zaključkom glavne obravnave v razmerju do izvajalca (stečajnega dolžnika) delno prenehala, jo tožeča stranka tudi od naročnika lahko uveljavi le v obstoječem obsegu. Naročnik namreč plačuje izvajalčevo obveznost. S tem, da naročnikov dolg obstaja, tudi če v času podizvajalčeve zahteve še ni zapadel v plačilo, je zadoščeno materialnemu predpisu, ki zahteva, da mora naročnikov dolg obstajati v trenutku, ko podizvajalec naročniku poda zahtevo za plačilo. V zamudi s plačilom pa je naročnik šele z zapadlostjo njegove obveznosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se 1. točka izreka glasi: „Tožena stranka mora tožeči stranki plačati 254.547,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.10.2012 dalje do plačila, kar pa tožeča stranka zahteva več, se zavrne.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je toženi stranki naložena obveznost plačila 255.811,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.10.2011 dalje do plačila. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v višini 8.248,09 EUR.

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopka (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da terjatve G. v višini 2,619.868,75 EUR ni pripoznala; G. zahtevek za plačilo tega zneska je bil v pravdnem postopku VI Pg 5003/2011 na prvi stopnji zavrnjen. Glavnemu izvajalcu torej ne dolguje ničesar. Zato je razumljivo, da tudi tožeča stranka od nje ni upravičena ničesar terjati. Sklicuje se na sodbo VSL Cpg 408/2011. Povzema vsebino 631. čl. Obligacijskega zakonika in ocenjuje, da nobeden od pogojev za plačilo terjatve ni izpolnjen. Na dan uveljavljanja (11. 3. 2011 in 10. 10. 2011) terjatev tožeče stranke do glavnega izvajalca ni bila dospela niti pripoznana. V tistem trenutku tudi naročnik glavnemu izvajalcu ni dolgoval te vsote. Zadržana sredstva niti po gradbeni pogodbi 13-011/08, niti po podizvajalski pogodbi št. 08-126/AB niso dospela v plačilo. Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo, da je bila končna situacija glavnega izvajalca potrjena šele 4. 11. 2011, z dospelostjo 4. 11. 2011, z opombo naročnika, da zoper glavnega izvajalca uveljavlja nasprotne zahtevke v smislu 119. čl. Posebnih gradbenih uzanc. Tudi končni obračun je bil podpisan 4. 11. 2011 enostransko, le s strani naročnika. Opozarja na odločbo VSL I Cpg 705/2009. Podizvajalec nima pravice zahtevati neposrednega plačila, če ne izpolni obveznosti, ki so pogoj za plačilo oz. so pogoj za sprostitev zadržanih sredstev. Tožeča stranka ni izpolnila svojih obveznosti do glavnega izvajalca, ker mu ni izročila bančne garancije za odpravo napak. Opozarja na gradbeno pogodbo, ki jo je sklenila z glavnim izvajalcem in da se Posebne gradbene uzance uporabljajo le za vprašanja, ki s pogodbo niso urejena. V tej pogodbi je določeno, da se plačilo podizvajalcu izvede na podlagi sklenjene asignacijske pogodbe. Asignacijska pogodba za iztoževani znesek ni bila sklenjena. Podlaga za plačilo je potrjena situacija. Listine, ki bi dokazovala dospelost, tožeča stranka ni predložila. Zatrjuje, da iztoževana terjatev ni zapadla, ker je obstajala neizpolnjena obveznost glavnega izvajalca glede dokončanja del, odprave evidentiranih napak in izročitve bančne garancije za odpravo napak v garancijski dobi ter pravica naročnika, da sredstva zadrži do izpolnitve pogojev, kot jih določa gradbena pogodba. Na dan postavljenega zahtevka za neposredno plačilo je obstajala tudi neizpolnjena obveznost tožeče stranke glavnemu izvajalcu izročiti bančno garancijo za odpravo napak v garancijski dobi za dela, ki jih je izvedla tožeča stranka. Rok za prijavo pogojne terjatve v stečaj nad glavnim izvajalcem iz naslova izpolnitve obveznosti iz garancijske zaveze je začel teči 8. 12. 2011 in potekel 8. 3. 2012. Šele takrat bi bilo v primeru pravilnosti stališča, navedenega v deseti točki sodbe, terjatev glavnega izvajalca za sprostitev zadržanih sredstev mogoče šteti za zapadlo. Sklep o preizkusu terjatev je bil v stečajnem postopki izdan 14. 9. 2012. Šele takrat je bila terjatev tožeče stranke v razmerju do glavnega izvajalca v neprerekanem delu priznana in sicer zgolj v višini 254.547,30 EUR. Neprerekani del terjatve je prenehal, ker tožeča stranka pravde, na katero je bila napotena, ni sprožila. Sodišče je odločalo o terjatvi, o kateri je bilo že odločeno. Le enostransko, s strani tožeče stranke podpisan zapisnik o sprejemu in izročitvi del ter končnem obračunu z datumom 13. 6. 2011 ne izkazuje priznanosti terjatve. Končna situacija s strani glavnega izvajalca ni potrjena. Terjatev ni dospela, ker niso bili izpolnjeni pogoji iz 6. člena podizvajalske pogodbe. Tožeča stranka ni predala bančne garancije. Sodišče je spregledalo, da je tako v pogodbi z glavnim izvajalcem kot v podizvajalski pogodbi potrjena situacija pogoj za plačilo. Sodišče ne loči med terjatvami po izstavljenih situacijah in zadržanimi sredstvi; do narave terjatve se sploh ni opredelilo. Izvedenka je potrdila, da gre za terjatev G. d. o. o. v višini 2,619.868,75 EUR iz naslova zadržanih sredstev po začasnih situacijah od I-XXVIII. Na dan 11. 3. 2011 in 10. 10. 2011, ko je tožeča stranka svojo terjatev zahtevala, tožena stranka ni imela zapadlih obveznosti do glavnega izvajalca, saj so bila odprta le zadržana sredstva, za sprostitev le-teh pa pogoji niso bili izpolnjeni – niti s strani glavnega izvajalca, niti s strani tožeče stranke v razmerju do glavnega izvajalca. Sodišče prve stopnje napačno navaja, da tožena stranka ni vložila nasprotne tožbe zoper G. Nasprotna tožba je bila vložena in se je obravnavala pod opr. št. XI Pg 4665/2012, ki je bila pridružena zadevi VI Pg 5003/2011. Prilaga sodbo VI Pg 5003/2011 z dne 4. 3. 2014, s katero sta oba zahtevka zavrnjena.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki, tretji pa na njeni osnovi nimajo niti pravic niti obveznosti – v pogodbenem pravu uveljavljeno načelo relativnosti (125. čl. Obligacijskega zakonika). Izjemo od tega načela uveljavlja 631. čl. Obligacijskega zakonika za primer podjemnikovih sodelavcev, to je oseb, ki po podjemnikovem naročilu izvedejo določena dela pri poslu, ki se ga je za naročnika zavezal opraviti podjemnik. Ker razmerje med naročnikom in podjemnikovim sodelavcem (v nadaljevanju podizvajalcem) pogodbeno ni urejeno, je podlaga za presojo njunega razmerja zgolj določilo 631. čl. OZ. Določilo je kogentne narave. Če so izpolnjeni pogoji za naročnikovo obveznost plačila neposredno podizvajalcu, je – po tem, ko podizvajalec zahtevo za plačilo posreduje – naročnik plačilo dolžan izvršiti. Pogoj za uspešno zahtevo podizvajalca zoper naročnika na podlagi 631. čl. Obligacijskega zakonika je: – 1) da podizvajalčeva terjatev do podjemnika obstaja in je pripoznana; – 2) da ima naročnik iz posla s podjemnikom (iz posla, katerega del ali v celoti je opravil podizvajalec) obveznost, ki je zapadla v plačilo.(1) Glede drugega pogoja: da ima naročnik iz posla z izvajalcem obveznost, ki je zapadla v plačilo.

6. Da je tožena (naročnik) stranka na dan, ko je prejela tožnikov (podizvajalčev) poziv za plačilo sporne terjatve (11. 3. 2011 in 10. 10. 2011) razpolagala z izvajalčevimi sredstvi – s sredstvi, ki jih je v poslu z izvajalcem (G. d. d.) zadržala v višini 10 % pogodbene vrednosti – je nesporno. Tožena stranka je to dejstvo podala, tožeča pa ni dokazovala, da bi tožena stranka do izvajalca imela še kakšno drugo obveznost. Tudi izvedenka je potrdila, da je tožena stranka na presečni dan izvajalcu dolgovala sredstva, zadržana zaradi jamstva za kakovostno, solidno in pravočasno izvedbo del. S temi sredstvi še vedno razpolaga. Tožena stranka je navedla dva pogoja za sprostitev teh sredstev (njeno plačilo teh sredstev upniku – izvajalcu): – da ji izvajalec izroči bančno garancijo za odpravo napak v garancijski dobi (česar izvajalec ni izpolnil); – da se ji poplača terjatev, ki jo ima do izvajalca iz naslova pogodbene kazni (penalov), dogovorjene z 19. čl. gradbene pogodbe, in še treh drugih postavk, v skupnem znesku 4.252.910,40 EUR.

7. Pritožbeno sodišče soglaša, da tožena stranka ta sredstva lahko zadržuje, dokler za to obstajajo v Gradbeni pogodbi št. 13-011/08 z dne 3. 12. 2008 (v nadaljevanju gradbena pogodba; dokaz B 2) navedeni pogoji, ki ji zadrževanje teh sredstev dovoljujejo. Ni mogoče soglašati s tožečo stranko, ki je v vlogi z dne 28. 1. 2013 zapisala, da bi se tožena stranka plačilu lahko uprla le, če bi na dan, ko je od nje prejela zahtevek za plačilo, imela táko terjatev, ki izpolnjuje pogoje za pobot po 311. čl. OZ. (torej istovrstno zapadlo terjatev). Tožena stranka ima izvajalčeva sredstva pravico zadržati – v odnosu do izvajalca na osnovi gradbene pogodbe in v odnosu do tožnika pa na osnovi retencijske pravice (261. in 631. čl. Obligacijskega zakonika) – dokler ne nastopijo z gradbeno pogodbo predvidene okoliščine, ki terjajo, da sredstva, ki jih zadržuje, izplača izvajalcu. Z gradbeno pogodbo je predpisano, da sredstev ni dolžna vrniti dokler jih zadržuje kot jamstvo za kakovostno, solidno in pravočasno izvedbo del oz. jih sploh ni dolžna vrniti, če bi se zaradi nekakovostne, solidne in pravočasne izvedbe del sama poplačala iz teh sredstev (15., 23. in 27. čl. gradbene pogodbe).

8. Tožena stranka ni dokazala, da je ta sredstva še vedno upravičena zadrževati. S 15. členom gradbene pogodbe je določeno, da bodo ta sredstva izplačana sočasno z zapadlostjo končnega obračuna. Tožena stranka je sama navedla, da je končni obračun z izvajalcem opravila in ga tudi predložila (dokaz B 5). Dejstvo, da je bil izdelan šele 4. 11. 2011, torej po tožnikovi zahtevi za plačilo, ni odločilno. Bančna garancija, ki je pogoj za končni obračun sicer ni bila izdana, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zaradi stečajnega postopka, začetega nad izvajalcem, terjatev za izročitev garancije – zato ker je tožena stranka v stečajnem postopku ni priglasila – prenehala. Temu pritožnik ne oporeka.

9. Trditve o denarni kazni (penalih), ki naj bi jih izvajalec zaradi prepozne in nepravilne izpolnitve gradbene pogodbe dolgoval v višini 3,478.448,55 EUR, skupaj s še tremi drugimi postavkami pa naj bi njegov dolg znašal 4,073.644,53 EUR (v vlogi z dne 23. 10. 2013 se navaja znesek 4,252.910,40 EUR), pa so zgolj navržene. Tožena stranka ni podala okoliščin, na osnovi katerih bi bilo obstoj te terjatve mogoče preveriti (npr. pogodbeno določen rok izpolnitve, čas izvedbe dela, katera dela so bila nekvalitetno opravljena …). V vlogi z dne 23. 10. 2013 podanih navedb – da zamuda presega 30 dni, da se je pogodbena kazen natekla v maksimalnem dogovorjenem znesku, da ob primopredaji vidne napake niso bile odpravljene, da je ostalo skoraj 400 napak neodpravljenih – ni dokazovala. Tudi v vlogi z dne 22. 4. 2014 tožena stranka opozarja na nezapadlost svoje obveznosti plačila zadržanih sredstev izvajalcu, vendar razen neizdane bančne garancije ne podaja drugih trditev, ki bi utemeljevale to nezapadlost oz. njeno pravico, da ta sredstva še naprej zadržuje. Vseskozi se sklicuje le na gospodarski spor VI Pg 5003/2011, v katerem svojo terjatev iztožuje. Utemeljenost njene terjatve se res presoja v pravdni zadevi VI Pg 5003/2011, ki pa še ni pravnomočno zaključena. V vlogi z dne 23. 4. 2013 je tožena stranka predlagala prekinitev postopka zaradi odločitve o zahtevku, ki ga zoper naročnika uveljavlja v postopku VI Pg 5003/2011, vendar predlog ni utemeljen. Ni namreč podala trditev, na podlagi katerih bi sodišče lahko presodilo utemeljenost njene terjatve do izvajalca. Trditve o tem prejudicialnem razmerju bi morala tožena stranka podati v tem postopku, saj so del dejanske podlage (212. čl. ZPP). Šele v tem primeru se sodišče lahko odloči, ali bo predhodno vprašanje sámo reševalo, ali zaradi rešitve tega vprašanja prekinilo postopek (prvi odstavek 206. čl. ZPP). Ker je trditveno in dokazno breme obstoja toženkine terjatve do izvajalca na toženi stranki, le-ta pa terjatve ni določno zatrjevala in izkazala, izvajalčevih sredstev zaradi te terjatve ni upravičena zadrževati. Na pomanjkljivo trditveno podlago sodišče v okviru materialno procesnega vodstva tožene stranke ni bilo dolžno opozarjati, saj je v vlogi z dne 26.6.2013 tožeča stranka izrecno opozorila, da tožena stranka ne pove, kaj obsega njen zahtevek za plačilo 4.252.910,40 EUR.

10. Pravno nepomembno je, ali je tožena stranka svojo terjatev za plačilo pogodbene kazni (penalov) v pravdi VI Pg 5003/2011 uveljavljala z nasprotno tožbo ali s pobotnim ugovorom. Napačna ugotovitev v 8. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe, da je tožena stranka ta sredstva uveljavlja s pobotom, zato na odločitev ni vplivala.

11. Pravilen je zaključek, da je iz vsote, ki jo dolguje izvajalcu, tožena stranka dolžna plačati iztoževano terjatev. Drugi pogoj – torej da tožena stranka izvajalcu dolguje najmanj iztoževani znesek – je podan. Terjatev za izdajo bančne garancije je prenehala, drugih razlogov, ki bi utemeljevali njeno zadrževanje izvajalčevih sredstev, pa tožena stranka ni izkazala. Od prenehanja terjatve za izdajo garancije in izdelave končnega obračuna dalje zato tožena stranka neutemeljeno odreka izplačilo tožnikove terjatve. Ko je tožnik dne 11. 3. 2011 in 10. 10. 2011 na toženo stranko naslovil zahtevo za plačilo, je naročnikova terjatev do tožene stranke že obstajala, ni pa še zapadla v plačilo, saj je bil končni obračun izdelan šele 4. 11. 2011 (dokaz B 5). S tem, da je terjatev obstajala, je zadoščeno 631. čl. Obligacijskega zakonika, ki zahteva, da mora naročnikov dolg obstajati v trenutku, ko mu podizvajalec poda zahtevo za plačilo. Tožena stranka opozarja na drugačno stališče v odločbi VSC 296/2012, vendar je treba opozoriti tudi, da Vrhovno sodišče RS v odločbi III Ips 69/2008 z dne 21. 12. 2010 obstoj naročnikove obveznosti do izvajalca pogojuje z njeno zapadlostjo v času odločanja sodišča. 12. S plačilom uveljavljane terjatve pa pride naročnik v zamudo šele po tem, ko njegov dolg zapade v plačilo oz. izvajalčeva terjatev dospe. Ker dejstev v zvezi z zapadlostjo dolga (zamudo tožene stranke) tožeča stranka ni podala, je tožena stranka s plačilom v zamudi od vložitve tožbe (16. 10. 2012) dalje (drugi odstavek 299. čl. in 378. čl. Obligacijskega zakonika). Ker je materialno pravo v zvezi s priznanjem zakonskih zamudnih obresti napačno uporabljeno, je odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti spremenjena (358. čl. ZPP).

Glede prvega pogoja: da podizvajalčeva terjatev do izvajalca obstaja in je pripoznana

13. Višine tožnikove (podizvajalčeve) terjatve do izvajalca (G. d. o. o.) tožena stranka ni argumentirano prerekala. Ker pa je podvomila v njen obstoj, jo je sodišče prve stopnje ugotavljalo s pomočjo izvedenke. Izvedenka je njen obstoj preverila v izvajalčevi knjigovodski evidenci. Obstoj terjatve je potrdila in s pomočjo knjigovodske evidence ugotovila njeno višino. Višini terjate tožena stranka ni ugovarjala in tudi v pritožbenem postopku ni sporna. Gre za sredstva v višini 252.688,05 EUR, ki jih je izvajalec (v razmerju do tožeče stranke dolžnik) zadržal pri plačilu dela, ki ga je zanj izvedel tožnik (podizvajalec) in za zneska v višini 1.087,77 EUR in 2.035,34 EUR, ki predstavljata delno neplačani situaciji oz. računa.

14. Tožena stranka je ugovarjala, da terjatev v višini 252.688,05 EUR (po naročniku zadržana sredstva) ni dospela v plačilo, ker ne obstaja potrjena končna situacija in tožnik ni izdal bančne garancije, katere izdaja je bila pogoj za plačilo teh sredstev. Oboje – potrjena končna situacija in predaja potrjene bančne garancije – je bilo res določeno kot pogoj za izplačilo zadržanih sredstev. S 6. čl. Podizvajalske pogodbe št. 08-128/AN z dne 16.12.2008 (v nadaljevanju podizvajalska pogodba; dokaz A 3) je predvideno, da se zadržana sredstva tožeči stranki izplačajo z zapadlostjo potrjene končne situacije in po predaji garancije za garancijsko dobo. Tožeča stranka je zatrdila, da G. pri prevzemu ni hotel sodelovati in da je končni obračun izdelala sama ter da je to razlog, da do izdaje bančne garancije ni prišlo. Tožeča stranka je opozorila, da G. d. o. o. zapadlosti sporne terjatve ni ugovarjal, podal ni nobene reklamacije ali zahteve iz naslova garancije; garancije tudi ni zahteval. Dejstvo, da G. pri prevzemu izvedenih del in končnem obračunu ni hotel sodelovati, potrjujejo listine (A 41 do A 43, A 37 in A 38 ), sicer pa tožena stranka tega dejstva niti ni zanikala. Skladno s Posebnimi gradbenimi uzancami, ki so uporabljive na osnovi 12. čl. Obligacijskega zakonika, so posledice v zvezi s končnim obračunom in z izročitvijo nastopile. Končni obračun je naredila tožeča stranka; tožena stranka ni zatrdila, da bi mu G. ugovarjal. Očitno tudi zahteve po izdaji bančne garancije ni postavil. Pravilno je tožnikovo stališče, da tožena stranka, ki ni udeleženec pogodbenega razmerja, izpolnitve ni upravičena zahtevati. Izkazana je zato v vlogi z dne 4. 11. 2013 podana trditev tožeče stranke, da končna situacija ni bila ugovarjana, ampak s strani glavnega izvajalca sprejeta brez ugovorov. To je očitno tudi iz dejstva, da je bila terjatev v stečajnem postopku v pretežni meri priznana. Da bi imel G. iz podizvajalske pogodbe kakršnekoli zahtevke iz naslova jamčevanja za kvalitetno in pravočasno izvedbo del, tožena stranka ni zatrjevala.

15. Druga ovira, ki jo je tožena stranka navajala za izplačilo sredstev pa je dejstvo, da terjatev ni pripoznana. Tožena stranka se je postavila na stališče, da bi skladno z gradbeno pogodbo morala obstajati asignacijska pogodba, sklenjena med naročnikom (toženo stranko) in izvajalcem (G. d. o. o.), s katero bi bilo določeno, da plačilo podizvajalcu izvede naročnik neposredno. Pri sklenitvi gradbene pogodbe tožeča stranka ni sodelovala, zato je določila te pogodbe ne zavezujejo. Kot je že pojasnjeno, je materialna podlaga za iztoževano izplačilo 631. čl. Obligacijskega zakonika, ki asignacije (G. pogodbenega naročila naročniku) ne predvideva. Zadovoljuje se s tem, da je terjatev priznana.

16. Tretja ovira za izplačilo terjatve pa naj bi bilo njeno prenehanje. Tožena stranka je navedla, da je bila v Stečajnem postopku G. d. o. o. (St 2543/2011) terjatev prijavljena v višini 255.811,16 EUR, priznana pa le v višini 254.547,30 EUR. Na te navedbe tožeča stranka ni pojasnila kakšno terjatev je priglasila, v katerem delu je bila prerekana in ali je za prerekani del vložila tožbo. Utemeljen je zato ugovor tožene stranke, da je terjatev delno prenehala oz. znaša le toliko, kot je bila v stečajnem postopku priznana, to pa je 254.547.30 EUR (296. čl. Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju). V tem obsegu je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava pritožbi ugodeno in prisojeni znesek zmanjšan, v presežku pa zahtevek zavrnjen (358. čl. ZPP). Ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da je pomembno le to, da je terjatev obstajala na dan, ko je plačilo od tožene stranke zahtevala. Sodišče odloča po stanju na dan glavne obravnave, ko je uveljavljana terjatev obstajala le v višini 254.547,30 EUR, zato jo tožeča stranka le v tem obsegu lahko uveljavi. V delu, v katerem je do stečajnega dolžnika (izvajalca) prenehala, je tožnik tudi od naročnika, ki plačuje izvajalčevo obveznost, ne more uveljaviti.

17. Odločitev prvostopenjskega sodišča je spremenjena, kakor je razvidno iz izreka sodbe in argumentirano v prejšnji točki obrazložitve te sodbe. Ker je sprememba minimalna oz. ker tožeča stranka ni uspela zgolj z minimalnim delom zahtevka (cca 1/2 %), v odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je tožeči stranki priznalo vse stroške postopka, ni potrebno posegati (drugi odstavek 154. čl. ZPP).

18. Tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na uspehu pritožnika v pritožbenem postopku. Ker je prisojeno terjatev uspel znižati za ½ %, je njegov uspeh minimalen in do povračila stroškov pritožbenega postopka ni upravičen (drugi odstavek 154. čl. ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, tudi tožeča stranka do povrnitve stroškov pritožbenega postopka ni upravičena (155. čl. ZPP).

Op. št. (1): v obravnavni zadevi je naročnik (tožena stranka) z G. d. o. o; sklenil gradbeno pogodbo. G. d. o. o., je zato poimenovan izvajalec in ne podjemnik. Tožnik je podizvajalec, ki je z izvajalcem sklenil podizvajalsko pogodbo.