Jedro

Obdolženčevo ravnanje glede na vrsto le-tega, intenzivnost, trajanje in predvsem enkratnost, ne omogoča zaključka, da je to pri oškodovanki povzročilo nemoč, strah in vznemirjenje večje intenzivnosti (in) ali daljšega trajanja. Razen tega je pri kaznivih dejanjih nasilja v družini praviloma podana neka določena kontinuiteta storilčevih ravnanj in ko lahko vsebinsko raznovrstna agresivna ravnanja preidejo celo v ustaljen vzorec obnašanja v določenem okolju – v družini.

Izrek

Ob reševanju pritožbe se po uradni dolžnosti v odločbah o pravni opredelitvi in kazenski sankciji sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ravnanje obdolženega S.O. pravno opredeli kot kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odstavku 135. člena Kazenskega zakonika - 1. Po 57. in 58. členu Kazenskega zakonika – 1 se obdolžencu izreče p o g o j n a o b s o d b a v kateri se mu po 1. odstavku 135. člena Kazenskega zakonika – 1 določi k a z e n 1 (e n) m e s e c z a p o r a , ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Pritožba zagovornika se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Okrajno sodišče v Radovljici je z izpodbijano sodbo obdolženega S. O. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini po 3. in 1. odstavku 191. člena Kazenskega zakonika – 1 (KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen treh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Oškodovanko je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obdolžencu pa naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v višini 96,00 EUR.

Zoper navedeno sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi procesnih kršitev, nepravilno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja, in kazenske sankcije, brez konkretnega predloga za odločitev.

Višja državna tožilka V. N. z Vrhovnega državnega tožilstva je predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba zagovornika ni utemeljena, sodbo pa je bilo potrebno na način in v obsegu kot je razviden iz izreka te sodbe, spremeniti po uradni dolžnosti.

Pritožbenega razloga „procesnih kršitev“ pritožnik sicer ni konkretiziral, vendar s pritožbenimi navedbami v delu, da bi sodišče moralo prisluhniti predlogu obrambe in obdolženca, da zasliši pristojno uslužbenko Centra za socialno delo (CSD) v Radovljici, ki bi lahko potrdila ravnanje in način oškodovankinega obnašanja, nakazuje na kršitev pravic obrambe iz 2. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Navedena kršitev ni podana. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 28.9.2009 pa tudi iz siceršnjih podatkov v spisu ne izhaja, da bi tovrsten predlog za zaslišanje kadarkoli bil podan. Pritožbeno navedbo, da bi tovrstnemu predlogu sodišče moralo prisluhniti, pa glede na razlog, zakaj bi to moralo storiti in kot ga navaja pritožnik, tudi ni moč šteti kot dokaznega predloga, ki bi lahko nakazoval na kakršnokoli pravno pomembno povezavo morebitnega zaslišanja uslužbenke CSD s konkretno obravnavanim dogodkom z dne 20.1.2009. Že iz obdolženčevega zagovora in izpovedbe oškodovanke je glede na čas in kraj kaznivega dejanja (domača hiša in večerni čas), jasno, da ni bilo prisotnih drugih oseb, razen njunih sinov. Da pa bi takšna kršitev bila podana, bi takšen dokazni predlog sploh moral biti podan, ustrezno utemeljen na način katera pravno pomembna dejstva v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem naj bi se z njim dokazovala, izkazana pa bi morala biti tudi možnost vplivanja morebitno ugotovljene kršitve na zakonitost in pravilnost sodbe z zavrnitvijo le-tega.

Napačno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje pritožnik uveljavlja z navedbo, da je prvostopenjsko sodišče poklonilo verodostojnost izpovedbama oškodovanke in njene matere, sledilo pa tudi kazenski ovadbi in policijskemu zapisniku, v katerem da je vrsta njunih nasprotujočih si izvajanj. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno takrat, kadar odločilno dejstvo v sodbi ni bilo pravilno ugotovljeno, o pravilnosti le-teh pa pritožbeno sodišče lahko podvomi, če meni, da je prvostopenjsko sodišče napačno ocenilo nek dokaz, da ni presodilo vseh dokazov v njihovi medsebojni povezavi, da ni presodilo kakšnih pomembnih delov posameznih dokazov ali da ni svoje dokazne presoje logično in prepričljivo obrazložilo. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi ocenjevalo ne le izpovedbo oškodovanke in njene matere, pač pa ti izpovedbi tudi v povezavi z obdolženčevim zagovorom. Prav tako je ocenjevalo izpovedbo oškodovanke na glavni obravnavi, v povezavi z njenimi predhodno podanimi opisi dogajanja konkretnega večera, sicer pa izpovedbo oškodovanke preverjalo tudi z listinskimi dokazi – odločbama Policijske postaje Bled z dne 21.1.2009 (odredba o prepovedi približanja oškodovanki), in Okrožnega sodišča v Kranju z dne 21.1.2009, pa tudi v povezavi z obdolžencu izdanim plačilnim nalogom zaradi kršitve javnega reda in miru. Tako se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče z enako mero kritičnosti presojalo tako obdolženčev zagovor kot izpovedbi oškodovanke in njene matere, iz razlogov, ki jih je tudi izrecno navedlo na 2. strani izpodbijane sodbe, pa je povsem upravičeno slednji tudi štelo za verodostojni in prepričljivejši. Stališču pritožnika, da sinova obdolženke in oškodovanke nikogar od staršev nista želela izpostavljati, je moč pritrditi, vendar taka ugotovitev v ničemer ne nakazuje na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje.

Zatrjevanje pritožnika, da je obdolžencu izrečena kazen v nasprotju s sodno prakso, ni konkretizirano, je pa v okviru predlaganega „minimaliziranja kazenske sankcije“ pritožbeno sodišče takemu zavzemanju pritožnika sledilo že zaradi spremembe izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, v okviru določbe 1. odstavka 383. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ko je ugotovilo, da je bil v škodo obdolženca prekršen kazenski zakon, iz razloga po 4. točki 372. člena ZKP.

Sodišče prve stopnje je sledilo pravni opredelitvi državnega tožilca in obdolženca S. O. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini po 3. in 1. odstavku 191. člena KZ-1. Po določbi 2. odstavka 354. člena ZKP sodišče ni vezano na pravno opredelitev kaznivega dejanja v obtožbi, pač pa na opis dejanja, ki je predmet obtožbe. Obdolžencu očitana izvršitvena oblika kaznivega dejanja nasilja v družini z grdim ravnanjem je v izreku sodbe navedena, iz opisa dejanja v izreku in iz obrazložitve sodbe pa ne izhaja, da je v posledici takega ravnanja bila oškodovanka spravljena v take vrste podrejen položaja, ki bi zadoščal kriterijem izpolnjenih znakov tega kaznivega dejanja. Opisano obdolženčevo ravnanje glede na vrsto le-tega, intenzivnost, trajanje in predvsem enkratnost, ne omogoča zaključka, da je to pri oškodovanki povzročilo nemoč, strah in vznemirjenje večje intenzivnosti (in) ali daljšega trajanja. Razen tega je pri kaznivih dejanjih nasilja v družini praviloma podana neka določena kontinuiteta storilčevih ravnanj in ko lahko vsebinsko raznovrstna agresivna ravnanja preidejo celo v ustaljen vzorec obnašanja v določenem okolju – v družini (odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 194/2009).

Pač pa pritožbeno sodišče v opisu kaznivega dejanja kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe prepoznava vse elemente kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1. Pri tem je grdo ravnanje kot izvršitvena oblika tega kaznivega dejanja, v dejanskem smislu dokazana z že izvedenimi in pravilno ocenjenimi dokazi pred prvostopenjskim sodiščem. Obdolženčevo ravnanje konkretnega večera, katerega višek je bil tudi vlečenje oškodovanke za lase, jasno kaže na resnost obdolženčevih predhodnih verbalnih groženj istega večera, posledica vlečenja za lase in v posledici tega realno in tudi običajno pričakovana bolečina, ob tem pa kaže na prizadeto telesno integriteto. Da se je oškodovanka tudi subjektivno počutila ogroženo, pa je očitno že iz njenega ravnanja, ko je kraj kaznivega dejanja z begom zapustila in zaprosila za pomoč mater, da je klicala policijo. V obtoženčevem ravnanju so torej prepoznani vsi elementi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 135. člena KZ-1, zato je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v skladu s 1. odstavkom 394. člena ZKP spremenilo tako, da je ravnanje obdolženca pravno opredelilo po tej tudi milejši zakonski določbi za kaznivo dejanje po členu 135/1 KZ-1 pa je v zakonu predpisana denarna kazen ali kazen zapora do enega leta.

Glede na drugačno pravno opredelitev kaznivega dejanja je bilo obdolžencu potrebno na novo izreči tudi kazensko sankcijo. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je obdolžencu primerno in upravičeno izreči pogojno obsodbo, iz enakih razlogov, ki so vodili že prvostopenjsko sodišče k taki odločitvi. V okviru le-te je glede na predpisano kazen za kaznivo dejanja ogrožanja varnosti, obdolžencu določilo kazen enega meseca zapora, ki jo ocenjuje kot primerno glede na težo kaznivega dejanja, posledice le-tega, upoštevaje pa tudi okoliščine, ki jih je pravilno in popolno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče in se nanje v izogib ponavljanju tudi pritožbeno sodišče na tem mestu le sklicuje. Preizkusna doba enega leta je po oceni pritožbenega sodišča tako ugotovljenim okoliščinam primerna in dovolj dolga za utrditev obdolženčevega drugačnega vzorca komuniciranja z oškodovanko, kar je še toliko bolj realno pričakovati tudi zaradi obdolženčeve odselitve iz skupnega bivališča.