Jedro

Tožba je bila zavrnjena, ker so bili izpolnjeni pogoji po ZKZ o zaokroženosti zemljišča v komasacijskem skladu in v zmanjšanju skupne površine zemljišč zaradi zgraditve javnih objektov, ki so potrebni za izvedbo komasacije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je najprej vložila tožbo zaradi molka tožene stranke na podlagi 26. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Med upravnim sporom je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo, na katero je tožnica, pozvana po 32. členu ZUS, razširila tožbo.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Komisije za izvedbo komasacijskega postopka na območju občine z dne 30.4.1991, s katero je navedeni prvostopni organ dodelil tožnici parcelo št. 3359/2 za v komasacijski sklad vloženi parceli št. 1051 in 1054. Po mnenju tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni mogoče pritrditi tožničinim pritožbenim navedbam, ki se nanašajo na ustreznost dodeljene parcele za kmetijsko obdelavo. Po mnenju tožene stranke dodeljena parcela v izmeri 12 x 124 m ni neprimerna za kmetijsko obdelavo, saj ni podan razlog, da se ne bi mogla obdelovati od meje do meje. Tožena stranka tudi meni, da dodeljena parcela ustreza vloženima parcelama po površini in vrednosti. Skupna površina vloženih parcel znaša 1.594 m2, skupna vrednost pa 177.093 cenilnih enot, površina dodeljene parcele pa znaša 1.490 m2, vrednost pa 165.582 cenilnih enot. Ob upoštevanju, da je bil od skupne površine in vrednosti odštet odbitek za jarke in poti, ki znaša na komasacijskem območju 6,5 %, se po mnenju tožene stranke izkaže, da ima dodeljena parcela enako površino in enako vrednost kot vloženi parceli. Odbitek za jarke in poti temelji na 1. odstavku 90. člena zakona o kmetijskih zemljiščih. Glede na to določbo pa odbitek zadene vse komasacijske udeležence, tudi tiste, na zemljiščih katerih javni objekti niso bili zgrajeni.

Tožnica v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba neutemeljena in nezakonita. Zato razširja tožbo tudi na izpodbijano odločbo. Predlaga, da sodišče nadaljuje postopek.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Pri dodelitvi zemljišča tožnici v konkretnem primeru je treba izhajati iz načel, določenih v 88. in 90. členu zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 1/79, 4/79, 11/81 in 1/86 ter Uradni list RS, št. 9/90 in 5/91-II - ZKZ). Po teh določbah dobi komasacijski udeleženec pri razdelitvi zemljišč iz komasacijskega sklada čim bolj zaokroženo zemljišče. Komasacijski udeleženci dobijo iz komasacijskega sklada zemljišče približno enake skupne vrednosti; razlika med skupno vrednostjo vloženih in dobljenih zemljišč praviloma ne sme presegati 5 % vrednosti in 15 % površine, pri tem pa ni všteto zmanjšanje površine po 90. členu zakona (1. in 2. odstavek 88. člena); če se na komasacijskem območju zaradi celovite ureditve zemljišča zgradijo poti, melioracijski jarki, vetrobranski pasovi ali drugi javni objekti, ki so potrebni za izvedbo komasacije in se zaradi tega zmanjša skupna površina zemljišč, ali se iz drugih vzrokov poveča skupna površina zemljišč, ki naj se razdelijo med udeležence, se dodeli vsakemu komasacijskemu udeležencu sorazmerno z vloženim zemljiščem manjša oziroma večja površina zemljišč (1. odstavek 90. člena).

Po presoji sodišča je glede na citirane določbe navedenega zakona in podatke ter listine v upravnih spisih tožena stranka lahko sklepala, da je tožnica dobila zemljišče, ki ustreza vloženima zemljiščema po površini in vrednosti; kot tudi, da ima dodeljeno zemljišče enako površino in enako vrednost kot vloženo zemljišče, ob upoštevanju, da je bil od skupne površine in vrednosti odštet odbitek za jarke in poti, ki znaša na komasacijskem območju 6,5%. Utemeljeno je tudi pojasnilo, tožnici da navedeni odbitek zadene vse komasacijske udeležence, tudi tiste, na zemljiščih katerih javni objekti niso bili zagrajeni.

Sicer pa tožnica v tožbi ni navedla ničesar takega, s čemer bi konkretno izpodbijala citirano odločbo tožene stranke. Navedla je namreč le, da je izpodbijana odločba neutemeljena in nezakonita, ne da bi navedla konkretne tožbene ugovore, v čem je ta neutemeljenost in nezakonitost. Prav tako v tožbi ni ponovila pritožbene navedbe o legi dodeljenega zemljišča v zvezi z nemožnostjo strojne obdelave na določenem delu. Na to pritožbeno navedbo pa je tožena stranka v izpodbijani odločbi odgovorila, tožnica pa je v tožbi ni posebej izpodbijala.

Glede na navedeno, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS. Sodišče je ZUS uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).