Jedro

Za odločitev v tem postopku je bistveno, ali je tožena stranka tožečo stranko pravočasno obvestila o napakah. Če tega tožena stranka ni storila, je pravico do uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov izgubila.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka cisterno prevzela 7. 3. 2017 in da bi morala takrat grajati očitne napake, ki so bile ob običajnem pregledu vidne vsakemu povprečnemu človeku. Tega tožena stranka ni storila niti ni tega zatrjevala med postopkom pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo, da je grajanje očitnih napak v zavrnitvi računa prepozno. Ker tožena stranka ni pravočasno grajala očitnih napak, ni izpolnjena že ena med vsemi predpostavkami, ki morajo biti kumulativno izpolnjene za uspešno uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov. Zato je tožena stranka zaradi prepoznega grajanja očitnih napak izgubila vse pravice iz naslova jamčevalnih zahtevkov.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke proti II. točki izreka se zavrže, pritožba tožeče stranka pa zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

II. Pritožba tožene stranke se v preostalem delu (proti I. in III. točki izreka) zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

III. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbe.

IV. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 367,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

_Odločitev sodišča prve stopnje_

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 56573/2017 z dne 22. 6. 2017 ostane v veljavi v 1. odstavku izreka za znesek 9.712,59 EUR s pripadki ter v 3. odstavku izreka (I. točka izreka). Za znesek 1.581,82 EUR s pripadki je 1. odstavek izreka sklepa o izvršbi razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 2.789,49 EUR s pripadki (III. točka izreka).

2. Presodilo je, da je tožeča stranka izvedla popravila prikolice – cisterne v takšnem obsegu kot sta se pravdni stranki dogovorili. Nadalje je odločilo, da tožena stranka ni pravočasno grajala stvarnih napak. Zato je zaključilo, da je tožena stranka izgubila pravice iz naslova jamčevalnih zahtevkov in je dolžna tožeči stranki plačati za opravljena dela. Odločilo je tudi, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke za opravljena dela utemeljen le v višini 9.712,59 EUR s pripadki, zato je višji zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

_**Pritožba tožeče stranke**_

3. Proti II. točki izreka izpodbijane sodbe je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Sodišču prve stopnje je očitala, da je kršilo določila ZPP, ker ni zaslišalo izvedenca in predlaganih prič, in sicer delavcev tožeče stranke, ki so opravljali kleparska in ličarska dela in bi lahko izpovedali o tehnološkem načinu izvedenih kleparskih in ličarskih del, količini potrebnih ur za izvedbo teh del ter vrsti in količini uporabljenega materiala. Zato je dejansko stanje po prepričanju tožeče stranke ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišču prve stopnje je očitala tudi, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih pomembnih za določitev višine terjatve (načinu izračuna potrebnih ur za kleparska dela in višini urne postavke za ličarska dela) oziroma da so ti razlogi nezadostni in neprimerni. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ali spremeni. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

_**Pritožba tožene stranke**_

5. Proti sodbi je pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov vložila tudi tožena stranka. V pritožbi je uveljavljala, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je tožena stranka grajala le obseg popravil (število porabljenih in zaračunanih ur) ne pa tudi kvalitete izvedenega dela. Po njenem mnenju so razlogi sodbe glede prevzema prikolice - cisterne in pravočasnega grajanja napak v nasprotju z listinami v spisu. Nasprotovala je zaključku sodišča prve stopnje, da bi morala tožeči stranki dati možnost za odpravo napak. Vztrajala je pri svojem prepričanju, da tožeči stranki ni dolžna plačati ničesar, ker je bilo delo izvedeno v nasprotju s pravili stroke in je posledično prikolica - cisterna neuporabna. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

6. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev svojih stroškov odgovora na pritožbo.

7. Pritožba tožene stranke proti II. točki izpodbijane sodbe ni dovoljena. Pritožbi tožeče stranke proti II. točki izreka in tožene stranke proti I. in III. točki izreka izpodbijane sodbe pa nista utemeljeni.

_**Bistvene dejanske ugotovitve in pravna podlaga**_

8. Tožena stranka je pri tožeči stranki naročila popravilo svoje prikolice – cisterne namenjene za prevoz tovora (v nadaljevanju: cisterna). Tožeča stranka je dogovorjena dela izvajala v obdobju od 14. 2. 2017 do 7. 3. 2017. Tožena stranka je cisterno prevzela 7. 3. 2017. Ob prevzemu sta pravdni stranki opravili pregled izvedenega dela. Tožeča stranka je za opravljena dela toženi stranki 27. 3. 2017 izstavila račun številka 3508-17 v višini 11.294,41 EUR (priloga A2, v nadaljevanju: račun). Tožena stranka je račun zavrnila z dopisom z dne 3. 4. 2017 (list. št. 15, v nadaljevanju: zavrnitev računa). Ob tem je tožečo stranko obvestila o napakah izvedenega dela. Tožeča stranka v tem postopku vtožuje plačilo računa. Tožena stranka pa je zahtevku tožeče stranke nasprotovala zaradi očitanih stvarnih napak opravljenega dela ter preveč, po količini, obračunanih opravljenih del. 9. Pravdni stranki sta sklenili podjemno pogodbo (pogodbo o delu). S podjemno pogodbo se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa zavezuje, da mu bo za to plačal (619. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ).2

10. Sodišče prve stopnje je glede predmeta podjemne pogodbe zaključilo, da se je tožeča stranka zavezala opraviti točno takšen obseg popravil,3 kot ga je tudi dejansko opravila, in sicer: popravilo zunanjega dela cisterne skupaj z nanosi barv, delno popravilo notranjega dela cisterne le z osnovno izvedbo ličarskih del ter popravilo nosilca cisterne, dvižne noge in dveh elektro vtičnic. Pravdni stranki v pritožbah tega zaključka sodišča prve stopnje, ki predstavlja odločitev o dejanskem vprašanju, nista izpodbijali. Zato je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbah pravdnih strank nanj vezano.

_**O pritožbi tožene stranke**_

11. Predpostavka za dovoljenost pritožbe je pravni interes stranke, ki se pritožuje. Tožena stranka se pritožuje proti celotni sodbi. V II. točki izreka je sodišče prve stopnje odločilo v korist tožene stranke, saj je tožbeni zahtevek za plačilo zneska 1.581,82 EUR s pripadki zavrnilo. Ta odločitev sodišča prve stopnje za toženo stranko nedvomno ne predstavlja neugodne odločitve. Ker tožena stranka z vložitvijo pritožbe proti II. točki izreka izpodbijane sodbe, glede na pojasnjeno, ne more doseči izboljšanja svojega pravnega položaja, nima pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper ta del sodbe (četrti odstavek 343. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke proti II. točki izreka izpodbijane sodbe zavrglo kot nedovoljeno (1. točka 365. člena ZPP).

12. Ne držijo pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje štelo, da je tožena stranka ugovarjala le obsegu popravila v smislu porabljenih ur, ne pa tudi kvaliteti opravljenega dela. Sodišče prve stopnje je v 14. in 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navkljub nerodnemu izražanju ustrezno pojasnilo, zakaj tožena stranka ne more uspeti z uveljavljanjem jamčevalnih zahtevkov iz naslova stvarnih napak (slabe kvalitete opravljenega dela).

13. Podjemnik je odgovoren za nepravilno izpolnitev, če so izpolnjene naslednje predpostavke: (1) opravljen posel mora imeti napako, (2) vzrok za napako mora izvirati iz podjemnikove sfere, (3) naročnik mora podjemnika pravočasno obvestiti o napaki.4 Šele, če so izpolnjene vse navedene predpostavke, lahko naročnik uspešno uveljavlja jamčevalne zahtevke. Ti so: zahteva naročnika, da podjemnik v primernem roku odpravi napake, odprava napak s strani naročnika ali po tretjem na račun podjemnika, znižanje plačila, odstop od pogodbe in povračilo morebitnih nastalih škod. Primarni jamčevalni zahtevek je, z izjemo zakonsko določenih primerov, zahtevek naročnika, da podjemnik v primernem roku odpravi napake.

14. Glede na navedeno je torej za odločitev v tem postopku, kot je pravilno upoštevalo že sodišče prve stopnje, bistveno, ali je tožena stranka tožečo stranko pravočasno obvestila o napakah. Če tega tožena stranka ni storila, je pravico do uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov izgubila.

15. Do kdaj mora tožena stranka obvestiti tožečo stranko o napakah je odvisno od vrste stvarne napake. V skladu z določilom prvega odstavka 633. člena OZ je naročnik dolžan pregledati izvršeno delo, brž ko je to po običajnem teku stvari mogoče in o ugotovljenih (očitnih) napakah nemudoma obvestiti podjemnika. Po pregledu in prevzemu opravljenega dela podjemnik ni več odgovoren za napake, ki jih je bilo mogoče opaziti pri običajnem pregledu, razen če je zanje vedel, pa jih naročniku ni pokazal (tretji odstavek 633. člena OZ). O skritih napakah pa mora naročnik podjemnika obvestiti čim prej, napozneje pa v enem mesecu, ko je bila takšna napaka odkrita (prvi odstavek 634. člena OZ).

16. Očitne napake so tiste napake, ki bi jih pri običajnem pregledu opazil oziroma ugotovil skrben človek s povprečnim znanjem in izkušenostjo človeka (subjekta) enakega poklica in stroke kot naročnik. Običajen pregled opravljenega posla je način pregleda, ki se v poslovni praksi najpogosteje opravi pri poslu enakih značilnosti in praviloma ne obsega uporabe posebnih pripomočkov in naprav in tudi ne posebnega (specializiranega) strokovnega znanja.5 Skrite napake pa so vse tiste, ki niso očitne. To so tiste napake, ki jih pri običajnem pregledu ob prevzemu opravljenega posla ni mogoče ugotoviti, temveč se pokažejo pozneje.6

17. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno presodilo, da poškodbe v notranjosti cisterne (brazde in odrgnine), ki jih je grajala tožena stranka v zavrnitvi računa, predstavljajo očitne napake. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni, logični in podprti z navedbo sodnega izvedenca avtokleparske in avtoličarske stroke M. O. dipl. oec v izvedenskem mnenju z dne 15. 11. 2018 (list. št. 90 do 118, v nadaljevanju: izvedensko mnenje), da „... vse brazde in odrgnine, na katere se tožena stranka sklicuje, so bile ob povprečno skrbnem pregledu predmetne cisterne vidne in zaznavne na prvi pogled.“ (glej list. št. 97). Zato se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da gre v tem primeru za vidne pomanjkljivosti, ki jih lahko vsak povprečno sposoben človek zazna ob običajnem in enostavnem pregledu stvari.

18. Upoštevajoč navedeno za ugotovitev grajanih očitnih napak ni bilo potrebno nobeno posebno strokovno znanje. Ker tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni niti trdila, da je po zavrnitvi računa še kdaj tožečo stranko obvestila o kakšnih drugih očitnih ali skritih napakah, okoliščina, ali je tožena stranka ustrezno usposobljena za opravo strokovnega pregleda, za odločitev v tem postopku ni pravno odločilna. Zato se pritožbeno sodišče do nje ne bo opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je tožena stranka cisterno prevzela 7. 3. 2017. Trditve tožene stranke podane med postopkom pred sodiščem prve stopnje, da 7. 3. 2017 cisterne ni prevzela, temveč jo je le odpeljala na pregled notranjosti, so pavšalne ter v nasprotju z ostalimi trditvami pravdnih strank in predloženimi dokazi.

20. Tožeča stranka je namreč med postopkom pred sodiščem prve stopnje trdila, da sta pravdni stranki 7. 3. 2017, preden je tožena stranka cisterno prevzela in odpeljala, to pregledali tako zunaj kot znotraj. Pojasnila je, da sta predstavnika pravdnih strank, in sicer C. M. za toženo stranko in delavec tožeče stranke L. P. vstopila v notranjost cisterne in jo pregledala z lučjo (glej list. št. 31 in 32). Teh trditev tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala. Zato se štejejo za priznane (214. člena ZPP).

21. Običajen pregled opravljenega dela je bil upoštevajoč zgoraj navedeno ob prevzemu cisterne opravljen. Zato bi si lahko tožena stranka pridržala pravico do grajanja očitnih napak le, če bi to izrecno sporočila tožeči stranki ob pregledu. Tega pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje niti ni zatrjevala. Poleg tega iz sodnega spisa ne izhaja, da bi bil kakršenkoli pregled cisterne s strani strokovno usposobljene osebe opravljen pred datumom zavrnitve računa, v katerem je tožena stranka grajala očitne napake.

22. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka cisterno prevzela 7. 3. 2017 in da bi morala takrat grajati očitne napake (brazde in odrgnine), ki so bile ob običajnem pregledu vidne vsakemu povprečnemu človeku. Tega tožena stranka ni storila niti ni tega zatrjevala med postopkom pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo, da je grajanje očitnih napak v zavrnitvi računa prepozno. Ker tožena stranka ni pravočasno grajala očitnih napak, ni izpolnjena že ena med vsemi predpostavkami, ki morajo biti kumulativno izpolnjene za uspešno uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov. Zato je tožena stranka zaradi prepoznega grajanja očitnih napak izgubila vse pravice iz naslova jamčevalnih zahtevkov.

23. Za odločitev v tem primeru tako upoštevajoč zgoraj pojasnjeno ni pravno odločilno, ali je bila tožena stranka dolžna dati tožeči stranki primeren rok za odpravo napak in niti ali je tožeča stranka popravila opravila v skladu s strokovnimi pravili. To bi postalo pravno odločilno šele, če bi bile izpolnjene vse predpostavke za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov. Pritožbeno sodišče se tako do pritožbenih očitkov glede (ne)obstoja dolžnosti tožene stranka tožeči stranki dati primeren rok za odpravo napak in izvedbo popravila v nasprotju s strokovnimi pravili ne bo opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

24. Ker tožena stranka ni uspela z uveljavljanjem jamčevalnih zahtevkov in niti ni zatrjevala kakšnih drugih pravnih dejstev, ki bi lahko imela za posledico prenehanje terjatve tožeče stranke iz naslova opravljenih del, je tako pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka za opravljena dela dolžna plačati (pacta sunt servanda, 125. člen OZ).

_**O pritožbi tožeče stranke**_

25. Sodišče v pravdnem postopku odloča na podlagi pravno odločilnih dejstev, dokazov in pravnih pravil. Ker v pravdnem postopku velja razpravno načelo, lahko sodišče odloča le v okviru trditvene podlage strank. Stranke so tiste, ki morajo zatrjujevati vsa pravno odločilna dejstva in zanje ponudijo oziroma predlagajo ustrezne dokaze (7. in 212. člen ZPP).

26. V tem primeru je tožena stranka nasprotovala višini obračunanih ur za opravljena kleparska in ličarska dela. Trditveno in dokazno breme glede utemeljenosti obračunanega števila porabljenih ur za kleparska in ličarska dela je bilo na tožeči stranki. Ta je med postopkom pred sodiščem prve stopnje le posplošeno in vsebinsko prazno zatrjevala, da so bila potrebna specifična popravila pri katerih se je uporabljal specifični material in je zato utemeljena takšna porabo ur za kleparska in ličarska dela, kot jih je obračunala. Torej 145 ur za kleparska dela in 144,5 ur za ličarska dela. Kot dokaz za resničnost svojih trditev je predložila specifikacijo porabljenih ur (Priloge A4 do A7) ter predlagala postavitev izvedenca in zaslišanje svojih delavcev, ki so opravljali kleparska in ličarska dela in bi lahko izpovedali o opravljenih delih, specifičnem tehnološkem načinu izvedenih kleparskih in ličarskih del, specifičnem pristopu k delu ter vrsti in količini uporabljenega materiala.

27. Sodišče prve stopnje je sledilo dokaznemu predlogu tožeče stranke in postavilo izvedenca avtokleparske in avtoličarske stroke. Ta je v izvedenskem mnenju ocenil, da je bilo za strokovno odpravo poškodb na cisterni potrebnih 92 kleparskih ur in ne 145 ur kot je trdila tožeča stranka ter da je običajna obračunska enota za ličarska dela kvadratni meter površine pri čemer je bilo v tem primeru potrebno popraviti 26,44 m2 (list. št. 94). Ceno za ličarska dela je določil v višini 156,00 EUR na kvadratni meter. (list. št. 95). Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi o utemeljenosti višine vtoževane terjatve v celoti sledilo izvedenskemu mnenju.

28. Ne držijo niti pritožbeni očitki, da so razlogi sodbe v zvezi z upoštevanim številom potrebnih ur za kleparska dela nepopolni in neobrazloženi, ker je sodišče prve stopnje sledilo nepojasnjeni izvedenčevi oceni porabljenih ur. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč trditveno podlago pravdnih strank, predložene dokaze ter pravila o trditvenem in dokaznem bremenu po presoji pritožbenega sodišča, kot je pojasnjeno v nadaljevanju, pravilno sledilo mnenju izvedenca.

29. Kot je bilo že doslej pojasnjeno je bilo trditveno breme glede utemeljenosti porabljenega števila ur za kleparska popravila na tožeči stranki, ki bi med postopkom pred sodiščem prve stopnje morala konkretno zatrjevati pravno odločilna dejstva za določitev potrebnega števila ur za kleparska popravila. Tako bi morala vsaj konkretno opisati stanje, v katerem je prevzela cisterno z opisom poškodb in njihovo stopnjo, popisom potrebnih del, opisom načina izvajanja del, podatki o poškodovanih površinah na katerih je bilo potrebno izvesti kleparska popravila, vrsti in količini uporabljenega materiala, številom porabljenih ur za kleparska dela ter morebitna druga pravno odločilna dejstva, ki so pomembna za določitev cene. Tožeča stranka trditvenega bremena ni zmogla med postopkom pred sodiščem prve stopnje.

30. Izvedenec je v izvedenskem mnenju in njegovi dopolnitvi z dne 22. 1. 2019 (list. št. 135 do 137) pojasnil, da je število potrebnih ur za kleparska popravila ocenil na podlagi interne kalkulacije, ki jo je naredil na podlagi podatkov, s katerimi sta ga seznanili pravdni stranki na ogledu (kateri deli šasije so bili popravljeni, kateri deli šasije so bili ročno izdelani in obseg poškodbe desnega dela silosa, glej list. št. 137), ocenjeni površini poškodb7 ter svojih izkušnjah. Iz navedenega izhaja, da je izvedenec obrazložil kako je določil potrebno število ur za kleparska dela. Ker tožeča stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala nobenih pravno odločilnih dejstev, ki bi omogočale presojo utemeljenosti porabljenih ur za kleparska popravila je takšno pojasnilo izvedenca v tem konkretnem primeru zadostno. Zato ne držijo pritožbene trditve, da sodba sodišča prve stopnje v tem delu nima razlogov oziroma so ti neprimerni in neobrazloženi.

31. Zaradi opisane pomanjkljive trditvene podlage tožeče stranke, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazne predloge tožeče stranke za zaslišanje izvedenca in njenih delavcev, ki so opravljali kleparska in ličarska popravila. Dokazi so namreč v pravdnem postopku namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti dejanskih trditev strank, ne pa njihovemu nadomeščanju.8 Zato ni utemeljen pritožbeni očitek o kršitvi osme točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

32. Prav tako niso utemeljeni očitki tožeče stranke, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo specifiko ličarskih popravil v tem primeru. Izvedenec je v svojem mnenju in njegovi dopolnitvi, katerega je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo, pojasnil da je običajna obračunska enota za avtoličarske storitve kvadratni meter, da je v obračunski enoti zajet ves potreben material ter da je primerna cena za kvadratni meter ličarskih popravil v tem primeru 156 EUR na m2, tako kot to po svojem ceniku za avtoličarska dela zaračuna družba P. d. o. o. in jo priznavajo tudi zavarovalnice.

33. Tožeča stranka je nasprotovala višini cene ličarskih popravil za m2. Trdila je, da ponudbe, ki jih je izvedenec upošteval kot primerljive, to niso, saj v navedenih ponudbah poškodovanih delov niso klepali temveč so jih zamenjali. Zato je tožeča stranka menila, da je cena na m2, ki jo je upošteval izvedenec prenizka.

34. Trditveno in dokazno breme glede višine cene za avtoličarska popravila je bilo na tožeči stranki. Tožeča stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje pavšalno trdila, da so v primeru klepanja poškodovanega dela potrebna specifična ličarska popravila, ki obsegajo tudi predpripravo površine ter terjajo porabo večje količine materiala, kot če se poškodovani del zamenja. Koliko več popravil in ličarskega materiala je potrebno pa ni z ničemer ovrednotila. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pri odločitvi o ustrezni višini postavke za avtoličarska dela pravilno sledilo mnenju izvedenca. Dokazi pa kot je bilo že pojasnjeno ne morejo nadomestiti manjkajoče trditvene podlage. Pritožbeno sodišče še dodaja, da iz obračuna škode tožeče stranke (priloga A8) izhaja, da v primeru zamenjave poškodovanega dela tožeča stranka zaračuna svoje avtoličarske storitve v bistveno nižjem znesku (120,00 EUR na m2), kot ga ji je v tem postopku priznalo sodišče na podlagi izvedenskega mnenja.

35. Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbi tožeče stranke proti II. točki izreka izpodbijane sodbe in tožene stranke proti I. in III. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo kot neutemeljeni (353. člen ZPP).

36. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Nobena pravdna stranka s svojo pritožbo ni uspela. Zato vsaka pravdna stranka krije svoje stroške s pritožbo.

37. Stroški tožeče stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo tožene stranke so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife9 ob upoštevanju, da je bila vrednost predmeta 11.294,41 EUR. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo 500 točk za odgovor na pritožbo ter 2 odstotne materialne stroške (10 točk) vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 612 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,6 EUR pa 367,20 EUR. Zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 367,20 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 2 Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji. 3 Kot obseg popravil je v tem kontekstu razumljena vrsta popravil, ki se jih je tožeča stranka zavezala opraviti, ne pa količina posamezne vrste popravil. 4 N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del) 3. knjiga, GV založba, leto 2004, komentar k 633. členu, stran 833. 5 Prav tam, stran 835. 6 Prav tam. 7 Izvedenec je površino cisterne, na kateri so bila potrebna avtokleparska dela, ocenil v manjši količini, kot jo je na ogledu zatrjevala tožeča stranka. 8 Primerjaj: VSL sklep II Cp 627/2013 z dne 18. 9. 2013, VSL sodba I Cp 696/2013 z dne 23. 10. 2013 in VSRS sodba II Ips 24/2014 z dne 12. 2. 2015. 9 Ur. l. RS, št. 2/2015 in naslednji.