Jedro

Pri presoji zamude z izpolnitvijo obveznosti iz naslova deliktne odgovornosti je treba upoštevati določbo 2. odst. 324. čl. ZOR, pri presoji zamude z izpolnitvijo obveznosti na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe pa še določbo 919. čl. ZOR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede prvotožene stranke spremeni tako, da je ta dolžna tožeči stranki plačati še znesek 885,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 21.3.2005 dalje do plačila, vse v 15 dneh; in v zavrnilnem delu zoper obe toženi stranki razveljavi glede plačila zneskov 435.000,53 SIT; 907.484,00 SIT in 2.920,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 5.2.2005 dalje do plačila in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; v ostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo prvotoženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki 1.474,31 EUR odškodnine s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek proti prvotoženi stranki in celotni tožbeni zahtevek proti drugotoženi stranki je sodišče zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna prvotoženi stranki povrniti 2.360,68 EUR, drugotoženi stranki pa 261,87 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena ZPP, v kateri izpodbija zavrnilni del sodbe. Bistvo pritožbenih navedb bo povzet v nadaljevanju, ko bo nanje odgovorjeno.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožba uveljavlja, da je obseg negmotne škode nepopolno ugotovljen in to iz razloga, ker izvedenec dr. M. ni odgovoril na pripombe in ugovore tožnice. Izvedenec je svoje mnenje dopolnil, iz dopolnitve pa izhaja, da prvotnega mnenja ni bil pripravljen popravljati in dopolnjevati. Najmanj, kar bi moralo sodišče storiti, je, da bi izvedenca zaslišalo na glavni obravnavi. Vztraja na predlogu, da se v postopku postavi nov izvedenec travmatolog.

Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga. Dokaz z izvedencem izvede sodišče tako, da mu naloži, na kakšen način naj poda svoj izvod in mnenje (pisno ali ustno na zapisnik), mu dodatno postavlja vprašanja in od njega zahteva dodatna pojasnila. Vse to je sodišče prve stopnje v dani zadevi tudi storilo. Glede na pripombe tožeče stranke je od izvedenca zahtevalo dodatna pojasnila, ki jih je ta tudi podal v dveh dopolnitvah, in sicer dne 13.12.2006 in 4.3.2007, v katerih je dodatno pojasnil, da vztraja pri mnenju o trajanju in intenziteti telesnih bolečin, da je kot čas zdravljenja štel le čas, ko je bila tožnica odsotna z dela polni delovni čas, dodatno je pojasnil tožničine nevšečnosti v času zdravljenja, da poškodba tožnici ni pustila zunanjih posledic, da najmanj 30 dni ni mogla opravljati težjih fizičnih del doma, da je njen zmanjšan občutek na dotik mezinca leve roke njen subjektivni občutek, da posledice, ki jih ima tožnica ne bi bile zadostne za zmanjšano delovno zmožnost tožnice za štiri ure.

Na naroku dne 28.5.2007 je tožnica zahtevala postavitev drugega izvedenca z utemeljitvijo, da je mnenje izvedenca dr. M. v nasprotju z zdravstveno dokumentacijo v delu, kjer izvedenec ugotavlja, da tožnica nima bolečin in posledic. Takšen očitek tožnice ni utemeljen, saj je izvedenec v izvedeniškem mnenju z dne 16.11.2006 posebej poudaril, da se bodo telesne bolečine pri tožnici pojavile tudi v bodoče, da pa bodo sčasoma izzvenele, glede posledic pa je pojasnil, da anatomskih posledic nima, v funkcionalnem smislu pa ima zmanjšano gibljivost hrbtenice, ki jo je opisal v poglavju objektivni pregled tožnice.

Drugega izvedenca sodišče postavi, če je mnenje izvedenca nejasno, nepopolno ali pa v nasprotju samo s sabo ali pa z raziskanimi okoliščinami in se to ne da odpraviti z zaslišanjem izvedenca.

Izvedeniško mnenje dr. M. skupaj z dopolnitvami ni nejasno in nima nasprotij v samem sebi ali nasprotij z drugimi raziskanimi okoliščinami in iz tega razloga sodišču prve stopnje ni bilo potrebno postavljati drugega izvedena. Predloga, da se izvedenca zasliši na naroku, ni bilo. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje za ugotovitev obsega negmotne škode moralo postaviti drugega izvedenca oziroma zaslišati izvedenca dr. M. na glavni obravnavi.

5. Obseg in intenzivnost telesnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi mnenja izvedenca dr. M. in na podlagi tožničine izpovedi, kar vse je podrobno navedeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe. V tem delu se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane sodbe. Iz tega naslova je bila tožnici priznana denarna odškodnina v znesku 4.500,00 EUR, ki je primerna denarna satisfakcija.

Ni slediti pritožbeni navedbi, da so pri dosoji odškodnine iz tega naslova premalo upoštevane nevšečnosti v času zdravljenja: 10 dnevna hospitalizacija, 6 dni stroga vezanost na ležanje v postelji, 4-mesečna nošnja vratne opornice, 29 x akupunktura, 30 x rentgensko slikanje, 2 x CT slikanje, 62 x fizioterapija.

Pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (2. odstavek 200. člena ZOR).

Pravni standard pravične denarne odškodnine je sodišče prve stopnje v tem primeru pravilno uporabilo. Višja odškodnina bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo.

6. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je odškodnina za pretrpljeni strah v prisojenem znesku 834,59 EUR premajhna, ker ni upoštevan tožničin strah pred vožnjo z avtomobili in tesnoba v vseh okoliščinah, ki tožnico spominjajo na prometno nesrečo. Iz navedenega razloga je tožnici iz tega naslova priznati še odškodnino v znesku 1.200,00 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima tožnica zaradi utrpljenih poškodb zmanjšano gibljivost vratne hrbtenice, ki je posledica manjše okvare medvretenčnega vezja. Zmanjšana gibljivost vratne hrbtenice je dodatno vplivala na odločitev invalidske komisije, da ni več sposobna delati s polnim delovnim časom, sama po sebi pa ne bi bila zadosten razlog za to. Tožnica je zaradi prometne nezgode utrpela tudi postravmatsko stresno motnjo in reaktivno depresijo, v trajanju približno dve leti, kar je slabšalo njeno delovno učinkovitost in splošno kakovost življenja. Obe psihični težavi je pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevati, glede na to, da je bila prometna nezgoda ključen sprožilni element za njun nastanek.

Sodišče prve stopnje ni sledilo tožnici, da ima zmanjšan občutek za dotik po mezinčevi strani leve roke, ker to objektivno ni dokazano, prav tako pa ji ni sledilo, da je pred nezgodo nameravala imeti otroka oziroma, da ga sedaj, zaradi posledic poškodbe, ne more imeti.

Upoštevajoč vse zgoraj navedene okoliščine, je tožnici iz naslova pretrpljenih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodilo 7.000,00 EUR denarne odškodnine (200 in 203. člen ZOR).

Pritožbo izpodbija tako prisojeno odškodnino z navedbo, da niso natančno opredeljena dela in aktivnosti, ki jih tožnica ne zmore več opravljati. Mnenje dr. M. je nepopolno in neprepričljivo. Tožnica vztraja na izvedbi dokaza z novim izvedencem travmatologom, najmanj pa, da se izvedenec dr. M. na naroku ustno zasliši. Tožnica niti svojega dela v službi, ki je pretežno sedeče, ne zmore več kot štiri ure dnevno. Sodbe ni možno preizkusiti, razlogi so sami s seboj v nasprotju in v nasprotju z listinsko dokumentacijo.

Že zgoraj je bilo odgovorjeno, zakaj pritožbena navedba po postavitvi novega izvedenca travmatologa oziroma po zaslišanju izvedenca dr. M. na obravnavi, ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pri tožnici podana manjša okvara medvretenčnega vezja in da ima v posledici tega zmanjšano gibljivost vratne hrbtenice, v obsegu kot je navedeno v izvedeniškem mnenju izvedenca dr. M. v poglavju osebni pregled tožnice (list. št. 76). Neutemeljena je tako pritožbena navedba, da je dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno, da sodbe ni mogoče preizkusiti in da so razlogi sami s sabo v nasprotju in v nasprotju z listinsko dokumentacijo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica občuti zmanjšano življenjsko aktivnost pri izvajanju določenih opravil in aktivnosti tako v službi kot v vsakdanjem življenju in da je to vplivalo na njeno zmanjšano delovno zmožnost, ki pa sama po sebi ne bi bila zadostna za odločitev, da tožnica ni več sposobna opravljati svojega dela poln delovni čas.

Prikrajšanje tožnice, zaradi njene zmanjšane življenjske aktivnosti, se lahko prikaže tudi tako, da se to ponazori z neko splošno ugotovitvijo, kot je v tem primeru storil izvedenec dr. M.: „da so njene življenjske aktivnosti zmanjšane toliko, kolikor ni več sposobna polnega delovnega časa, ob tem, da so te samo pripomogle k taki odločitvi, same po sebi pa za takšno odločitev ne bi bile zadostne“. Takšna ugotovitev je zadosti opredeljena za odločanje o odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in ni potrebno navajati posameznih del in športnih aktivnosti, s katerimi se tožnica ne more ukvarjati oziroma pri katerih je omejena zaradi posledic zadobljenih v prometni nezgodi.

Višina denarne odškodnine za pretrpljene bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je pravni standard pravične denarne odškodnine. Ob dosoji višine denarne odškodnine je upoštevati individualno prizadetost oškodovanke, ki jo je potrebno objektivizirati, in sicer tako, da se prisojena odškodnina primerja z drugimi podobnimi primeri v sodni praksi.

Da tožnica v konkretnem primeru subjektivno pretirano občuti prikrajšanje zaradi njene zmanjšane življenjske aktivnosti, sledi iz dejstev, da prometno nezgodo krivi tudi za svoje nematerinstvo in da posledicam nezgode pripisuje tudi zmanjšanje občutka na dotik po mezinčevi strani leve roke, za kar ni objektivnega razloga. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da so vse navedbe tožnice v smeri zmanjšanja življenjskih aktivnosti izkazane in podane.

V primerih zvina vratne hrbtenice: II Ips 388/98, II Ips 221/96, II Ips 181/2005, II Ips 152/2007 in II Ips 147/2003, je bila oškodovancem iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisojena denarna odškodnina od 1.669,00 EUR do 8.345,00 EUR. Tožničin primer je najbolj podoben primeru obravnavanem v zadevi II Ips 147/2003, v katerem je bila oškodovancu prisojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 8.345,00 EUR, pri tem pa je ugotoviti, da je oškodovanec v tistem primeru opravljal delo nadzornika v jami v bistveno težjih okoliščinah, kot delo opravlja tožnica, ki po njenih lastnih navedbah opravlja pretežno sedeče delo v pisarni.

Prisojena denarna odškodnina iz naslova duševnih bolečin za zmanjšanje življenjskih aktivnosti v znesku 7.000,00 EUR je torej primerna glede na obseg tožničine škode iz tega naslova in tudi primerljiva s podobnimi primeru iz sodne prakse.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlog za izdajo dopolnilne sodbe glede stroškov za izdelavo izvedeniškega mnenja dr. A., ki ga je izdelal pred pravdo. Razlogi zato so v zavrnilnem sklepu.

9. Pritožba utemeljeno izpodbija zavrnitev zahtevka zaradi premalo izplačane plače v znesku 435.000,53 SIT za čas od 23.11.2001 do 10.5.2004. Da je bila za takšen znesek na izgubi tožnica dokazuje s potrdilom z dne 16.9.2004 (A4). Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem delom zahtevka pribavilo podatke o bruto plači tožnice in vpogledalo v plačilne liste ter dobilo podatek od delodajalca, da je bila tožnica ves čas razporejena na enako vrednotena dela. Na podlagi vseh teh dokazov je zaključilo, da tožnica prikrajšanja na plači ni dokazala.

Pritrditi je sodišču prve stopnje, da tožnica zaradi spremembe delovnega mesta ni mogla biti na škodi na plači, saj je ves čas obdržala enak plačilni razred.

Potrditi je tudi ugotovitvi, da so podatki, posredovani sodišču v dopisih z dne 16.9.2004 (A4) z dne 12.12.2008 (183a) in podatki na plačilnih listah različni. Tožničinega zahtevka iz tega razloga, ker so podatki različni, ni možno zavrniti. V takšnih primerih je nejasnosti in nasprotja potrebno odpraviti z dodatnimi poizvedbami predvsem o tem, kako se je plača izplačevala. Podatek o izplačani bruto plači in podatki iz plačilnih list glede izgube na plači niso zadosten podatek za ugotavljanje izgube dohodka. Za ugotavljanje izgube dohodka je potrebno primerjati bruto plačo, ki bi jo tožnica prejela, če bi bila na delu, in podatke o bruto plači, ki je bila obračunana in tožnici izplačana. Na tak način je sestavljen obračun z dne 16.9.2004 (A4). Do razlike v bruto plači lahko pride, ker se v primeru bolniške odsotnosti vzame drugačna osnova, katere višina pa je odvisna od dolžine bolniškega staleža (za bolniško do 30 dni se vzame osnova iz prejšnjega meseca, za bolniško nad 30 dni pa osnova iz preteklega leta).

Iz navedenega razloga je bilo pritožbi v tem delu ugoditi in sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

10. Zahteva za povrnitev potnih stroškov v znesku 907.484,00 SIT je sodišče prve stopnje zavrnilo iz razloga, ker bi tožnica povrnitev potrebnih potnih stroškov lahko zahtevala od ZZVZZ.

Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da tožnica ni upravičena do povrnitve tistih potnih stroškov, katerih povrnitev bi lahko zahtevala od ZZVZZ.

Je pa s stališča odškodninskega prava pravico do povrnitve potnih stroškov obravnavati drugače, kot ga obravnava Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju.

Po določilo 195. člena ZOR ima oškodovanec pravico do povrnitve stroškov v zvezi z zdravljenjem in drugih potrebnih stroškov, ki so v zvezi s tem. Potni stroški, povezani z zdravljenjem, so drugi potrebni stroški. Kot dejansko potreben potni strošek je šteti tudi strošek nastal s prevozom z avtomobilom, torej kilometrina, če je oškodovanec obiskoval zdravnika z osebnim avtomobilom. To pomeni, da je tožnica upravičena do povrnitve potnih stroškov za potrebne obiske zdravnika, v višini razlike med kilometrino in potnimi stroški, katerih povrnitev bi lahko zahtevala od ZZVZZ. V novem postopku bo zato potrebno ugotoviti, kateri obiski zdravnika so bili potrebni za zdravljenje, koliko znašajo njeni potni stroški za te obiske in koliko potnih stroškov bi tožnica lahko zahtevala od ZZVZZ. Razliko tožnica lahko zahteva od povzročitelja škode v obsegu njegove odškodninske odgovornosti.

11. Zahtevo za povrnitev stroškov zdravljenja v znesku 473,059 SIT in 197,91 EUR je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je imela tožnica možnost zahtevati povrnitev potrebnih stroškov z zdravljenjem od ZZVZZ, ostale stroške v zvezi z zdravstveni storitvami pa je ocenilo kot nepotrebne, ker ni izkazano, da so prispevali k izboljšanju njenega zdravstvenega stanja.

Ni slediti pritožbeni navedbi, da je pritožnica upravičena do povrnitve stroškov alternativnega zdravljenja, ker so ji akupunkturo in fizioterapijo svetovali zdravniki in da je upravičena do povrnitve stroškov za nadstandardne storitve. Po določilu 195. člena ZOR je oškodovanec upravičen do povrnitve potrebnih stroškov v zvezi z zdravljenjem. Tožnica tako neutemeljeno zahteva povrnitev stroškov za nadstandardne storitve. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da tožnici ne gre povrnitev tistih stroškov v zvezi z zdravljenjem, akupunkturo in fizioterapijo, za katere se je tožnica odločila sama po svoji lastni volji, ker jih ni oceniti kot potrebne stroške.

Fizioterapija, ki je bila tožnici diagnosticirana iz potrebnih zdravstvenih razlogov, je bila tožnici nudena v okviru zdravljenja s strani javnega zdravstvenega zavoda.

Utemeljena pa je tožničina zahteva za povrnitev stroškov za doplačilo ovratnice v znesku 2.920,00 SIT, če jo je morala doplačati in če je bila nošnja ovratnice predpisana. V tem delu je pritožbi ugoditi, za ta znesek sodbo razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

12. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče moralo odločiti o razširjenem tožbenem zahtevku z dne 16.4.2009, ker je bil ta zahtevek postavljen že po zaključku glavne obravnave, kar je bilo tožeči stranki pojasnjeno v obrazložitvi izpodbijane sode.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica prvi mesec po prihodu iz bolnice potrebovala stalno tujo pomoč pri osnovnih vsakodnevnih opravilih, kasneje tri mesece pa zgolj pri nekoliko težjih opravilih, nato pa občasno in samo delno pri nekaterih težjih opravilih. Potreba po tuji pomoči sedaj ni tako velika, da bi se njene potrebe iz tega razloga trajno povečale in da bi bila iz tega razloga upravičena do denarne rente. Pri pomoči partnerja je ocenilo, da ta nudi pomoč pri vsakodnevnih opravilih, da gre za običajno pomoč, ki ne presega medsebojne pomoči partnerjev.

Na podlagi takšnih ugotovitev je zaključilo, da je tožnica potrebovala tujo nego in pomoč štiri mesece in je na podlagi prostega poudarka tožnici za prvih 42 dni priznalo dnevni znesek 2.000,00 SIT, za nadaljnjih 78 dni pa dnevni znesek po 1.500,00 SIT, skupaj 201.000,00 SIT oziroma 838,76 EUR.

Pritožba izpodbija tako odločitev in vztraja, da je vsakodnevno pomoč potrebovala do septembra 2002, še vedno pa jo potrebuje za vožnjo na daljše razdalje in pri večini gospodinjskih del, ki ji jo nudi njen partner.

Pritožbenim navedbam ni slediti, ker so v nasprotju z mnenjem izvedenca dr. M., ki je mnenja, da tožnica ni mogla opravljati težjih fizičnih del le 30 dni potem, ko je prišla iz bolnice in v nasprotju z mnenjem izvedenca P., ki je bil mnenja, da je tožnica stalno pomoč potrebovala v obsegu enega meseca, ko je prišla iz bolnice, nato pa še dva do tri mesece občasno. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je tožnici priznati kot potrebno po trajni pomoči le v obdobju štirih mesecev, ko je prišla iz bolnice.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da ni izkazana tožničina potreba po takšni trajni tuji pomoči, ki bi narekovala prisojo denarne odškodnine iz tega naslova. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožničina potreba po trajni tuji pomoči ni takšne intenzitete in obsega, ki bi presegala pomoč, ki si jo družinski člani nudijo v skupnosti.

Prva tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da zahtevku iz tega naslova ugovarja tako po temelju kot višini. Da nudena pomoč ni presegala običajne pomoči med družinskimi člani in da ni izkazana potreba po tuji pomoči v prihodnje. Neutemeljena je tako pritožbena navedba, da je bil tožničin zahtevek v tem delu do konca prvega naroka le pavšalno prerekan.

14. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o priznanju zamudnih obresti pravilno upoštevalo, da tožeča stranka uveljavlja odškodninski zahtevek do prvotožene stranke iz naslova deliktne odgovornosti. V takšnem primeru začnejo zamudne obresti teči, ko oškodovanec spravi dolžnika v zamudo (2. odstavek 324. člena ZOR). Glede zamude prvotožene stranke je upoštevati v danem primeru še določilo 27. člena Zakona o obveznem zavarovanju v prometu. Pravilno je nadalje upoštevalo, da tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko temelji na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe (AO+) in da v takem primeru terjatev zapade v plačilo, kot je to določeno v 919. členu Zakona o obligacijskih razmerjih, praviloma v 14 dneh, ko zavarovalnica dobi obvestilo, da je zavarovani primer nastal, če pa je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, pa začne rok 14 dni teči, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti. Vsa ta določila glede zapadlosti oziroma začetka teka zakonskih zamudnih obresti je sodišče prve stopnje, kot to izhaja iz obrazložitve, pravilno uporabilo.

Neutemeljena je tako pritožbena navedba, da je bila tožena stranka dolžna plačati odškodnino v 14 dneh od dne prejema zahtevka in da je tožnica upravičena do celotnih vtoževanih zamudnih obresti.

15. Tožeči stranki iz naslova pretrpljenega strahu pripada odškodnina v znesku 2.034,59 EUR. Prvotožena stranka ji je dolžna plačati 80 % tega zahtevka, kar znese 1.627,67 EUR. Iz tega naslova je prvotožena stranka tožeči stranki že plačala 741,78 EUR in ji je tako dolžna plačati še 885,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 21.3.2005 dalje do plačila. Sodbo sodišča prve stopnje je bilo v tem delu spremeniti in prvotoženi stranki naložiti ta znesek v plačilo.

Zavrnitev zahtevka za plačilo izgube dohodka na plači v znesku 435.000,53 SIT, plačila potnih stroškov v znesku 907,484,00 SIT in stroškov v zvezi z doplačilom ovratnice v znesku 2.920,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 5.2.2005 dalje, je bilo razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

16. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.