Jedro

Ker niso izpolnjeni pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa 367. člen ZPP, je Vrhovno sodišče toženkin predlog za dopustitev revizije zavrnilo.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se toženki odpoveduje najemna pogodba z dne 12. 7. 2011 v zvezi z aneksom z dne 14. 7. 2003 za stanovanje v izmeri 125,24 m2 (I. točka izreka) in da je toženka dolžna to stanovanje izprazniti ter ga v roku 60 dni od pravnomočnosti sodbe izročiti prostega oseb in stvari tožnicam (II. točka izreka). Odločilo je tudi o stroških postopka (III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo ter odločilo, da pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila toženka. Predlaga dopustitev revizije zaradi odločitve o pomembnih pravnih vprašanjih, glede katerih uveljavlja odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma trdi, da sodne prakse Vrhovnega sodišča ni: 1) Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo pravilo o že pravnomočno razsojeni stvari? 2) Ali je odpovedni razlog iz petega odstavka 103. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) podan tudi v primeru, ko najemnik, v konkretnem primeru toženka, predhodno s strani lastnikov, torej tožnic, sploh ni bila pisno ustrezno opozorjena na kršitev pogodbe, oziroma ali je pravilen zaključek sodišča druge stopnje o tem, da se s presojo višine najemnine sodišče ni dolžno ukvarjati oziroma takšno vprašanje ni pomembno, glede na ugotovitev, da toženka stranka „ne plačuje nobene najemnine“? V zvezi s prvim vprašanjem ponavlja ugovor, da je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru že odločilo o pravnomočno razsojeni stvari. V pravdnem postopku P 112/2006 je bilo namreč že pravnomočno odločeno, da mora toženka izprazniti sporno nepremičnino, in sicer vinsko klet, mansardo in gospodarsko poslopje, v skupni izmeri 181,5 m2, ter jih prosto oseb in stvari izročiti tožnicam ter jim nerazdelno plačati zapadlo in neplačano najemnino v znesku 4.354,20 EUR s pripadki. Tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine za obdobje od maja 2005 do januarja 2008 ter za obdobje od 1. 2. 2008 dalje je bil zavrnjen. Prav tako je bil (v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1381/2012 z dne 22. 3. 2013) zavrnjen tožbeni zahtevek, s katerim so tožnice zahtevale še izpraznitev stanovanja v izmeri 125,24 m2, ki ga toženka uporablja v skladu z najemno pogodbo. Dejanska podlaga zahtevka v tem sodnem postopku je ista (isti življenjski dogodek), presoja temelji na isti pravni podlagi, tudi pravna posledica oziroma vtoževana obveznost je ista. Ne gre za dva časovno in krajevno ločena življenjska dogodka, ki bi se opirala na bistveno drugačno dejansko podlago. Sklicuje se na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 596/2005, II Ips 85/2009, II Ips 813/2008, II Ips 873/2006, II Ips 468/2003, II Ips 311/2000, II Ips 253/97 in II Ips 648/96. V zvezi z drugim vprašanjem nasprotuje zaključku sodišč, da je bila toženka dolžna plačevati tožnicam neprofitno najemnino. Sodišči sta neobrazloženo sledili pavšalnim navedbam tožnic in njihovem sklicevanju na Uredbo o metodologiji za oblikovanje najemnin. Tožnice svojih izračunov v zvezi z višino uveljavljane najemnine niso konkretizirale in razjasnile. Stališče sodišč glede višine zneska mesečne najemnine je napačno. Uveljavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Krivdni razlog v smislu 4. točke prvega odstavka 103. člena SZ-1 ni podan in ga tožnice niso dokazale.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da glede vprašanj, izpostavljenih v toženkinem predlogu, niso podani pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP. Zato je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (367.c člen ZPP) in s tem tudi njen predlog za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP).