Jedro

Lastnik vozila, ki se želi razbremeniti odgovornosti po 233. členu ZVCP-1, mora dokazati le, da sam ni vozil, ni pa mu treba sporočiti podatkov o osebi, ki je v času kršitve upravljala vozilo.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. B.D. je bil z uvodoma navedeno odločbo Policijske postaje M. (prekrškovni organ), spoznan za odgovornega storitve prekrška po točki c) sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1, to je prekoračitve največje dovoljene hitrosti vožnje v naselju. Izrečena mu je bila globa 60.000 SIT in stranska sankcija 3 kazenske točke v cestnem prometu. Storilec je zoper odločbo prekrškovnega organa vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Črnomlju s sodbo z dne 7.5.2007 zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec H.J. Navaja, da je iz podatkov spisa razvidno, da je bil postopek o prekršku zoper storilca B.D. uveden ob uporabi prvega odstavka 233. člena ZVCP-1, torej, ker je lastnik vozila, in ne zato, ker bi bilo ugotovljeno, da je prav on vozil osebni avto. Trdi, da je izrek odločbe prekrškovnega organa zato nerazumljiv, saj govori, da je storilec vozil osebni avto in ne, kot bi bilo glede na podatke spisa pravilno, »da se storilec kot lastnik vozila kaznuje za prekršek, ki je bil storjen s tem vozilom…«. Poleg tega navaja, da odločba o prekršku tudi nima razlogov o tem, zakaj je bil storilec spoznan za odgovornega storitve prekrška, saj iz podatkov spisa jasno izhaja, da storilec ne more biti spoznan za odgovornega prekrška, ker bi ga sam storil, temveč bi do kaznovanja storilca za prekršek prišlo le ob uporabi določbe prvega odstavka 233. člena ZVCP-1. To iz odločbe ne izhaja, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 2. alineji 62. člena ZVCP-1, ker odločba nima predpisanih sestavin, to je obrazložitve v skladu s četrtim odstavkom 56. člena ZP-1. Vrhovni državni tožilec poleg tega navaja, da določba 233. člena ZVCP-1 predstavlja poseg v domnevo nedolžnosti (27. člen Ustave), ki je dopustna le, če je v skladu z načelom sorazmernosti in trdi, da jo je prekrškovni organ uporabil napačno, ker sploh ni ugotavljal, kdo bi lahko bil dejanski storilec prekrška. Meni, da določba 233. člena ZVCP-1 ne pomeni avtomatičnega prehoda dokaznega bremena v postopku o prekršku na lastnika vozila, ampak pride do tega le tedaj, ko prekrškovni organ kljub preiskovanju prekrška ne more ugotoviti, kdo ga je storil. Navedeno mora biti v vsakem konkretnem primeru izkazano, odločba pa mora o tem imeti razloge, medtem ko v tej zadevi ni bilo izvedenih nikakršnih aktivnosti prekrškovnega organa, s katerimi bi po zaznavi prekrška lahko ugotovil, kdo je prekršek dejansko storil. Vrhovni državni tožilec navaja tudi, da je prekrškovni organ napačno tolmačil določbe ZP-1 tako, da v hitrem postopku za kršitelja ne velja pravica, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ki temelji na 4. alineji 29. člena Ustave in je del pravnih jamstev, ki gredo storilcu tudi v hitrem postopku o prekršku, čeprav zanje v zakonu ni podlage. Posledica takšne zmotne razlage je potrditvi zahteve v tem, da prekrškovni organ in sodišče nista izvajala dokazov z zaslišanjem storilčevih družinskih članov, kot je predlagal storilec v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška pred izdajo odločbe o prekršku. Storilec bi se v skladu s prvim odstavkom 233. člena ZVCP-1 lahko razbremenil odgovornosti za prekršek, če bi mu družinski člani dali prepričljiv in zanesljiv alibi za čas, ko je bil z njegovim vozilom storjen prekršek. Trdi, da je bila s tem prekršena pravica storilca do izvajanja dokazov v njegovo korist, kar v okviru kršitev določb postopka po drugi alineji 62. člena ZP-1 pomeni, da storilec ni imel dejanske možnosti, da se izjavi o prekršku. Vrhovni državni tožilec poleg tega navaja, da je prekrškovni organ zmotno razlagal, na kakšen način se lahko lastnik vozila razbremeni na podlagi 233. člena ZVCP-1 pripisane odgovornosti za prekršek. V dopisu storilcu z dne 7.10.2005 je namreč zapisal, da mora za razbremenitev odgovornosti sporočiti podatke o osebi, ki je v času kršitve upravljala vozilo. Takšno tolmačenje je zmotno, saj se storilec lahko razbremeni odgovornosti tako, da dokaže, da prekrška ni storil on, kar pa nikakor ne pomeni, da mora pokazati na pravega kršitelja ali da bi moral le tega sam iskati. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano pravnomočno odločbo razveljavi in zadevo vrne prekrškovnemu organu v novo odločanje.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vročena storilcu prekrška, ki nanjo ni odgovoril. B.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Prekršek po točki c) sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1 je v izreku izpodbijane odločbe prekrškovnega organa opisan jasno in razumljivo. B.D. se očita, da je 5.8.2005 ob 11.12 uri vozil osebni avtomobil po regionalni cesti skozi naselje G. s hitrostjo 76 km/h in s tem prekoračil največjo dovoljeno hitrost v naselju za 26 km/h. Takšen izrek torej ni nerazumljiv, prav tako pa ne nasprotuje razlogom odločbe, kjer prekrškovni organ na podlagi izjave priče M.M., zapisnika meritev z laserskim merilnikom in posnete fotografije ugotavlja enako, to je da je bil storilec B.D. tisti, ki je navedenega dne prekoračil največjo dovoljeno hitrost vožnje v naselju. Očitek bistvene kršitev določb postopka o prekršku iz 2. alineje 62. člena ZP-1 zato ni utemeljen.

5. Vrhovni državni tožilec navaja, da iz podatkov spisa izhaja, da je bil postopek o prekršku v tej zadevi uveden na podlagi prvega odstavka 233. člena ZVCP-1. Če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se po tej določbi za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v obvestilu kršitelju z dne 7.10.2005, naj se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška (ki so v obvestilu navedene), sicer povzeta določba 233. člena ZVCP-1, vendar pa to ne spreminja dejstva, da niti iz izreka niti iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, da je bil storilec dejansko spoznan za odgovornega na podlagi navedene določbe ZVCP-1. Kolikor zahteva trdi, da storilec v obravnavani zadevi ne more biti spoznan za odgovornega prekrška, ker bi ga sam storil, temveč bi do kaznovanja storilca za prekršek prišlo le ob uporabi prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 (in da bi se skladno s to določbo moral glasiti tudi izrek odločbe o prekršku), torej meni, da ni bilo dovolj dokazov za ugotovitev, da je bil voznik osebnega avtomobila v času storitve prekrška B.D. Takšna trditev pa predstavlja uveljavljanje razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

6. Vrhovni državni tožilec sicer pravilno navaja, da določba 233. člena ZVCP-1 predstavlja poseg v domnevo nedolžnosti (27. člen Ustave), ki je dopustna le, če je v skladu z načelom sorazmernosti, vendar pa se glede na zgoraj navedeno izpodbijana odločba v tej zadevi ne opira na to določbo. Navedb zahteve, da je prekrškovni organ 233. člen ZVCP-1 uporabil napačno, ker sploh ni ugotavljal, kdo bi lahko bil dejanski storilec prekrška, zato v obravnavani zadevi ni mogoče upoštevati. Enako velja glede obširne utemeljitve zahteve o sicer pomembnem vprašanju, kakšna razlaga te določbe je skladna s 27. členom in 4. alinejo 29. člena Ustave (pri čemer utemeljitev zahteve izhaja iz razlogov odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 16.3.2000, opr. št. U-I-223/98). V zvezi s tem je zato mogoče dodati le, da zahteva pravilno trdi, da mora lastnik vozila, ki se želi razbremeniti odgovornosti po 233. členu ZVCP-1, dokazati le, da sam ni vozil, ni pa mu treba sporočiti podatkov o osebi, ki je v času kršitve upravljala vozilo. Navedeno velja zlasti v položaju, ko bi s tem obremenil člane svoje družine, saj (kot pravilno trdi zahteva) v skladu s 4. alinejo 29. člena Ustave ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ne glede na to, da ZP-1 tega v določbah o hitrem postopku izrecno ne določa (gl. tudi naslednjo točko obrazložitve).

7. Zahteva ima prav, da morajo biti tudi v hitrem postopku o prekršku kršitelju zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka (prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 18.3.1999, opr. št. Up-120/97), med njimi tudi pravica, da mu je ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist (3. alineja 29. člena Ustave). To sicer ne pomeni, da je sodišče (oziroma prekrškovni organ) dolžno izvesti vsak dokaz, ki ga predlaga obramba, vendar pa mora (razen če je očitno, da je dokazno sredstvo neprimerno), ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je ta materialno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravna relevantnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti. Dokazni predlog mora zato biti podan določno, pri čemer mora stranka navesti, kateri konkretni dokaz naj se izvede, in utemeljiti, katero dejstvo s tem dokazuje. Navedba storilca v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška z dne 14.10.2005, da v času prekrška ni bil voznik osebnega avtomobila, s katerim je bil prekršek storjen in da je takrat po vrnitvi z nočnega dela doma počival, kar lahko potrdijo „ostali družinski člani“, tem kriterijem ne zadostuje, zato očitek kršitve pravice do obrambe (3. alineja 29. člena Ustave) ni utemeljen, v zahtevi za sodno varstvo pa storilec dokaznih predlogov ni imel, niti ni uveljavljal nobene kršitve v zvezi z odločanjem prekrškovnega organa o tem vprašanju.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti zavrnilo.