Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil pokojni edini sin tožnika in da sta bila starša na njega zelo navezana, zato je primerna odškodnina za njuno duševno trpljenje ob izgubi sina 13.500,00 EUR za vsakega.

Oškodovanec (kolesar) je s svojim nepravilnim ravnanjem prispeval k škodnemu dogodku 30 %.

Izrek

Pritožbama tožnikov se delno ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje v prisodilnem in zavrnilnem delu spremeni tako, da se odmeri odškodnina za vsakega tožnika po 9.450,00 EUR in sta toženi stranki dolžni plačati vsakemu tožniku poleg prisojene odškodnine še 2.240,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2006 dalje do plačila in se tako zavrne zahtevek skupaj za 4.950,00 EUR za vsakega tožnika z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2006 dalje do plačila.

Toženi stranki sta dolžni v roku 15 dni nerazdelno povrniti tožeči stranki 5.019,80 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dneva po vročitvi te sodbe toženim strankam.

V preostalem še izpodbijanem delu se pritožbi tožečih strank zavrneta in se v še izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Toženi stranki sta dolžni povrniti tožečima strankama 100,72 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožnikoma priznalo odškodnino za negmotno škodo, ki sta jo utrpela zaradi smrti sina, ki je umrl v prometni nezgodi 9. 9. 2005. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je na strani zavarovancev tožene stranke podan delež odgovornosti k dogodku v 70%, s 30 % pa je prispeval sam pokojni kolesar. Štelo je, da je primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti sina v višini 10.300,00 EUR za vsakega tožnika in je glede na odgovornost toženih strank v višini 70 % vsakemu tožniku prisodilo odškodnino v znesku 7.210,00 EUR. Višji zahtevek je sodišče zavrnilo. O stroških postopka je odločilo glede na uspeh ene in druge stranke v tem postopku.

Tožeči stranki sta je zoper sodbo pravočasno pritožili, izpodbijata zavrnilni del sodbe in uveljavljata vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Ne strinjata se z zaključki sodišča prve stopnje o 30 % soprispevku oškodovanca in menita, da je soprispevek le 20 %. Pri tem izpostavljata objektivno odškodninsko odgovornost voznika osebnega vozila, razen tega pa navajata, da je sodišče odločalo preko trditvene podlage prvotožene stranke in je kršilo načelo dispozitivnosti. Voznik osebnega avtomobila pa je tudi krivdno odgovoren, saj ni vozil s primerno hitrostjo. Ob vsem tem menita, da bi sodišče smelo šteti soprispevek oškodovanca največ v višini 20 %, kar sta tudi priznala. Sodišču pa očitata tudi napačno uporabo materialnega prava, ko je obema odmerilo bistveno prenizko odškodnino. Pri tem ni dovolj ocenilo vseh dokazov, ni upoštevalo mnenje izvedenke klinične psihologinje o tem, da sta utrpela zelo velik obseg nepremoženjske škode. V pritožbi ponavljata navedbe izvedenke klinične psihologije. Zato menita, da sta in prestajata nadpovprečno hude duševne bolečine zaradi smrti otroka, zato je prisojena odškodnina prenizka. V potrditev svojih navedb pritožnika navajata več odločb Vrhovnega sodišča. Menita, da bi bila glede na enotno sodno prakso primerna odškodnina dvajset povprečnih plač, kar predstavlja znesek 19.300,00 EUR. Sicer pa menita, da je sodišče storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker je odločalo že o pravnomočno razsojeni zadevi. Pritožujeta se tudi zoper odločitev o stroških, saj bi jima sodišče moralo prisoditi vse priglašene stroške. Predlagata, da se pritožbi ugodi in da se sodbo spremeni tako, da se jima prizna celotna zahtevana odškodnina v višini 14.400,00 EUR in da se odloči, da sta toženi stranki dolžni povrniti vse stroške postopka. Zahtevata povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je prvo sodbo sodišča prve stopnje na pritožbo toženih strank in tožeče stranke razveljavilo in jo dalo sodišču zgolj v ponovno izdelavo iz razlogov, ker sodbe ni bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v izreku in obrazložitvi navajalo različne zneske, zato pritožbeno sodišče ni moglo ugotoviti kakšno odškodnino je sodišče prve stopnje prisodilo. Sodišče prve stopnje je izdelalo novo sodbo, v kateri je te napake odpravilo. Zato ne držijo pritožbene navedbe o tem, da je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka in da je sodišče odločal o že razsojeni stvari. Ponovno sodbo je moralo sodišče prve stopnje izdelati zaradi neskladnosti, zaradi katerih pritožbeno sodišče prve sodbe ni moglo preizkusiti. Pritožba tožečih strank v tem delu ni utemeljena.

Zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je oškodovanec sam prispeval k nastanku škode z deležem 30 % (in ne 20 % kot je tožeča stranka priznavala) so pravilni. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe drugega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), 150. člena OZ, glede drugega toženca pa pravila o krivdni odgovornosti (131/I in 135 OZ). Prav tako je sodišče pravilno uporabilo določbe o deljeni odgovornosti (OZ člen 171).

Pritožnika dejanskega stanja, ki ga je glede podlage odškodninske odgovornosti ugotovilo sodišče prve stopnje s pritožbo (razen kot bo navedeno) ne izpodbijata. Sodišču prve stopnje očitata kršitev načela dispozitivnosti, ker naj bi pri ugotavljanju oškodovančevega soprispevka obrazložilo, da je kolesar soprispeval k nastanku nezgode tudi zato, ker bi ob približevanju križišču s prednostno cestno lahko videl, da je glavna cesta z njegove leve slabo pregledna in da je na cestišču pred križiščem pesek. V tem delu sodišču očitata, da je preseglo trditveno podlago in torej kršilo načelo dispozitivnosti (ZPP čl.7). Vendar pritožba v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo ugotovitvam izvedenca, ki ga je korektno povzelo. Ne držijo pritožbene navedbe o tem, da je sodišče glede odgovornosti prvotožene stranke in soprispevka oškodovanca odločalo mimo trditvene podlage. Prvotožena stranka je že v odgovoru na tožbo navedla, da je za prometno nezgodo izključno kriv kolesar, saj pred križiščem s prednostno cesto ni zmanjševal hitrosti in ni zaustavil in dal prednost vozilom, ki so vozila po prednostni cesti. Na podlagi teh trditev in ob zatrjevanju tožeče stranke pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo vse objektivne okoliščine prometne nezgode. Zato ni odločalo mimo trditvene podlage. Dejstvo namreč je, da je zavarovanec tožene stranke vozil po prednostni cesti, oškodovanec pa je pripeljal iz neprednostne ceste. Sodišče je v razlogih sodbe prepričljivo navedlo, da je ugotovilo, da se je oškodovanec približeval križišču po neprednostni cesti, zato bi moral ustaviti in pustiti mimo osebno vozilo, kar vse zadošča za nadaljnje zaključke sodišča prve stopnje, da je oškodovanec kršil določbe 45. in 30. člena takrat veljavnega ZVCP-1. Sodišče prve stopnje je v tem delu obrazložitve objektivno povzelo naravo ceste, takšno lastnost in značilnost križišča je v mnenju opisal izvedenec, zato je tudi pravilno zaključilo, da je bil kolesar premalo previden ob vsej situaciji, ki jo je lahko na cesti opazil, in nadalje pravilno zaključilo, da je zato njegov delež 30 %. Pri tem sodišče ni šlo preko trditvene podlage prvotožene stranke.

Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe o tem, da obstaja tudi krivdna odgovornost voznika osebnega avtomobila, ker naj ne bi vozil s takšno hitrostjo, da bi lahko vozilo ves čas obvladoval in da bi ga lahko ustavil pred vsako oviro. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo v okviru objektivne odgovornosti voznika osebnega avtomobila napram kolesarju, delež (krivdo) enega in drugega udeleženca (OZ čl. 171). Pravilno je zaključilo, da je voznik osebnega vozila vozil s hitrostjo, ki ni bila prekoračena glede na omejitev v tem delu naselja, kot je tudi v tem delu pravilno povzelo mnenje izvedenca cestnoprometne stroke, ki je objektiviziral ravnanje enega in drugega na kraju prometne nezgode. V razlogih sodbe je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva in jih v obrazložitvi tudi napisalo. Na podlagi njih pa so materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje o deležu enega in drugega udeleženca pravilni. Zato ne držijo pritožbene navedbe o tem, da je delež osebnega avtomobila oziroma voznika bistveno višji, saj je vozilo vozilo po prednostni cesti, voznik pa je utemeljeno pričakoval tudi to, da se bodo ostali udeleženci ravnali po cestnoprometnih pravilih.

Pritožbene navedbe o tem, da je dokazni postopek pokazal, da je kolesar vozil tehnično brezhibno kolo in da bi varno ustavil svoje kolo, če bi bilo cestišče ustrezno in redno vzdrževano, nimajo podlage v ugotovitvah in zaključkih sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je sledilo izvedencu, ki je navedel, da se je kolesar približeval križišču s hitrostjo okoli 23 km/h in da je kolesar pred mestom trčenja močno zavrl. Sodišče prve stopnje je tako glede temelja odškodninske odgovornosti pravilno uporabilo določbi OZ o objektivni odgovornosti in o krivdni odgovornosti glede drugotožene stranke, pravilno zaključilo, da oba solidarno odgovarjata za škodo kot tudi pravilno upoštevala delež samega oškodovanca. Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje absolutno bistvenih kršitev ni našlo. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena (ZPP člen 353).

Pravna podlaga za odločanje zahtevka obeh tožnikov je v 180. členu OZ, ki določa, da v primeru kadar nekdo umre lahko sodišče prisodi njegovim ožjim družinskim članom pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o višini te odškodnine obema staršema pravilno oprlo na mnenje izvedenca klinične psihologije in pravilno zaključilo, da sta oba tožnika zaradi smrti sina utrpela in še trpita hude duševne bolečine. Sodišče je sicer pravilno navedlo vse okoliščine, ki izhajajo tako iz izpovedb obeh tožnikov kot tudi mnenja izvedenke klinične psihologije in zdravniške dokumentacije in pravilno zaključilo, da sta bila tožnika ob smrti zelo prizadeta, da sta bila na sina edinca močno čustveno navezana in da zaradi izgube sina prestajata in bosta tudi v bodoče prestajala hujše duševne bolečine. Glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča prisojena odškodnina v višini 10.300,00 EUR nekoliko prenizka in je primerna odškodnina, upoštevajoč podobne primere, 13.500,00 EUR oziroma ob 70% deležu odgovornosti 9.450,00 EUR. Tako je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava odškodnino zvišalo za vsakega tožnika (ob upoštevanju 30 % soprispevka) za 2.240,00 EUR. V tem delu je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, določbo 180. člena OZ. Višja odškodnina pa ne bi bila primerna, zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Ob vsem navedeno je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje spremeniti kot izhaja iz izreka sodbe.

Zaradi zvišanja odškodnine je bil uspeh tožnikov višji in sicer ob upoštevanju kriterijev, ki jih je uporabilo sodišče prve stopnje, kar se pritožbeno ne izpodbija, 68 (temelj 70% ,višina 65%), zato je glede na višji uspeh bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka kot izhaja iz izreka sodbe. Pritožnika sta s pritožbo delno uspela (31 %), zato sta jima toženi stranki dolžni povrniti ustrezen del pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče je kot potrebne stroške pritožbe (ZPP člen 155) tožniku priznalo priglašene stroške razen 2 x po 20 točk za poročila o prejeti sodbi in o vloženi pritožbi. Ti stroški so vsebovani v drugih postavkah.