Jedro

Neresnični javni očitki o storitvi kaznivih dejanj na račun vsakemu prepoznavne osebe so objektivno žaljivi. Škodujejo časti in ugledu prizadetega. Kršitelj se ne more sklicevati na ustavno zajamčeno svobodo izražanja, ker njen namen ni širjenje neresničnih vesti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku za prenehanje kršitev osebnostnih pravic tožeče stranke. Tožencu je naložilo, da s svojega profila družabnega omrežja Facebook odstrani objavo – poziv in odločbo z dne 12. 7. 2017 v delu, ki se nanaša na tožnico oziroma na: "A. A." (točka I. izreka), da vsem naslovnikom elektronskega sporočila z dne 6. 3. 2018, naštetim v izreku, ter na elektronski naslov tožnice pošlje elektronsko sporočilo, v katerem preklicuje vsebino navedenega elektronskega sporočila z dne 6. 3. 2018 (točka II. izreka), ter vsem naslovnikom elektronskega sporočila z dne 10. 4. 2018, naštetim v izreku, in na naslov tožnice pošlje elektronsko sporočilo, v katerem preklicuje vsebino elektronskega sporočila z dne 10. 4. 2018, ter se hkrati opraviči tožnici za vse podane izjave (točka III izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka IV izreka: v delu, ko je za tožnica zahtevala izpolnitev v krajšem paricijskem roku, drugačen način prenehanja posegov, plačilo denarnih zneskov v primeru nespoštovanja sodbe in opustitev bodočih posegov na vtoževani način). V točki V izreka je odločeno o pravdnih stroških tako, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

2.Toženec vlaga zoper sodbo laično pritožbo. Izpodbija jo v točkah I, II in III. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP¹ in kršitve ustavnih in konvencijskih pravic. Predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje pred drugega sodnika, da bo z izvedbo glavne obravnave in dokazov (ustno zaslišanje vseh prič, zlasti vodje geodetske uprave B. B.) tožencu omogočena pravica do poštenega sojenja. Prilaga devet listin, ki jih omenja v pritožbi. Navaja, da je sodnik prikril nov dokaz – oporoko C. C. z dne 29. 12. 2010, razglašene 19. 12. 2019. Zaradi oporoke tožnica nima več pravne osnove v tej pravdi glede lastništva in za posege v nepremičnine parc. št. 1313/2, 2105 in 2104 k. o. ..., ker se je njena mati odpovedala dedovanju po C. C. Sodnik je nepravilno vodil glavno obravnavo. Tožencu ni dovolil narekovati zapisnika. Ni izvedel zaslišanja toženca in vseh prič (zlasti priče B. B. v zvezi z dvema sklepoma GURS z dne 12. 1. 2019, od katerih eden tožencu ni bil vročen). Ni se opredelil do vseh listin tožene stranke (priloge B 1 do B 143 in do 69 listin – prilog, vloženih na naroku 19. 8. 2021). Vse ključne listine in resnico je sodnik naklepno in vedoma prikril in krivo sodil. Tožnica ima značaj relativne javne osebe. Preko svoje zaposlitve na SDH upravlja z milijardami državnega premoženja. Zato ima javnost močan interes izvedeti resnico, kakšni ljudje so zaposleni v SDH in ali delujejo zakonito. Ravnanje tožnice (protizakonito in naskrivaj pridobljeni dokumenti, uporabljeni v postopkih brez vednosti in soglasja toženca) se tiče slovenske javnosti. Zato je imel toženec uradno zakonsko pravico seznaniti javnost z ravnanji tožnice.

3.Tožeča stranka ni odgovorila na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnica je zahtevala sodno varstvo zaradi toženčevih objav na družabnem omrežju Facebook dne 12. 6. 2017 ter v dveh elektronskih sporočilih (z dne 6. 3. 2018 in z dne 10. 4. 2018), naslovljenih na več tretjih oseb, v katerih je tožnici očital storitev več različnih kaznivih dejanj. Trdila in dokazovala je, da je s tem toženec posegel v njene osebnostne pravice. Na podlagi 134. člena OZ² je zahtevala odstranitev objave z družabnega omrežja, preklic elektronskih sporočil z opravičilom tožnici ter prepoved bodočega kršenja njenih osebnostnih pravic. Toženec se je branil, da so objavljeni očitki resnični. To je obširno utemeljeval ter s predloženimi listinami dokazoval, zakaj. Vsebina objav ni bila sporna. Sodišče je odstranitvenemu zahtevku (odstranitev objave s Facebooka, preklic izjav v elektronskih sporočilih in opravičilo za objavo elektronskega sporočila z dne 18. 4. 2018) v pretežni meri ugodilo. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker tožnica ne vlaga pritožbe, je zavrnilni del sodbe pravnomočen.

6.Pritožbeno sodišče je opravilo pritožbeni preizkus v mejah razlogov pritožbe, ki izpodbija obsodilni del sodbe. Po uradni dolžnosti je pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na tiste absolutne bistvene kršitve pravil postopka, na katere je treba po drugem odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Ugotavlja, da je sodišče vsa odločilna dejstva o spornih objavah (vsebina katerih niti ni bila sporna in jih toženec tudi v pritožbenem postopku ne izpodbija) pravilno in popolno ugotovilo. Opredelilo se je do vseh relevantnih navedb obeh pravdnih strank. Izvedlo je potrebne dokaze, neizvedene pa s pravilnimi razlogi obrazloženo zavrnilo. Procesno gradivo je pravilno ocenilo, dokazna ocena je celovita in skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Sprejeta odločitev je obrazložena v pravilnih, popolnih in prepričljivih razlogih, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se nanje sklicuje. Ker je odločitev pravilna in tudi pri vodenju postopka ni bilo očitanih niti uradno upoštevnih kršitev postopka in zatrjevanih kršitev ustavnih pravic, bo v nadaljevanju odgovorila le na odločilne pritožbene očitke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7.Pritožbene navedbe o krivičnem in nepoštenem sojenju zaradi prikrivanja in neizvajanja toženčevih dokazov so neutemeljene. Predlog za izločitev sodnika je bil na prvi stopnji zavrnjen s posebnim sklepom. Pritožnik ga ne izpodbija. Pritožbeno nestrinjanje s sodnikovim procesnim vodstvom, ki sicer ni razlog za sodnikovo izločitev, temveč za vložitev pravnih sredstev proti njegovi odločitvi, bo obravnavano v okviru smiselno zatrjevane absolutne bistvene kršitve postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitve ustavnih pravic toženca do poštenega sojenja. Pritožbena graja je neutemeljena.

8.Ne drži, da je sodnik prikril ali namerno prezrl oporoko C. C. Vse toženčeve bistvene navedbe so v sodbi povzete v točki 17 do 19 – vključno z navedbami o oporoki. Ugotovljeno je, da je C. C. (babica pravdnih strank) že v letu 1998 z darilno pogodbo podarila pravdnima strankama vsakemu do 1/3 nepremičnine parc. št. 182 k. o. ..., tožnici pa še v celoti parc. št. 1313/2 iste k. o.; - da je bila darilna pogodba zemljiškoknjižno izvedena; - da je zaradi spora o njeni veljavnosti med pravdnima strankama in njeno babico teklo več pravdnih, nepravdnih in geodetskih upravnih postopkov; - da sodna odločba o ugotovitvi ničnosti darilne pogodbe doslej ni bila izdana. Ob takih dejanskih ugotovitvah se izkaže, da oporoka pokojne babice z dne 29. 12. 2010 in razglašena 19. 12. 2019, ter dedne izjave dedinj v zapuščinskem postopku po njej za odločanje v tem sporu niso pravno relevantne. Babica je z darilno pogodbo odtujila obravnavane nepremičnine leta 1998, torej preden je sestavila oporoko (2010). Zato niso mogle biti predmet oporoke niti zapuščinskega postopka. Nasprotno pritožbeno naziranje je zmotno (da je postal toženec lastnik obravnavanih nepremičnin na podlagi oporoke z dne 29. 12. 2010). Načelo kontradiktornosti nalaga sodišču dolžnost, da se seznani in odgovori le na bistvene trditve strank, do ugovorov in dokazov, ki za obravnavani spor niso relevantni, pa se sodišču ni treba opredeljevati.

9.Neutemeljeni so pritožbeni očitki o nepravilnem vodenju glavne obravnave. Zapisnik naroka glavne obravnave se sestavlja tako, da sodnik ali z njegovim dovoljenjem stranka, njen pooblaščenec ali drug udeleženec v postopku glasno narekuje zapisnikarju, kaj naj zapiše v zapisnik, ali sam piše zapisnik (prvi odstavek 124. člena ZPP). V obravnavanem primeru je sodnik ugotovil, da želi toženec sam neposredno na zapisnik narekovati vse svoje trditve in dokazne predloge, ki jih je predhodno že podal v pisnih vlogah. Pritrditi je treba razlogom v točki 21 sodbe, da bi bilo toženčevo ponavljanje že podanih navedb in dokaznih predlogov neekonomično. Odločitev za omejitev tovrstnega narekovanja zapisnika tožencu ni kršila njegove pravice do podajanja navedb. Prav tako ni podana kršitev 124. člena ZPP, saj je skladno z navedenim pravilom zapisnik glavne obravnave pravilno vodil sodnik.

10.V skladu z načelom proste presoje dokazov in enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) je sporna dejstva mogoče dokazovati s katerimkoli relevantnim dokaznim sredstvom. Pravica do izvedbe dokaza pa ni absolutna, kot zmotno meni pritožba. Upravičenost dokaznih predlogov je treba presojati v vsakem primeru posebej. Zaradi upravičenih razlogov jih je dopustno obrazloženo zavrniti, kar je sodišče pravilno upoštevalo. Ne drži, da ni izvedlo dokazov z listinami, ki jih je predložil toženec. Pravilna nasprotna ugotovitev sodišča v točki 29 sodbe ima oporo v dokaznem sklepu in podatkih zapisnika glavne obravnave. Iz njega izhaja, da je sodišče zaradi nove vložene toženčeve vloge s prilogami prekinilo narok, ga po seznanitvi s predloženim gradivom nadaljevalo in na njem izvedlo dokaze z vsemi listinami, ki jih je predložil tožnik, vključno s tistimi, ki so bile predložene na naroku. Ocenilo jih je skupaj z ostalim procesnim gradivom in se v sodbi pravilno opredelilo do tistih, ki so bile glede svoje vsebine in spornih dejstev med strankama bistvene za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. Očitanih absolutnih bistvenih kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ali relativne kršitve 8. člena ZPP ni.

11.Obrazložitev zavrnjenih dokazov z zaslišanjem strank in prič na straneh 18 do 19 in na strani 21 sodbe je pravilna. Sodišče ni dolžno izvajati dokazov, če ugotovi, da za odločitev niso bistveni; če je neko dejstvo že dokazano; če so dokazni predlogi nesubstancirani; ali če so za ugotovitev nekega dejstva neprimerni.

12.Pravilnosti poročila strokovne institucije o pristnosti podpisov, s katerim so bile ovržene pritožnikove trditve, da je tožnica ponaredila podpisa, po pravilni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče izpodbijati z zaslišanjem strank in prič. Zato so bili ti dokazi upravičeno zavrnjeni kot neprimerni (razlogi na strani 18).

13.Toženec ni ponudil relevantne trditvene podlage glede okoliščin, ki bi opravičevale objavo spornih očitkov o tožničinem ponarejanju podpisov. Trditveno in dokazno breme za ugovore, ki bi ga razbremenili, je bilo na tožencu (212. člen ZPP). Ker ni zmogel že trditvenega bremena, so bili zgolj ponujeni dokazi pravilno zavrnjeni kot nepotrebni (zaslišanje toženca in prič – stran 18). Pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z izvajanjem dokazov, saj so ti namenjeni dokazovanju predhodno že podanih trditev o pravnorelevantnih dejstvih.

14.Del dokaznega bremena strank je substanciranje dokaznega predloga (določna navedba, ugotovitvi katerega dejstva služi dokaz in v čem je pravna relevantnost dejstva). Ne zadošča golo naštevanje dokaznih predlogov, kot jih je v tem postopku večkrat našteval toženec. Šele v pritožbi prvič, a prepozno, nekaj več pove, o čem naj bi pričala vodja Geodetske uprave ... – priča B. B., medtem ko za ostale predlagane priče niti v pritožbi ne pove, o čem naj bi izpovedovale. Stranka mora že ob predlaganju prič navesti, o čem bodo pričale (236. člen ZPP). Tožnica je ves čas postopka opozarjala na nesubstancirane dokazne predloge toženca, toženec pa kljub njenim ugovorom dokaznih predlogov ni substanciral. Zato jih je sodišče upravičeno zavrnilo kot nesubstancirane. Dodati je treba, da zaslišanje priče B. B., kot ga v pritožbi konkretizira toženec, za obravnavo spornega tožbenega zahtevka ne bi bil odločilen dokaz. Za ta postopek namreč ni relevantno, ali so bili sklepi geodetske uprave pravilno vročeni (so)lastnikom zemljišč in na njih vrisanih objektov. Zavrnitev nerelevantnih dokazov je upoštevaje načelo ekonomičnosti upravičena. Kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in posledičnih kršitev ustavnih in konvencijski pravic do poštenega sojenja torej tudi zaradi opuščenega zaslišanja prič ni.

15.Pravno podlago toženega zahtevka predstavlja določba 134. člena OZ, po katerem ima vsak pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se kršijo njegove osebnostne pravice, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice, kar vključuje preklic izjav, s katero je storilec storil kršitev, ali storitev kaj drugega (npr. opravičilo), s čimer je mogoče doseči namen, ki se sicer doseže z odškodnino (178. člen OZ). Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje si v obravnavanem primeru stojijo nasproti ustavne pravice pravdnih strank: pravica do časti in dobrega imena kot sestavni del ustavne pravice do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave RS in pravica do zasebnosti iz 35. člena Ustave RS na strani tožnice, ki konkurirata toženčevi pravici do svobode izražanja, varovani z 39. členom Ustave RS. Pri odločanju je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo omejenost navedenih ustavno varovanih pravic s pravicami drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave RS). Upoštevaje načelo praktične konkordance in v sodni praksi uveljavljenih meril³ je pravilno opravilo tehtanje oziroma iskanje ravnovesja med njimi in glede na ugotovljene konkretne dejanske okoliščine primera pravilno presodilo, da je zaradi protipravnih posegov toženca v pravico do časti in dobrega imena tožnice in v pravico do njene zasebnosti treba dati prednost prizadetim osebnostnim pravicam tožnice. Tožencu je pravilno naložilo odstranitev objave iz družabnega omrežja, preklic izjav v elektronskih sporočilih in opravičilo tožnici.

16.Pritožnik vsebinsko ne izpodbija dejanskih ugotovitev in pravne presoje, da je z javnimi objavami na družabnem omrežju in v elektronskem sporočilu z dne 6. 3. 2018, ki so se nanašale na neresnične očitke, da je tožnica na pooblastilu za izvedbo geodetskih postopkov ponaredila njegov in babičin podpis, protipravno posegel v tožničino čast in dobro ime. Sodišče je ugotovilo, da je toženec objavil te neresnične očitke o storitvi kaznivega dejanja, čeprav zanje ni imel utemeljenih razlogov, da bi verjel v njihovo resničnost. Ob uradnem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev, obrazložena v točkah 39 in 44 sodbe, pravilna. Neresnični javni očitki o storitvi kaznivih dejanj na račun vsakemu prepoznavne osebe so objektivno žaljivi. Škodujejo časti in ugledu prizadetega. Kršitelj se ne more sklicevati na ustavno zajamčeno svobodo izražanja, ker njen namen ni širjenje neresničnih vesti⁴.

17.Pritožnik ne zanika vsebine drugega sklopa objavljenih očitkov na račun tožnice na družabnem omrežju in v elektronskem sporočilu z dne 6. 3. 2018, ki so se nanašali na postopke in pridobitev gradbenega dovoljenja, niti vsebine elektronskih sporočil z dne 6. 3. 2018 in z dne 10. 4. 2018 (povzete v točkah 43. in 46. sodbe) z očitki o storitvi več drugih kaznivih dejanj in o izražanju dvomov, ali tožnica lahko ustrezno opravlja službo pri svojem delodajalcu. Sodišče je ugotovilo, da so bili zapisi objavljeni zlonamerno – kot maščevanje toženca tožnici zaradi dolgotrajnega zasebnega spora o veljavnosti in pravnih posledicah darilne pogodbe iz leta 1998, z izključnim namenom škoditi tožnici. Po takih ugotovitvah je presodilo, da je toženec z njimi posegel v tožničino čast in dobro ime, hkrati pa tudi prekomerno posegel v njeno pravico do zasebnosti. Toženec smiselno izpodbija te odločitve. Trdi, da tožnica nima zakonsko veljavne podlage za poseganje v nepremičnine 2104, 2105 in 1313/2 k. o. ..., vztraja, da je tožnica protizakonito, protiustavno in naskrivaj pridobila vsa potrebna dovoljenja za izgradnjo nove stanovanjske hiše na nepremičnini parc. št. 2105 in 1313/2 k. o. ... in da je imel pravico o tem seznaniti slovensko javnost, ker ima tožnica kot uslužbenka SDH značaj relativno javne osebe.

18.Zmotno je pritožnikovo prepričanje, da je zemljišče parc. št. 1313/2 toženčeva last in da tožnica nima pravne podlage za posege v parc. št. 2104, 2105 in 1313/2. Pravilne so nasprotne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica na podlagi darilne pogodbe iz leta 1998, ki je bila zemljiškoknjižno izvedena, izključna lastnica parc. št. 1313/2, in da v sodnih postopkih ni bila ugotovljena neveljavnost – ničnost darilne pogodbe. Oporo ima v pravilno ocenjeni darilni pogodbi in listinah iz sodnih in upravnih postopkov, na katere se je skliceval tudi toženec. Teh ugotovitev ne more omajati niti s sklicevanjem na kasnejšo oporoko zapustnice. Z zemljiščem, ki ga je že pred oporoko z darilno pogodbo naklonila in prenesla na tožnico, zapustnica v oporoki ni mogla več (drugače) razpolagati, ker sama ni bila več lastnica spornega zemljišča.

19.Ni bilo sporno, da je tožnica v letu 2009 resnično brez toženčeve vednosti začela pridobivati projekte in sprožila postopek za pridobitev gradbenega dovoljenja, ne le na izključno svoji nepremičnini, temveč tudi na tisti, ki jo ima v solasti s tožencem⁵. Zaradi objave deloma resničnih dejstev v tem delu pri objavi na družabnem omrežju sodišče ni ugotovilo posega v tožničino čast in dobro ime, pač pa (tako kot za nadaljnje objave z očitki o storitvah drugih kaznivih dejanj v obeh elektronskih sporočilih) nedopusten poseg v pravico do tožničine zasebnosti.

20.Toženec objave neutemeljeno opravičuje z javnim interesom. Pritrditi je treba dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da objavljena sporočila vsebinsko niso odpirala nobenih tem, ki bi bile v javnem interesu. Omejena so bila izključno na očitke o nedopustnih ravnanjih tožnice kot fizične osebe v upravnih in sodnih postopkih, ki so se nanašali na medsebojni (civilni) spor strank o veljavnosti in pravnih posledicah darilne pogodbe iz leta 1998 in ne na delo in ravnanja tožnice v službi. Pritožnik ne omaje pravilne ocene in presoje sodišča, da so bila sporočila objavljena zlonamerno, kot maščevanje tožnici zaradi dolgoletnega medsebojnega spora izključno z žaljivim namenom, da bi škodoval tožnici. Take objave so nedopustne. Nesporno je bila tožnica v vseh objavah določno označena s podatki, ki so vsakomur omogočali njeno prepoznavnost. Glede javnega interesa pa so ključne ugotovitve sodišča, da tožnica ni javna oseba, da se vse objave izrecno nanašajo nanjo kot na fizično osebo z očitki o storitvah kaznivih dejanj v postopkih, povezanih z zasebno pravnim sporom, ki v ničemer ni prispeval k razpravi v javnem interesu. Objava pisanja o zasebno pravnem sporu in ravnanju tožnice v njem, ki nima statusa absolutne ali relativno javne osebe, ni v javnem interesu. Pravilna je odločitev, da je bilo toženčevo ravnanje protipravno, ker objavljeni zapisi nedopustno posegajo v zasebnost tožnice.

21.Pritožbene navedbe torej niso podane. Odločitev je pravilna in ni obremenjena z očitanimi niti uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanih delih potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22.Odločanje o pritožbenih stroških je odpadlo, ker jih pritožnik ni priglasil.

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.

2Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami.

3Primerjaj: VS RS II Ips 77/2020 z dne 3. 3. 2021, merila našteta v točki 20: 1. prispevek k razpravi v splošnem interesu; 2. položaj osebe, na katere se nanaša objava in predmet objave; 3. predhodno ravnanje osebe, na katere se nanaša objava; 4. metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; 5. vsebina, oblika in posledice objave; 6. teža izrečenih sankcij.

4Primerjaj: D. Jadek Pensa v: M. Juhart in N. Plavšak, urednika: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, Prva knjiga, stran 783; VSL II Cp 222/2020 z dne 22. 4. 2020.

5Iz nadaljnjih ugotovitev sodišče izhaja, da je tožnica vlogo za pridobitev gradbenega dovoljenja na solastni nepremičnini v končni fazi umaknila. Upravni postopek je bil zato ustavljen, ker ni uspela pridobiti toženčevega soglasja.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 134, 178 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 124, 212 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 15, 34, 35, 39

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.