Jedro

Tožniku je bil zaradi poslovne in s tem procesne nesposobnosti z dokončno in izvršljivo odločbo po vložitvi obravnavane tožbe postavljen začasni skrbnik. Tožnik je torej v tem upravnem sporu ustrezno zastopan, tožbene navedbe o tem, da bi mu sodišče moralo postaviti začasnega zastopnika, pa so z imenovanjem začasnega skrbnika postale brezpredmetne.

Po 32. odstavku ZRTVS-1 lahko osebe, ki so oproščene plačila RTV prispevka, upravičenost do oprostitve dokazujejo le s pravnomočno odločbo organa, ki ugotavlja upravičenost do denarne pomoči oziroma denarnega dodatka oziroma na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ali drugega organa, ki ugotavlja stopnjo invalidnosti. Po tej zakonski ureditvi je torej obstoj ene od navedenih odločb edina pravno pomembna okoliščina za odločitev o oprostitvi plačila RTV prispevka.

Izrek

I. Postopek se nadaljuje.

II. Tožba se zavrne.

Obrazložitev

K I. točki izreka: Tukajšnje sodišče je na podlagi podatkov iz N vpisnika Okrajnega sodišča v Ljubljani, pred katerim je tekel postopek za odvzem poslovne sposobnosti tožniku v tem upravnem sporu, ugotovilo, da je dne 10. 10. 2012 postala pravnomočna odločitev, da se tožniku delno odvzame poslovna sposobnost za vse aktivnosti, povezane s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki. Ker tožnik ni imel pooblaščenca, je sodišče s sklepom z dne 29. 10. 2012, v skladu s prvim odstavkom 205. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), katerega določbe se v upravnem sporu primerno uporabljajo na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ugotovilo, da je postopek od 10. 10. 2012 prekinjen.

Tožniku je bil z odločbo z dne 17. 7. 2012 za začasnega skrbnika postavljen Center za socialno delo .... Po dokončnosti in s tem izvršljivosti te odločbe (drugi odstavek 224. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) je sodišče tožnikovega začasnega skrbnika v skladu s prvim odstavkom 208. člena ZPP pozvalo, naj sporoči, ali prevzema postopek.

Tožnikov začasni skrbnik je sodišču z dopisom z dne 5. 4. 2013 sporočil, da prevzema postopek, kar je po prvem odstavku 208. člena ZPP razlog za nadaljevanje postopka.

K II. točki izreka: Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se zavrne tožnikova zahteva za oprostitev plačila prispevka za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti. Iz obrazložitve izhaja, da tožnik tudi na poziv prvostopenjskega organa v postavljenem roku ni predložil listinskega dokaza o tem, da bi bil invalid s 100 % telesno okvaro ali da bi bil invalid z manj kot 100 % telesno okvaro, ki bi mu bila priznana pravica do dodatka za postrežbo in tujo pomoč. Kaj takega ne izhaja niti iz uradnih evidenc. Prvostopenjski organ je tožnika naknadno pozval tudi k predložitvi dokazil o trajni izgubi sluha, vendar na podlagi medicinske dokumentacije, ki jo je tožnik predložil, ni mogel ugotoviti, da bi pri tožniku šlo za popolno in trajno izgubo sluha. Zato niso bili izpolnjeni pogoji, ki jih Zakon o RTV Slovenja (ZRTVS-1) določa za oprostitev plačila prispevka za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti.

Drugostopenjski upravni organ je s svojo odločbo zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Iz obrazložitve izhaja, da se v bistvenem strinja z razlogi, ki jih je navedel prvostopenjski organ. Dodaja pa še, da iz obvestila Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 5. 9. 2011 izhaja, da pri tožniku v okviru postopkov, ki jih vodi ta zavod, ni bila ugotovljena telesna okvara trajne izgube sluha.

V zvezi s tožnikovimi navedbami o njegovi procesni nesposobnosti navaja, da je od Centra za socialno delo ... pridobil podatek, da tožniku do 1. 12. 2011 še ni bila delno ali v celoti odvzeta poslovna sposobnost, zato mu ni bil postavljen stalni ali začasni skrbnik. Poslovna sposobnost v skladu s prvim odstavkom 46. člena ZUP v upravnih postopkih predstavlja procesno sposobnost, zato pritožbeni ugovori glede tega niso utemeljeni.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je v postopku za odvzem opravilne sposobnosti, kljub temu pa mu Center za socialno delo ... še ni postavil začasnega skrbnika. Tožnik zato sodišču predlaga, naj postavi izvedenca, ki bo ugotovil, ali je tožnik procesno sposoben, če ni pa naj mu sodišče postavi začasnega zastopnika – odvetnika, ki bo sestavil in vložil ustrezno tožbo ter prošnjo za taksno oprostitev.

V nadaljevanju tožnik navaja tožbene razloge, in sicer, da bi ob pravilni uporabi 46. člena ZUP toženka morala postaviti izvedenca psihiatra, ki bi ugotovil njegovo popolno poslovno nesposobnost, nato pa bi mu morala v skladu z 51. členom ZUP postaviti začasnega zastopnika – odvetnika. Poleg tega se je drugostopenjski upravni organ oprl na mnenje ZPIZ z dne 5. 9. 2011, s katerim tožnika sploh ni seznanil, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev ZUP. Dodaja, da ZPIZ pozna tožnikove zdravstvene izide do ugotovitve invalidnosti prve kategorije, ki mu je bila priznana leta 2005 zaradi mejno psihotičnega stanja. Sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Kot je bilo že navedeno v obrazložitvi I. točke izreka, je bil tožniku zaradi poslovne in s tem procesne nesposobnosti (prvi odstavek 77. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) z dokončno in izvršljivo odločbo po vložitvi obravnavane tožbe postavljen začasni skrbnik. Po prvem odstavku 192. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) skrbnik zastopa varovanca, kar pomeni, da je njegov zakoniti zastopnik. Po prvem odstavku 78. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) stranko, ki nima pravdne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik. Tožnik je torej v tem upravnem sporu ustrezno zastopan, tožbene navedbe o tem, da bi mu sodišče moralo postaviti začasnega zastopnika, pa so z imenovanjem začasnega skrbnika postale brezpredmetne.

Tožnik obravnavane odločbe ne izpodbija po vsebini, temveč v tožbi uveljavlja izključno bistvene kršitve upravnega postopka, do katerih naj bi prišlo, ker mu kljub procesni nesposobnosti ni bil postavljen začasni zastopnik, in ker naj bi drugostopenjski organ svojo odločbo oprl na dokaz, s katerim tožnika ni seznanil oziroma mu ni omogočil, da se do njega opredeli.

Po prvem odstavku 51. člena ZUP je začasnega zastopnika treba postaviti, če procesno nesposobna stranka nima zakonitega zastopnika. Po prvem odstavku 46. člena ZUP lahko stranka, ki je poslovno popolnoma sposobna, sama opravlja dejanja v postopku (procesna sposobnost).

Iz navedenih zakonskih določb izhaja, da ZUP postavitev začasnega zastopnika veže na procesno nesposobnost stranke, procesno sposobnost stranke pa na njeno poslovno sposobnost. Poslovna sposobnost pomeni sposobnost fizične osebe, samostojno nastopati v pravnem prometu, in se pri polnoletnih osebah predvideva (prim. 117. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR). Odvzeti jo je mogoče le s pravnomočno sodno odločbo (prim. 44. člen Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP). Zgolj dvom v procesno sposobnost stranke torej ne zadostuje ne za morebitno odločanje o procesni nesposobnosti stranke, ne za morebitno postavitev začasnega zastopnika.

Toženka je zato tudi po presoji sodišča ravnala pravilno, ko je tožnikovo procesno sposobnost presojala na podlagi poizvedbe, ali je bila tožniku odvzeta poslovna sposobnost. Ker se to v času obravnavanega postopka še ni zgodilo, je toženka tožnika pravilno obravnavala kot procesno popolnoma sposobnega, zaradi česar tudi ni imela podlage za morebitno postavitev začasnega zastopnika.

Po 32. odstavku ZRTVS-1 lahko osebe, ki so oproščene plačila RTV prispevka, upravičenost do oprostitve dokazujejo le s pravnomočno odločbo organa, ki ugotavlja upravičenost do denarne pomoči oziroma denarnega dodatka (četrti odstavek) oziroma na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ali drugega organa, ki ugotavlja stopnjo invalidnosti (peti odstavek). Po tej zakonski ureditvi je torej obstoj ene od navedenih odločb edina pravno pomembna okoliščina za odločitev o oprostitvi plačila RTV prispevka.

Po 2. točki prvega odstavka 144. člena ZUP lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in samo zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Po tretjem odstavku istega člena v takem primeru stranke ni treba zaslišati.

Kot je bilo že obrazloženo, je bilo za odločitev v obravnavani zadevi treba ugotoviti izključno to, ali je bila tožniku izdana katera od prej navedenih odločb. Ne glede na formulacijo dopisa drugostopenjskega upravnega organa z dne 22. 8. 2011, v katerem zaproša Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za „podajo mnenja“, sta tako izpodbijana kot tudi drugostopenjska odločba tudi dejansko oprti izključno na okoliščino, da tožniku taka odločba ni bila izdana. Zgolj na to okoliščino se nanaša tudi odgovor Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje na prej navedeno poizvedbo drugostopenjskega upravnega organa.

Sodišče se strinja s toženko, da gre pri vprašanju, ali je bila v zakonsko predpisanem postopku izdana odločba, za podatke iz uradne evidence. Tožnik po drugi strani v upravnem postopku na poziv prvostopenjskega organa ni ne predložil kakršne koli ustrezne odločbe, niti ni zatrjeval njenega obstoja, kar po presoji sodišča pomeni, da za zavarovanje njegovih pravic oziroma pravnih koristi ni bilo potrebno njegovo zaslišanje. Izpolnjeni so bili torej vsi pogoji za odločitev po skrajšanem postopku, brez zaslišanja stranke, po 2. točki prvega odstavka 144. člena ZUP.

Ker torej ni prišlo do zatrjevanih kršitev upravnega postopka, toženka pa je v obrazložitvah izpodbijane in drugostopenjske odločbe navedla razloge za svojo odločitev in jih smiselno obrazložila, je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker stranke niso navedle novih dejstev ali predlagale novih dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave na seji.