Jedro

V zvezi z navedbo tožnice, da je organ odločanja ni zaslišal, sodišče pojasnjuje, da zakon predvideva, da lahko organ odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ki predstavlja izjemo od splošnega načela zaslišanja strank. To lahko stori, kadar se da ugotoviti stanje zadeve na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, kot je bilo tudi v predmetni zadevi. Vendar pa zakon tudi v tem primeru določa še nadaljnji pogoj, če "samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi" (2. točka prvega odstavka 144. člena ZUP). Sodišče sodi, da je organ utemeljeno odločal po skrajšanem ugotovitvenem postopku na podlagi uradnih podatkov, saj je očitno, da z odločitvijo tj. da se postopek davčne izvršbe delno ustavi ni prišlo do posega v njene pravice in pravne koristi, zato posebna procesna dejanja niso bila potrebna za zavarovanje pravic in pravnih koristi tožnice, da bi ta morala imeti pravico izjaviti se.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: prvostopenjski, tudi davčni organ) sklenila, da se postopek davčne izvršbe, zoper tožnico, začet s sklepom davčnega organa, št. DT 4934-64325/2017-1, z dne 25. 4. 2017 v znesku 54.489,07 EUR delno ustavi, in sicer skupaj za 101,33 EUR, iz razloga odpisa terjatve. Vsa doslej že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe se v tem delu razveljavijo (1. točka izreka). Nadalje iz točke 2 izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da se postopek davčne izvršbe začet z izpodbijanim sklepom nadaljuje za obveznost 60.943,35 EUR z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi, ki se obračunajo od glavnice, ki se obrestuje, od dne 13. 8. 2019 do vključno dneva plačila. Davčnemu organu stroški postopka niso nastali (3. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je davčni organ izdal sklep o davčni izvršbi na denarna sredstva. Po izdaji tega sklepa pa so se obveznosti po sklepu o izvršbi zmanjšale, zato je organ izvršbo v tem delu, v skladu s 155. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2), ustavil.

3.Iz nadaljevanja obrazložitve izhaja, da sklep o izvršbi ostane v veljavi in se postopek davčne izvršbe nadaljuje za dolžničine obveznosti v višini, kot izhaja iz točke 2 izreka tega sklepa.

4.Ministrstvo za finance, kot pritožbeni organ, je tožničino pritožbo zavrnilo. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da je drugostopenjski organ popravil nekatere očitne pisne pomanjkljivosti, in sicer napako v številki in datuma izdaje sklepa o davčni izvršbi tako, da je bil postopek davčne izvršbe začet s sklepom št. DT 4934-64325/2017-1 09 z dne 4. 5. 2017 (v izpodbijanem sklepu napačno navedeno št. DT 4934-64325/2017-1, z dne 25. 4. 2017).

5.V nadaljevanju obrazložitve pritožbeni organ glede pritožničinega poziva, naj se postopek davčne izvršbe ustavi v celoti in ne le za odpisani del pojasnjuje, da je bil izpodbijani sklep o delni ustavitvi postopka davčne izvršbe izdan zaradi zastaranja odpisanih obveznosti (5. točka prvega odstavka 155. člena ZDavP-2), pritožnica pa ne navaja oziroma ne izkaže nobenega od razlogov, navedenih v 155. členu ZDavP-2, zaradi katerih naj bi se postopek davčne izvršbe ustavil tudi za druge obveznosti, ki se izterjujejo s sklepom o davčni izvršbi z dne 4. 5. 2017. Glede pritožbenih navedb iz katerih smiselno izhaja, da se pritožnica ne strinja s postopkom davčne izvršbe, organ pritožnici še pojasni, da je bil sklep o davčni izvršbi že v presoji pri pritožbenem organu in je bil potrjen z odločbo pritožbenega organa. V tem postopku pa pritožnica ne more ugovarjati izvršbi, saj je predmet tega postopka preverjanje pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa o delni ustavitvi davčne izvršbe in ne sklepa o davčni izvršbi.

Tožbene navedbe

6.Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja. V tožbi izpostavlja, da je davčni organ v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) ni zaslišal. Navaja, da je dolg nastal iz naslova kaznivih dejanj tatvin, zoper katere tako policija kot tožilstvo nista ukrepala. Dalje navaja, da je nepošteno in nezakonito, da ni bila seznanjena z začetkom osebnega stečaja, izvršbe v času stečajnega postopka pa bi, po njenem mnenju, bilo potrebno ustaviti do konca stečajnega postopka. Tožnica meni, da je dolg posledica slabe plačilne politike njenih dolžnikov, kar država ne preprečuje. Dalje navaja, da ji je bilo brez sodne odločitve poseženo v zasebno lastnino, ki jo ščiti 33. člen Ustave RS, prav tako pa se po mnenju tožnice s poseganjem v zasebno lastnino brez odločbe sodišče ne upošteva 23. člen Ustave RS. V tožbenih navedbah ponovno poudarja, da ji organ ni dal možnosti, da bi bila kot stranka zaslišana kot to določa 9. člen ZUP in bi tako lahko izvajala tudi dokaze v svojo korist. Po mnenju tožnice so bila kršena pravila postopka. V nadaljevanju tožbe izpostavlja, da so ji bile v postopku kršene ustavne pravice, ki jih določa Ustava RS v 2., 8., 14., 22., 33. in 153. členu.

7.Sklepno, tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi, in da sodišče upošteva, da je dolg nastal zaradi kaznivih dejanj tatvin, zoper katere tako policija kot tožilstvo nista ukrepala. Predlaga javno in pošteno sojenje.

Odgovor tožene stranke

8.Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravne odločbe. V zvezi z navedbo tožeče stranke, da bi jo moral organ pred izdajo izpodbijanega sklepa o ustavitvi davčne izvršbe zaslišati, tožena stranka pojasnjuje, da je bil izpodbijani sklep o ustavitvi davčne izvršbe izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku, na podlagi 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP, ki določa, da lahko organ v takšnem postopku v zadevi odloči takoj, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Tožena stranka še dodaja, da tožeča stranka niti ne navede, kaj naj bi se z njenim zaslišanjem dokazovalo. Naslovnemu sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Sodna presoja

9.Tožba ni utemeljena.

10.Ustavitev davčne izvršbe je samostojen pravni institut, in sicer se davčna izvršba ustavi (le), če je podan kateri izmed v prvem odstavku 155. člena ZDavP-2 taksativno določenih razlogov.

11.Po presoji sodišča sta izpodbijan sklep in odločba drugostopenjskega organa pravilna in zakonita. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno argumentiral pritožbeni organ. Sodišče je zato v celoti sledilo njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Tudi tožnik v tožbi ne navaja ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev sodišča. V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče pojasnjuje, kot bo navedeno v nadaljevanju te sodbe.

12.Tožbeni ugovori tožeče stranke se pretežno nanašajo na terjatve iz sklepa o izvršbi. V zvezi z navedbo tožnice, da je dolg nastal iz naslova kaznivih dejanj tatvin, zoper katere tako policija kot tožilstvo nista ukrepala, sodišče pojasnjuje, da je predmet presoje v tem postopku zgolj odločitev tožene stranke, da se postopek davčne izvršbe delno ustavi, in sicer skupaj za 101,33 EUR iz razloga odpisa terjatve, ter da se postopek davčne izvršbe začet sklepom št. DT 4934-64325/2017-1 09 z dne 4. 5. 2017 nadaljuje za obveznost 60.943,35 EUR. V tem upravnem sporu sodišče torej ne presoja pravilnosti in zakonitosti sklepa o davčni izvršbi (št. DT 4934-64325/2017-1 09 z dne 4. 5. 2017). Temu so (bila) namenjena pravna sredstva, ki jih ima dolžnica zoper ta sklep in jih je, kot je razvidno iz obrazložitve sklepa odločbe druge stopnje in upravnega spisa, tožnica tudi izkoristila. Zaradi navedenega tako ugovori, s katerimi tožnica oporeka pravilnost in zakonitost sklepa o izvršbi, na odločitev v tem sporu nimajo vpliva.

13.V zvezi z navedbo tožnice, da je organ odločanja ni zaslišal, sodišče pojasnjuje, da zakon predvideva, da lahko organ odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ki predstavlja izjemo od splošnega načela zaslišanja strank. To lahko stori, kadar se da ugotoviti stanje zadeve na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, kot je bilo tudi v predmetni zadevi. Vendar pa zakon tudi v tem primeru določa še nadaljnji pogoj, če "samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi" (2. točka prvega odstavka 144. člena ZUP). Sodišče sodi, da je organ utemeljeno odločal po skrajšanem ugotovitvenem postopku na podlagi uradnih podatkov, saj je očitno, da z odločitvijo tj. da se postopek davčne izvršbe delno ustavi ni prišlo do posega v njene pravice in pravne koristi, zato posebna procesna dejanja niso bila potrebna za zavarovanje pravic in pravnih koristi tožnice, da bi ta morala imeti pravico izjaviti se. Glede ugovorov, s katerimi tožnica oporeka pravilnost in zakonitost sklepa o izvršbi in nadaljevanja izvršbe za obveznost 60.943,35 EUR (točka 2 izreka izpodbijanega sklepa) pa na odločitev v tem sporu nimajo vpliva iz razlogov, kot je navedeno v prejšnji točki obrazložitve te sodbe, saj gre za pravnomočne izvršilne naslove, ki jih sodišče v tem postopku ne more in ne sme spreminjati. Zato tudi razlogi navedeni in povezani s pravnomočnimi izvršilnimi naslovi nimajo vpliva na sam sklep o izvršbi. Sodišče v postopku odločanja o utemeljenosti izdaje sklepa o davčni izvršbi nima zakonitih pooblastil o nastanku in obstoju dolga, ki bi naj nastal iz naslova kaznivih dejanj tatvine, kot navaja tožnica, saj v tej fazi postopka za tovrstno odločanje ni pristojno. Sodišče prav tako ni pristojno za odločanje o morebitnih kaznivih dejanjih (ki jih tožnica niti ne konkretizira), saj je navedeno odločanje izključno v pristojnosti rednih sodišč, kakor tudi odločanje o začetku in koncu stečajnega postopka. Okoliščin, da bi tožnica terjane obveznosti, do dneva izdaje izpodbijanega sklepa že poravnala, pa ne navaja.

14.Tekom upravnega postopka, je davčni organ ugotovil, da se je nad tožnico, s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. St ... začel postopek stečaja, zato je davčni organ s sklepom z dne 11. 6. 2020 zaradi pravnih posledic začetka stečajnega postopka nad tožnico postopek davčne izvršbe prekinil. Po pozivu davčnega organa je upravitelj stečajnega postopka prevzel postopek ter vztrajal pri pritožbi, ki jo je že podala tožnica, zato je davčni organ tudi nadaljeval davčni postopek (sklep drugostopenjskega organa z dne 23. 9. 2020). Stečajni postopek je bil pravnomočno končan 2. 9. 2022.

15.Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati tožničini ugovori v zvezi s kršitvijo ustavnih in konvencijskih pravic. Tožnica namreč v tožbi zgolj na splošno in pavšalno navaja bistvene kršitve določb postopka (ZUP in ZDavP-2), kršitve Ustave RS in EKČP, pri čemer pa teh kršitev ne konkretizira (marveč zgolj navaja besedilo posameznih določb), zato jih sodišče ne more presoditi.

16.Tožnica v postopku in njenih navedbah ne navaja, da izvršilni naslovi na podlagi katerih je bil izdan sklep o izvršbi niso pravnomočni.

17.Sodišče na tem mestu tudi pripominja, da vsekakor držijo navedbe tožeče stranke o njeni pravici o zagotovljenem enakem varstvu pravic, skladno z 22. členom Ustave RS, kar je bilo tožnici zagotovljeno z vložitvijo predmetne tožbe in presojo sodišča o utemeljenosti le-te. Pri navedenem sodišče tudi pripominja, da je tožnica glede navedb sodb Evropskega sodišča za človekove pravice navedla le pavšalno z navedbo imen tožnikov zoper Slovenijo, pri tem pa ni navedla, kako so predmetne zadeve povezane z zadevo tožnice v tej konkretni predmetni zadevi, zaradi česar sodišče tudi ni moglo odgovoriti na navedbe tožnice, saj so bile te preveč pavšalizirane.

18.Glede na to, da tožnica v predmetni tožbi tudi ni navajala nobenih dejstev iz katerih bi izhajalo, da je dolgovani znesek za katerega se izvršba nadaljuje (točka 2. izreka izpodbijanega sklepa) plačala, prav tako pa ni zatrjevala, da bi obstajale druge okoliščine iz 155. člena ZdavP-2, ki utemeljujejo ustavitev davčne izvršbe, je na podlagi zgoraj navedenega presodilo, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa so neutemeljene, zaradi česar je tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

19.Sodišče glavne obravnave v predmetni zadevi ni izvedlo iz razloga, ker dejansko stanje (pravnomočnost izvršilnih naslovov) ni sporno, saj ugovori tožnice, ki se nanašajo na 2. točko izpodbijanega sklepa ter ugovori v zvezi z zaslišanjem in s tem v zvezi kršitev ustavnih pravic, na samo zakonitost izpodbijanega sklepa ne vplivajo.

20.Tožnica pa tudi ne navaja nobenih dejstev in okoliščin, ki bi utemeljevali ustavitev davčne izvršbe na podlagi 155. člena ZDavP-2, še za dolgovani znesek za katerega se izvršba nadaljuje.

21.Na podlagi navedenega je bilo o predmetni zadevi, saj je šlo zgolj za pravno vprašanje o obstoju in pravnomočnosti izdanih izvršilnih naslovov in je bilo tako mogoče odločiti na podlagi dokumentacije v spisu, dejanskega stanja pa ni bilo potrebno dopolnjevati. Sodišče pripominja, da gre v predmetnem primeru za postopek odločanja o utemeljenosti izdaje akta o davčni izvršbi, ki tudi glede na prakso ESČP (davčne zadeve) ne spadajo v okvir prvega odstavka 6. člena EKČP. Sodišče je zato odločilo izven naroka in je navedbe strank upoštevalo v pisni obliki (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Ustavitev davčne izvršbe ureja 155. člen ZDavP-2, ki v prvem odstavku določa, da davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, če: 1) je davek plačan; 2) davčna izvršba ni dovoljena; 3) se davčna izvršba opravi proti komu, ki ni dolžnik, porok ali garant; 4) predlagatelj izvršbe iz 146. člena tega zakona ali organ države prosilke v primerih iz četrtega dela tega zakona umakne zahtevo za izvršbo; 5) je pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen izvršilni naslov ali razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti; 6) je pravica do davčne izvršbe zastarala; 7) davek, ki se izterjuje, ugasne na drug način. Davčni organ v skladu s citiranimi določbami postopa tudi takrat, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2).

Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini v Italy, št. 44759/98 z dne 12. julij 2001, točka 28, Študija projekta Pomen prakse in zahtev ESČP za izvedbo glavne obravnave v upravnem sporu, Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 37.

Zveza:

Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 155 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 9, 144

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.