Jedro

Za presojo dovoljenosti revizije je treba upoštevati mejno vrednost spornega predmeta, ki je navedena v tožbi.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji za potrebe nepremičnine parc. št. 650, ki je pripisana k vl. št. 68 služnostna pravica hoje in vožnje s kmečkimi vozili in stroji v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine par. št. 681, pripisane vl. št. 70, ki je solastnina tožencev in sicer po severozahodnem delu te parcele v širini 4 m in dolžini 7 do 10. m. Tožencema je naložilo, da morata izstaviti tožnici za vpis te služnostne pravice sposobno zemljiškoknjižno listino ter da morata opustiti vsakršno poseganje v služnostno pravico. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženca sta proti takšni sodbi vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadev v novo sojenje. Tožeča stranka je namreč po sodni odločitvi dobila nekaj, česar nikdar ni imela. Del zemljišča tožencev je mogoče uporabljati le za dostop in dovoz na senik. Za druge dele gospodarskega poslopja predmetne služnosti ne more uporabljati. Sklicuje se na priložene slike, iz katerih je razvidna konfiguracija terena. Služnost bi postala nepotrebna celo za spravilo sena. Za potrebe celotnega gospodarskega poslopja se torej služnost ne more izvajati. Verjetno bi bilo potrebno pritegniti izvedenca kmetijske stroke, ki bi lahko podal mnenje, v kakšne namene se uporablja senik in v kakšne namene se uporabljati ne more.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Podlaga te pravde je premoženjskopravni spor iz 3. oziroma 2. odstavka 382. člena ZPP. V premoženjskopravnem sporu, kakršen je obravnavani je za presojo dovoljenosti revizije odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi (2. odstavek 40. člena in 3. odstavek 382. člena ZPP). Tožeča stranka je v tožbi v tej pravdi navedla vrednost spornega predmeta 150.000,00 din, (sedanjih 15,00 SIT) dne 27.11.1989. Kasneje ta vrednost ni bila niti spreminjana, niti ji ni ugovarjala tožena stranka, niti je ni sodišče prve stopnje ugotavljalo na drugačen način (3. odstavek 40. člena ZPP).

V obravnavanem primeru se je torej začel postopek (185. člen ZPP) v času veljavnosti novele zakona o pravdnem postopku iz leta 1989 (Uradni list SFRJ, št. 57/89), ki je stopil v veljavo dne 7.10.1989. Za presojo dovoljenosti obravnavane revizije je zato treba upoštevati mejno vrednost spornega predmeta v znesku tedanjih 8.000.000,00 din (800,00 SIT). Sicer pa je s poznejšo novelo ZPP mejna vrednost spornega predmeta za dovoljenost revizije v premoženjskopravnih sporih bila le še zvišana. Ker te vrednosti vrednost spornega predmeta, navedena v tožbi, ne presega, (kar je bil po tedaj veljavnih določbah ZPP pogoj za dovoljenost revizije v premoženjskopravnih sporih), je bilo treba revizijo tožene stranke na podlagi določbe 392. člena ZPP kot nedovoljeno zavreči. Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).