Jedro

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, kar je podlaga za materialnopravni preizkus revizijskega sodišča (3.odstavek 385.člena ZPP), izhaja, da se je tožena stranka v sporno stanovanje vselila brez podlage. Tožena stranka ni nikoli trdila, da bi imela veljaven pravni naslov za vselitev v stanovanje, in da bi že prej imela vojaško stanovanje, katerega bi ob vselitvi v sporno stanovanje vrnila. Neuspešno je zatrjevala (in kar tudi ne bi relevantno vplivalo na uspeh v pravdi), da se je v stanovanje vselila kot podnajemnik prejšnjega imetnika stanovanjske pravice.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je zahtevala, da tožena stranka izprazni dvosobno stanovanje in ga izpraznjenega oseb in stvari izroči tožeči stranki.

Tožena stranka se je pritožila, vendar je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb ZPP in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi ter obe sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oz. podrejeno obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vložitev te tožbe, saj ni lastnica spornega stanovanja in se ni izkazala z vpisom v zemljiško knjigo. Lastnica je še vedno Država SFRJ. Za prenos lastninske pravice ni dovolj enostranski akt države, ampak mora biti podan tudi pridobitni način, to je vpis v zemljiško knjigo. Šele 24.12.1992 je vlada izdala Uredbo o zemljiškoknjižni izvedbi prenosa lastninske pravice za to stanovanje na tožečo stranki. Sodišče ni upoštevalo, da je bil prevzem premoženja bivše države preložen do konca 1993. Tožeča stranka ni dokazala pravnega nasledstva glede spornega stanovanja, pa tudi tega ne, da je bila JLA (in ne kakšna tretja oseba) lastnica spornega stanovanja.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz določila 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Tožena stranka zatrjevane kršitve določb ZPP ni obrazložila, zato na le formalno uveljavljani revizijski razlog ni potrebno odgovarjati.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa ni podan.

Tožena stranka ugovarja, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana. Dne 25.6.1991 je bila na seji Skupščine Republike Slovenije sprejeta Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po kateri je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ (3.odstavek I.točke cit. listine). Po 1.odstavku 9.člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije pa je prevzela Republika Slovenija v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. Iz tega izhaja, da je tožeča stranka, to je Republika Slovenija, aktivno legitimirana za vložitev predmetne tožbe.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, kar je podlaga za materialnopravni preizkus revizijskega sodišča (3.odstavek 385.člena ZPP), izhaja, da se je tožena stranka v sporno stanovanje vselila brez podlage. Tožena stranka ni nikoli trdila, da bi imela veljaven pravni naslov za vselitev v stanovanje, in da bi že prej imela vojaško stanovanje, katerega bi ob vselitvi v sporno stanovanje vrnila. Neuspešno je zatrjevala (in kar tudi ne bi relevantno vplivalo na uspeh v pravdi), da se je v stanovanje vselila kot podnajemnik prejšnjega imetnika stanovanjske pravice.

Zato sta odločitvi obeh nižjih sodišč materialnopravno pravilni (50.člen Zakona o stanovanjskih razmerjih, Uradni list SRS št. 35/82, 14/84 v zvezi z 2.odstavkom 159.člena Stanovanjskega zakona, Uradni list RS št. 18/91-I). Aktivno legitimiran za vložitev tožbe z izpraznitvenim zahtevkom po 50.členu ZSR je stanodajalec; med dr. tisti, ki ima pravico razpolagati s stanovanjem (3.člen ZSR). To pa je glede na že obrazloženo Republika Slovenija. Zato ni utemeljen ugovor tožene stranke, da do izdaje Uredbe o zemljiškoknjižni izvedbi prenosa nepremičnin bivše SFRJ na Republiko Slovenijo (Uradni list RS št. 61/92), tožeča stranka ni mogla vlagati izpraznitvenih tožb. Citirana uredba je le izvršitveni vladni akt, ki konkretizira vpis v zemljiško knjigo in ne kot zmotno meni tožena stranka, pravni naslov za pridobitev lastninske pravice oz. pravice uporabe.

Stranke ne smejo v reviziji navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov (razen primera iz 387.člena ZPP). Zato revizijsko sodišče ne sme upoštevati revizijske novote, da sporno stanovanje ni bilo last Države SFRJ oz. da ni vojaško stanovanje. Le zaradi jasnosti je potrebno prvotoženo stranko opozoriti, da je med zaslišanjem izpovedala, da je stanovanje vojaško (l.št.8).

Tožena stranka nadalje ugovarja, da tožeča stranka ni mogla prevzeti stanovanjskega sklada zveznih organov prejšnje države vse do konca 1993.leta. Določili 2. in 3.odstavka 9.člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije se nanašata le na možnost postopnega prevzema premoženja JLA, kar pomeni postopni fizični prevzem. Tega določila ni mogoče razlagati tako kot tožena stranka, da bi zvezni organi bivše države obdržali razpolagalno pravico na tem premoženju vse do konca leta 1993. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).