Jedro

Režim odloga plačila trošarine je ureditev, ki se nanaša na proizvodnjo, skladiščenje in prejemanje ali odpremljanje trošarinskih izdelkov, na podlagi katere je obveznost za plačilo trošarine odložena. Pravna podlaga za naložitev plačila trošarine je v 17. členu ZTro. Navedene določbe zavezujejo prav vsakogar, ki ima kakršnokoli povezavo s trošarinskimi izdelki. Plačnik trošarine je tudi oseba, ki kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena ZTro. Solidarna odgovornost iz 4. odstavka 17. člena ZTro, po katerem je v primeru, če v skladu s tem členom več oseb odgovornih za plačilo trošarine, odgovarjajo za plačilo trošarine solidarno.

Obrazložitev

1.Tožba F.F. se zavrže. 2.Tožba družbe B. d.o.o., se zavrne.

3.Zahtevek za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ določil kot solidarna dolžnika za plačilo trošarine za pošiljke mineralnih olj, družbo A. d.o.o. in družbo B. d.o.o. (točka 1 izreka) ter določil trošarinski dolg za pošiljke plinskega olja za pogonski namen iz tarifne oznake KN 2710 19 41, z zamudnimi obrestmi, skupaj v višini 53.164,09 EUR (točka 2 izreka), ki sta ga dolžna dolžnika solidarno plačati v roku 30 dni od vročitve, sicer bo davčni organ začel davčno izvršbo (točka 3 izreka), s tem, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom in da pritožba ne zadrži izvršitve (točki 4. in 5. izreka).

Iz obrazložitve izhaja, da je družbi A. d.o.o., Carinski urad Murska Sobota, dne 4. 3. 2005 izdal dovoljenje za pooblaščenega prejemnika trošarinskih izdelkov, na podlagi katerega je navedena družba v okviru svoje dejavnosti smela pod režimom odloga plačila trošarine prejemati trošarinske izdelke iz tarifnih oznak KN 2710 11 in 2710 19 iz druge države članice na lokaciji prejema A. d.o.o.. V dovoljenju ji je bilo naloženo, da mora v skladu z 2. alineo 1. odstavka 9. člena Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 103/04, uradno prečiščeno besedilo, ZTtro-UPB2, dalje ZTro) potrditi prejem trošarinskih izdelkov in vrniti potrjen izvod trošarinskega dokumenta pošiljatelju iz druge države članice, kot pooblaščeni prejemnik pa je položila gotovinski polog za zavarovanje plačila trošarine v višini 2 milijona SIT. Pooblaščenemu prejemniku je bilo tudi naloženo, da mora sproti obveščati pristojni carinski organ o vseh dejstvih, ki nastanejo po izdaji dovoljenja in so pomembna za vsebino oz. veljavnost dovoljenja, ter izpolnjevati obveznosti iz 4. odstavka 29.a člena ZTro. V nadaljevanju citira določbe 29.a člena ZTro ter se sklicuje na določbe 5. točke 4. člena, 2. točke 2. odstavka 7. člena, 1. odstavka 8. člena in 64. člena ZTro. Pooblaščeni prejemnik se na podlagi identifikacijske številke, ki jo je pridobil, izkaže pri tujem dobavitelju kot imetnik dovoljenja, zaradi česar je upravičen prejemati trošarinske izdelke pod režimom odloga plačila trošarine iz druge države članice, omenjena številka in naziv ter naslov imetnika dovoljenja, vključno s podatki o trošarinskih izdelkih, pa so sestavni del elektronske podatkovne baze (SEED baza podatkov), ki jo vzdržuje vsaka država članica (22. člen Uredbe Sveta št. 2073/2004).

Med nadzorom vnosa trošarinskega blaga v Republiko Slovenijo na mejnem prehodu Šentilj so bili prvostopnemu organu posredovani trošarinski dokumenti, iz katerih je razvidno, da je bil prejemnik trošarinskih izdelkov pooblaščeni prejemnik družba A. d.o.o., pošiljatelj pa C.. Pri pregledu evidence trošarinskih dokumentov po 35. členu Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 103/2004, dalje ZCS-1), v katero se evidentira četrti izvod trošarinskega dokumenta (TD), je prvostopni organ ugotovil, da pooblaščeni prejemnik ni predložil niti enega izvoda TD nadzornemu carinskemu organu v potrditev, iz evidenc obračunov trošarine pa je bilo razvidno, da sta bila s strani pooblaščenega prejemnika predložena dva mesečna obračuna trošarine (za davčni obdobji marec in april 2005), iz katerih izhaja, da nobena količina goriva ni bila prejeta iz držav članic EU in nobena količina goriva ni bila sproščena v porabo v RS ter da v tem davčnem obdobju ni nastala obveznost za plačilo trošarine. Imetnik dovoljenja pooblaščenega prejemnika lahko prejema trošarinske izdelke iz druge države članice pod režimom odloga plačila trošarine, ki jih spremlja TD, na katerem prejemnik trošarinskih izdelkov (polje 7) skladno z 2. odstavkom 9. člena ZTro potrdi prejem pošiljke tako, da na hrbtni strani trošarinskega dokumenta (polje C) navede datum in kraj prevzema trošarinskih izdelkov in podpiše izvod TD, ki ga vrne pošiljatelju. Preden vrne potrjen izvod TD pošiljatelju, mora predložiti le-tega v potrditev svojemu nadzornemu carinskemu organu (3. alinea 1. odstavka 5. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o trošarinah - Uradni list RS, št. 49/04 in 47/05, dalje Pravilnik), ki ga ta potrdi in vrne prejemniku, izvod 4 pa nadzorni carinski organ shrani v svojo evidenco TD. Trošarinski zavezanec mora po 33. členu ZTro trošarino za trošarinske izdelke, ki jih prejema iz drugih držav članic, obračunavati sam (33., 34. in 35. člen ZTro).

Prvostopni organ ugotavlja, da A. d.o.o. kot pooblaščeni prejemnik ni izpolnjevala zakonskih obveznosti po 4. odstavku 29.a člena ZTro in da ji je bilo 25. 5. 2005 odvzeto dovoljenje za pooblaščenega prejemnika. Sektor za preiskave GCU je izvedel carinsko preiskavo in pridobil dokumentacijo od carinskih organov iz Avstrije, ki je navedena v zapisniku o trošarinskem nadzoru z dne 19. 2. 2007, ki ga je začel CU Murska Sobota na podlagi 130. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, dalje ZDavP-2) zaradi kršitve trošarinskih predpisov, iz katerega je razvidno, da je A. d.o.o. iz Avstrije prejemala mineralna olja pod režimom odloga plačila trošarine in da ni predložila trošarinskih dokumentov v potrditev svojemu nadzornemu carinskemu organu in ni predložila obračuna trošarine. Družba A. d.o.o. je kot pooblaščeni prejemnik nezakonito sprostila v porabo brez plačila trošarine pet pošiljk, ki jih je prvostopni organ navedel na straneh 7 do 11 izpodbijane odločbe.

Iz ugotovitev trošarinskega nadzora izhaja, da je družba A. d.o.o. potrdila prejem navedenih pošiljk plinskega olja na hrbtni strani trošarinskega dokumenta ter da je tožnik kupil in tudi fizično prejel navedene pošiljke plinskega olja ter da za omenjene pošiljke carinski organ ni prejel plačila trošarine.

Po prejemu zapisnika o trošarinskem nadzoru z dne 19. 2. 2007 je tožnik preko pooblaščenca podal pripombe na zapisnik, na katere je prvostopni organ odgovoril v izpodbijani prvostopni odločbi in jih kot neutemeljene zavrnil. Tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo je zavrnil drugostopni organ, ki se z ugotovitvami prvostopnega organa strinja.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopnega organa strinja in v celoti sledi obrazložitvi prvostopne odločbe (2. odstavek 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP). Družba A. d.o.o. je prejela v obdobju med 11. 4. 2005 in 25. 5. 2005 iz druge države članice (Avstrije) 157.337 litrov plinskega olja za pogonski namen (mineralnega olja) pod režimom odloga plačila trošarine. Vsako pošiljko je spremljal trošarinski dokument, ki ga je izdal pošiljatelj v Avstriji, to je družba C.. Trošarina v Avstriji s strani pošiljatelja ni bila plačana, ker je bil trošarinski izdelek odpremljen pod režimom odloga plačila trošarine. Družba A. d.o.o. je kot pooblaščeni prejemnik (polje 7 TD) potrdila prejem po 2. odstavku 9. člena ZTro trošarinskega izdelka na hrbtni strani izvoda številka 3 TD (polje C), ko je navedla datum in kraj prevzema trošarinskega izdelka ter ga podpisala in vrnila pošiljatelju, kot je razvidno na TD za vseh pet pošiljk. Iz evidenc carinskega urada izhaja, da ni bil predložen v potrditev noben potrjen izvod TD s strani pooblaščenega prejemnika. Slednji tudi ni predložil obračuna trošarine za navedene pošiljke niti trošarine ni plačal. Zato gre v obravnavanih primerih tudi po mnenju pritožbenega organa za nezakonito sprostitev v porabo in je podana njegova obveznost za plačilo trošarine po 1. odstavku 16. člena ZTro. Kot plačnik trošarine je po 6. točki 3. odstavka 17. člena ZTro tudi oseba (poleg trošarinskega zavezanca), ki nezakonito proizvede, uvozi, vnese iz druge države članice, prevaža, proda ali kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena tega zakona.

Zavrača očitek, da bi moral prvostopenjski organ uporabiti določbe Zakona o spremembah Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 31/07-ZFPPod-B), in postopek trošarinskega nadzora ustaviti zoper družbenika izbrisane družbe A. d.o.o. in posledično tudi zoper tožnika, saj je tožnikova obveznost samostojna in ni v odvisnosti od drugega dolžnika. Tožnikovo zahtevo, da bi bilo treba neposredno uporabiti Direktivo Sveta 92/12/EGS z dne 25. 12. 1992 s spremembami, zavrača. Pri tem se sklicuje na predlog Zakona o trošarinah (Poročevalec št. 20 z dne 8. maja 1998), iz katerega izhaja, da je bila pri oblikovanju besedila upoštevana t. i. splošna smernica 92/12/EEC (Poročevalec št. 34 z dne 24. 3. 2004) glede gibanja trošarinskih izdelkov, nastanka obveznosti plačila trošarine ter da je ureditev obdavčenja trošarinskih izdelkov s trošarinami v Republiki Sloveniji usklajena z načeli, ki jih določajo evropski predpisi, tako pa izhaja tudi iz spremembe ZTro-F. Po 249. členu Pogodbe o ustanovitvi Evropske Skupnosti je Direktiva za vsako državo članico, na katero je naslovljena, zavezujoča glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar prepušča državnim organom izbiro oblike in metod. Kot neutemeljene zavrne tožnikove zahteve po uporabi določb Carinskega zakonika skupnosti oziroma Carinskega zakona RS, ki se ne uporablja od vstopa Slovenije v EU. Sporno plinsko olje za pogonski namen ni carinsko, ampak skupnostno blago in ni predmet uvoznih postopkov. Pritožbeni organ očitke tožnika, da je kršen sistem jamstva, ki velja po vsej skupnosti v smislu navedene Direktive in očitke glede napačne uporabe ZTro glede plačnika trošarine, zavrača. V obravnavanem primeru ne gre več za gibanje trošarinskega izdelka in iz tega izhajajoča tveganja v smislu 3. odstavka 15. člena Direktive, kot navaja tožnik in s tem za solidarno zavezanost pošiljatelja. Ne gre za situacijo, kot jo prikazuje tožnik, saj se nepravilnosti niso zgodile med premikanjem blaga pod režimom odloga plačila trošarine do prejemnika, temveč pri prejemniku in pri tožniku kot kupcu, ki je nezakonito sproščeno mineralno olje kupil in ga dejansko tudi prejel. Zato ni podlage za poseganje po jamstvu imetnika odpremnega trošarinskega skladišča, saj se je ta razbremenil odgovornosti, ko je prejemnik prevzel pošiljko in to potrdil, mineralno olje pa je tudi prispelo v namembni kraj, s tem je bil postopek premikanja (gibanja) trošarinskega izdelka med državama članicama zaključen, zato je treba plačnike trošarine pa je treba poiskati z uporabo 17. člena ZTro, kar je carinski urad tudi storil. Pritožbene ugovore glede potrjevanja spornih TD s strani slovenskih carinskih organov zavrne z obrazložitvijo, da TD niso bili predloženi carinskemu organu, kar izhaja iz navedenih evidenc in pritožbeni organ nima razlogov dvomiti v te ugotovitve. Ne držijo niti tožnikove pavšalne navedbe, da naj bi slovenske carinske organe tuji pošiljatelj preko elektronskih povezav neposredno seznanjal z odpremo mineralnih olj iz Avstrije. Sistem za izmenjavo trošarinskih podatkov (SEED) ne vsebuje podatkov za konkretno pošiljko trošarinskih izdelkov, ki se gibljejo znotraj EU. Predhodna izvedba kazenska postopka ni potrebna, ker se nezakonita ravnanja in nezakonit vnos s trošarinskimi izdelki ugotavlja glede na določbe ZTro in ne Kazenskega zakonika. Neutemeljene pa so tudi trditve tožnika glede potrebe po ugotavljanju njegovega subjektivnega odnosa do nezakonitih ravnanj prejemnika ter da ni plačnik trošarine. V obravnavanih primerih je bil tožnik kupec in dejanski prejemnik zadevnih pošiljk mineralnega olja. Poleg tega jih je sam (razen ene pošiljke) prevažal od tujega pošiljatelja, kar pomeni, da je bil seznanjen z vsebino TD in je torej vedel, da gre za poseben postopek odloga plačila trošarine. Blago je prepeljal direktno do svojih skladiščnih prostorov, čeprav je bil kot namembni kraj v TD naveden sedež pooblaščenega prejemnika.

Posel je tekel tako, da se je blago verižno prodajalo in je bilo istega dne, ko je bilo prevzeto v Avstriji pripeljano in prevzeto pri tožniku (razen ene pošiljke, ki je bila prevzeta naslednji dan), tožniku je bil istega dne oziroma najkasneje v treh dneh izdan račun za nakup mineralnega olja s strani družbe D. d.o.o. oziroma E. d.o.o., iz česar je brez dvoma lahko sklepal, da je takšno poslovanje lahko vprašljivo. Tožnik se na dobrovernost ne more sklicevati, saj se v skladu s 3. točko 1. odstavka 16. člen ZTro na dobrovernost lahko sklicuje le fizična oseba, ki ne opravlja dejavnosti, tožnik pa je pravna oseba. V zvezi z navedbami tožnika, da je ob plačilu računa za blago plačal tudi trošarino, pritožbeni organ navaja, da ker trošarina ob sprostitvi v porabo v Republiki Sloveniji ni bila obračunana in plačana, lahko predstavlja cena na računih, ki jih je prejel tožnik le vrednost blaga. Ni pa sporno, da je tožnik kupec in dejanski prevzemnik pošiljk mineralnega olja. Neutemeljeni pa so tudi očitki tožnika glede vodenja ugotovitvenega postopka in s tem povezan očitek o napačno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

Tožbo vlagata družba B. d.o.o. in F.F., za katerega tožba navaja, da je stranski udeleženec.

S tožbo izpodbijata prvostopno odločbo iz razloga napačno uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev predpisov, zaradi katerih je izpodbijan akt ničen (razlogi po 1., 2., 3. in 4. točki 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitev 22. in 25. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Menita, da Carinski urad Murska Sobota ni stvarno in krajevno pristojen za obračun trošarine, ker naj bi nepravilnost nastala v Republiki Avstriji s tem, ko je avstrijski trgovec prodal naftne derivate fizični osebi G.G., ta pa naj bi zastopal neobstoječo družbo H.. Kot dokaz navajata poročilo Urada za preprečevanje pranja denarja št. 436-s-1803-4594/2005-32 z dne 29. 12. 2005. Iz fotokopije dopisa carinske uprave št. 425-80/90-19/2005-0950-20 z dne 28. 10. 2005 naj bi izhajalo, da je avstrijski trgovec ponaredil trošarinske listine, saj naj bi bili po ugotovitvah sodnega izvedenca podpisi in žigi ponarejeni in da F.F. ni podpisnik izvoda TD. To naj bi pomenilo, da A. d.o.o. ni prejemnik blaga oziroma trošarinski zavezanec. Zato naj bi bilo treba vprašati I.I., kdo je izpolnil tretji izvod TD. Družba C., ki je izdala TD, pa naj bi imela možnost preverjanja, ali je oseba, ki je na TD navedena kot prejemnik, do tega upravičena.

Očitata kršitev 22. člena Ustave in absolutno bistveno kršitev postopka, ker naj tožena stranka ne bi izvedla nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je A. d.o.o. prejela naftne derivate. Carinski organ naj bi tako brez opore v dokazih neutemeljeno „fingiral“, da je družba A. d.o.o. kot prejemnik potrdila prejem mineralnega olja. Tudi v zvezi s temi očitki se sklicujeta na ugotovitve grafologa. A. d.o.o., naj ne bi bila ne kupec ne prejemnik trošarinskih izdelkov. Tožena stranka naj bi nedopustno uvajala objektivno odgovornost dobrovernih kupcev. Glede opredelitev pojmov iz določb 16. in 17. člena ZTro navajata razlagalne metode in napotujeta na uporabo splošnih razlagalnih pravil. Zatrjujeta kršitev 14. člena Ustave, ker menita, da glede možnosti sklicevanja na dobro vero, ni stvarno utemeljenega razloga za razlikovanjem med fizičnimi in pravnimi osebami. Menita, da bi bilo treba v obravnavanem primeru uporabiti določbe Carinskega kodeksa Skupnosti ali Carinski zakon Republike Slovenije in 3. točko 15. člena v povezavi z 20. členom Direktive Sveta glede zavarovanja trošarine z jamstvom, ki ga zagotovi imetnik trošarinskega skladišča. Toženi stranki očitata, da ni bila zaslišana nobena priča oziroma direktorji družb, ki so sodelovali pri nabavi omenjenih energentov, ki bi lahko izpovedali, ali je bilo ustrezno dovoljenje vneseno v bazo podatkov SEED. Pravica do poštenega dokaznega postopka naj bi jima bila kršena, ker je upravni organ zavrnil vse dokazne predloge, zaradi česar naj bi bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno. Iz seznama, ki naj bi ga podpisal I.I., naj bi bilo razvidno, da je kupec vseh mineralnih olj družba H. d.o.o., ki naj bi vplačala varščino za plačilo trošarine. Očitata, da se v postopku odločilna dejstva niso ugotovila, in da izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Navajata vprašanja, ki jih je treba postaviti pri zaslišanju prič, I.I., J.J., F.F..

Razpravljata o opredelitvi pojma nezakonite sprostitve v porabo po ZTro. Sodišču predlagata prekinitev postopka in vložitev „pobude za začetek postopka za oceno ustavnost določb“ 8., 13., 13a., 16. in 17. člena ZTro. in predlagata njeno vsebino.

Navajata, da naj bi bile z navedeno zakonsko ureditvijo kršeni 2., 5., 14., 15., 22., 23., 33., 34., 35., 67. in 74. člen Ustave. Določbe ZTro naj bi bile nejasne, zapletene in nepregledne ter pomensko preveč odprte. Tretji odstavek 17. člena naj bi „stvarno neutemeljeno“ razlikoval med fizično in pravno osebo. ZTro naj bi bil protiustaven tudi zaradi napačne (protiustavne) in pristranske uporabe in interpretacije. Ukrep, določen z izpodbijano ureditvijo, naj bi bil nesorazmeren, država pa naj bi kršila svoje obveznosti. Protiustavno naj bi bilo tudi urejanje pravic in obveznosti s podzakonskimi akti, saj naj bi bilo iz odločb carinskih organov razvidno, da namerava država sprejeti pravilnik, ki bi določil višino zavarovanja za plačilo trošarine.

Sklepno predlagata, da sodišče v sporu polne jurisdikcije po opravljeni glavni obravnavi in izvedbi predlaganih dokazov, izpodbijano odločbo odpravi, ustavi plačila trošarine in odloči o stroških postopka in da postopek prekine in sproži pobudo za presojo ustavnosti zgoraj navedenih določb ZTro.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe, v kateri je odgovorila na vse pritožbene navedbe.

K 1. točki izreka: Sodišče je tožbo drugotožnika F.F. zavrglo iz naslednjih razlogov: Tožbo sta skupaj po istem pooblaščencu vložila tako prvi tožnik kot F.F.. V tožbi je sicer navedeno, da je F.F. stranski udeleženec, pooblastilo, pa se nanaša na vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo. Položaja stranke mu po 19. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – v nadaljevanju ZUS-1) ni mogoče priznati. A. d.o.o., katere zakoniti zastopnik je bil F.F., je bila stranka v upravnem postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba. Zoper odločbo upravnega organa prve stopnje je imela interes vložiti pritožbo, pa tega ni storila. Po prvem odstavku 6. člena ZUS-1 upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, tega ni vložila. Zato je sodišče tožbo F.F. zavrglo na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Tožba družbe B. d.o.o. ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se strinja z razlogi prvostopnega organa in tožene stranke in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa še dodaja: Neutemeljeni so tožnikovi očitki glede kršitve pravil postopka. Prvostopni organ je pravilno seznanil tožnika z vsemi relevantnimi dejstvi in okoliščinami, ki vplivajo na odločitev. Vsa pravno pomembna dejstva so razvidna iz listin in dokumentacije v upravnem spisu, s katerimi je bil tožnik seznanjen, zato tudi po mnenju sodišča zaslišanje predlaganih prič ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Po mnenju sodišča so vsa pravno relevantna dejstva pravilno ugotovljena in sicer, da je v obravnavanem primeru šlo za pet pošiljk trošarinskih izdelkov, ki so se gibali pod režimom odloga plačila trošarine in sicer od osebe iz družbe države članice (Avstrije) v Slovenijo, ki jih je spremljal TD.

Prav tako so neutemeljeni tožbeni ugovori, da carinski urad ni stvarno in krajevno pristojen za obračun trošarine, ker naj bi nepravilnost nastala v Republiki Avstriji. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je bila nepravilnost storjena na ozemlju Republike Slovenije, v Sloveniji je prišlo do potrditve prejema trošarinskih proizvodov s strani družbe A. d.o.o., ki za navedeno blago ni plačala trošarine in so bili ti proizvodi na ta način brez plačila trošarine sproščeni v porabo v Republiki Sloveniji. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju so tudi po presoji sodišča izpolnjeni zakonski pogoji, na podlagi katerih je carinski organ zavezal tožnika k plačilu trošarine. Zato tudi z listinami, ki jih je tožnik priložil k tožbi, vključno s poročilom Urada za preprečevanje pranja denarja in izvedeniškim mnenjem grafologa, ni mogoče izpodbijati dejanskih ugotovitev glede prejemnika obravnavanih pošiljk in utemeljevati kršitev ustavno procesnih jamstev, ki jih zagotavljata 22. člen Ustave in 6. člen EKČP. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je bil izvod številka 3 TD potrjen s strani prejemnika – družbe A. d. o. o in vrnjen tujemu pošiljatelju. Navedena pravna oseba, ki je potrdila prejem trošarinskega blaga, je bila pooblaščeni prejemnik za trošarinsko blago v režimu odloga plačila trošarine. Potrjen izvod TD ni bil predložen potrditvi nadzornemu organu, to je carinskemu uradu, in je tako na ta način tudi po prepričanju sodišča prišlo do nezakonite sprostitve v porabo navedenih trošarinskih izdelkov v Slovenijo iz druge države članice. V zadevi je nesporno ugotovljeno, da trošarina za navedeno trošarinsko blago ni bila plačana in da je tožnik kupec in dejanski prejemnik navedenega blaga.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je po mnenju sodišča prvostopni organ tožnika pravilno zavezal k plačilu trošarine kot kupca nezakonito vnesenega blaga in kot solidarnega dolžnika skupaj s prejemnikom na pravni podlagi 6. točke tretjega odstavka 17. člena ZTro v povezavi s četrtim odstavkom istega člena. V obravnavanem primeru tudi po mnenju sodišča ni sporno, da je bila nepravilnost storjena na ozemlju Slovenije in da je v Sloveniji prišlo do nezakonite sprostitve trošarinskih proizvodov s strani družbe A., d.o.o., ki za navedeno blago ni plačala trošarine in so bili ti proizvodi na ta način brez plačila trošarine sproščeni v porabo v Republiki Sloveniji. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju so tudi po presoji sodišča izpolnjeni zakonski pogoji, na podlagi katerih je carinski organ zavezal tožnika k plačilu trošarine. V 6. točki tretjega odstavka 17. člena ZTro je namreč kot plačnik trošarine naveden kupec trošarinskih izdelkov, tožnik pa je kupil trošarinske izdelke, ki so bili nezakonito vneseni v Slovenijo in so bili nezakonito sproščeni v porabo, ker zanje ob sprostitvi v porabo ni bila plačana trošarina. Zato je postal plačnik trošarine izključno na podlagi dejstva, da je takšne trošarinske izdelke kupil. Trditev tožnika glede potrebnosti ugotavljanja subjektivnega odnosa do dejanja nakupa trošarinskih izdelkov ni utemeljena. Tožnik meni, da izpodbijana odločitev krši 2. in 14. člen Ustave, ker temelji na objektivni odgovornosti dobrovernega kupca, tj. pravne osebe, ki se ne more sklicevati na dobro vero. Pri tem pa ne navaja, da bi se na dobrovernost v upravnem postopku skliceval, niti ne navaja okoliščin, s katerimi bi dobrovernost utemeljeval. Poleg tega v obravnavanem primeru niti ne gre za neenako obravnavanje. Na dobrovernost se po 3. točki prvega odstavka 16. člena ZTro lahko sklicuje le fizična oseba, ki ne opravlja dejavnosti v zvezi s trošarinskimi izdelki, ne pa fizična oseba, ki tako dejavnost opravlja. Tožnik (ki je pravna oseba) opravlja dejavnosti v zvezi s trošarinskimi izdelki (registriran je kot trgovec s trošarinskimi izdelki) in je torej v enakem položaju kot fizična oseba, ki se ukvarja s tako dejavnostjo.

Pravna podlaga za naložitev plačila trošarine tožniku je v 17. členu ZTro in sicer tako kot pravilno navajata oba organa v 6. točki tretjega odstavka 17. člena ZTro kot plačnika trošarine. Navedene določbe zavezujejo prav vsakogar, ki ima kakorkoli povezavo s spornimi trošarinskimi izdelki in je tako po navedeni določbi plačnik trošarine tudi oseba, ki kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena tega zakona, ob osebah, ki nezakonito med drugim, vnese iz druge države članice trošarinske izdelke v smislu 16. člena tega zakona. Solidarna odgovornost pa je razvidna iz četrtega odstavka 17. člena ZTro, po katerem je v primeru, če je v skladu s tem členom več oseb odgovornih za plačilo trošarine, odgovarjajo za plačilo trošarine solidarno. Sodišče očitek tožnika, da ne more solidarno odgovarjati za nastal trošarinski dolg, kot neutemeljenega zavrača. Tožnik z ničimer ni izkazal, da je bila trošarina za trošarinske izdelke plačana. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, iz istih razlogov kot tožena stranka, zavrača. Po mnenju sodišča je popolno ugotovljeno dejansko stanje, predpise, ki sta jih oba organa navajala, pa tudi sodišče razume na enak način. V določbah ZTro, ki so podlaga za izpodbijano odločitev, sodišče ne vidi protiustavnosti, zato tudi ni podlage za vložitev zahteve za oceno ustavnosti ZTro, kot to predlaga tožnik. Citiranje stališč iz komentarja Ustave samo po sebi ne zadošča za utemeljitev zatrjevanih protiustavnosti. Iz tožbenih navedb, s katerimi utemeljuje protiustavnost zakonske ureditve, je razvidno, da se tožeča stranka ne strinja z razlago teh določb in posledično z odločitvijo, ki temelji na taki razlagi. Zgolj to, da tožeča stranka drugače razlaga pravo od tožene stranke, še ne pomeni, da so določbe ZTro nejasne. Določba je namreč v neskladju z načeli pravne države zaradi svoje nejasnosti le, če se z ustaljenimi metodami razlage ne da ugotoviti njene vsebine (glej odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-57/06 z dne 29. 3. 2007, Uradni list RS, št. 33/07). Prav tako dejstvo, da državni organi pravo razlagajo drugače od pritožnika, še ne pomeni, da s tem kršijo 23. člen Ustave. Z zakonom določene obveznosti pa ne morejo biti v neskladju z Ustavo samo zato, ker posegajo na premoženjsko področje. Nesorazmernosti in prekomernosti ureditve, ki določa take obveznosti, tudi ni mogoče utemeljiti zgolj z nestrinjanjem, da je treba obveznost izpolniti. Trditve o protiustavnosti določanja višine zavarovanja za plačilo trošarine so neupoštevne, ker v obravnavani zadevi ne gre za vprašanje določanja višine zavarovanja, temveč za obveznost plačila trošarine pod režimom odloga.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker dejansko stanje, ki je relevantno za odločitev v tem upravnem sporu, ni predmet tožbenih ugovorov. Prav tako sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, ker glede na povedano za to ni pravne podlage.

Po povedanem je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS in EKČP, kot tudi ne razlogov, zaradi katerih je izpodbijani akt ničen, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1 (3. točka izreka).