Jedro

Če delo direktorja presega njegove sposobnosti in nesprejem poročila o poslovanju podjetja po letnem obračunu, sta zakonita razloga za razrešitev direktorja pred potekom mandata.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s sodbo razveljavilo sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 22.8.1991 in sklep delavskega sveta z dne 4.10.1991, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, in posledično ugotovilo, da tožniku na podlagi teh sklepov ni prenehalo delovno razmerje 7.10.1991, ampak z uvedbo stečaja 23.9.1992. Toženi stranki je zato naložilo, da tožniku to obdobje prizna v delovno razmerje in mu izplača prikrajšanje pri plači. Sodišče pa je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa delavskega sveta tožene stranke o njegovi razrešitvi z dolžnosti direktorja tožene stranke z dne 22.3.1991 in sklepa delavskega sveta z dne 19.4.1991 o zavrnitvi tožnikovega ugovora. Sodišče navaja, da so disciplinske kršitve tako splošno opredeljene, da jih sploh ni mogoče preizkusiti, mnoge pa so že tudi zastarale. Ugotavlja pa, da so razlogi za predčasno razrešitev tožnika s položaja direktorja bili podani.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo zavrnilo pritožbi tožnika in tožene stranke kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče navaja, da je bilo treba disciplinske odločitve razveljaviti zato, ker je odločal nepristojni organ. Tožnik bi naj očitane disciplinske kršitve storil kot direktor, zato bi o njegovi disciplinski odgovornosti tudi na prvi stopnji moral odločati delavski svet in ne disciplinska komisija. Pritožbeno sodišče pa v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje glede zavrnitve tožnikovega zahtevka za razveljavitev sklepa delavskega sveta o njegovi razrešitvi s položaja direktorja. Ugotavlja, da tožena stranka pri razrešitvi tožnika ni kršila temeljnih procesnih norm ter da so bili ugotovljeni razlogi za razrešitev iz 127. člena statuta tožene stranke.

Tožnik je zoper drugostopno sodbo pravočasno vložil revizijo. V reviziji navaja, da je bil razrešen na osnovi "lažne" obtožnice, ob prisotnosti in pomoči predsednika sindikata občine Šiška, pravobranilke samoupravljanja in s prevaro predsednika delavskega sveta s strani kriminalista ter na podlagi ponarejenih zapisnikov. Na prvi pogled je jasno, da je velik del dokumentacije ponarejen. Navaja še, da naj se upošteva tudi njegova pritožba v obliki revizije z dne 23.5.1991 in naj se potrdi odločba sodišča prve stopnje. Dalje še navaja, da sodba temelji na neresničnih izjavah oziroma lažeh.

Tožnik je vložil še tri dopolnitve revizije, vendar po roku za vložitev revizije (prvi odstavek 382. člena ZPP).

Skladno z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato zakon določa, da jo je dovoljeno vložiti le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedenih v 1. in 2. točki 1. odstavka 385. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče zato tudi preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni. Po uradni dolžnosti pa sodišče samo pazi, če ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP). To pomeni, da revizijsko sodišče preizkuša samo tiste revizijske razloge, ki so navedeni v pravočasno vloženi reviziji, ne more pa upoštevati razlogov navedenih v dopolnitvah revizije, ki so vložene po roku za vložitev revizije ali v drugih vlogah. Glede na to, ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je revizijsko sodišče pri svoji odločitvi vezano na dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči druge in prve stopnje in ne more presojati revizijskih navedb, ki se nanašajo na dejansko stanje.

Tožnik v reviziji ne navaja, da bi bila podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katere se lahko vloži revizija, zato je revizijsko sodišče lahko le ugotavljalo, ali je podana bistvena kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na kar pazi po uradni dolžnosti, vendar take kršitve revizijsko sodišče ni ugotovilo.

V reviziji tudi ni navedeno v čem naj bi bila zmotna uporaba materialnega prava. Revizijsko sodišče pa samo ugotavlja, da sta nižji sodišči, na ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z razrešitvijo tožnika s položaja direktorja, pravilno uporabili materialno pravo. Obe sodišči sta ugotovili obstoj razlogov, ki jih je za predčasno razrešitev direktorja določal 127. člen takrat veljavnega statuta tožene stranke. Po določbi 65. člena takrat še veljavnega zakona o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/90 in 46/90) je podjetje v družbeni lastnini s statutom urejalo imenovanje direktorja, njegove pravice, obveznosti in odgovornosti, torej tudi predčasno razrešitev. Po 127. členu statuta je direktor lahko bil razrešen pred potekom mandata, med drugim, če je delavski svet ugotovil, da delo, ki mu je bilo zaupano, presega njegove sposobnosti in to neugodno vpliva na opravljanje njegove funkcije in doseganje zastavljenih ciljev, in če delavci ne sprejmejo poročila o rezultatih poslovanja podjetja po letnem obračunu. Delavski svet pa ugotovi, da je odgovoren za doseganje poslovnih rezultatov. Ugotovljeno je, da delavci poročila za leto 1990 niso sprejeli, delavski svet pa je tožnika kot direktorja spoznal za odgovornega za stanje v podjetju, in tudi, da delo direktorja presega njegove sposobnosti. To so dejanske ugotovitve in na te je revizijsko sodišče pri svoji odločitvi vezano, kot je že navedeno.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).