Jedro

Dejstvo, da tožnik ni dobil dovoljenja starešine, da podaljša odsotnost, ampak je zgolj dal knjižico enemu od vojakov, ki naj bi jo nato dal dežurnemu vojaku, ni mogoče razlagati tako, da je bilo s tem tožniku dano dovoljenje za zasebno odsotnost v smislu ZVojI.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote A št. … z dne 12. 10. 1998 in tožniku ni priznala statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida. Tožena stranka odločitev opira na ugotovitev v revizijskem postopku, da v obravnavanem primeru ni podan pogoj iz določila 3. člena v povezavi z določilom 2. odst. 7. člena Zakona o vojnih invalidih (ZVojI). Kajti, po ugotovitvi tožene stranke se nesreča dne 8. 4. 1996 ni zgodila na poti od doma, kjer je imel tožnik stalno prebivališče in kjer je bil tožnik na dovoljeni zasebni odsotnosti, kar je zakonski dejanski stan iz določila 2. odst. 7. člena ZVojI, ampak se je nesreča pripetila po tem, ko se je tožnik že vrnil v Postojno in sicer pred 21.00 uro, a ni odšel v vojašnico, ampak je brez dovoljenja nadrejenih nadaljeval pot s prijatelji proti Kopru; avtomobilska nesreča pa se je potem zgodila na cesti Kozina-Črni kal ob 21.33 uri. Tožena stranka utemeljuje, da se je tožnik zavedal, da bo z odhodom v Koper storil manjši disciplinski prestopek glede na to, da se je nameraval vrniti do 24.00 ure. Tožena stranka se opira tudi na listinsko dokumentacijo Ministrstva za obrambo RS, iz katere izhaja, da je imel tožnik prosti praznični vikend od petka 5. 4. 1996 do ponedeljka 8. 4. 1996 do 21.00 ure.

V tožbi tožnik uveljavlja, da je dobil okvaro na zdravju v času, ko je bil z dovoljenjem odsoten iz kasarne. To utemeljuje z dejstvom, da je ob odhodu iz vojašnice proti Kopru oddal vojaško knjižico enemu od vojakov, le ta pa jo je nato oddal dežurnemu vojaku v kasarni. Po mnenju tožnika je s tem brez dvoma podano soglasje nadrejenega oziroma dežurnega za tožnikovo odsotnost. Tožnik pravi, da dežurni, ali pa vojak, ki je bil takrat očitno na službeni dolžnosti in je prevzel knjižico, ne bi smel dovoliti odhoda tožniku in še dvema vojakoma. Nepravilno ravnanje je po njegovem mnenju nedvomno zaznati na strani dežurnih, ki so dopustili in pustili odhod tožnika in dveh drugih vojakov iz vojašnice. Predlaga, da sodišče izvede dokaz z zaslišanjem tožnika in po potrebi prič, da razveljavi izpodbijano odločbo in potrdi prvostopenjsko odločbo. Zahteva tudi odločitev o povračilu stroškov postopka.

Sodišče je na prvi stopnji upravnega spora v obravnavani zadevi že odločilo in tožbo zavrnilo s sodbo opr. št. U 426/99-8 z dne 30. 1. 2002. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila in je med drugim v zvezi s sporno okoliščino uveljavljala, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnika potem, ko je vrnil knjižico začela iskati oziroma je sprožila njegovo privedbo. Dokazno breme je zato po mnenju tožnika na strani tožene stranke. Tožeča stranka tudi opira svoje stališče na argument, da je bil dežurni diviziona obveščen o nezgodi, kajti čemu bi bil dežurni diviziona obveščen, če pritožnik ne bi bil na služenju vojaškega roka. Nadalje dokazuje, da je bil tožnik v času nezgode vojak na služenju vojaškega roka in je opravljal naloge vojaka dejstvo, da je MORS prijavil nezgodo pri Zavarovalnici AAA d.d.. Zato je nedopustno, da v enem postopku tožena stranka trdi, da tožnik ni bil vojak na služenju vojaškega roka, v drugem postopku pa MORS trdi, da je bil. Ker sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, tožnik prek svoje izpovedbe in zaslišanja prič ni mogel pojasniti običajnih reakcij starešin in dežurnih v vojašnici v primerih fizičnih vrnitev vojaških obveznikov od določeni uri, s čimer bi lahko dokazal molčeče dovoljenje starešine za odsotnost, kar pomeni, da je bil v času nezgode na služenju vojaškega roka.

Vrhovno sodišče je s sklepom I Up 382/2002-2 z dne 26. 2. 2004 pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek, ker sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, zato da bi se tožnik lahko na kontradiktoren način izjavil o pravnih in dejanskih vprašanjih in navedbah nasprotne strani.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po določilu 1. odst. 3. člena ZVojI (Uradni list RS, št. 63/95, 2/97 – odločba US, 19/97, 21/97 in 75/97) je vojaški mirnodobni invalid oseba iz določila 1. odst. ZVojI, ki je državljan Republike Slovenije, in je v miru pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem vojaške dolžnosti, dobil okvaro zdravja. Določilo 2. odst. 7. člena ZVojI opredeljuje, kaj pomeni zakonski dejanski stan »v zvezi z opravljanjem vojaške dolžnosti« iz določila 1. odst. 3. člena ZVojI. Po tem interpretativnem določilu se šteje, da je okvara zdravja nastala v zvezi z opravljanjem vojaške dolžnosti, če je okvara nastala na poti od doma na zbirališče oziroma pri vrnitvi po opravljeni dolžnosti, na poti in ob vrnitvi z dovoljene zasebne odsotnosti, pa tudi med dovoljeno zasebno odsotnostjo, če je okvara zdravja nastala brez krivde vojaške osebe in če ta ni opravljala dejavnosti, ki predstavlja povečano nevarnost kakor tudi v času, ko se je oseba, ki je opravljala vojaško službo, mudila v vojaškem ali drugem poslopju, plovilu ali drugod po ukazu oziroma z dovoljenjem pristojnega starešine.

Za razrešitev obravnavanega spora je bistveno, ali je mogoče šteti, da je okvara zdravja tožnika nastala med dovoljeno zasebno odsotnostjo. Tožena stranka, ki je na glavni obravnavi vztrajala pri argumentih in ugotovitvah iz upravnega postopka, se je v upravnem postopku oprla na tri dokazna sredstva. Opira se na dve zaslišanji tožnika pred upravnim organom z dne 5. 12. 1996 in z dne 8. 10. 1998. Na podlagi teh zaslišanj tožena stranka ugotavlja, da je tožnik pred vojašnico dal vojaško knjižico enemu vojaku, da bi jo ta oddal dežurnemu vojaku. Nadalje tožena stranka argumentira, da je tožnik vedel, da bo z podaljšanjem odsotnosti dne 8. 4. 1996 prek 21.00 ure storil lažji disciplinski prestopek, za katerega bo dobil prepoved izhoda za en vikend. Tožena stranka se opira tudi na listino Ministrstva za obrambo RS in sicer dopis 46. topniškega diviziona iz B št. … z dne 11. 10. 1996, iz katerega izhaja, da je bila zasebna dejavnost tožniku tega dne dovoljena na podlagi ukaza poveljnika topniškega diviziona samo do 21.00 ure. Na podlagi teh treh dejstev je tožena stranka zavzela stališče, da tožnik ni dobil okvare zdravja med dovoljeno zasebno odsotnostjo. Tožnik poskuša argumentacijo tožene stranke ovreči z navedbo, da je pred odhodom v Koper oddal vojaško knjižico enemu od vojakov, ki jo je nato oddal dežurnemu vojaku in je bilo s tem po njegovem mnenju podano soglasje nadrejenega za tožnikovo odsotnost. Na glavni obravnavi je tožnik vztrajal pri argumentih in dejstvih, ki jih je navedel v upravnem postopku in v upravnem sporu. Meni, da je od dveh možnih razlaga prava upravičen do njemu ugodne razlage prava, četudi je storil manjši disciplinski prekršek. V obeh primerih pa ne gre za situacijo iz določila 6. člena ZVojI in je zato podana pravica do invalidnine. Če pa bi bilo sporno dejansko stanje glede izročitve vojaške knjižice, predlaga, da se naknadno zaslišijo tri priče, za katere bo podal podatke, sicer pa šteje dejansko stanje za popolno ugotovljeno.

Po presoji sodišča tožnikove dokazne navedbe, vključno z navedbami na glavni obravnavi, s čimer je bila v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča iz sklepa I Up 38272002-2 z dne 26. 2. 2004 zagotovljena kontradiktornost v postopku, ne odtehtajo argumentacije tožene stranke in ne postavljajo pod vprašaj zakonitosti izpodbijane odločbe. V tej presoji je sodišče upoštevalo tudi argumente tožnika, ki jih je tožeča stranka postavila v pritožbenem postopku upravnega spora in sicer, da tožena stranka ni iskala tožnika, potem ko je oddal knjižico, da je bil dežurni diviziona obveščen o nezgodi in da je MORS prijavil nezgodo pri Zavarovalnici AAA d.d.. Dejstvo, da tožena stranka ni iskala tožnika po 21.00 uri, namreč ne dokazuje, da je bil tožnik v času nezgode na opravljanju vojaške službe v smislu sporne pravno-relevantne okoliščine iz ZVoj. Poleg tega pa tudi, če bi bil sprožen postopek iskanja tožnika, to ne pomeni, da bi bila podana pravno-relevantna okoliščina, da je tožnik v času nesreče opravljal vojaško službo. Tudi dejstvo, da je bil dežurni diviziona obveščen o nezgodi je treba šteti za povsem normalno ravnanje v takih okoliščinah, vendar pa je to dejstvo brez pravno-relevantnih posledic za obravnavani spor in ne dokazuje, da je do nesreče prišlo ob opravljanju vojaške službe niti tega ne dokazuje prijava MORS na Zavarovalnico AAA d.d., kajti postopek v zvezi z zavarovanjem nima povezave z upravnim sporom in sodišče v upravnem sporu ni vezano na dejstva, ki izhajajo iz postopka pred Zavarovalnico AAA d.d..

Dejstvo, da tožnik ni dobil dovoljenja starešine, da podaljša odsotnost, ampak je zgolj dal knjižico enemu od vojakov, ki naj bi jo nato dal dežurnemu vojaku, ni mogoče razlagati tako, da je bilo s tem tožniku dano dovoljenje za zasebno odsotnost v smislu ZVojI. Pri tem se je sodišče oprlo tudi na jezikovno razlago določila 2. odst. 7. člena ZVojI, ki (ob koncu besedila) govori o dovoljenju pristojnega starešine. Dejstvo, da je okvara zdravja nastala brez tožnikove krivde v smislu določila 6. člena ZVojI pa ni moglo vplivati na presojo zakonitosti izpodbijanega akta.

Ker tožnik tudi na glavni obravnavi ni uspel dokazati, da je za podaljšano zasebno odsotnost dobil dovoljenje pristojnega starešine, česar ob danih okoliščinah ne bi mogel dokazati niti z zaslišanjem treh vojakov kot prič, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo v skladu z določilom 1. odst. 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000).

V skladu z določilom 3. odst. 23. člena ZUS je tožnik dolžan trpeti svoje stroške postopka, ker je sodišče v upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta.