Jedro

Obveznost plačila najemnine ne ugasne, če najemnik najemne pogodbe za poslovni prostor ne prekine v skladu z določili Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih. Prekine jo lahko v sporazumu z najemodajalcem, če do sporazuma ne pride, pa tako, da poslovni prostor vrne v takem stanju, kot ga je prejel, pri tem pa mora trpeti še odpovedni rok.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 48.195,00 SIT stroškov za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah, opr.št. I IVL 1404/95 z dne 23.04.1996 in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v višini 44.116,00 SIT. Zoper navedeno sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) pravočasno pritožuje toženec. V pritožbi navaja, da je odpoved najemnega razmerja tožeči stranki naznanil na ustrezen način. Izpoved priče D. po njegovem mnenju dopušča močan dvom v ugotovitev sodišča prve stopnje, da s tem ravnanjem tožeča stranka ni soglašala, po mnenju toženca je celo mogoče trditi nasprotno, da je tožeča stranka po svojem zakonitem zastopniku soglašala s prekinitvijo pogodbe, pri tem pa si je, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, izbrala nepravilen način za takšno prekinitev, saj za sporazumno prenehanje najemnega razmerja ni predpisana obličnost. Prava volja zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki se lahko izjavi ne samo z besedami, ampak tudi z običajnimi znaki ali drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji, v predmetnem postopku ni bila definitivno ugotovljena - na podlagi izjave priče D. je mogoče zaenkrat sklepati le to, da direktor tožeče stranke sporazumni prekinitvi najemnega razmerja ni nasprotoval. Pritožnik predlaga, da se v nadaljnjem postopku zasliši zakonitega zastopnika tožeče stranke, saj bo pravilna odločitev sodišča mogoča šele po tako dopolnjenem dokaznem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka v celoti razveljavi, podrejeno pa, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V skladu z določbo 359. člena ZPP/77 je bila pritožba vročena nasprotni stranki, ki v odgovoru na pritožbo predlaga, da se pritožba toženca zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj prišlo do pravilnega zaključka, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen. Sodišče prve stopnje to tudi pravilno utemeljuje. Najemna pogodba za poslovni prostor, sklenjena za določen čas, ni bila odpovedana v skladu z Zakonom o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Ur.l. RS, št. 18/74, v nadaljevanju ZPSPP) in tudi ne v skladu z določili med strankama sklenjene najemne pogodbe. Najemna pogodba, sklenjena za določen čas, preneha s pretekom časa, za katerega je bila sklenjena, ali pa če se stranki o prenehanju sporazumeta. Ker pogodba v času vtoževane terjatve še ni prenehala zaradi preteka časa, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je bila prekinjena in ali je bilo za to prekinitev podano soglasje obeh pravdnih strank. Iz ravnanja v postopku zaslišanega T. D. izhaja, da je bil toženec seznanjen s tem, da tožeča stranka s prekinitvijo pogodbe ne soglaša (list.št. 29). Ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da se je tožeča stranka s prekinitvijo pogodbe strinjala zgolj zato, ker je zahtevala napačno obliko odpovedi. Toženec ni imel upravičenega razloga, da bi verjel, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke podal soglasje glede odpovedi pogodbe, saj je soglasje nujno več kot nekakšna postavitev (čeprav neustreznega) pogoja. Pritožbeno sodišče tako v celoti sledi zaključkom sodišča prve stopnje, da do sporazumne prekinitve pogodbe ni prišlo. Odpoved, to je enostranska prekinitev najemnega razmerja, ki bi bila sicer možna, pa tudi ni bila izvedena v skladu z določilom tretjega odstavka 5. člena pogodbe, saj toženec kot najemnik v času, ko zatrjuje, da je pogodbo ustno odpovedal, tožeči stranki poslovnega prostora ni vrnil v takem stanju, kot ga je dobil. Na glavni obravnavi dne 04.03.1999 je izpovedal, da je prostor izpraznil samo delno, ga zaklenil in ključ obdržal (list.št. 22). Čigav je bil ključ, v tem primeru ne more igrati nobene vloge - pravno relevantno je zgolj to, da tožeči stranki vstop v poslovni prostor ni bil omogočen. Pritožbeno sodišče torej zaključuje, da je odločitev prvostopenjskega sodišča v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna. Zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke odločitve sodišča prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča ne bi v ničemer spremenilo. Toženec je na glavni obravnavi dne 21.01.1999 izpovedal, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke na sestanku v juniju 1994 od toženca ponovno zahteval pisno odpoved pogodbe, potem pa sestanek celo zapustil rekoč, da bodo proti tožencu vložili tožbo (list.št. 15). Pritožbene navedbe v smeri strinjanja tožeče stranke s prekinitvijo pogodbe tako niso z ničemer osnovane, dodatni dokazni postopek z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke pa zato nepotreben. V postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 354. člena ZPP/77, na katere mora sodišče v skladu z drugim odstavkom 365. člena ZPP/77 paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 368. člena ZPP/77 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Sodišče je stroške odmerilo v skladu z Zakonom o sodnih taksah (Ur.l. RS, št. 30/78) in Odvetniško tarifo (Ur.l. RS, št. 7/95). V skladu z določbo 16. člena Odvetniške tarife je sodišče pri odločanju o povrnitvi stroškov zastopanja upoštevalo vrednost točke po tarifi ob odmeri (90,00 SIT), število točk pa ob opravi dejanja. Stroške tožeče stranke predstavljajo stroški za sestavo odgovora na pritožbo (priglašenih 375 odvetniških točk), torej 33.750,00 SIT ter sodna taksa za odgovor na pritožbo v višini 6.750,00 SIT, skupaj torej 40.500,00 SIT, skupaj z 19% davkom na dodano vrednost 48.195,00 SIT. Sodišče priglašenih 50 odvetniških točk za posvet s stranko ni priznalo, ker je le-ta vsebovan že v postavki sestave odgovora na pritožbo. V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99) je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ, št. 4/77), ki je v sodbi označen kot ZPP/77. Določila zveznega zakona o pravdnem postopku je sodišče uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91), po katerem se ta predpis v Sloveniji smiselno še uporablja kot republiški predpis.