Jedro

Glede na odločitev sodišča prve stopnje, ko je ugodilo le enemu izmed dveh postavljenih tožbenih zahtevkov, je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka v pravdi uspela le do 50% in da ji mora zato tožena stranka povrniti zgolj 50% priznanih pravdnih stroškov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep o stroških postopka v zamudni sodbi z dne 21.9.2020 (točka III izreka).

Obrazložitev

1. Z zamudno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni zakonitemu zastopniku tožeče stranke izročiti v posest, proste oseb in toženčevih stvari, nepremičnini z ID znakom: parcela ... in parcela ..., pri čemer mu je dolžna izročiti tudi vse izvode ključev vhodnih vrat stanovanjske hiše na naslovu ..., številka stavbe ... (točka I izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače (opustitev kakršnihkoli poseganj v nepremičnine), je zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 534,49 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (točka III izreka).

2. Zoper točko III izreka (sklep o stroških postopka) se pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep o stroških spremeni tako, da ji prizna celotne priglašene stroške. Navaja, da je bil tožbeni zahtevek usmerjen na vrnitev dveh nepremičnin (stanovanjska hiša z dvoriščem) tožeči stranki v neposredno posest, izpraznjene oseb in toženčevih stvari, zahtevala pa je tudi izročitev ključev od vhodnih vrat. Z zamudno sodbo je sodišče temu zahtevku v celoti ugodilo, v izreku sodbe pa je izpustilo le stavek, da je toženec dolžan opustiti kakršnokoli poseganje v predmetne nepremičnine. V tem delu je sodišče zahtevek ocenilo kot neutemeljen zaradi nesklepčnosti, katere naj ne bi bilo mogoče odpraviti. Glede na to, da je tožeča stranka uspela z glavnino svojega zahtevka in da del, ki ga je sodišče zavrnilo, niti ni bil opredeljen kot samostojen zahtevek in ni imel ločene vrednosti spornega predmeta niti ni prispeval k temu, da je bila vrednost spornega predmeta višja, z zavrnjenim delom tožbenega zahtevka niso nastali nobeni dodatni stroški. Nepravilna, nesorazmerna in nepoštena je tudi ocena, da naj bi tožeča stranka ob zgoraj navedenem uspela le s polovico svojega zahtevka. Kakšni stroški naj bi nastali zaradi zavrnjenega dela zahtevka, pa sodišče ni opredelilo in odločitve sodišča v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče bi svojo odločitev moralo opreti na določbo 3. odst. 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1) in tožeči stranki priznati vse stroške postopka. Sodišče namreč ni ugotovilo, da bi z zavrnjenim delom tožbenega zahtevka nastali kakšni stroški.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz razlogov zamudne sodbe izhaja, da je v obravnavani zadevi tožeča stranka v bistvu vložila dva tožbena zahtevka, prvega na vrnitev nepremičnin na podlagi 92. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ2) in drugega na prepoved kakršnegakoli bodočega vznemirjanja in poseganja v sporne nepremičnine na podlagi 99. člena SPZ, v zvezi s katerim je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožba v tem delu nesklepčna in je zato tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Glede na odločitev sodišča prve stopnje, ko je ugodilo le enemu izmed dveh postavljenih tožbenih zahtevkov, je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka v pravdi uspela le do 50% in da ji mora zato tožena stranka povrniti zgolj 50% priznanih pravdnih stroškov. Tožeča stranka tako v pritožbi neutemeljeno navaja, da gre za situacijo iz 3. odst. 154. člena ZPP, saj del zahtevka, s katerim tožeča stranka ni uspela, ni mogoče označiti za sorazmerno majhnega. Dejstvo, da tožeča stranka ni navedla ločene vrednosti spornega predmeta za oba zahtevka, na pravilnost prejšnjega stališča nima vpliva. Tako sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno ugotavljati, ali so z zavrnitvijo tožbenega zahtevka nastali posebni stroški. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, saj je odločitev sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti. V danem primeru je treba uporabiti 2. odst. 154. člena ZPP, po katerem ob delnem uspehu obeh strank sodišče naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov.

6. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep o stroških postopka v zamudni sodbi (točka III izreka).

7. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP in 1. odst. 165. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Ur. l. RS, št. 87/02 s spremembami