Jedro

Na naroku, na katerem je sodišče prve stopnje zaključilo glavno obravnavo, pooblaščenka tožene stranke ni bila prisotna, je pa predhodno obvestila sodišče, da se naroka ne more udeležiti, zato je predlagala, da se glavna obravnava opravi v njeni nenavzočnosti. Hkrati je priglasila stroške za zastopanje, kar je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo in ji priznalo tiste stroške postopka, ki so bili potrebni.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se II. in III. točki izreka spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 53,00 EUR, v roku osem dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati na račun tožnice neplačane prispevke od bruto plače v obdobju 3. 11. 2008 do 2. 7. 2009 v skupni višini 7.022,52 EUR in sicer prispevke v breme delojemalca – zavarovanca za pokojninsko in invalidsko zavarovanje znesek 2.849,41 EUR, za zdravstveno zavarovanje znesek 1.169,21 EUR, za starševsko znesek 18,37 EUR, za zaposlovanje znesek 25,75 EUR in v breme delodajalca za pokojninsko in invalidsko zavarovanje 1.626,96 EUR, za zdravstveno zavarovanje znesek 1.205,96 EUR, za starševsko varstvo znesek 18,37 EUR, za zaposlovanje znesek 11,05 EUR in poškodbe pri delu 97,44 EUR in jih nakazati na ustrezne račune, vse v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila, tožeči stranki pa izročiti ustrezna dokazila, da so vsi prispevki plačani (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 194,23 EUR in jih nakazati na račun Delovnega sodišča v Celju št. ... pri UJP, Izpostava Ž., sklic št. … v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Tožnici pa je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 955,37 EUR, v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po poteku roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodbo izpodbija v II. in III. točki izreka in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v tem delu ustrezno spremeni. V pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi oprlo na 154. člen Zakona o pravdnem postopku, ki določa, da mora stranka, ki v pravdi ni uspela, povrniti nasprotni stranki njene pravdne stroške. Zapisalo je, da je tožnica prvotno zahtevala iz naslova neplačanih prispevkov in odškodnine plačilo zneska v višini 23.633,90 EUR, z modifikacijo tožbe pa je vztrajala le še pri plačilu prispevkov v višini 7.022,52 EUR, kar predstavlja 29,70 % od prvotno vtoževanega zneska. Sodišče je pri svoji odločitvi spregledalo, da zaradi umika tožbenega zahtevka s strani tožnice niso nastali nobeni posebni stroški. Sodišče je obravnavalo le zahtevek, ki se je nanašal na plačilo prispevkov v višini 7.022,52 EUR in tožnica je s svojim zahtevkom v celoti uspela, vsled česar bi moralo sodišče upoštevati zgolj citirani člen in dosoditi tožnici povrnitev njenih celotnih stroškov. Sodišče prve stopnje bi moralo o stroških odločiti na podlagi 2. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), ki določa, da če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na dosežen uspeh in glede na vse okoliščine primera naloži eni stranki, naj povrne vse stroške drugi stranki. V okviru citiranega člena bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi specialno določbo Zakon o delovnih razmerjih, ki v 38. členu določa, da lahko sodišče odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške izvedbe dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Tožnica je s svojim zahtevkom v celoti uspela, s tem, da je predhodno del tožbenega zahtevka umaknila, zaradi česar pa niso nastali nobeni posebni stroški. Zato bi moralo sodišče upoštevaje navedene okoliščine obravnavanega primera odločiti, da je dolžna tožena stranka povrniti tožnici vse njene pravdne stroške. Sodišče prve stopnje pa je tudi spregledalo, da tožena stranka svojih stroškov ni priglasila, zato sodišče brez zahteve stranke o povrnitvi stroškov ne more odločati. Tožena stranka svojih stroškov ni priglasila v odgovoru na tožbo z dne 29. 12. 2009, niti v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 18. 3. 2010, niti na poravnalnem naroku dne 23. 6. 2010 niti na prvem naroku za glavno obravnavo dne 20. 12. 2010 ter tudi na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 7. 9. 2011, katerega se ni udeležila. Upoštevaje dejstvo, da tožena stranka svojih stroškov ni priglasila, ji sodišče stroškov ne bi smelo priznati in je zato sodišče v tem delu zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično napačno uporabilo procesno in materialno pravo. Tožnica pa se tudi ne strinja z naziranjem sodišča prve stopnje, ko le-to tožnici ni priznalo nagrade za en narok iz razloga, ker nagrada za narok po tar. št. 3102 vključuje nagrado za vse naroke ne glede na to, koliko narokov je sodišče opravilo.

Pritožba je utemeljena.

Pri odločanju o pravdnih stroških mora sodišče izhajati iz določb 154. do 162. člena ZPP, v katerih mora enakopravno obravnavati obe stranki; odločati o stroških, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka; ter odločati o stroških (1) na podlagi uspeha v pravdi, (2) na podlagi krivde ali naključja, ki se je primerilo eni od strank ali (3) na podlagi posebnih pravil. Splošno določilo o povrnitvi stroškov na podlagi uspeha v pravdi je uzakonjeno v 154. členu ZPP (1. odstavek), vendar se pravilo, da je dolžnost povrnitve pravdnih stroškov odvisna od uspeha v pravdi, uporablja tudi, če stranka v pravdi deloma uspe. Sodišče lahko glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranke svoje stroške ali pa naloži eni stranki, naj drugi stranki povrne sorazmerni del stroškov. V 2. odstavku 154. člena je kot dodatno merilo za odločanje o povrnitvi pravdnih stroškov predpisano tudi upoštevanje „vseh okoliščin primera“. To dodatno merilo pa omogoča sodišču, da sprejme takšno odločitev o pravdnih stroških, ki ne bo zgolj rezultat matematične operacije, ampak razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična. Pri odmeri stroškov je potrebno upoštevati, da lahko vsaka pravdna stranka, v skladu z načelom dispozitivnosti, razpolaga s tožbenim zahtevkom, zaradi česar se razmerje uspeha pravdnih strank med postopkom spreminja. Zato je potrebno oceniti, v zvezi s katerim tožbenim zahtevkom so nastali stroški v posameznih fazah postopka in jih nato obračunati po vrednosti spornega predmeta v tej fazi postopka. Odločitev, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške, v sodni praksi ni vedno posledica matematičnega izračuna o polovičnem uspehu vsake pravdne stranke. Spremenjena določba 2. odstavka 154. člena ZPP z uvedbo standarda upoštevanja vseh okoliščin primerov omogoča, da se ustrezno ovrednotijo tudi drugi dejavniki.

Na poravnalnem naroku dne 23. 6. 2010 sta stranki sklenili pogojno sodno poravnavo, s katero se je tožena stranka zavezala, da bo do 1. 9. 2010 plačala vse zapadle in neplačane prispevke, razvidne iz potrdila Davčnega urada ... z dne 24. 2. 2010 v skupni višini 7.022,52 EUR in tožnici izročila ustrezna dokazila o plačilu prispevkov, tožnica pa se je obvezala, da bo umaknila tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine na neupravičeno in neutemeljeno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v znesku 9.367,00 EUR in odškodnino iz naslova kršenja Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov v znesku 5.000,00 EUR. Dogovorjeno je bilo, da če pogojna sodna poravnava ne bo izpolnjena, bo sodišče razpisalo narok za glavno obravnavo. Tožnica je nato s pripravljalno vlogo z dne 22. 4. 2011 skrčila tožbeni zahtevek tako, da je zahtevala le še plačilo davkov in prispevkov. Sodišče je nato dne 7. 9. 2011 opravilo narok za glavno obravnavo in narok zaključilo, ker je bila zadeva zrela za odločitev. Na naroku tožena stranka ni bila prisotna, vendar je dne 7. 9. 2011 pooblaščenka tožene stranke sodišče obvestila, da se razpisane glavne obravnave ne more udeležiti in je predlagala, da zaključi sodišče glavno obravnavo in razsodi v njeni odsotnosti ter je priglasila stroške postopka ter predložila stroškovnik.

Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena trditev tožnice, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju s 163. členom ZPP, ker je odločilo o povrnitvi stroškov postopka, ne da bi stranka stroške priglasila.

Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena (360. člen ZPP).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v II. in III. točki spremenilo tako, da je odločilo, da na podlagi določbe 2. odstavka 154. člena ZPP, vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Tožeča stranka je s pritožbo uspela, zato je upravičena do stroškov za pritožbo in sicer nagrado za pravno sredstvo (tar. št. 3220) v višini 50,00 EUR in materialne stroške (tar. št. 6000 in 6001) v višini 3,00 EUR, kar skupaj znaša 53,00 EUR (166. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).