Jedro

Po določilu drugega odstavka 17. člena ZSR mora sodišče pri odločanju upoštevati stanovanjske potrebe prejšnjih zakoncev, njunih otrok in drugih oseb, ki skupno z njima stanujejo in druge okoliščine primera. Po določilu četrtega odstavka istega člena pa je treba priskrbeti tistemu zakoncu, ki ne pridobi stanovanjske pravice in se mora izseliti iz stanovanja, najpotrebnejše prostore oziroma ob upoštevanju 158. člena SZ ustrezno najemno stanovanje. Izpodbijana odločitev sodišč nižjih stopenj je v skladu z navedenimi določili in z ugotovljenim dejanskim stanjem. To pa pomeni po presoji revizijskega sodišča, da sprejeta odločitev sodišč nižjih stopenj ne more biti materialnopravno zmotna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da postane predlagateljica imetnica stanovanjske pravice na dvosobnem stanovanju s pritiklinami, v Mariboru, medtem ko je nasprotni predlog nasprotnega udeleženca zavrnilo ter še odločilo, da se je nasprotni udeleženec dolžan izseliti iz obravnavanega stanovanja, ko mu bodo priskrbljeni najpotrebnejši prostori. Sodišče druge stopnje je v odločitev sodišča prve stopnje poseglo tako, da se prizna status imetnice stanovanjske pravice predlagateljici na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona, sicer pa je pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je nasprotni udeleženec vložil revizijo in predlagal, da se sklep spremeni tako, da se predlagateljičin predlog zavrne ali pa oba sklepa sodišč nižjih stopenj razveljavita. V reviziji zatrjuje, da ima predlagateljica pri svojih starših v bistvu kompletno etažo stanovanjske hiše in poleg tega še mansardno stanovanje ter sta ob takem stanju sklepa sodišč nižjih stopenj nezakonita. Po razveljavitvi prejšnjega Zakona o stanovanjskih razmerjih je sedaj za odločanje o predlogih za dodelitev stanovanja po razvezi zakonske zveze odločilna možnost reševanja stanovanjskega problema. Ker predlagateljica živi pri svojih starših, ki imajo veliko stanovanjsko hišo in ki ji je na razpolago, revident pa nima možnosti rešiti svojega stanovanjskega problema, je izpodbijana odločitev materialnopravno zmotna.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in predlagateljici, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe je potrebno uporabiti v tej zadevi na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99 v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Materialnopravni preizkus izpodbijanega sklepa je moralo revizijsko sodišče opraviti glede na določilo 158. člena Stanovanjskega zakona (SZ) na podlagi določb prej veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Uradni list RS št. 35/82 in 14/84), posebno pa njegovega 17. člena. Kot dejansko podlago za navedeni preizkus je moralo vzeti dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj, ki jih vsebujeta sklepa sodišč prve in druge stopnje. Iz navedene dejanske podlage izhaja, da sta sodišči nižjih stopenj trikrat odločali o predlogih udeležencev tega nepravdnega postopka, kateremu od njiju naj se dodeli sporno stanovanje, da sta v ponovljenih postopkih ugotavljali njune splošne in predvsem stanovanjske razmere ter da sta ugotovili, da predlagateljica nima rešenega stanovanjskega problema v hiši svojih strašev (kjer živijo še drugi člani širše družinske skupnosti staršev), da sporni prostori predlagateljice v hiši staršev ne predstavljajo stanovanja v smislu 4. člena ZSR, da vlaganja udeležencev nepravdnega postopka v hišo predlagateljičinih staršev ne morejo biti odločilna (ker bo to rešeno v morebitnem sporu o skupnem premoženju), da je bil skupni otrok dodeljen predlagateljici v varstvo in vzgojo in da ima predlagatejica glede na svoj socialni status slabše možnosti rešiti stanovanjski problem, kot pa nasprotni udeleženec. Na podlagi takih ugotovitev sta po določilu drugega odstavka 17. člena ZSR odločili, da se predlagateljici prizna status imetnice stanovanjske pravice na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona na dvosobnem stanovanju.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči nižjih stopenj glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno odločili o stanovanjskem problemu udeležencev tega postopka. Po določilu drugega odstavka 17. člena ZSR mora sodišče pri odločanju upoštevati stanovanjske potrebe prejšnjih zakoncev, njunih otrok in drugih oseb, ki skupno z njima stanujejo in druge okoliščine primera. Po določilu četrtega odstavka istega člena pa je treba priskrbeti tistemu zakoncu, ki ne pridobi stanovanjske pravice in se mora izseliti iz stanovanja, najpotrebnejše prostore oziroma ob upoštevanju 158. člena SZ ustrezno najemno stanovanje. Izpodbijana odločitev sodišč nižjih stopenj je v skladu z navedenimi določili in z ugotovljenim dejanskim stanjem. To pa pomeni po presoji revizijskega sodišča, da sprejeta odločitev sodišč nižjih stopenj ne more biti materialnopravno zmotna.

Revizijske trditve, ki merijo na to, da v hiši predlagateljičinih staršev ne živi njen brat in da ima zato predlagateljica "na razpolago pri svojih starših v bistvu kompletno etažo stanovanjske hiše in še poleg te etaže mansardno stanovanje", da je predlagateljici na razpolago cela hiša in podobno, so v nasprotju z ugotovitvami sodišč nižjih stopenj in pomenijo v revizijskem postopku nedovoljen poseg v dokazno oceno (tretji odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče ugotavlja, da revizija iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena, medtem ko samo ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev (386. člen ZPP). Zato je revizijo nasprotnega udeleženca zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen v zvezi s 400. členom ZPP in 37. členom ZNP).