Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nasprotna udeleženka s tem, ko že 20 let ne zdravi svoje bolezni, huje ogroža svoje zdravje, ker s potekom časa psihoza praviloma postane odporna na zdravljenje in povzroči trajne in neodpravljive posledice na zdravju. Ker že ta ugotovitev, ki je pritožba ni uspela izpodbiti, zadošča za izpolnitev pogoja iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, odgovor na pritožbene navedbe, s katerimi pritožnica zanika povzročanje premoženjske škode v stanovanju, pojasnjuje, zakaj je hodila po hiši s kladivom in zanika, da bi imela v sobi nože, ni potreben.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nasprotna udeleženka A. A., EMŠO ..., brez privolitve sprejme na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice v B. za čas šestih tednov od dneva dejanskega sprejema v navedeno psihiatrično bolnišnico (I. točka izreka) in da stroški tega postopka bremenijo proračun (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila nasprotna udeleženka sama in po odvetnici.

Pritožnica se ne strinja, da je sodišče odločitev oprlo na mnenje izvedenca in na izpovedbo njene matere. Opozarja, da je sama pri podajanju izpovedbe sodelovala in podajala razumne odgovore. Zanika povzročanje škode v kuhinji in na vratih svoje sobe. Fotografije sobe so bile posnete v času njene prve in edine hospitalizacije v PB, kjer je bila od 4. 12. 2021 do 14. 3. 2022. V sobo je bilo vlomljeno, zato oporeka njihovi verodostojnosti. Do poškodb vrat ni moglo priti po 14. 3. 2022. Ponoči se je s kladivom nahajala na hodniku. Ni imela namena ogrožanja starih staršev, ampak ga je šla iskat v garažo, da bi popravila stvari v svoji sobi. Bencin je bil v njeni sobi pred hospitalizacijo, nožev pa v sobi nikoli ni imela. Hladilnik je poškodovan že daljše obdobje. Zanika samomorilska nagnjenja. To, da je bolj samotarska, še ni razlog za prisilno hospitalizacijo. Nobenega razloga ni, da bi se je bližnji bali. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja nobena okoliščina, ki izkazuje agresivno vedenje pritožnice do predmetov ali svojcev. Dogodki v preteklosti, ki so bili podlaga za prisilno hospitalizacijo, ne morejo biti ponovna podlaga za vnovično hospitalizacijo. Ni res, da pritožnica že 20 let ne zdravi svoje osnovne bolezni in da diagnostika še ni bila narejena. Diagnoza ji je bila postavljena v PB B. Ob odpustu je prejela medikamentozno terapijo, ki se je je striktno držala. Zdravila je prenehala jemati po posvetu z zdravniki, ki so zdravili njena druga bolezenska stanja. Njene številne ostale zdravstvene težave so se začele z jemanjem psihofarmakoterapije. Nihče od zdravnikov ji ni predlagal jemanja drugih zdravil, Ni ji bilo pojasnjeno, kakšne posledice ima lahko prenehanje jemanja zdravil. O vsem tem je povedala tudi izvedencu, ki je to razlagal prirejeno. Ni res, da ima optične elementarne halucinacije. Pritožnica se zaveda, da ima mnogo zdravstvenih težav, udeležuje se pregledov in terapij. Na izvedensko mnenje je podala pripombe in v izogib ponavljanju predlaga, da se upoštevajo kot del pritožbenih navedb. Izvedenec se ne opredeli, zakaj šteje, da ima nasprotna udeleženka zaradi duševne motnje hudo moteno presojo realnosti in tudi ne opiše znakov, ki bi kazali na sum duševne motnje. Izpodbijani sklep je v 13. točki nepravilen, neargumentiran in nepreverljiv. Sodišče ni preverilo, ali bi bilo možno morebitne vzroke in ogrožanje odvrniti z drugim milejšim ukrepom.

Nasprotna udeleženka v svoji pritožbi obširno polemizira z ugotovitvami sodišča prve stopnje. Poudarja, da ni razbijala, želela je le popraviti okvir vrat. Napadala ni nikogar, saj je možno, da imajo hepatitis. Lahko bi se okužila, ker se ji obnohtna kožica ne celi. Stanovanjsko skupnost C. je zapustila, ker ni imela svoje sobe in ni bilo možno zakleniti osebnih dokumentov. Psihiatrinja je prišla zaradi dementnega starega očeta. Socialne delavke so prišle v bolnico in domov in jo kar naprej nekaj spraševale. Halucinacij ni imela, šlo je le za težave z očmi, o tem se je informirala na spletnih straneh. Zdravila so imela stranske učinke. Trudi se, da ne vznemirja svojcev. Zdravje si ogrožajo sami, nočejo se testirati na hepatitis, ogrožajo tudi njenega. Kadijo, mati se ne udeležuje preventivnih akcij. Niso je cepili proti klopom, pri 4 letih so ji naredili luknjo v ušesih z nesterilno iglo. Nobenega potrdila ni, da ima že 20 let psihozo. Študirati in delati ne more iz več razlogov, tudi zaradi pomanjkanja časa, ker jo domači vzpodbujajo h gledanju televizije. Študirati sploh ni nameravala, ker je v večjih mestih zrak onesnažen. Ima tudi težave s hrbtom, stopalom, kolenom … Premoženjsko škodo povzročajo drugi njej.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave RS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (tretji odstavek 51. člen Ustave RS).1 Dovoljen je zgolj v izjemnih primerih, ko so zanesljivo izkazane vse zakonske predpostavke iz prvega odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr), ki določa, da je zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom in brez posebne privolitve dopustno, če (1) ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in (3) če navedenih vzrokov ter ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantno zdravljenje, nadzorovana obravnava).

5. Sodišče prve stopnje je po izvedbi z zakonom predpisanega postopka, v katerem so bila po mnenju pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovljena tudi vsa za odločitev potrebna dejstva, pravilno zaključilo, da so pri udeleženki podani vsi zakonski pogoji za sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve.

6. Izvedenec psihiatrične stroke je po pregledu medicinske dokumentacije in pogovoru z nasprotno udeleženko pri slednji ugotovil hudo, napredujočo in ponavljajočo se psihično motnjo, in sicer nediferencirano shizofrenijo (F.20.32). Pojasnil je, da so to psihotična stanja, ki ustrezajo diagnostičnim kriterijem za shizofrenijo, a se ne ujemajo z nobenim podtipom, ali pa kažejo več kot eno njihovo značilnost. Nediferencirana shizofrenija pri nasprotni udeleženki poteka epizodično s hudo okrnjenostjo stika z realnostjo, podatke iz okolja si razlaga pod vplivom nanašalno-preganjalnih blodenj in paralogičnih sklepanj. Izvedenec je nadalje ugotovil, da je nasprotna udeleženka nekritična do svojega zdravstvenega stanja in odklonilna do prejemanja psihofarmakoterapije, zato obstaja nevarnost, da se bo psihoza pri njej še poglobila in postala odporna na zdravljenje, s tem pa huje ogroža svoje zdravje. Po mnenju izvedenca ogroža tudi zdravje drugih, ker si pod vplivom nanašalno preganjalnih blodenj tudi prijateljska ali nevtralna dejanja drugih razlaga kot usmerjena proti njej in obstaja nevarnost reagiranja s heteroagresivnim vedenjem.

7. Pritožbene navedbe v navedene ugotovitve izvedenca psihiatrične stroke, na katere je sodišče prve stopnje v bistvenem delu oprlo svojo odločitev, niso uspele vzbuditi nobenega dvoma. V dopolnitvi mnenja je prepričljivo odgovoril tudi na pripombe nasprotne udeleženke. Na te pripombe se pritožnica v pritožbi ne more le sklicevati. Pritožba je samostojna vloga, v njej morajo biti navedeni konkretni razlogi in sklicevanje na drugo vlogo ne zadošča. 8. Razloge, ki jih za upravičevanje odklanjanja predpisane terapije ponuja pritožba, je prepričljivo zavrnil že izvedenec psihiatrične stroke. Nadalje ni res, da se pritožnica zaveda svojega zdravstvenega stanja in da redno obiskuje zdravnike in terapije. Po zaključku bolnišničnega zdravljenja je bila odpuščena v stanovanjsko skupnost C., ki jo je že prvi dan zapustila. Psihiatrinji, ki jo je 18. 3. 2022 obiskala na domu z namenom ocene psihofizičnega stanja in funkcioniranja v domačem okolju, je povedala, da zdravil ne rabi, o nadaljnji depo terapiji se ni hotela niti pogovarjati. Iz podatkov v spisu3 nadalje izhaja, da od zapustitve stanovanjske skupnosti zdravil ne jemlje, nov obisk psihiatrinje iz PB B. odklanja, po odpustu iz bolnišnice pa se niti ambulantne psihiatrične obravnave ne udeležuje.

9. Iz istih razlogov je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni preverilo, ali bi bilo možno vzroke in ogrožanje odvrniti z drugimi oblikami pomoči. Poleg tega ni res, da tega sodišče ni preverilo, saj nasprotno izhaja iz 14. točke obrazložitve. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo, da je trenutno nasprotna udeleženka povsem nekritična do svojega stanja in pri ambulantnem zdravljenju ali v nadzorovani obravnavi ne bi sodelovala. Čeprav v pritožbi trdi, da se svojega zdravstvenega stanja zaveda in redno obiskuje zdravnike, je tudi pritožbeno sodišče prepričano, da se svoje psihotične motnje in njenega vpliva na njeno mišljenje in ravnanje ne zaveda. Pritožbena navedba se lahko nanaša kvečjemu na njene druge (telesne4) zdravstvene težave. Glede na to ne more iti za voljno in zavestno odločitev nasprotne udeleženke o njenem (ne)zdravljenju, ampak za posledico bolezenskega stanja.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nasprotna udeleženka s tem, ko že 20 let ne zdravi svoje bolezni, huje ogroža svoje zdravje, ker s potekom časa psihoza praviloma postane odporna na zdravljenje in povzroči trajne in neodpravljive posledice na zdravju. Ker že ta ugotovitev, ki je pritožba ni uspela izpodbiti, zadošča za izpolnitev pogoja iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, odgovor na pritožbene navedbe, s katerimi pritožnica zanika povzročanje premoženjske škode v stanovanju, pojasnjuje, zakaj je hodila po hiši s kladivom in zanika, da bi imela v sobi nože, ni potreben. Glede očitka, da domnevni dogodki iz preteklosti ne morejo biti podlaga za vnovično hospitalizacijo, pa pritožbeno sodišče dodaja, da sta se mati in stara mati, ki živita v isti hiši, ravno zaradi teh dogodkov začeli nasprotne udeleženke bati, ponoči se zaklepata v sobi in umikata vse nevarne predmete z dosega nasprotne udeleženke. Da obstaja nevarnost heteroagresivnega vedenja proti svojcem, izhaja tudi iz izvedenskega mnenja.

11. Zaradi navedenih razlogov in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

1 Sklep VSRS II Ips 111/2015 z dne 14. 5. 2015. 2 Šifra po Mednarodni klasifikaciji bolezni, 10. revizija. 3 Zapis psihiatrinje iz PB B. z dne 8. 11. 2022 (list. št. 7). 4 Pritožnica je svoji pritožbi priložila izvide v zvezi z bolečinami v kolenu (iz leta 2000) in stopalu ter alergijami.