Jedro

Predlog za obnovo postopka ugotavljanja državljanstva za osebo, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije, ne zadrži odločanja o denacionalizaciji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12.7.2005, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper dopolnilno odločbo Upravne enote Celje z dne 26.1.2004. S to odločbo je bila zavrnjena zahteva tožnika, H.G., R.G. in B.G. za denacionalizacijo nepremičnin, ki so bile zaplenjene K.A.rojeni G., ki je umrla 8.1.1966 v Avstriji, ker ta oseba ne izpolnjuje pogoja za upravičenko po 1. odstavku 9. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Z odločbo Upravne enote Celje z dne 7.1.2002, potrjeni z odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 8.8.2003, ki je postala pravnomočna 30.10.2003, je ugotovljeno, da navedena oseba ni bila državljanka SR Slovenije in SFRJ in se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Slovenije veljali od 28.8.1945, ni štela za jugoslovansko državljanko.

Prvostopno sodišče je odločitvi tožene stranke pritrdilo. Navedlo je vsebino določbe 1. odstavka 9. člena ZDen in ugotovilo, da obravnavana oseba pogoja jugoslovanskega državljanstva iz te določbe ob podržavljenju ni izpolnjevala, in da je torej pravilna odločitev upravnih organov, da ni upravičenka v smislu ZDen. Za navedeno osebo je bilo državljanstvo ob podržavljenju ugotavljano kot predhodno vprašanje na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDen, med tem pa je bil denacionalizacijski postopek prekinjen s sklepom prvostopnega upravnega organa z dne 8.10.1999. Zato je kot neutemeljen zavrnilo toženi ugovor, da bi bilo treba denacionalizacijski postopek ponovno prekiniti zaradi razrešitve predhodnega vprašanja, ker je tožnik predlagal obnovo postopka ugotavljanja državljanstva za obravnavano osebo. Kot neutemeljen je zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da sta za obravnavano osebo pravnomočni dve različni odločbi o državljanstvu, saj je bila prva odločba z dne 10.5.1995 v obnovljenem postopku nadomeščena z odločbo z dne 7.1.2002, ki je postala pravnomočna dne 30.10.2003, v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 8.8.2003. Če bi bilo glede državljanstva obravnavane osebe v obnovljenem postopku odločeno drugače, bi bil to razlog za obnovo postopka denacionalizacije po 4. točki 260. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP).

Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tožnik iz razlogov kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS kot pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in ji zadevo vrne v ponoven postopek. Navaja, da mu odločba glede državljanstva obravnavane osebe, izdana v obnovljenem postopku, torej odločba Upravne enote Celje z dne 7.1.2002, ni bila nikoli vročena. Sodišče prve stopnje in oba upravna organa pa jo štejejo za pravnomočno in so na tej podlagi zavrnili zahtevek za denacionalizacijo. Ker mu odločba ni bila vročena, je predlagal obnovo postopka. Zato bi bilo treba denacionalizacijski postopek prekiniti. Ker je poleg drugih vlagateljev glede vračila premoženja obravnavani osebi vlagatelj tudi sam, bi mu bilo treba vročati vse odločbe in druga pisanja v tej zadevi, kar pa v tem primeru ni bilo storjeno. Pač pa je bil denacionalizacijski postopek prekinjen zaradi obnove postopka v zvezi s prvotno odločbo o državljanstvu obravnavane osebe. Meni, da prvotna obnova ni stekla na podlagi zakonitih predpisov, saj novela ZDen-B ni dala podlage za tak postopek. Gre torej za neenako obravnavanje strank, kar je kršitev ustavne pravice enakosti v postopku. Ne drži, da nadaljevanje denacionalizacijskega postopka nima pravnih posledic, saj se zaradi zavrnitve denacionalizacijskega zahtevka s premoženjem, ki je predmet denacionalizacije, lahko razpolaga, torej je njegovo vračilo v obnovljenem postopku mogoče le še v obliki odškodnine.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je prvostopno sodišče pritrdilo odločitvi in razlogom upravnih organov, da K.A., rojena G., ni upravičenka po 1. odstavku 9. člena ZDen, ker ji po 9.5.1945 ni bilo priznano jugoslovansko državljanstvo na podlagi zakona ali mednarodne pogodbe. To je bilo kot predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije ugotovljeno z odločbo UE Celje z dne 7.1.2002, ki je postala pravnomočna dne 30.10.2003, v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 8.8.2003. Sporno pa je, ali bi moralo prvostopno sodišče prekiniti denacionalizacijski postopek, ker je tožnik predlagal obnovo postopka ugotavljanja državljanstva za obravnavano osebo.

Po 3. odstavku 63. člena ZDen je ugotavljanje, ali se je oseba štela za jugoslovanskega (in slovenskega) državljana predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije, o tem vprašanju pa lahko odloča le organ, pristojen za notranje zadeve. Ker se na podlagi 2. odstavka 6. člena ZDen glede vprašanja postopka, ki v ZDen niso urejena, subsidiarno uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986, Uradni list SFRJ, št. 47/86), in ker ZDen glede predhodnega vprašanja nima posebnih določb, se torej glede tega vprašanja uporablja ZUP 1986. Ta pa določa, da se v primeru predhodnega vprašanja (vprašanja državljanstva) osnovni postopek (postopek denacionalizacije) prekine s sklepom (glej 1. odstavek 144. člena ZUP 1986). Ko pa je o predhodnem vprašanju (državljanstvo) dokončno odločeno, se osnovni postopek (denacionalizacija) nadaljuje (148. člen ZUP 1986). Niti ZDen niti ZUP 1986 pa nimata posebnih določb o tem, da bi se denacionalizacijski postopek moral prekiniti tudi v primeru, če je zoper dokončno odločbo o predhodnem vprašanju državljanstva predlagana obnova postopka. V 260. členu ZUP 1986 oziroma v 272. členu novega ZUP (ZUP-UPB2, Uradni list RS, št. 24/06 in 105/06-ZUS-1) je namreč določeno, da predlog za obnovo postopka praviloma ne zadrži izvršite odločbe, zoper katero je obnova predlagana (to je v tem primeru državljanstvo), izjemoma pa se lahko odloči, da se izvršitev odloži, dokler se ne odloči o obnovi postopka, če se misli, da bo predlogu za obnovo postopka ugodeno. Določeno je tudi, da sklep o dovolitvi obnove postopka zadrži izvršitev odločbe, zoper katero je obnova predlagana. V tem primeru bi torej sklep o odobriti obnove postopka zdržal izvajanje odločbe o državljanstvu, ne pa odločbe o denacionalizaciji.

Na drugačno odločitev v tej stvari pa ne more vplivati tožnikovo zatrjevanje, da mu odločba o državljanstvu za obravnavano osebo ni bila vročena in da bo imela pravnomočna odločba o zavrnitvi denacionalizacije pravne posledice, ki jih, tudi če bo z obnovo uspel, ne bo mogoče sanirati, ker bodo medtem lahko nepremičnine, ki so predmet denacionalizacije, prodane in bo torej možno le še vračilo v obliki odškodnine. ZDen namreč kot eno od obliki denacionalizacije določa tudi odškodnino.

Neutemeljeno tožnik ugovarja, da je v neenakem položaju v postopku, saj je bila prvotna obnova postopka državljanstva izvršena na drugi pravni podlagi, to je 23. členu ZDen-B, kot pa je obnova, ki jo sedaj predlaga tožnik na podlagi 260. člena ZUP. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na sam postopek dovolitve obnove denacionalizacijskega postopka po ZDen-B, pa v tem postopku, v katerem gre za odločanje o denacionalizaciji sami, niso upoštevne.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča. Pritožbeno sodišče je pri odločanju uporabilo ZUS-1 na podlagi 1. in 2. odstavka 107. člena ZUS-1.