Jedro

Četudi tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za odpoved, ni podlage za prisojo odškodnine po 118. členu ZDR (ki je predpisana ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi), saj je tožnici ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ponudila novo pogodbo o zaposlitvi, ki jo je slednja sprejela, tako da je ostala zaposlena pri toženi stranki. Iz tega razloga bi bila eventualno upravičena do odškodnine, vendar na drugi materialnopravni podlagi – po splošnih pravilih civilnega prava.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. in 4. odst. II. tč. izreka (odškodnina in stroški postopka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnice zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v I. tč. izreka zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnice na ugotovitev, da se pogodba o zaposlitvi z dne 18. 7. 2008, ki sta jo sklenili tožnica in tožena stranka, razveljavi; da se razveljavi odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 7. 2008, dana tožnici s strani tožene stranke, ki jo je tožena stranka prejela dne 29. 7. 2008, s katero je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 8. 2006 v zvezi z odločbo z dne 30. 1. 2001 ter odločbo z dne 30. 1. 2004; da se ugotovi, da še vedno velja pogodba o zaposlitvi z dne 1. 8. 1996, skupaj z odločbama z dne 30. 1. 2001 in 30. 1. 2004, ki sta jo sklenili tožnica in tožena stranka in je tožena stranka dolžna tožnico poklicati nazaj na delo oz. jo razporediti na delovno mesto kuharica, čistilka in hišnik, ji vpisati v delovno knjižico delovno razmerje ter ji za ta čas obračunati in izplačati plačo v bruto mesečni višini, določeni s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 8. 1996, odločbo z dne 30. 1. 2001 in odločbo z dne 30. 1. 2004, od tega zneska odvesti vse davke in prispevke ter nato dobljene zneske izplačati na račun tožnice, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu, za pretekli mesec, v roku 8 dni, pod izvršbo. V II. tč. izreka je sodišče prve stopnje ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku, da se ugotovi, da je odpovedni razlog, na podlagi katerega je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 8. 1996, v zvezi z odločbo z dne 30. 1. 2001 ter odločbo z dne 30. 1. 2004, neutemeljen. Odločilo je, da je tožena stranka tožnici dolžna plačati odškodnino v višini 2.500,00 EUR v 8. dneh, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji povrniti stroške postopka v znesku 550,80 EUR v 8. dneh od prejema sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku oz. da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje. Navaja, da je sodišče po obravnavah ugotovilo dejansko stanje, s katerim soglaša tudi tožnica, vendar pa bi sodišče moralo upoštevati, da je bila tožnica ob podpisu nove pogodbe v hudi stiski. V kolikor nove pogodbe ne bi podpisala, bi ostala brez zaposlitve in brez dohodka, ostala pa bi tudi brez nadomestila za brezposelnost. Zaradi navedenih razlogov tožnica ni imela druge možnosti, kot da ponujeno pogodbo podpiše, čeprav je vedela, da je razlog neutemeljen. Zaradi navedenega meni, da bi sodišče ob pravilni uporabi 90. čl. ZDR, moralo ugoditi primarnemu zahtevku. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper II. tč. izreka sodbe se pravočasno pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zavrne tudi podredni tožbeni zahtevek oz. da izpodbijano sodbo v tč. II razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravno relevantnega dejstva, da je tožena stranka tožnici po uveljavitvi Pravilnika o normativih in standardih o izvajanju programa OŠ, ki se je začel uporabljati s 1. 9. 2007, kar dvakrat ponudila v podpis aneks k do tedaj veljavni pogodbi o zaposlitvi, s katerim bi se za tožnico spremenil zgolj naziv njenega delovnega mesta, vse ostale pravice po že sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, vključno s plačo, pa bi ostale nespremenjene. Ravno zaradi takega ravnanja tožene stranke odpade kakršnokoli razlogovanje tožnice o domnevni napaki volje pri podpisu nove pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je bila tista, ki se je hote izogibala podpisu predloženih aneksov, saj naj bi ji tako svetoval inšpektor. Napačno svetovanje tožnici ne more biti v prid, saj nepoznavanje prava škoduje. S predmetnimi aneksi je tožena stranka želela na humani način „legalizirati“ kadrovsko situacijo, do katere je pri toženi stranki prišlo po sprejetju navedenega pravilnika o normativih. V skladu s pravilnikom in na osnovi aneksov, bi se v tožničini pogodbi o zaposlitvi črtali zgolj besedici, da opravlja dela kurjača in hišnika, vsa ostala določila pogodbe o zaposlitvi pa bi ostala enaka. Tožena stranka je znotraj kadrovskih potencialov skušala celo obiti določila pravilnika in je primarno tožnici ponujala ustrezno zaposlitev, v ta namen ji je celo ponudila dva aneksa. Sodišče ni želelo upoštevati restrikcij citiranega pravilnika, tako ravnanje pa je nesprejemljivo, saj je v nasprotju z zakonom oz. spremenjenimi podzakonskimi akti, ki regulirajo področje osnovnih šol. Glede na takšen kronološki in vsebinski potek dogodkov, je trditev v razlogih izpodbijane sodne o domnevni nezakonitosti odpovednega razloga popolnoma deplasirana in brez kakršnekoli dejanske in pravne osnove, posledično temu pa tudi razsodba v zvezi z odškodnino, ki nima niti pravnega temelja in tudi ni obrazložena oz. utemeljena po višini. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnice pa je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi tožene stranke: Iz dokaznega postopka sodišča prve stopnje izhaja, da je imela tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu „čistilka, kurjač in hišnik“ (pogodba o zaposlitvi z dne 1. 8. 1996), nazadnje pa je bila z odločbo z dne 30. 1. 2004 razporejena na delovno mesto „čistilka, kuharica in hišnik“. Tožena stranka ji je dne 18. 7. 2008 pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 8. 1996 odpovedala iz poslovnih razlogov. Tožena stranka je dne 28. 8. 2008 s S.R. sklenila delovno razmerje za nedoločen čas za delovno mesto „čistilec, kuharica, hišnik“, pred tem (od 1. 9. 2007 dalje) pa je S.R. delala pri toženi stranki za določen čas na delovnem mestu „kuharica, hišnik“ (prilogi B5, B6). Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da za podano odpoved ni bilo utemeljenega odpovednega razloga. Potreba po delu na delovnem mestu, za katero je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, je obstajala še naprej, saj je tožena stranka na to delovno mesto z dnem 1. 9. 2008 zaposlila za nedoločen čas S.R. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je takšen zaključek sodišča prve stopnje materialnopravno pravilen.

Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga (priloga A10). Na podlagi 1. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR je utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi "prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških ali podobnih razlogov na strani delodajalca", kar vse zakon šteje med poslovne razloge.

Delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni pojasnil, kateri so bili tisti dejanski razlogi, ki so privedli do odločitve o tem, da se delavki odpove pogodbo o zaposlitvi. Takšnih razlogov tožena stranka ni navajala niti tekom postopka pred sodiščem prve stopnje. Za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga namreč ni dovolj, da delodajalec iz zakona zgolj prepiše razlog, zaradi katerega je mogoče delavcu odpovedati pogodbo o zaposlitvi, temveč mora pojasniti dejanske okoliščine (ekonomske, organizacijske, tehnološke), ki so privedle do takšne odločitve. Tožena stranka se je sicer tekom postopka pred sodiščem prve stopnje sklicevala na Pravilnik o normativih in standardih o izvajanju programa OŠ, ki se je začel uporabljati s 1. 9. 2007, na ta pravilnik se sklicuje tudi v pritožbi, pri tem pa ne pojasni, v čem se ta pravilnik nanaša na tožnico oz. zakaj je bilo zaradi sprejetja tega pravilnika potrebno tožnici odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Razloga, zaradi katerega je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, tako niti ni bilo mogoče objektivno preveriti.

Utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora dokazati delodajalec. Dokazno breme je na njegovi strani (82. čl. ZDR). Ker tožena stranka niti ni navajala dejanskih okoliščin, ki so privedle do redne odpovedi iz poslovnih razlogov in je razlog le pavšalno navajala, tako v pisni odpovedi, kot v postopku pred sodiščem prve stopnje, je šteti, da utemeljenega razloga za odpoved ni dokazala, kot je to pravilno, čeprav delno iz drugih razlogov, ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je tožena stranka v pritožbi zgolj izrazila svoje pravno mnenje, da je trditev v razlogih izpodbijane sodbe o domnevni nezakonitosti odpovednega razloga popolnoma deplasirana in brez kakršnekoli dejanske in materialnopravne osnove, ni pa zatrjevala dejstev, ki bi utemeljevala v pritožbi izraženo stališče, čeprav bi to morala storiti (drugi odstavek 105. člena ZPP). Iz pritožbe ni razvidno, na katera dejstva opira tožena stranka svoje mnenje, zato se pritožbeno sodišče z očitki, ki so brez razlogov ni ukvarjalo. Na stranki namreč leži breme utemeljitve pritožbe (3. točka 335. člena ZPP). Če stranka v pritožbi ne navede konkretnih pritožbenih razlogov, potem pritožbeno sodišče niti ni dolžno po uradni dolžnosti raziskovati ali ni nemara prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialnega prava ali storilo kršitev določb pravdnega postopka.

Pač pa je utemeljena pritožba tožene stranke, ki se nanaša na odmero odškodnine in stroške postopka. Tožena stranka v tem delu oporeka pravilni uporabi materialnega prava, ki se nanaša tako na temelj kot višino odmerjene odškodnine. Sodišče prve stopnje je tožnici dosodilo odškodnino na osnovi določbe 118. čl. ZDR, kar je nepravilno. Odškodnino na podlagi navedene določbe je mogoče odmeriti le, če je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevati delovnega razmerja oz. če sodišče, upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Gre za odškodnino, ki pravzaprav pomeni odmeno oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu, torej nadomestilo za izgubo zaposlitve, kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi delodajalca in vzpostavitvi delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje. V konkretni zadevi ne gre za nobenega izmed naštetih primerov, saj je tožnica še naprej zaposlena pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje bi sicer tožnici lahko dosodilo odškodnino, vendar na drugi materialnopravni podlagi - po splošnih pravilih civilnega prava.

Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala, da je imela po novi pogodbi o zaposlitvi bistveno nižjo plačo, kot bi ji šla po prejšnji pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje ni izvajalo dokaznega postopka v zvezi s škodo, ki je tožnici nastala v posledici neutemeljene odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč je škodo odmerilo po prostem preudarku in brez izvedbe ustreznih dokazov v tej smeri. Kljub načelu materialnega procesnega vodstva (285. čl. ZPP), ki narekuje sodišču (predsedniku senata), da postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovi sporno dejansko stanje, ni tožnice povprašalo niti o tem, za koliko nižjo plačo je prejemala po novi pogodbi o zaposlitvi, niti o drugih pomembnih dejstvih, ki so odločilnega pomena za prisojo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo po splošnih pravilih civilnega prava. Odločitve sodišča prve stopnje v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odškodnino in stroške postopka razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku dokazni postopek dopolnilo v cilju ugotavljanja dejstev, na katere je pritožbeno sodišče opozorilo v obrazložitvi te odločbe. Po potrebi bo izvedlo tudi druge predlagane dokaze, pri tem pa bo upoštevalo tudi preiskovalno načelo, v skladu s katerim lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004). Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri bo sodišče prve stopnje lahko presodilo utemeljenost oz. neutemeljenost tega dela tožbenega zahtevka.

K pritožbi tožnice: Sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi pomeni prenehanje veljavnosti prejšnje pogodbe, saj dve pogodbi o zaposlitvi med istima strankama ne moreta veljati. To pa pomeni, da prejšnja pogodba o zaposlitvi ne "oživi" že zgolj na podlagi ugotovitve sodišča, da utemeljenega razloga za njeno odpoved ni bilo. Delavec mora izpodbijati tudi veljavnost nove pogodbe o zaposlitvi. Samo če bi sodišče (na podlagi tožbenega zahtevka) ugotovilo, da nova pogodba ni bila veljavno sklenjena, bi bil lahko utemeljen zahtevek za ugotovitev, da prejšnja pogodba, odpovedana brez utemeljenega razloga, ni prenehala.

Po določbi 94. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 in nadalj.) je pogodba izpodbojna, če so bile pri sklenitvi pogodbe napake glede volje strank (kot tudi, če bi bilo v zakonu tako določeno). Po določbah OZ (členi od 45 do 50) so napake volje grožnja, bistvena zmota ali prevara. Pogodba, ki je sklenjena brez napak volje, je veljavna in zavezuje pogodbeni stranki. Če stranki napak volje ne uveljavljata, je očitno, da štejeta, da jih ni bilo. Tožnica ne uveljavlja napak volje, kot so določene v OZ (grožnja, bistvena zmota ali prevara). Navaja le (tako v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot v pritožbi), da je novo pogodbo o zaposlitvi podpisala v stiski, da je ohranila status zaposlene osebe. Takšno dejansko stanje pa ne opravičuje uporabe citiranih določb OZ, saj tožničina volja za sklenitev pogodbe o zaposlitvi ni bila obremenjena s pravnorelevatno napako. Sodišče prve stopnje je primarni tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

Pritožbeno sodišče je imelo podlago za svojo odločitev v delu, v katerem je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, v določbi 354. člena ZPP, v delu, v katerem je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pa v določbi 353. člena ZPP.