Jedro

Da bi se tožena stranka plačilu nadomestila izognila, mora navesti odpovedne razloge. Dobesedno razumevanje določbe, po katerem bi zadostovala že gola navedba odpovednega razloga, ne glede na njegovo resničnost in utemeljenost, ni združljiva s temeljnimi načeli obligacijskega prava, predvsem z načelom vestnosti in poštenja ter načelom dolžnosti izpolnitve obveznosti. Upoštevaje v pogodbi primeroma navedena razloga za odpoved, to je neizpolnjevanje dogovorjenih ciljev ali nedoseganje plana, je pogodbeno določbo mogoče razumeti le na način, da tožena stranka od pogodbe sicer lahko odstopi kadarkoli brez navedbe razloga, plačilu pogodbeno dogovorjenega nadomestila pa se lahko izogne le, če je imela za odstop od pogodbe kot ultima ratio utemeljene (poslovne) razloge, to je razloge, ki pomenijo predvsem nedoseganje rezultatov, h katerim se je tožeča stranka (in z njo njena delavka) s Pogodbo zavezala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 54.081,10 EUR, ki predstavlja šestkratnik pogodbeno dogovorjenega mesečnega plačila in do katerega je tožeča stranka upravičena zaradi neutemeljenih razlogov za odpoved pogodbe s strani tožene stranke.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je nosilnim razlogom sodišča prve stopnje.

3. Postopek se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4. Tožena stranka je z revizijo izpodbijala sodbo sodišča druge stopnje. Uveljavljala je zmotno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

5. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

6. Revizija ni utemeljena.

7. V okviru procesnih kršitev revident meni, da je sodišče druge stopnje storilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ker ni navedlo pravne podlage, iz katere bi izhajalo, da mora revident dodatno obrazložiti odpovedne razloge. Takšno razlogovanje je zmotno, saj se sodišči nista ukvarjali z vprašanjem, kako podrobno morajo biti odpovedni razlogi obrazloženi, temveč je bil zaključek obeh sodišč v tem, da morajo biti v izogib plačilu pogodbeno dogovorjenega zneska odpovedni razlogi ne le navedeni, ampak tudi utemeljeni. Obenem je razvidno, da sta sodišči kot primarni pravni vir šteli določbo 6. člena Pogodbe in jo razlagali na način, da morajo biti razlogi utemeljeni, ne glede na to, kako obsežno so obrazloženi.

8. Po mnenju revidenta mu je sodišče druge stopnje kršilo tudi pravico do izjave, saj se ni konkretizirano izjasnilo do pritožbenih navedb, v okviru katerih je obsežno navajal, zakaj so odpovedni razlogi podani in utemeljeni. Tudi v tem delu revidentu ni mogoče pritrditi, saj je sodišče prve stopnje podalo dovolj obsežno in temeljito obrazložitev neutemeljenosti odpovednih razlogov. Takšni obrazložitvi se je pridružilo tudi sodišče druge stopnje, ki svoje odločitve ob izčrpni navedbi razlogov prvostopenjskega sodišča niti ni bilo dolžno dodatno pojasnjevati.(1) Kljub temu je dodatno pojasnilo k posameznemu odpovednemu razlogu podalo. Poleg tega revident ni preciziral, do katerih trditev se sodišče druge stopnje ni opredelilo. Če meri na dejanske trditve, ki jih je prvič uveljavljal šele v pritožbi, pa ne zatrjuje, zakaj jih brez svoje krivde ni mogel navesti v postopku na prvi stopnji.

9. Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava se osredotoča na zaključek sodišč druge in prve stopnje, ki sta presojali utemeljenost odpovednih razlogov tožene stranke. Po mnenju revidenta je v skladu s pogodbo dolžan odpovedne razloge le navesti, ne pa tudi izkazati njihovo utemeljenost. 10. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da so tožeča in tožena stranka ter M. N. dne 1. 12. 2002 sklenili tristransko Pogodbo, v skladu s katero se je M. N., zaposlena pri tožeči stranki, zavezala za toženo stranko opravljati storitve pooblaščenke uprave, v skladu z opisom del in nalog ter vsakoletnimi cilji in planom, ki so sestavni del Pogodbe. Tožena stranka se je za opravljanje teh del zavezala tožeči stranki plačati mesečno 1.500.000,00 SIT, višina izplačila pa je bila odvisna od realizacije zastavljenih ciljev. Odpoved pogodbe so uredili v 6. členu Pogodbe. V prvem odstavku je določeno, da se pogodba lahko odpove brez navedbe razloga. V primeru, če tožena stranka odpove pogodbo brez navedbe razloga (tretji odstavek 6. člena), je dolžna plačati tožeči stranki šestkratnik zneska, določenega v 3. členu Pogodbe. Če pa navede razloge za odpoved, npr. neizpolnjevanje dogovorjenih ciljev ali nedoseganje plana (četrti odstavek 6. člena), pa lahko pogodbo odpove brez kakršnegakoli nadomestila ali odškodnine.

11. Iz analize pogodbenih določb izhaja, da sta sodišči prve in druge stopnje Pogodbi pravilno pripisali pravno naravo civilnopravne podjemne pogodbe. Pogodba namreč ne kaže na pogodbo o zaposlitvi z razmerjem podrejenosti delavca delodajalcu, temveč gre za dogovor med dvema pravnima osebama in fizično osebo, da bo fizična oseba (M. N.), ki je zaposlena pri tožeči stranki, za toženo stranko opravljala storitve pooblaščenke uprave. Pogodbena obveznost M. N. ne predstavlja zgolj vestnega opravljanja dela, temveč gre za obveznost rezultata, saj je v skladu s 3. členom Pogodbe višina plačila odvisna od realizacije zastavljenih ciljev. Poleg tega sta tudi plačilo za storitve in znesek nadomestila v primeru odpovedi tožene stranke dogovorjena med pravnima osebama. Posledično gre za podjemno pogodbo o opravi storitev, sklenjeno med dvema pravnima osebama, po kateri storitve opravlja fizična oseba, ki sodi v sfero pravne osebe, pri kateri je zaposlena.

12. V skladu z načelom avtonomije volje sta pogodbeni stranki v 6. členu Pogodbe določili znesek nadomestila za primer, če pogodbo odpove tožena stranka. Pogodbena določba je povsem jasna. Da bi se tožena stranka plačilu nadomestila izognila, mora navesti odpovedne razloge. Dobesedno razumevanje določbe, kakor ga ponuja tožena stranka in po katerem bi zadostovala že gola navedba odpovednega razloga, ne glede na njegovo resničnost in utemeljenost, ni združljiva s temeljnimi načeli obligacijskega prava, predvsem z načelom vestnosti in poštenja ter načelom dolžnosti izpolnitve obveznosti. Dogovorjeni znesek pomeni obliko varstva dohodka tožeče stranke v primeru odstopa tožene stranke. Upoštevaje v pogodbi primeroma navedena razloga za odpoved, to je neizpolnjevanje dogovorjenih ciljev ali nedoseganje plana, je pogodbeno določbo mogoče razumeti le na način, da tožena stranka od pogodbe sicer lahko odstopi kadarkoli brez navedbe razloga, plačilu pogodbeno dogovorjenega nadomestila pa se lahko izogne le, če je imela za odstop od pogodbe kot ultima ratio utemeljene (poslovne) razloge, to je razloge, ki pomenijo predvsem nedoseganje rezultatov, h katerim se je tožeča stranka (in z njo njena delavka) s Pogodbo zavezala. Takšno razumevanje je primerljivo tudi z določbo 648. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po kateri lahko naročnik od pogodbe sicer odstopi, dokler posel ni končan, vendar mora podjemniku izplačati dogovorjeno plačilo, zmanjšano za taksativno navedene stroške. Gre torej za utrditev pozitivnega pogodbenega interesa, v skladu s katerim naj se pogodba v celoti izvrši, v nasprotnem primeru pa naj podjemnik, ki je pogodbo izpolnjeval, ne trpi izgube dohodka, ki ga je upravičeno pričakoval, a ga ni dosegel zaradi odstopa naročnika. Položaj pooblaščenke uprave je navsezadnje mogoče primerjati tudi z odpoklicem članov uprave, za katerega je v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS dovolj navedba razlogov za odpoklic v sklepu nadzornega sveta, v primeru spora o upravičenosti do odpravnine pa se zahteva sodna presoja utemeljenosti razlogov za odpoklic.(2) Glede na navedeno sta sodišči prve in druge stopnje upravičeno presojali obstoj in utemeljenost odpovednih razlogov.

13. Tožena stranka je pogodbo pisno odpovedala dne 10. 12. 2004 z navedbo osmih razlogov, ki jih je na kratko tudi pojasnila. V okviru presoje neutemeljenosti posameznih odpovednih razlogov je v sodbi prve stopnje obsežno dejansko stanje glede obsega in vsebine pogodbenih obveznosti M. N., ki jih je po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje redno izpolnjevala. Z razlogi, s katerimi se revident osredotoča na presojo sodišč o neutemeljenosti odpovednih razlogov (2. točka revizije), skuša poseči v ugotovljeno dejansko stanje glede: 1. Opredelitve sklepov generalnega direktorja, ki vežejo pooblaščenko uprave, 2. Izpolnitve naloge spremembe opisa del in nalog, 3. Vpliva neizdelave navodil na prihodke ter 4. Vloge pooblaščenke uprave pri projektu standardizacije. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Glede očitka neprimernega odnosa M. N. do sodelavcev pa je pritrditi zaključku sodišč prve in druge stopnje, da gre za kršitve manjšega pomena. V okoliščinah konkretnega primera, ko se je M. N. zavedala, da se morajo pri toženi stranki kadrovsko okrepiti, generalni direktor pa je vztrajal le pri prerazporeditvi dela, je razumljivo prihajalo do delovne preobremenjenosti zaposlenih ter posledično do napetega odnosa s pooblaščenko uprave. A takšnega, v danih okoliščinah pričakovanega stanja, ni mogoče šteti kot utemeljen razlog za odpoved Pogodbe.

14. Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Tako tudi dr. Galič, A.: Ustavno civilno procesno pravo, GV založba, Ljubljana, 2004, str. 190. Op. št. (2): Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 195/2008 z dne 13. 9. 2011.