Jedro

Likvidacijski načrt nima moči izvršilnega naslova.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 614,88 EUR.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 132289/2012 z dne 13.9.2012 v celoti v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna v 15-ih dneh plačati tožeči stranki 11.340,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.11.2009 do 26.7.2012 in stroške izvršilnega postopka v znesku 208,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.9.2012 dalje. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki 1.345,88 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje.

Zoper to sodbo se je zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi opozarja, da je tožeča stranka pristala na pogoje iz likvidacijskega načrta, in sicer, da ji bo tožena stranka izplačala priznano terjatev v celotni višini v obdobju pet let, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz teh razlogov in ker je bilo vsem udeležencem likvidacijskega postopka znano, da lahko tožena stranka izdela načrt za poplačilo terjatev vseh upnikov, bi morala tožeča stranka upoštevati, da plačilo njene terjatve pred rokom, določenim v likvidacijskem načrtu, pomeni dejanje, ki onemogoča izvedbo likvidacijskega načrta in poplačilo vseh terjatev do upnikov. Tožeča stranka je k temu načrtu pristopila in ga sooblikovala. Vprašljivo je tudi stališče sodišča prve stopnje, da Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1) ne pozna likvidacijskega načrta s pomenom, kot mu ga je dajala tožena stranka. Iz določbe 412. člena ZGD-1 izhaja, da mora likvidacijski upravitelj sestaviti začetno bilanco stanja in da mora objaviti poziv upnikom, naj prijavijo svoje terjatve. Ti dve nalogi in ostale naštete naloge v omenjenem členu po mnenju tožene stranke posredno pomenijo izvršitev tistih nalog in ciljev, ki jim sledi likvidacijski načrt tožene stranke. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo dogovarjanje pravdnih strank in komunikacijo med njima.

Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške za odgovor na pritožbo.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Družba lahko preneha, če tako sklene skupščina družbenikov (delničarjev), pri čemer mora biti sklep o prenehanju sprejet z najmanj tričetrtinsko večino zastopanega kapitala (druga alineja prvega odstavka 402. člena ZGD-1). Po vpisu začetka likvidacije v register se opravi postopek likvidacije (prvi odstavek 406. člena ZGD-1). V tem postopku se opravijo dejanja za prenehanje družbe. Cilj likvidacije je, da družba uresniči vse svoje pravice in da izpolni svoje obveznosti ter se tako osvobodi kot nosilec pravic, obveznosti in odgovornosti. Temeljni pogoj za vodenje likvidacije pa je, da ima družba dovolj premoženja, kajti če premoženje ne zadošča za poplačilo obveznosti, se začne postopek stečaja (414. člen ZGD-1). Likvidacijski upravitelj je dolžan upnikom (katerih terjatve so priznane) poplačati terjatve (četrta alineja 412. člena ZGD-1). Šele ko družba poravna vse obveznosti do tretjih oseb, je mogoča razdelitev preostalega premoženja med delničarje (421. člen ZGD-1). Začetek postopka redne likvidacije nad dolžnikom zato ni ovira za dovolitev izvršbe zoper dolžnika, pri čemer prijava terjatve v stečajnem postopku redne likvidacije in njeno priznanje s strani likvidacijskega upravitelja, ne vpliva na pravico upnika, da v sodnem postopku zahteva plačilo zapadlih terjatev(1).

Prav tako je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da likvidacijski načrt nima moči izvršilnega naslova, pri čemer je tudi pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni pristala na pogoje (odlog plačila) iz likvidacijskega načrta. V tem delu ima sodba prepričljive razloge, ki jih posplošena pritožbena izvajanja ne morejo z ničemer omajati.

Zaradi tega likvidacijski načrt, ki ga je pripravil likvidacijski upravitelj in s katerim tožeča stranka (glede odloga plačila) ni soglašala, tožeče stranke ne more v ničemer zavezati, kot to zmotno razloguje tožena stranka v obravnavani pritožbi. Pravne podlage za potrditev stališča tožene stranke v tej zvezi ni najti tudi v določbi 412. člena ZGD-1, kjer so urejena pooblastila likvidacijskega upravitelja v postopku redne likvidacije. Likvidacijski upravitelj mora poplačati zapadle terjatve upnikom, in sicer takoj, ko nastanejo oziroma so mu znane. Upniki namreč niso dolžni čakati na poplačilo svojih terjatev do konca likvidacijskega postopka.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

Tožeča stranka je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v višini 614,88 EUR (nagrada za postopek po tarifni št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi, v nadaljevanju: ZOdvT, v višini 504,00 EUR in 22 % DDV, upoštevaje ob tem določbo prvega odstavka 20. člena Odvetniške tarife).

op. št. 1: VSC sklep I Cp 420/2007, VSC sklep I Cp 421/2007 in VDSS sodba Pdg 942/2013