Jedro

V skladu s splošnim načelom omejitve avtonomije pogodbenih strank, kot ga določa drugi odstavek 9. člena ZDR-1, se s pogodbo o zaposlitvi oziroma kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, ne morejo pa se te pravice določiti manj ugodno, kot jih določa zakon oziroma kolektivna pogodba. Izjemoma se v primerih, ki so taksativno našteti v tretjem odstavku 9. člena ZDR-1, pravice in obveznosti s kolektivno pogodbo lahko uredijo drugače, kot je določeno v ZDR-1. Med izjemami, ki omogočajo drugačno ureditev, kar lahko pomeni tudi za delavca manj ugodno ureditev, je tudi določba 222. člena ZDR-1, s tem da je v samem 222. členu ZDR-1 možnost takšne, drugačne ureditve omejena le na kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti. Navedeno pa pomeni, da prehodna določba 222. člena ZDR-1 strankam kolektivne pogodbe dejavnosti omogoča, da se dogovorijo, da se dodatek za delovno dobo prizna le za delovno dobo pri zadnjem delodajalcu.

S tem, ko je tožnik čistil ostružke v stružnici v času delovanja stroja, je vsekakor povečal verjetnost nastanka škodnega dogodka in je opustitev dolžne skrbnosti tožnika vplivala na nastanek škodnega dogodka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je treba ovrednotiti nedopustno krivdno (neskrbno) ravnanje na obeh straneh, pri tem pa tehtati težo takega ravnanja (aktivnega oziroma pasivnega). Zaključilo je, da pravilna uporaba materialnega prava narekuje določitev tožnikovega soprispevka v deležu 40 %.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v III. in IV. točki izreka delno spremeni tako, da na novo glasita: "III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 4.260,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2018 do plačila, v roku 8 dni. Višji tožbeni zahtevek, ki se nanaša na razliko do 11.900,00 EUR, se zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 517,10 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila."

II. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo:

I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati premalo izplačane plače iz naslova dodatka za delovno dobo: - za marec 2017 znesek 40,00 EUR bruto, od tega obračunati in plačati davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 19.4.2017 do dneva plačila; - za april 2017 znesek 118,50 EUR bruto, od tega obračunati in plačati davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 19.5.2017 do dneva plačila; - za maj 2017 znesek 118,50 EUR bruto, od tega obračunati in plačati davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 19.6.2017 do dneva plačila; - za junij 2017 znesek 118,50 EUR bruto, od tega obračunati in plačati davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 19.7.2017 do dneva plačila; - za julij 2017 znesek 118,50 EUR bruto, od tega obračunati in plačati davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 19.8.2017 do dneva plačila; - za avgust 2017 znesek 118,50 EUR bruto, od tega obračunati in plačati davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 19.9.2017 do dneva plačila; - za september 2017 znesek 118,50 EUR bruto, od tega obračunati in plačati davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 19.10.2017 do dneva plačila; - za oktober 2017 znesek 118,50 EUR bruto, od tega obračunati in plačati davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 19.11.2017 do dneva plačila; - za november 2017 znesek 118,50 EUR bruto, od tega obračunati in plačati davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 19.12.2017 do dneva plačila; - za december 2017 znesek 118,50 EUR bruto, od tega obračunati in plačati davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 19.1.2018 do dneva plačila; - za januar 2018 znesek 118,50 EUR bruto, od tega obračunati in plačati davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 19.2.2018 do dneva plačila; - za februar 2018 znesek 118,50 EUR bruto, od tega obračunati in plačati davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 19.3.2018 do dneva plačila; v roku 8 dni.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki iz naslova premalo izplačanih delovnih ur (nadur) za čas od 1. 4. 2017 do 30. 9. 2017 obračunati bruto znesek 635,79 EUR, od tega zneska odvesti davek in prispevke ter tožeči stranki izplačati pripadajoči neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 19. 10. 2017 dalje do dneva plačila, v roku 8 dni.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 7.100,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4.2 018 do dneva plačila, v roku 8 dni.

Višji tožbeni zahtevek, ki se nanaša na razliko do 11.900,00 EUR, se zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 2.056,25 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V zvezi s premalo izplačanimi plačami iz naslova dodatka za delovno dobo tožena stranka nasprotuje materialno pravnemu stališču sodišča, da je pri odmeri dodatka za delovno dobo relevantno le določilo pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka meni, da je potrebno upoštevati veljavno kolektivno pogodbo, ki ni nujno manj ugodna od zakonske ureditve, saj predpisuje višji dodatek, vendarle od osnove pri zadnjem delodajalcu. Glede premalo izplačanih nadur pa tožena stranka meni, da je sodišče povsem nekritično sledilo navedbam tožnika o opravljenih nadurah ter izpovedbi priče A.A., pri čemer tožnik ni predložil nobenega listinskega dokaza za opravljene ure. Navedbe tožene stranke, da je tožnik prejel plačilo za vse opravljene ure, ne izkazujejo, da je tožnik delal ob sobotah. Zato je ta zaključek sodišča prve stopnje v razlogih sodbe protispisen in gre za bistveno kršitev določb postopka. Glede denarne odškodnine je tožena stranka v postopku trdila in dokazala, da je vzrok za škodni dogodek izključno v ravnanju tožnika, to je v njegovem posegu z roko v stružnico v času njenega delovanja oziroma vrtenja, kar je bilo v nasprotju z jasnimi oznakami na stroju. Že od povprečno razumnega človeka se pričakuje, da pozna osnovno pravilo rokovanja s stroji, da v času obratovanja ni dovoljeno posegati v stroj. Dokazni postopek pa je pokazal, da je bil tožnik s tem najosnovnejšim in splošnim pravilom seznanjen. Tožnik je imel 30 let delovnih izkušenj v proizvodnih obratih, med drugim kot strojni vzdrževalec v družbi B., kjer je po lastni izpovedi delal z ventili in parnimi cevmi, pri čemer gre nedvomno za nevarne naprave. Nesporno je, da je stroj znal vklopiti in ga nastaviti, zato bi bilo povsem neverjetno, da ga ne bi znal tudi izklopiti. Stroj je potrebno izklopiti ob vsakem odhodu delavca stran od stroja. Tudi sodni izvedenec travmatolog je v svojem dopolnjenem izvedenskem mnenju navedel, da je dobil vtis, da je bil tožnik navajen delati na stružnici. Tožnik pa je tudi sam izpovedal, da mu je znano, da je delo na stružnicah nevarno in je potrdil, da je videl sodelavce, ki so stružnico izklopili, ko so opravili čiščenje odvečnega materiala. Vsakdo je dolžan skrbeti za lastno varnost, delovnopravni predpisi pa nalagajo tudi delavcem skrb za varovanje lastnega življenja in zdravja. V konkretnem primeru tožnik ni ravnal ustrezno, saj je do poškodbe prišlo izključno zaradi njegovega posega v delujoč stroj. Ob navedenih dejstvih je povsem nesprejemljiv in neživljenjski zaključek sodišča, da tožnik zaradi neustreznega formalnega uvajanja v delo in pomanjkljive seznanitve s pravili varnosti pri delu ni vedel in ni bil dolžan vedeti, da z roko ne sme posegati v stružnico med obratovanjem. Tožena stranka je prepričana, da je bilo ravnanje tožnika izključni vzrok za nastanek škode, najmanj pa je prispeval k nastanku škode v deležu 50 %. Tudi varnostni inženir C.C. je potrdil, da človek ne potrebuje nobenega posebnega znanja za to, da stroje ob vsakršni težavi izklopi in ne posega z rokami v stroj v času obratovanja. To ve že takoj, ko tako vrtenje stroja vidi. Stroj je bil pregledan in tehnično brezhiben - razlog poškodbe tožnika ni v tehnični pomanjkljivosti stroja. Šlo je za tako očitno in hudo malomarnost tožnika, da bi moralo sodišče zaključiti, da je tožnik kot oškodovanec k nastanku škode v znatni meri prispeval sam. Tožena stranka poudarja, da delavcu na stružnici z nobenim varnostnim ukrepom ni mogoče preprečiti, da bi ravnal tako, kot je ravnal tožnik, torej v nasprotju z osnovnimi zakonitostmi ravnanja z delujočim strojem. Nepazljivost tožnika je bila tako očitna, da bi jo sodišče moralo upoštevati v okviru deljenja odgovornosti za nastanek škode. Tudi če bi tožena stranka imela urejene vse formalnosti (če bi bil stroj pregledan tik pred nesrečo in bi tožnik podpisal uvajalni list ipd.), nepazljivega ravnanja tožnika ne bi mogla preprečiti. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev sodišča glede višine odškodnine, saj meni, da je odmerjena previsoko in ni v skladu z ustaljeno sodno prakso. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev o stroških postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi oziroma jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožene stranke v pritožbi in navaja, da ni nobenega dvoma, da je odgovornost tožene stranke za poškodbo tožnika pri delu na stružnici objektivna, saj je delujoča stružnica nevarna stvar, kateri imetnik je tožena stranka. Dokazno breme dokazovanja o nepričakovanosti oziroma neizogibnosti dejanja tožnika kot oškodovanca je v konkretnem primeru na strani tožene stranke, kot obratovalca in imetnika nevarne stvari. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka tožniku že od začetka zaposlitve ni zagotavljala varnega dela. S strani tožene stranke ni bil poučen o varnostnih ukrepih, o nevarnosti pri delu in sploh o rokovanju s stružnico. V času škodnega dogodka niso bila nameščena navodila za varno delo. Stružnica ni imela nobene ovire za fizično preprečitev posega delavca z roko v nevarno območje stroja, tožnik ni imel nobenih izkušenj z delom na tovrstni stružnici in s strani tožene stranke ni bil ustrezno usposobljen. Tožena stranka pa tudi le pavšalno navaja, da naj bi sodišče prve stopnje višino prisojene odškodnine odmerilo previsoko. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in naslednji, ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določbe pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, deloma pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Ni podana smiselno uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge za vsa ugotovljena pravno pomembna dejstva, med njimi tudi, zakaj je verjelo tožniku, da je izmenoma dve soboti na mesec opravljal nadurno delo od 6. do 13.00 ure.

7. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s premalo izplačanimi plačami tožnika iz naslova dodatka za delovno dobo (I. točka izreka sodbe) materialnopravno napačna, in da je pri odmeri dodatka relevantno le določilo kolektivne pogodbe. Tožena stranka je trdila, da je bila dolžna upoštevati zgolj veljavno kolektivno pogodbo, ki ni manj ugodna od zakonske ureditve, saj predpisuje višji odstotek, vendar le od osnove pri zadnjem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik v obdobju zaposlitve pri toženi stranki v letu 2017 in 2018 (od 23. 3. 2017 do 28. 2. 2018) ni prejemal izplačanega dodatka za delovno dobo, čeprav je bil dodatek v višini 0,5 % od osnovne plače dogovorjen v 9. točki tožnikove pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 3. 2017. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) v 129. členu določa, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo, pri čemer se višina dodatka za delovno dobo določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Stranki pa sta višino dodatka za delovno dobo, ki jo določa zakon izrecno dogovorili v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi, in sicer, da dodatek za delovno dobo znaša 0,5 % za vsako leto dopolnjene delovne dobe, kar bi tožena stranka morala spoštovati.

8. Tožena stranka tožniku dodatka ni izplačala, ker tožnik pri njej ni bil zaposlen polno leto. Pri tem se je sklicevala na Kolektivno pogodbo dejavnosti kovinskih materialov in livarn Slovenije, ki v 47. členu določa, da pripada delavcem dodatek na delovno dobo v višini 0,6 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto zaposlitve pri zadnjem delodajalcu.

9. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da zakon ne določa, kolikšna je višina dodatka in tudi ne, katera obdobja se vštevajo v delovno dobo. Napačno je sicer stališče sodišča prve stopnje, da ZDR-1 dopušča kolektivnim pogodbam le določitev nižje višine dodatka za delovno dobo, ne pa tudi krajšega obdobja delovne dobe, od katerega se delavcem dodatek obračunava. Navedeno stališče je sicer res zavzelo Višje delovno in socialno sodišče v sodbi Pdp 916/2017 z dne 18. 1. 2018, vendar pa je Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 169/2018 zavzelo drugačno stališče. V citirani sodbi je Vrhovno sodišče RS zapisalo, da je določba 129. člena ZDR-1 pomensko odprta, saj v prvem odstavku določa le pravico do dodatka za delovno dobo, pri čemer ne določa odstotka tega dodatka, niti delovne dobe, ki se pri tem upošteva. Določitev vsega navedenega je prepuščena strankam kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti. Določbe drugega odstavka 129. člena ZDR-1, da se višina dodatka za delovno dobo določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti, ni mogoče tolmačiti tako, da je kolektivnemu dogovarjanju prepuščeno le odločanje o višini dodatka za delovno dobo. Glede na to, da zakon ne opredeli, katera delovna doba se upošteva pri odmeri dodatka za delovno dobo, niti ne opredeli višine odstotka tega dodatka, hkrati pa napotuje, da se višina dodatka za delovno dobo določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti, je jasno, da je predmet kolektivnega dogovarjanja lahko tako dolžina kot tudi način upoštevanja delovne dobe, kot odmerni odstotek, saj oba ustrezata zakonskemu pojmu "višina dodatka" iz 129. člena ZDR-1. 10. V skladu s splošnim načelom omejitve avtonomije pogodbenih strank, kot ga določa drugi odstavek 9. člena ZDR-1, se s pogodbo o zaposlitvi oziroma kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, ne morejo pa se te pravice določiti manj ugodno, kot jih določa zakon oziroma kolektivna pogodba. Izjemoma se v primerih, ki so taksativno našteti v tretjem odstavku 9. člena ZDR-1, pravice in obveznosti s kolektivno pogodbo lahko uredijo drugače, kot je določeno v ZDR-1. Med izjemami, ki omogočajo drugačno ureditev, kar lahko pomeni tudi za delavca manj ugodno ureditev, je tudi določba 222. člena ZDR-1, s tem da je v samem 222. členu ZDR-1 možnost takšne, drugačne ureditve omejena le na kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti. Navedeno pa pomeni, da prehodna določba 222. člena ZDR-1 strankam kolektivne pogodbe dejavnosti omogoča, da se dogovorijo, da se dodatek za delovno dobo prizna le za delovno dobo pri zadnjem delodajalcu.

11. Vendar sta se v konkretnem primeru stranki dogovorili, da dodatek za delovno dobo znaša 0,5 % osnovne plače za vsako leto dopolnjene delovne dobe (s pogodbo o zaposlitvi z dne 23. 3. 2017 v 9. točki). Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je dolžna tožena stranka tožniku plačati dodatek za celotno delovno dobo, pravilna.

12. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati nadure. Tožnik je navedel, da je po nalogu tožene stranke vsak mesec opravljal delo tudi ob sobotah, in sicer vsak mesec dve soboti po sedem ur nadurnega dela, kar je skupaj znašalo 84 ur. Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče povsem nekritično sledilo navedbam tožnika o opravljenih nadurah ter izpovedbi priče A.A., pri čemer za opravljene ure tožnik ni predložil nobene listinske dokumentacije oziroma drugega materialnega dokaza in da je zato v tem delu ostalo dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka je tekom postopka sama trdila, da je tožnik za opravljene nadure prejel plačilo, in sicer v obliki plačanih stroškov prevoza na delo in z dela, zato se sedaj v pritožbi ne more sklicevati, da tožnik ni dokazal, da bi delal ob sobotah in da ni predložil nobenih evidenc o opravljenih urah ob sobotah. Pravilno je sodišče upoštevalo, da je tožnik podal zadostno trditveno podlago o tem, da je delo, na podlagi zahtev delodajalca, opravljal tudi ob sobotah, kar je potrdila tudi priča A.A..

13. Utemeljena pa je pritožba tožene stranke glede odločitve sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati soprispevka k nastali nezgodi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik dne 11. 10. 2017 poškodoval pri delu na stružnici (urez sredinskega prsta leve roke) in da je tožena stranka za poškodbo objektivno odgovorna ter da tožniku tudi ni mogoče očitati soprispevka k nastali nezgodi, s tem ko je posegel v delujoč stroj. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožniku ni mogoče očitati, da je ravnal v nasprotju z varnostnimi predpisi, ker tožena stranka v postopku ni dokazala, da ga je sploh uvedla v delo po postopku, ki ga predpisuje zakon in da ga ni seznanila z osnovami varnosti pri delu. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaza s sodnim izvedencem ugotovilo, da je tožnik posegel z roko v vrteči del stružnice, ko je poskušal odstraniti odvečni material, ki se je začel nabirati na rezilu. Pri tem pa je prišlo do ureza sredinskega prsta leve roke. Sodišče je zaključilo, da poseg tožnika v delujoč stroj, ne predstavlja njegovega prispevka k nastali poškodbi, zaradi katerega bi bila tožena stranka kot imetnica stružnice, ki je nevarna stvar, na podlagi drugega in tretjega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika prosta ali delno prosta odškodninske odgovornosti.

14. Po 150. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je stružnica, na kateri je tožnik opravljal delo, nevarna stvar v smislu 149. in 150. člena OZ. V stružnici so nameščena rezila in zaradi vrtljivosti pogonskih enot in obdelovanca izvira škodna nevarnost, ki je večja od običajne, tudi ob spoštovanju varnostnih predpisov (tako je odločilo Vrhovno sodišče RS, sklep VIII Ips 258/2012 z dne 27. 5. 2013). Vprašanje, ali je delavec delal pravilno in v skladu z navodili, na to presojo ne more vplivati, lahko pa vpliva na (delno ali popolno) razbremenitev odgovornosti imetnika nevarne stvari oziroma tistega, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja. Zato se pritožba neutemeljeno sklicuje na zmotno uporabo materialnega prava v zvezi s presojo, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke. Tožena stranka neutemeljeno vztraja, da je njena odgovornost izključena. V postopku ni bilo dokazano, da je škoda nastala izključno zaradi tožnikovega dejanja, ki ga toženka ni mogla pričakovati in se posledicam takšnega dejanja ni mogla izogniti (oboje more biti v primeru izključitve odgovornosti podano kumulativno). Pravilno pa tožena stranka opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje določiti soprispevek tožnika. Po tretjem odstavku 153. člena OZ je delodajalec, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Tožena stranka se v pritožbi zavzema, da bi moral tožnikov delež znašati 50 %.

15. Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/2011) v 19. členu določa obveznosti delodajalca v zvezi z zagotavljanjem varnosti in zdravja pri delu delavcev, kar je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve sodbe, kjer je izrecno navedlo katerih ukrepov tožena stranka kot delodajalec ni zagotovila, vendar je pri tem sodišče preveliko težo pripisalo dejstvu, da tožena stranka ni dala tožniku v podpis uvajalnega lista in da ga je pomanjkljivo seznanila s pravili o varnosti pri delu. Pravilno opozarja tožena stranka, da je tožnik v firmi B. opravljal delo kot strojni vzdrževalec, torej je imel izkušnje z delovnimi stroji. Tožnik pa je tudi sam izpovedal, da je splošno znano, da je delo na stružnicah nevarno, posebno na tako velikih stružnicah kot so pri toženi stranki. Prav tako je tožnik na vprašanje pooblaščenke tožene stranke izpovedal, da so drugi delavci stružnico v primeru čiščenja ustavili. Izpovedal je, da kadar se je material nabral, so "spucali pa nazaj zalaufali", ostružke so ponavadi čistili z rokami ali s smetišnico, jih odstranili, nato pa stroj "zalaufali".

16. Izvedenec iz varstva pri delu dr. D.D. je v izvedenskem mnenju zapisal, da tožena stranka ni podala izjave o varnosti z oceno tveganja za delovno mesto, ki ga je opravljal tožnik, kar bi v skladu z ZVZD morala imeti. Ni razvidno, da bi bil tožnik uveden v delo in ni razvidno, da bi tožnik imel opravljen zdravniški pregled. Glede na navedeno je izvedenec zapisal, da delodajalec ni zagotavljal zadostne varnosti in zdravja skladno z ZVZD. V mnenju je tudi zapisal, da lahko vsak manjkajoči varnostni ukrep vpliva na verjetnost nastanka nezgode (na primer delavec ni ustrezno uveden v delo, delavec ni seznanjen z osnovnimi varstvenimi ukrepi ravnanja s sredstvom), po drugi strani pa mora delavec delo opravljati s tako pazljivostjo, da ne povzroča sebi ali drugim nevarnosti.

17. Glede na vse navedeno tožena stranka pravilno izpodbija zaključek sodišče prve stopnje, da tožnik zaradi neustreznega formalnega uvajanja v delo in pomanjkljive seznanitve s pravili varnosti pri delu ni vedel in ni bil dolžan vedeti, da med obratovanjem z roko ne sme posegati v stružnico. S tem, ko je tožnik čistil ostružke v stružnici v času delovanja stroja, je vsekakor povečal verjetnost nastanka škodnega dogodka in je opustitev dolžne skrbnosti tožnika vplivala na nastanek škodnega dogodka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je treba ovrednotiti nedopustno krivdno (neskrbno) ravnanje na obeh straneh, pri tem pa tehtati težo takega ravnanja (aktivnega oziroma pasivnega). Zaključilo je, da pravilna uporaba materialnega prava narekuje določitev tožnikovega soprispevka v deležu 40 %.

18. Neutemeljena pa je pritožbena trditev tožene stranke glede višine odškodnine, ki jo le pavšalno izpodbija s trditvijo, da ni v skladu z ustaljeno sodno prakso v podobnih primerih. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu, upoštevajoč vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanja pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse.

19. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje z odmero denarne odškodnine za prestane tožnikove telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 3.500,00 EUR, za strah v višini 600,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 3.000.00 EUR, pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in strah ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pravilno upoštevano. Sodbi (Ips 294/2004 in Ips 359/2004), na kateri se sklicuje tožena stranka, v okviru objektivacije dosojene odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pa sta neprimerni za primerjavo v konkretni zadevi.

20. Zaradi delne ugoditve pritožbi tožene stranke je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Uspeh tožnika po delno spremenjeni sodbi sodišča prve stopnje znaša 44,98 % (in ne več 65 %). Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov postopka pravilno upoštevalo Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) in tožniku skupaj priznalo 4.080 točk ter 2 % materialnih stroškov, kar ob upoštevanju DDV znaša 3.048,54 EUR. K temu je potrebno prišteti še stroške sodnega izvedenca dr. D.D. s področja varstva pri delu v znesku 606,10 EUR ter dopolnilno izvedensko mnenje v znesku 85,48 EUR ter nagrado sodnega izvedenca medicinske stroke v višini 555,14 EUR in 111,57 EUR ter sodno takso za tožbo v znesku 342,00 EUR, kar skupaj znaša 4.748,83 EUR in ob upoštevanju uspeha tožnika v postopku 44,98 %, so tožniku priznani pravdni stroški v višini 2.136,02 EUR. Toženi stranki pa je sodišče odmerilo stroške v višini 2.944,25 EUR in je tožena stranka glede na njen uspeh v postopku v višini 55,02 %, upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v višini 1.619,92 EUR. Po pobotanju teh stroškov s priznanimi stroški tožnika, je dolžna tožena stranka tožniku povrniti razliko pravdnih stroškov v znesku 517,10 EUR v roku 8 dni, pod izvršbo.

21. Glede na uspeh s pritožbo in priglašene pritožbene stroške obeh strank (tožene stranke za pritožbo in tožeče stranke za odgovor na pritožbo) je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

22. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

23. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in delno spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izreka (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).