Up-108/99

27. 12. 1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. na seji senata dne 27. decembra 1999

s k l e n i l o :

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. U 38/96-11 z dne 25. 2. 1999 v zvezi z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 464-06-519/95 z dne 24. 10. 1995 se ne sprejme.

2.Pritožnik sam nosi stroške postopka ustavne pritožbe.

O b r a z l o ž i t e v

A.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je z odločbo št. 464-06-519/95 z dne 24. 10. 1995 odpravilo začasni sklep prvostopnega upravnega organa, izdan na podlagi 68. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - v nadaljevanju: ZDen), in zavrglo zahtevo pritožnika za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se d. P., d.d., L., prepovedalo razpolaganje in obremenitev nepremičnin. Ministrstvo je pritožnikovo vlogo z dne 15. 2. 1995 štelo kot nov predlog za izdajo začasne odredbe, ki je bil glede na določbo 11. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 in nasl. - v nadaljevanju: ZLPP) vložen prepozno; na podlagi 68. člena ZDen pa zahteve za izdajo začasne odredbe proti podjetjem po uveljavitvi ZLPP (kot kasnejšega in specialnega zakona) ni bilo več mogoče uveljavljati.

Pritožnikovo tožbo zoper tako odločitev Ministrstva je Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo zavrnilo, v obrazložitvi sodbe pa je potrdilo odločitev pritožbenega organa kot pravilno.

Pritožnik navaja, da je najprej v zakonito določenem roku vložil predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi določb ZLPP. Ta predlog je prvostopni upravni organ zavrgel z delno odločbo št. 32100-122-93 z dne 20. 6. 1994 pod točko B), ker da se določbe ZLPP v postopkih denacionalizacije kmetijskih zemljišč in gozdov ne uporabljajo. Zoper to odločbo se pritožnik ni pritožil. Meni, da se je ta odločba nanašala le na kmetijska zemljišča, ne pa tudi na zemljišča, ki so ob podržavljenju bila kmetijska zemljišča, v času denacionalizacije pa to niso več, ker so postala zazidana in nezazidana stavbna zemljišča. Navaja, da je zato z vlogo z dne 15. 2. 1995 opozoril upravni organ, da mora glede teh zemljišč še odločiti o predlagani začasni odredbi. Zato naj bi prvostopni upravni organ tudi izdal začasni sklep št. 321/122/93 z dne 27. 7. 1995, ki pa ga je Ministrstvo z izpodbijano odločbo odpravilo. Zaradi nepravilne in nerazumljive delne odločbe z dne 20. 6. 1994 naj bi bil pritožnik v neenakopravnem položaju v primerjavi z ostalimi denacionalizacijskimi upravičenci. Izpodbijani odločbi naj bi se neupravičeno ne spuščali v nestrokovno ravnanje upravnega organa, ker naj bi se opirali izključno na dejstvo, da je delna odločba pravnomočna. S tem naj bi odločitev Ministrstva in Vrhovnega sodišča pomenila potrditev te odločbe in s tem kršitev načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče odpravi oziroma razveljavi izpodbijani odločbi, njemu pa prizna stroške tega postopka.

B.

Na podlagi ustavne pritožbe Ustavno sodišče presoja, ali so bile z izpodbijanimi posamičnimi akti kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine (50. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS). Ustavna pritožba torej ni nadaljnje pravno sredstvo v okviru rednega sodstva, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati kršitve pri ugotovitvi dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava same po sebi. Ustavno sodišče se omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču, ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno.

Pritožnik po vsebini ne izpodbija stališča Ministrstva in Vrhovnega sodišča, da po uveljavitvi ZLPP proti podjetjem ni bilo več mogoče uveljavljati zahtevkov po 68. členu ZDen in da so predlogi za izdajo začasne odredbe na podlagi določb ZLPP, vloženi po 7. 6. 1993, prepozni. Po eni strani zatrjuje, da je odločitev o zavrženju zahteve (delna odločba z dne 20. 6. 1994) nepravilna zaradi nepravilnega stališča prvostopnega upravnega organa, da se določbe ZLPP ne uporabljajo v postopkih denacionalizacije kmetijskih zemljišč, ker naj bi upravni organ pri odločanju o tem izhajal le iz stanja zemljišč v času podržavljenja. Po drugi strani pa pritožnik zatrjuje, da se ta odločitev prav zaradi navedenega stališča upravnega organa lahko nanaša le na tista zemljišča, ki so kmetijska zemljišča v času denacionalizacije, ne pa tudi na druga zazidana in nezazidana stavbna zemljišča. To drugo trditev utemeljuje s tem, da je prvostopni upravni organ na podlagi njegove vloge z dne 15. 2. 1995 izdal začasni sklep št. 321/122/93 z dne 27. 7. 1995 o prepovedi spreminjanja obstoječega dejanskega in pravnega stanja.

Z ustavno pritožbo zoper izpodbijani odločbi, izdani v pritožbenem postopku in v upravnem sporu zoper navedeni začasni sklep, pa pritožnik ne more uveljavljati ugovorov zaradi nepravilnosti pravnomočne odločbe z dne 20. 6. 1994. V postopku izdaje te odločbe je imel pritožnik na voljo redno pravno sredstvo, tj. pritožbo, ki je ni vložil. Zato tudi procesna predpostavka o izčrpanosti pravnih sredstev (prvi dostavek 51. člena ZUstS) glede navedenega stališča v tej odločbi ni podana.

Ob morebitnem obstoju predpisanih razlogov bi pritožnik to odločbo lahko izpodbijal tudi z izrednimi pravnimi sredstvi (npr. obnovo postopka). Ustavno sodišče torej v tem postopku ne more presojati pravilnosti stališča prvostopnega upravnega organa o razlogih za zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe. To pomeni, da pravnomočna odločba, izdana v postopku odločanja o začasni odredbi na podlagi ZLPP, ne more biti dokaz o neenakem odločanju v postopku zoper izpodbijani odločbi, navedeni v izreku tega sklepa.

Iz začasnega sklepa št. 321/122/93 z dne 27. 7. 1995 je razvidno, da pritožnikova vloga z dne 15. 2. 1995 temelji na določbi 68. člena ZDen. Šlo naj bi torej za izdajo začasne odredbe na drugi pravni podlagi od tiste, ki je bila zahtevana prvotno. Izrek odločbe z dne 20. 6. 1994 pod B) se nanaša na njegov predlog z dne 4. 3. 1993 in na dopolnitev predloga z dne 5. 3. 1993. Ta predlog, vložen na podlagi določb ZLPP, se je nanašal na "premoženje v smislu zahtevka za denacionalizacijo z dne 12. 2. 1993". Pritožnik torej ni izkazal, da je bilo s pravnomočno odločbo z dne 20. 6. 1994 odločeno le o delu zahteve za izdajo začasne odredbe na podlagi določb ZLPP. V primeru, da bi bila ta okoliščina izkazana, bi namreč zavrnitev odločanja o predlogu lahko pomenila kršitev pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave). Morebitno nepravilno stališče prvostopnega upravnega organa v pravnomočni odločbi pa ne more pomeniti, da upravni organ o tistem delu, v katerem bi naj bilo to stališče napačno, ni odločal.

Ker z izpodbijanima odločbama očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

Izrek o stroških temelji na določbi prvega odstavka 34. člena ZUstS.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena in prvega odstavka 34. člena ZUstS ter tretje alinee 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senata

Milojka Modrijan