Jedro

Tožniku v tem sporu ni mogoče priznati odškodnine za tisto škodo, ki je bila kot bodoča škoda že zajeta v odškodnini, prisojeni s citirano pravnomočno sodbo (t. j. za strah ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti).

V zvezi z vprašanjem bodoče nepremoženjske škode iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti je sodišče prve stopnje pravilno kot ključno za ta spor izpostavilo, da v zadevi Pd 30/2014 zaradi različnih možnosti nadaljnjega zdravljenja (ki tedaj še ni bilo zaključeno) izvedenka ni mogla oceniti tožnikovih bodočih telesnih bolečin in neugodnosti. Tožnik je zato v zadevi Pd 30/2014 zahteval odškodnino le za že nastalo škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem (t. j. za obdobje od nesreče pri delu do odločitve sodišča prve stopnje v zadevi Pd 30/2014), zahtevka za povrnitev bodoče škode iz te postavke v smislu 182. člena OZ pa ni postavil. Sodišče prve stopnje je to v sporu Pd 30/2014 upoštevalo in pravnomočno odločilo zgolj o že nastali škodi iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti. Nepremoženjska škoda, ki je iz naslova te postavke tožniku nastala po zaključku glavne obravnave v sporu Pd 30/2014, v pravnomočni sodbi Pd 30/2014 tako ni zajeta, zato je glede nje tožnik lahko vložil novo (obravnavano) tožbo.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III., IV. in V. točki izreka spremeni tako, da se v tem delu na novo glasi: "III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila.

IV. Tožena stranka je dolžna povrniti stroške postopka tožeče stranke v znesku 933,00 EUR, ki jih nakaže na račun Delovnega sodišča v Mariboru št. SI56 0110 0637 0501 514 (sklic: 00-137-2022), odprt pri UJP Slovenska Bistrica, v roku 15 dni in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila.

V. Tožena stranka je zavezanka za plačilo 31 % sodne takse za postopek na splošno."

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbe, tožena stranka pa je dolžna za tožečo stranko povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 467,00 EUR, ki jih nakaže na račun Delovnega sodišča v Mariboru št. SI56 0110 0637 0501 514 (sklic: 00-139-2023), odprt pri UJP Slovenska Bistrica, v roku 15 dni in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo 15.500,00 EUR z obrestmi od 28. 12. 2021 do plačila (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo 45.000,00 EUR z obrestmi je zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne 197,06 EUR stroškov postopka (III. točka izreka) in da na račun sodišča zanj plača 731,11 EUR stroškov postopka (IV. točka izreka). Odločilo je, da je toženka zavezanka za plačilo 26 % sodne takse za postopek na splošno (V. točka izreka).

2. Tožnik se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe. Navaja, da je podano nasprotje v odločilnih razlogih in da je materialno pravo uporabljeno zmotno, ker je sodišče v nasprotju z dokazi in kljub enotno postavljenemu zahtevku za nepremoženjsko škodo ugodilo le zahtevku za telesne bolečine. V sporu Pd 30/2014 je postavil tožbeni zahtevek le za do tedaj pretrpelo nepremoženjsko škodo, ne pa za bodočo škodo, zato mora veljati, da mu je sodišče v zadevi Pd 30/2014 neupravičeno prisodilo vse, o čemer bi odločilo izven tako postavljenega zahtevka. Pri višini odškodnine, odmerjene v izpodbijani sodbi za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ki so tožniku nastale od zaključka spora Pd 30/2014, sodišče ni v zadostni meri upoštevalo njegovega subjektivnega doživljanja telesnih bolečin. Priznati bi mu moralo tudi odškodnino za strah, saj je po 7. 2. 2019 trpel več kot štiri leta trajajoč sekundarni strah, ki je bil povezan s telesnimi bolečinami, ter nov sekundarni strah po dodatnih operativnih posegih. Poleg tega bi mu moralo priznati odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker je po 7. 2. 2019 trpel duševne bolečine zaradi nove škode - posegov in nevšečnosti po koncu sojenja v prvem postopku. Izpostavlja ugotovitev izvedenca, da se tožnik od leta 2019 zdravi za diagnozo ponavljajoče se depresivne motnje. Pri odločitvi o stroških postopka je sodišče napačno ovrednotilo uspeh tožnika. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper ugodilni in stroškovni del sodbe. Očita kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do njenih trditev, da je treba glede na mnenje izvedenke A. A. v zadevi Pd 30/2014 šteti, da so bile že tedaj predvidljive in pričakovane škodne posledice, ki jih tožnik uveljavlja v tem sporu. Sodišče je spregledalo, da lahko nova škoda nastane le, če je po izdani sodbi v zadevi Pd 30/2014 prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki po normalnem teku stvari ni bilo predvidljivo oziroma do njega ne bi smelo priti. Pri posegih, ki jih je imel tožnik v letu 2020, ne gre za novo škodo. Odškodnina za telesne bolečine mu je bila odmerjena previsoko, saj v tem sporu ne gre več za multitravmo, ki jo je doživel ob delovni nesreči. Stalne lahke bolečine nevropatske narave so bile predmet obravnave že v zadevi Pd 30/2014. Izhodišče za ocenjevanje bolečin pri tožniku ni enako kot pri zdravem človeku brez bolečin. Sodišče mu je neutemeljeno priznalo potne stroške, saj bi njihovo povračilo moral uveljavljati od ZZZS. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo toženke obrazloženo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena. Pritožba toženke ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu ni ugotovilo očitanih bistvenih kršitev postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je odločilna dejstva ugotovilo pravilno in popolno. Materialno pravo je glede odločitve o glavni terjatvi uporabilo pravilno, delno napačna je le stroškovna odločitev.

7. Tožniku je bila zaradi nesreče pri delu, ki jo je utrpel dne 18. 4. 2012, priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo v pravnomočno končanem sporu opr. št. Pd 30/2014 z dne 24. 5. 2018 v zvezi s Pdp 1044/2018 z dne 7. 2. 2019 (za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, strah, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti). Ob koncu delovnega spora Pd 30/2014 zdravljenje tožnika še ni bilo končano. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ob upoštevanju 131., 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) odločilo o vtoževani nepremoženjski in premoženjski škodi, ki naj bi tožniku zaradi zdravljenja posledic škodnega dogodka nastala po koncu delovnega spora Pd 30/2014. 8. Pritožbeno sodišče soglaša z izčrpnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tožniku prisodilo odškodnino za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za premoženjsko škodo, zavrnilo pa tožbeni zahtevek za plačilo nepremoženjske škode po ostalih uveljavljanih postavkah (strah, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti). Po nepotrebnem jih ne ponavlja, v nadaljevanju pa se opredeljuje do pritožbenih navedb odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Pritožba tožnika

9. Pritožba očita, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka (nasprotje v razlogih o odločilnih dejstvih) in zmotno uporabilo materialno pravo, ker je v nasprotju z dokazi in kljub enotno postavljenemu zahtevku za pretrpelo nepremoženjsko škodo (v zadevi Pd 30/2014), v izpodbijani sodbi ugodilo le zahtevku za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ostale pa je zavrnilo. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Nasprotja v odločilnih razlogih sodbe, ki ga pritožba uveljavlja le splošno, pritožbeno sodišče tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ni ugotovilo. To, da je bila tožniku v izpodbijani sodbi prisojena le odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ne pa tudi nepremoženjska škoda po ostalih zahtevanih postavkah, ne predstavlja smiselno uveljavljane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje mu je odškodnino utemeljeno priznalo le za tisto škodo, za katero je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožniku nastala in da mu zanjo v sporu Pd 30/2014 še ni bila prisojena odškodnina.

10. Za priznanje nepremoženjske škode tudi po ostalih uveljavljanih postavkah se pritožba neuspešno zavzema z navajanjem, da je tožnik v zadevi Pd 30/2014 postavil končni tožbeni zahtevek le za do tedaj pretrpelo (že nastalo) nepremoženjsko škodo, ne pa tudi za bodočo škodo, zaradi česar mora veljati, da mu je sodišče v zadevi Pd 30/2014 neupravičeno prisodilo vse, o čemer bi odločilo izven tako postavljenega zahtevka. Pri presoji, za katero nepremoženjsko škodo, ki je predmet tega spora, je bila tožniku že prisojena odškodnina, je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz razlogov pravnomočne sodbe Pd 30/2014 v zvezi s Pdp 1044/2018. Pravilno je upoštevalo, da tožniku v tem sporu ni mogoče priznati odškodnine za tisto škodo, ki je bila kot bodoča škoda že zajeta v odškodnini, prisojeni s citirano pravnomočno sodbo (t. j. za strah ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti). Tožnik se v tem sporu ne more uspešno sklicevati na morebitno odločanje preko postavljenega tožbenega zahtevka v pravnomočno končanem sporu, saj v pritožbi nenazadnje tudi sam pravilno ugotavlja, da bi stranki lahko to uveljavljali le v prejšnjem postopku (Pd 30/2014). Teh stališč ne more spremeniti niti pritožbeno sklicevanje na judikata VSL I Cp 1405/2000 in II Ips 389/2006, ki se nanašata na povsem drugačni procesni situaciji - vprašanje odločitve preko tožbenega zahtevka je bilo obravnavano v okviru pravnega sredstva, ki je bilo vloženo zoper takšno sodno odločbo (medtem ko se v tem sporu pritožnik sklicuje na odločitev preko tožbenega zahtevka v drugem, pravnomočno že končanem sporu).

11. Za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ki so tožniku nastale od zaključka spora Pd 30/2014 (pa do konca glavne obravnave v obravnavanem sporu), mu je sodišče prve stopnje prisodilo 15.000,00 EUR odškodnine. Tožnik v pritožbi očita, da ni v zadostni meri upoštevalo njegovega subjektivnega doživljanja telesnih bolečin, saj je izpovedal o neznosnih bolečinah, ki jih je trpel pri odpiranju krna zaradi vdora bakterij (izvedeni so bili kirurški rezi, prisotna je bila močnejša krvavitev, uporaba lokalnih anestetikov pri tem posegu ni učinkovita, zelo omejen je učinek zdravil proti bolečinam, k temu je treba prišteti še vse ostale nevšečnosti, ki sta jih ugotovila izvedenca). Pritožbeno zavzemanje za višjo odškodnino po tej postavki ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju meril iz 179. člena OZ ustrezno ovrednotilo tako ugotovljene telesne bolečine kot nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je utrpel tožnik. V tem okviru je upoštevalo tudi dejstvo, da so bile ob odpiranju krna bolečine hujše kot sicer. Višino odmerjene odškodnine je utemeljilo tudi z umestitvijo tožnikovega primera v okvir sodne prakse o primerljivih škodnih primerih, česar tožnik v pritožbi ni ovrgel z navajanjem drugačne sodne prakse, ki bi narekovala višjo odškodnino.

12. Odškodnine za strah sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tožniku ni prisodilo. Obrazložilo je, da ugotovljenega trajnega stanja zaskrbljenosti ni bilo mogoče zamejiti z zaključkom postopka v zadevi Pd 30/2014, za kar mu je bila že v citirani zadevi prisojena odškodnina. Tožnik to presojo neutemeljeno izpodbija s pritožbenim navajanjem, da je po 7. 2. 2019 trpel intenziven, več kot štiri leta trajajoč sekundarni strah, ki je bil povezan s telesnimi bolečinami, ter nov sekundarni strah po dodatnih operativnih posegih (po 9. 3. 2020), ki je bil povezan z negotovostjo (ker se rana ne celi, težko uporablja protezo, operacije in rehabilitacija ne pomagajo veliko, ima nočne more …). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je bilo vse, s čimer pritožnik v tem sporu utemeljuje dodatno odškodnino za strah, ustrezno zajeto že v prisojeni odškodnini za strah v zadevi Pd 30/2014. Ta je bila namreč odmerjena ob upoštevanju tako ugotovitve izvedenca medicinske stroke, da bo zaskrbljenost za izid zdravljenja prisotna tudi v bodoče, kot tudi ugotovitve izvedenca psihiatrične stroke, da se je sekundarni strah po operativnih posegih prevesil v trajnejše čustveno stanje, ki je še prisotno in se bo vedno poslabšalo ob predlaganju novih korektivnih posegov (ki so bili tedaj glede na še ne zaključeno zdravljenje pričakovani) ter ob dodatnih komplikacijah poškodovanega področja. Izpovedbe, ki sta jih izvedenca podala v obravnavanem sporu in jih izpostavlja pritožba, t. j. da tožnik doživlja strah enake intenzitete kot po prvem zaključku zdravljenja, da se sicer poveča ob posegih, ki so indicirani (npr. ko je prišlo do sanacije krna v letu 2020), oziroma da tedaj, ko se tožniku pove, da je potrebna dodatna intervencija, to pri njem izzove stisko v smislu sekundarnega strahu, po presoji pritožbenega sodišča zgolj potrjujejo ugotovitve izvedencev, ki sta jih v zvezi z (bodočim) strahom podala v zadevi Pd 30/2014, in ki so bile že upoštevane v okviru pravnomočno prisojene odškodnine za strah.

13. Odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni prisodilo. Ocenilo je, da tožniku iz tega naslova ni nastala nova škoda, ugotovljeno (nespremenjeno) stanje glede delovnih in splošnih omejitev (telesno in psihično stanje) pa je bilo denarno ovrednoteno že v zadevi Pd 30/2014. To presojo tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija z zatrjevanjem, da je po 7. 2. 2019 trpel duševne bolečine zaradi nove škode - posegov in nevšečnosti po koncu sojenja v prvem postopku. Prvostopenjsko sodišče se je namreč v izpodbijani sodbi utemeljeno oprlo na zaključno ugotovitev izvedenca medicinske stroke, da se življenjske aktivnosti tožnika od zaključka prejšnjega postopka Pd 30/2014 niso spremenile. Temu skladna je nenazadnje tudi izpoved tožnika, da se glede omejitev v vsakodnevnem življenju zanj od tedaj ni nič spremenilo. Izpodbijane presoje ne more spremeniti niti pritožbeno izpostavljanje izpovedi izvedenca medicinske stroke, da operacija 9. 3. 2020 ni dosegla želenega rezultata, ker se tožniku ponovno odpirajo rane na krnu. Dejstvo duševnega trpljenja po obravnavani postavki, povezanega s kroničnimi ranami, je bilo pri prisoji odškodnine upoštevano že v zadevi Pd 30/2014, prav tako okoliščina, da so napovedi glede tožnikove bodočnosti slabe. Odmere odškodnine po obravnavani postavki prav tako ne utemeljuje pritožbeno zatrjevanje, da je tožnik zaradi dodatnega skrajšanja predhodno že delno amputiranega desnega stopala (9. 3. 2020) utrpel manjšo anatomsko spremembo. Izvedenec medicinske stroke je namreč pojasnil, da je šlo za minimalno spremembo, ki za tožnika funkcijsko ni pomenila velikih sprememb, ključno pa je, kot je bilo že obrazloženo, da ni povzročila spremembe njegovih splošnih življenjskih aktivnosti.

14. S pritožbenim sklicevanjem na ugotovitve izvedenca psihiatrične stroke tožnik prav tako neutemeljeno zahteva priznanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz izpodbijane sodbe res izhaja, da se tožnik od leta 2019 zdravi za diagnozo ponavljajoče se depresivne motnje. Vendar pa je izvedenec to škodno posledico predvidel že v zadevi Pd 30/2014, v kateri je pojasnil, da se je pri tožniku razvila trajna osebnostna spremenjenost, ki predstavlja utrjeno duševno motnjo in vključuje ponavljanje depresivnih epizod. V citirani pravnomočni zadevi Pd 30/2014 je bila ta škodna posledica tako že upoštevana pri odmeri odškodnine po obravnavani postavki, upoštevano pa je bilo tudi, da so napovedi tožnikove bodočnosti slabe. Nadalje je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na izpoved izvedenca, da je v fazi poslabšanja povečano trpljenje in da so tudi sposobnosti osebe v tem trenutku manjše, ter da npr. vsaka dodatna predlagana "intervencija" kirurga povzroči nov val znakov prilagoditvene motnje oziroma sekundarnega strahu in je znak novega duševnega trpljenja. Izvedenec je namreč poudaril, da je to napovedal že v zadevi Pd 30/2014. Iz njegovega mnenja v citirani zadevi celo izhaja, da bi npr. v primeru dokolenske amputacije (kot skrajnega ukrepa) nastopile nove okoliščine, ki pa ne bi bistveno vplivale na njegovo trajno osebno spremenjenost. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na nezadostno upoštevanje subjektivnega merila glede doživljanja duševnih bolečin tožnika, ki je izpovedal o neznosnih bolečinah pri odpiranju krna, kar je povzročilo poslabšanje duševnega stanja. Pritožbeno sodišče namreč soglaša s prvostopenjsko presojo, da se tožnikove življenjske aktivnosti niso spremenile v smislu poslabšanja psihičnega stanja, ki ne bi bilo že zajeto v prisojeni odškodnini v zadevi Pd 30/2014. 15. Odločitev o stroških postopka je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitev, da tožnikov uspeh znaša 26 %, toženkin pa 74 %. Tožnik v pritožbi utemeljeno navaja, da je tožbeni zahtevek (upoštevaje dopolnitve izvedenskega mnenja) zvišal iz 42.500,00 EUR na 60.500,00 EUR šele na zadnjem naroku (7. 7. 2023), zaradi česar je treba šteti, da njegov uspeh do te faze postopka znaša 36 % (toženkin 64 %), zgolj za zadnji narok in na njem izvedena dejanja pa uspeh tožnika znaša 26 % in toženkin 74 %. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnika delno ugodilo in odločitev o stroških prvostopenjskega postopka spremenilo tako, da jih je strankama odmerilo upoštevaje doseženi uspeh v posamezni fazi postopka (drugi odstavek 154. člena v zvezi s 358. členom ZPP).

16. Medsebojni pobot stroškov je mogoč le glede tistih stroškov tožnika, ki se nanašajo na obdobje, za katero mu ni bila priznana brezplačna pravna pomoč, t. j. do 26. 10. 2022. Do tega dne mu je sodišče prve stopnje priznalo stroške v znesku 2.907,06 EUR, kar pomeni, da mu je glede na 36 % uspeh toženka dolžna povrniti 1.046,54 EUR. Toženki je za čas do zadnjega naroka sodišče prve stopnje priznalo stroška za pisni izvedenski mnenji v skupnem znesku 621,10 EUR, kar pomeni, da ji glede na 64 % uspeh pripada povračilo 397,50 EUR. Za ustno dopolnitev izvedenskega mnenja, ki je bila podana na zadnjem naroku, ji je sodišče prve stopnje priznalo 134,00 EUR, kar pomeni, da ji glede na 74 % uspeh pripada povračilo 99,16 EUR. Po medsebojnem pobotu navedenih stroškov toženka dolguje tožniku 550,00 EUR stroškov postopka, katerih plačilo ji je naloženo v spremenjeni III. točki izreka izpodbijane sodbe.

17. Za obdobje, za katero je bila tožniku priznana brezplačna pravna pomoč, mu je sodišče prve stopnje za opravljene odvetniške storitve za čas do zadnjega naroka priznalo skupno 1.850 točk, kar ob upoštevanju še 28,5 točk za materialne stroške in glede na vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) znaša skupaj 1.127,10 EUR. S pripadajočim 22 % DDV (247,96 EUR) ter stroški izdelave izvedenskih mnenj (621,10 EUR) znašajo priznani stroški 1.996,16 EUR, glede na 36 % uspeh pa je upravičen do povračila 719,00 EUR. Za zadnji narok mu je sodišče prve stopnje za opravljene odvetniške storitve priznalo skupno 820 točk, kar ob upoštevanju še 16,4 točk za materialne stroške in glede na vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) znaša skupaj 501,84 EUR. S pripadajočim povračilom potnih stroškov pooblaščenca (61,92 EUR), 22 % DDV (124,03 EUR) in stroškom za ustno dopolnitev izvedenskega mnenja (134,00 EUR), znašajo priznani stroški 821,79 EUR, glede na 26 % uspeh pa je upravičen do povračila 214,00 EUR. Skupno je toženka dolžna za tožnika na račun brezplačne pravne pomoči povrniti 933,00 EUR, kakor to izhaja iz spremenjene IV. točke izreka izpodbijane sodbe.

18. Odločitev o plačilu sodne takse (V. točka izreka izpodbijane sodbe) je pritožbeno sodišče spremenilo tako, da jo je glede na doseženi uspeh celotnega postopka toženki naložilo v plačilo v višini 31 % (povprečje tožnikovega uspeha v obeh fazah postopka).

19. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnika le v delu, v katerem je izpodbijal stroškovno odločitev in to spremenilo tako, kot izhaja iz predhodne obrazložitve. V ostalem je pritožbo tožnika zavrnilo in izpodbijani (zavrnilni) del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

Pritožba toženke

20. Pritožba očita kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženkinih trditev, da je treba glede na mnenje izvedenke A. A., ki ga je podala v zadevi Pd 30/2014, šteti, da so bile že tedaj predvidljive in pričakovane škodne posledice, ki jih tožnik uveljavlja v tem sporu. Očitana kršitev ni podana. V zvezi z vprašanjem bodoče nepremoženjske škode iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo izčrpne in ustrezne razloge, ki obenem predstavljajo opredelitev tudi do toženkinih navedb. Pravilno je tolmačilo ugotovitve izvedenke in kot ključno za ta spor izpostavilo, da v zadevi Pd 30/2014 zaradi različnih možnosti nadaljnjega zdravljenja (ki tedaj še ni bilo zaključeno) ni mogla oceniti tožnikovih bodočih telesnih bolečin in neugodnosti. Tožnik je zato v zadevi Pd 30/2014 zahteval odškodnino le za že nastalo škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem (t. j. za obdobje od nesreče pri delu do odločitve sodišča prve stopnje v zadevi Pd 30/2014), zahtevka za povrnitev bodoče škode iz te postavke v smislu 182. člena OZ pa ni postavil. Sodišče prve stopnje je to v sporu Pd 30/2014 upoštevalo in pravnomočno odločilo zgolj o že nastali škodi iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti (kar je v obrazložitvi tudi izrecno poudarilo). Nepremoženjska škoda, ki je iz naslova te postavke tožniku nastala po zaključku glavne obravnave v sporu Pd 30/2014, v pravnomočni sodbi Pd 30/2014 tako ni zajeta, zato je glede nje tožnik lahko vložil novo (obravnavano) tožbo.1

21. S sklicevanjem na judikata II Ips 111/2005 in II Ips 629/2006 pritožba očita, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da lahko nova škoda nastane le, če je po izdani sodbi prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki po normalnem teku stvari ni bilo predvidljivo, oziroma do njega ne bi smelo priti (nepredvidljiv razvoj bolezni, nepričakovan zaplet …); posegi v letu 2020 po zatrjevanju pritožbe ne predstavljajo nove škode. Pritožbene navedbe so neutemeljene. Tožniku v izpodbijani sodbi odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ni bila prisojena iz naslova instituta nove škode, zato je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da o obstoju nove škode v izpodbijani sodbi ni dejanskih ugotovitev. Kot je bilo že obrazloženo, mu je v izpodbijani sodbi prisojena (bodoča) škoda, ki je v zadevi Pd 30/2014 ni zahteval. 22. Po presoji pritožbenega sodišča je pri oceni trajanja in intenzitete telesnih bolečin sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz mnenja, ki ga je v zvezi s tem podal izvedenec medicinske stroke, upoštevalo pa je tudi izpoved tožnika. Drži, da si je ta bolečine lajšal s protibolečinskimi tabletami, vendar pa to ne vpliva na drugačno odmero odškodnine, za kar se zavzema pritožba. Četudi je namen jemanja protibolečinskih tablet lajšanje bolečine, pa obenem predstavlja nevšečnost v zvezi z zdravljenjem, ki po ustaljeni sodni praksi spada v okvir pravno priznane nepremoženjske škode. To je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje.

23. Sodišče prve stopnje je v okviru prisojene odškodnine v izpodbijani sodbi upoštevalo tudi to, da so bile po ugotovitvi izvedenca pri tožniku prisotne stalne lahke bolečine nevropatske narave. Pritožba zmotno zatrjuje, da so bile te bolečine že predmet obravnave v zadevi Pd 30/2014. Kot je bilo namreč že obrazloženo, je v citirani zadevi sodišče prve stopnje prisojeno odškodnino za telesne bolečine s časovnega vidika zamejilo na škodo, ki je nastala do odločitve sodišča. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje, da bi sodišče v izpodbijani sodbi moralo upoštevati, da pri tožniku izhodišče za ocenjevanje telesnih bolečin zaradi dodatnih posegov ni bilo enako (nivo tri), kot bi bilo pri zdravem človeku brez bolečin (nivo nič). Četudi je bila pri tožniku prisotna kronična nevropatska bolečina (ki jo je toženka v okviru postavljanja vprašanj izvedencu medicinske stroke označila z nivojem 3), je izvedenec pojasnil, da glede "dodatnih" bolečin to niti ne spremeni zadeve. Kot je poudaril, bi tudi zdrava oseba, pri kateri bi bil izvršen enak operativni poseg in bi ji nastal enak zaplet kot pri tožniku, imela z veliko verjetnostjo enake bolečine (ne glede na predhodno že prisotne bolečine tožnika).

24. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da v tem sporu ne gre več za multitravmo, ki jo je tožnik doživel ob delovni nesreči. Prvostopenjsko sodišče je namreč odmero odškodnine v izpodbijani sodbi oprlo na ugotovitve o stanju (škodi) tožnika po končanem postopku v zadevi Pd 30/2014, in ne na multitravmo. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je tožniku odmerilo previsoko odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Pri odmeri je prvostopenjsko sodišče ustrezno upoštevalo merila iz 179. člena OZ. Odmerjeno odškodnino je umestilo v okvir sodne prakse, ki obravnava primerljive škodne primere, česar toženka v pritožbi ni ovrgla z navajanjem drugačne sodne prakse, ki bi narekovala nižjo odškodnino.

25. Toženka neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku v okviru premoženjske škode priznalo potne stroške, nastale zaradi obiskov zdravnikov oziroma voženj na preglede in zdravljenje. Zgolj toženkino ugibanje predstavlja pritožbena navedba, da je bila tožniku v primeru, če je potne stroške že prejel povrnjene s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), premoženjska škoda že povrnjena in da je s sodnim priznanjem potnih stroškov neupravičeno obogaten. Zmotno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da v primeru, če tožnik povračila potnih stroškov od ZZZS ni zahteval, ni ravnal v smeri zmanjšanja premoženjske škode in mu odškodnina ne pripada. V sodni praksi se je namreč utrdilo stališče, da obravnavana premoženjska škoda predstavlja pravno priznano škodo, ki jo je oškodovanec upravičen terjati neposredno od povzročitelja škode.2 Kot je v prvostopenjski sodbi pravilno obrazloženo, povračilo potnih stroškov, ki jih ureja Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/1992 in nadaljnji), temelji na pravnem razmerju, ki obstaja med zavarovancem in ZZZS. V tem sporu pa gre za škodo, ki temelji na pravnem razmerju med oškodovancem in povzročiteljem škode, njeno povračilo pa je izrecno predvideno v določbah OZ (prvi odstavek 174. člena ...).

26. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani (ugodilni) del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

27. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbe. Toženka zato, ker z njo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožnik pa zato, ker je uspel zgolj s sorazmerno majhnim delom pritožbe in le zoper odločitev o stranski terjatvi (drugi odstavek 154. člena ZPP). Toženka pa je tožniku dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo, za katero mu skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) pripada 625 točk, za materialne stroške pa 12,5 točk, kar glede na vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) znaša 382,50 EUR, skupaj z 22 % DDV (84,15 EUR) pa 467,00 EUR. V primeru zamude s plačilom, mu dolguje tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku paricijskega roka, dalje do plačila. Ker je bila tožniku za sestavo odgovora na pritožbo odobrena brezplačna pravna pomoč (odločba Bpp 139/2023 z dne 13. 9. 2023), je toženka dolžna ta strošek nakazati na račun sodišča, ki je naveden v III. točki izreka te sodbe.

1 Prim. tudi dr. Špelca Mežnar: Objektivne, subjektivne in časovne meje pravnomočnosti v odškodninskem pravu, opomba št. 5, v: Pravni letopis, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, leto 2012, št. 1. 2 Prim. Pdp 337/2020 idr.