Jedro

V skladu s tretjim odstavkom 34. člena ZIZ je določeno, da lahko sodišče do konca izvršilnega postopka dovoli poleg že dovoljenih sredstev oziroma predmetov, izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih. Zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom ali predmetom, je mogoče vložiti ugovor le iz razlogov, ki se nanašajo na dovolitev izvršbe z novim sredstvom ali predmetom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika z dne 7. 10. 2021 (I. točka izreka) in odločilo, da je dolžnik dolžan sam kriti svoje stroške ugovornega postopka (II. točka izreka).

2. Sklep s pravočasno pritožbo izpodbija dolžnik po pooblaščencu in uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP, ki ga je v tem postopku uporabiti na podlagi 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Predlaga, da se pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da ugovoru dolžnika ugodi in sklep z dne 29. 9. 2021 razveljavi, razveljavi se tudi vsa opravljena izvršilna dejanja in izvršilni postopek ustavi, upniku pa naloži v povrnitev stroške dolžnika, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, oziroma podrejeno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Izpostavlja, da je napačno stališče sodišča, da je bil predmetni izvršilni postopek ves čas v teku. Dolžnik ob povzemanju ugovornih navedb izpostavlja, da sodišče ni navedlo nobenih konkretnih dejstev o tem, s katerimi sredstvi in predmeti izvršbe je v času od 29. 6. 2010 do 29. 9. 2021, ko naj bi bil izvršilni postopek v teku, izvršba tekla. Meni, da izvršba ni mogla biti v teku le zato, ker je bil sklep poslan v realizacijo takratnemu delodajalcu dolžnika A. d.o.o. Še posebej je to neprepričljivo ob vsebini uradnega zaznamka z dne 29. 6. 2010, da je spis za sodišče končan in se vloži v arhiv. Tudi sklicevanje sodišča na zakonska določila delodajalca o obveščanju v primeru, ko dolžnik pri njem ni več zaposlen, ni relevantno. Sodišče je ob izdaji UZ očitno ugotovilo, da viri za izvršbo ne obstojijo, ker je dolžnik nezaposlen, delodajalec pa sploh ni več obstajal, ker je bil 16. 3. 2009 opravljen izbris iz sodnega registra, neobstoječa gospodarska družba pa takšne obveznosti ne more izpolniti. Povsem jasno je tako, da vsaj od 16. 3. 2009 izvršba na plačo ni bila možna in se ni izvajala. Pravilno pa je sodišče zaključilo, da pri izvršbi po uradni dolžnosti sodišče samo opravi poizvedbe o zaposlitvi dolžnika in če ugotovi, da ta ni zaposlen, ustavi izvršbo. Prav to pa je sodišče 29. 6. 2010 tudi storilo, ko je z UZ zapisalo, da je spis zaključen. Izvršba je bila takrat brez dvoma zaključena in ustavljena, saj ni tekla, pri čemer ni relevantno, da sodišče izvršbe ni ustavilo z izdajo sklepa, saj učinek ne bi bil nič drugačen od UZ enake vsebine. Bistvo namreč je, da izvršba ni tekla in je bila zaključena, virov za izvršbo pa ni bilo. Obrazložitev, da ker delodajalec ni sporočil, da dolžnik pri njem ni več zaposlen, je spis v skladu z navodili in sodno prakso arhiviralo, kar pa ne pomeni formalnega zaključka izvršilnega postopka, temveč ureditev spisa v skladu s Sodnim redom, je v nasprotju z UZ, da je spis zaključen in arhiviran. Spisi se lahko arhivirajo šele po zaključku zadeve, ko so opravljena vsa sodna dejanja (242. člen Sodnega reda). V arhiv se ne morejo vlagati spisi, ki so še v reševanju. Tudi ne drži zaključek, da v konkretnem primeru ni obstajala okoliščina, zaradi katere izvršba ne bi bila mogoča. To okoliščino je v letu 2010 ugotovilo sodišče in izvršbo štelo za zaključeno in spis arhiviralo. Sicer pa je prenehanje delodajalca, kateremu je bil sklep o izvršbi vročen, gotovo okoliščina, ki pomeni, da izvršba na plačo ni mogoča. V vsem tem obdobju se izvršilni postopek ni vodil, saj je bil spis dejansko zaključen, glede na to, da viri za izvršbo niso obstajali, ker je bil dolžnik nezaposlen. V zvezi s tem je dolžnik predlagal vpogled v uradne evidence o zaposlitvi dolžnika, česar pa sodišče ni opravilo, temveč je kar na pamet zaključilo, da je izvršba vseskozi tekla in da okoliščina, zaradi katere izvršba ne bi bila mogoča, ni obstajala. S tem je dolžniku nezakonito odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je absolutna procesna kršitev. Ne drži, da v primerih, ko obstojijo ovire dejanske narave, zaradi katerih oprava izvršbe ni mogoča, zakon predvideva izdajo posebnega sklepa o ustavitvi postopka. Posebnega sklepa o ustavitvi postopka zakon ne predvideva v primeru izvršbe po uradni dolžnosti, če sodišče samo ugotovi, da je dolžnik nezaposlen in da izvršba na plačo ni mogoča. Nasprotno temu pa v 5. točki navaja, da sodišče v takšnem primeru izvršbo ustavi na podlagi smiselne razlage. Gre za nasprotje med odločilnimi razlogi sklepa, zato ga ni mogoče preizkusiti. Ta kršitev pa je podana tudi, ko pod 8. točko obrazložitve sodišče navaja, da v konkretnem primeru do poplačila upnika ni prišlo zaradi ovire dejanske narave, zaradi katere oprava izvršbe ni bila mogoča, v točki 7 obrazložitve pa navaja nasprotno, da ni obstajala okoliščina, zaradi katere izvršba ne bi bila mogoča, zato je ta vseskozi tekla. V kolikor drži, da je prišlo do ovire dejanske narave, zaradi katere oprava izvršbe ni bila mogoča, potem sodišče pritrjuje dolžniku, da je bila izvršba končana že v letu 2010 in od tedaj dalje ni več tekla, zato je zaradi zastaranja tudi ni mogoče več nadaljevati.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Predmet tega pritožbenega preizkusa je odločitev o zavrnitvi ugovora, ki ga je dolžnik vložil zoper sklep z dne 29. 9. 2021, s katerim je sodišče prve stopnje predmetno izvršbo nadaljevalo z dodatnim izvršilnim sredstvom, in sicer z rubežem sredstev dolžnika pri organizaciji za plačilni promet. 5. Kot izhaja iz razlogov prvostopenjskega sodišča, je bila v predmetni zadevi s sklepom o izvršbi z dne 11. 11. 2005 (ta sklep je postal pravnomočen 9. 12. 2005) zoper dolžnika dovoljena izvršba z rubežem plače. Izvršba je bila dovoljena po uradni dolžnosti na podlagi izvršilnega naslova, in sicer pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Celju K 133/1999 z dne 5. 5. 2000 zaradi izterjave denarne terjatve v višini 2.482,25 EUR. Sklep o dovolitvi izvršbe je bil 30. 11. 2005 vročen dolžnikovemu takratnemu delodajalcu A. d.o.o. v izvrševanje. V spisu pa se nadalje nahaja uradni zaznamek (UZ) sodišča prve stopnje z dne 29. 6. 2010, da ker je predlagana izvršba samo na osebni dohodek dolžnika, je spis za sodišče končan in se vloži v arhiv.

6. Ugovorno stališče dolžnika, da je bil predmetni izvršilni postopek 29. 6. 2010 zaključen z uradnim zaznamkom nima opore v določbah ZIZ. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, se s pravnomočnostjo sklepa o izvršbi prične faza oprave izvršbe, ki se konča z zadnjim izvršilnim dejanjem, s katerim se terjatev upnika poplača oziroma s sklepom o ustavitvi izvršbe, v primerih, ko izvršbe zaradi ovir pravne ali dejanske narave ni mogoče opraviti. Do zaključka izvršilnega postopka tako lahko poleg poplačila terjatve pride samo v primeru izdaje sklepa o ustavitvi, ki pa v predmetni zadevi nesporno ni bil izdan. Uradni zaznamek sodišča za tek izvršilnega postopka ne more imeti nobenega pomena. Izvršilno sodišče v izvršilnem postopku sprejema odločitve zgolj v obliki sklepov in lahko zgolj s sklepom ustavi izvršbo, ne pa z uradnim zaznamkom, ki ni odločba in zato stranke ne veže. 7. Sodišče prve stopnje je v 5. točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da je z vročitvijo sklepa o izvršbi dolžnikovemu takratnemu delodajalcu nastopila zakonska dolžnost delodajalca, da do popolnega poplačila vodi sklep o izvršbi v evidenci sklepov oziroma, da v primeru, ko dolžniku zaposlitev preneha oziroma se zaposli pri drugem delodajalcu, o tem obvesti sodišče. Podatki spisa potrjujejo ugotovitev sodišča prve stopnje, da sodišče prve stopnje ni bilo obveščeno, da bi dolžniku prenehala zaposlitev oziroma da se je dolžnik zaposlil pri drugem delodajalcu, sklep o ustavitvi izvršbe zato posledično ni bil izdan. Ker je bilo ugotovljeno tudi, da dolžnik terjatve ni v celoti poplačal, je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovljeno, da je bil predmetni izvršilni postopek s tem izvršilnim sredstvom, torej z rubežem plače vseskozi v teku.

8. Tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni vpogledalo v evidenco o zaposlitvi dolžnika, napačno ugotovilo, da je bila izvršba z rubežem plače vseskozi v teku. Pravica do izvedbe predlaganih dokazov ni neomejena, saj sodišče odloča o tem, kateri dokazi se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev (drugi odstavek 213. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Tako sodišče ni dolžno izvajati dokazov, ki bi služili ugotovitvi dejstva, ki za odločitev ni pravno relevantno. Ugovorno zatrjevano dejstvo, da dolžnik v času zapisa UZ ni bil več zaposlen, za odločitev ni relevantno, ker ne more vplivati na zaključek sodišča prve stopnje. Tudi, če bi se namreč ugotovilo, da dolžnik takrat ni bil več zaposlen, to ne bi spremenilo odločilnega dejstva, da sklep o ustavitvi izvršbe na plačo ni bil izdan. Zato tudi ni utemeljen pritožben očitek, da je z neizvedbo tega dokaza sodišče dolžnika prikrajšalo za možnost obravnavanja pred sodiščem.

9. Dolžnik sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno pritožbeno očita, da so razlogi v 5., 7. in 8. točki obrazložitve v medsebojnem nasprotju. Razlogi sodišča prve stopnje v navedenih točkah obrazložitve si niso v nasprotju niti niso v nasprotju z izrekom, zato je izpodbijan sklep mogoče preizkusiti. Smiselno očitana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zato ni podana.

10. Dolžnik šele prvič v obravnavani pritožbi navaja, da je bil 16. 3. 2009 dolžnikov delodajalec A. d.o.o. izbrisan iz sodnega registra po uradni dolžnosti. Ker v pritožbi ni izkazal upravičenih razlogov, čemu tega dejstva ni navedel že v ugovoru, sodišče druge stopnje te navedbe in v zvezi s tem predlaganega dokaza ne more upoštevati, ker predstavljata nedopustni pritožbeni novoti (prvi odstavek 337. člena ZPP in 15. člen ZIZ).

11. V skladu s tretjim odstavkom 34. člena ZIZ je določeno, da lahko sodišče do konca izvršilnega postopka dovoli poleg že dovoljenih sredstev oziroma predmetov, izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih. Zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom ali predmetom, je mogoče vložiti ugovor le iz razlogov, ki se nanašajo na dovolitev izvršbe z novim sredstvom ali predmetom, na kar je bil dolžnik pravilno opozorjen v pravnem pouku sklepa z dne 29. 9. 2021. 12. Ker izvršilni postopek ni bil zaključen, ga je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 29. 9. 2021 pravilno nadaljevalo z dodatnim izvršilnim sredstvom. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo, da dolžnik v ugovoru ni navedel nobenega pravno upoštevnega ugovornega razloga, saj ni podal trditev, ki se tičejo nadaljevanja izvršbe z novim sredstvom in predmetom. Dolžnik je v ugovoru uveljavljal, da je terjatev upnika zastarala. Ker je predmetna izvršba dovoljena na podlagi izvršilnega naslova in ker zastaranje pretrga že vložitev izvršilnega predloga (365. člen Obligacijskega zakonika; OZ), pri tem pa zastaranje v tem primeru začne ponovno teči od dneva, ko je postopek končan (tretji odstavek 369. člena OZ), pa je s temi razlogi pravilno zavrnilo dolžnikov ugovor kot neutemeljen.

13. Pritožbeno sodišče je ob obrazloženem pritožbo dolžnika, ki se je izkazala za neutemeljeno, zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), saj tudi ob preizkusu izpodbijane odločitve v okviru razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ), ni zasledilo kakšnih kršitev oziroma nepravilnosti.