Jedro

Zagovornik ne more biti uspešen niti z obširnim polemiziranjem glede oškodovančeve dejanske zaznave inkriminiranega dogodka in obtoženca kot storilca očitanega mu kaznivega dejanja.

Kljub temu pritožbeno sodišče kot ključno v obravnavani zadevi izpostavlja, kar ostane pritožbeno prezrto, da je oškodovanec kljub zaznani opitosti jasno in prepričljivo, tekom kazenskega postopka večkrat skladno opisal inkriminirani dogodek in je že ob prvem klicu na policijo brez vsakršnega dvoma povedal, da mu je poškodbo povzročil prav obtoženec.

Oškodovanec je na sprejemljiv in razumen način pojasnil, kako se je prepričal, da ga je v inkriminiranem trenutku napadel prav obtoženec, saj bi bilo, v nasprotju z zatrjevanjem zagovornika, povsem neutemeljeno navajanje, da je videl obtoženca, že preden ga je prvič udaril, ko pa je večkrat smiselno izpostavil ravno okoliščino, da ga je udarec obtoženca s strani presenetil, v posledici česar je padel po tleh.

Pritožbeno sodišče poudarja, da ne gre šteti kot nedoslednosti oškodovanca in B. B., ko sta jasno izpostavila, kaj v sosledju obravnavanega dogodka sta neposredno zaznala in česa ne, ter lastne samokritičnosti do nezmožnosti povsem natančne časovne opredelitve inkriminiranega dogajanja, ki se je zgodil po nekaj urah pitja in zabave, temveč je v tem prepoznati ravno okoliščino, da obtoženca nista skušala v ničemer bremeniti po krivem.

Po presoji pritožbenega sodišča zatorej nikakor ne vzdrži argument obrambe, da je oškodovanec nekonsistenten pri navedbah o nastanku poškodbe, kakor tudi ne, da bremeni obtoženca, brez da bi bil prepričan v njegovo krivdo, saj bi to vendar pomenilo, da brez vsakršnega razloga po krivem bremeni obtoženca, po drugi strani pa razbremenjuje nekoga, ki ga je kritičnega dne z nenadnim napadom hudo telesno poškodoval.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obtoženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati 168,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo I K 45440/2022 z dne 9. 4. 2024 obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po drugem odstavku 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Odločilo je še, da se na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obtoženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2.Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obtoženca iz razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti storitve očitanega mu kaznivega dejanja, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Zagovornik zatrjuje protispisnost, s čimer uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Trdi, da obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino zapisnika glede zaslišanja B. B., saj po njegovem mnenju omenjena priča na glavni obravnavi ni izrekla, da je oškodovanca udaril A. A., kar bi naj videla, temveč da je na tleh na oškodovancu videla osebo, ki je bila podobna obtoženemu A. A. Vendar nima prav. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe povzelo izpovedbo B. B. glede zaznave škodnega dogodka, pri tem pa utemeljeno in pravilno izpostavilo, da je videl osebo, ki je bila podobna obtožencu, in sicer ko je zadajala udarce oškodovancu, dodatno pa, da je B. B. za tem že prepoznal A. A., ko je odhajal iz prostora, kjer je prišlo do obravnavanega dogodka. Zagovornik tako nekritično prezre, da je sodišče prve stopnje v sodbo zanesljivo in korektno povzelo ravno to, za kar se zavzema pritožba, pri čemer je v nadaljevanju zgolj smiselno konkretiziralo okoliščine izpovedbe omenjene priče. Protispisnost pomeni razhajanje med vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, kot je povzeto v razlogih sodbe, in njihovo dejansko vsebino, v ponujenem razlogovanju sodišča prve stopnje, kot pojasnjeno, pa ni mogoče prepoznati nobenega nasprotja, kot si to prizadeva prikazati zagovornik.

5.Kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP uveljavlja zagovornik posplošeno kot posledico zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ko navaja, da je sodišče prve stopnje obtoženca, zaradi zmotne in nepopolne presoje dokazov o obstoju njegovega alibija, neutemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj je kazenski zakon lahko kršen le, če sodišče ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju uporabi napačen zakon ali pa ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje ne pomeni uveljavljanja tega pritožbenega razloga, temveč izpodbijanje sodbe zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kršitev kazenskega zakona zato ni podana.

6.Ne gre pa zagovorniku pritrditi niti v trditvi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obtoženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da je obtožencu očitana storitev kaznivega dejanja v celoti dokazana. Svoje dejanske in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi zelo jasno, natančno in prepričljivo obrazložilo, pritožbeno sodišče pa z njimi v celoti soglaša.

7.Bistvo pritožbe pa je namreč prav v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se zagovornik ne strinja. Ponavlja obtoženčev zagovor in skuša prepričati, da obtoženca v obravnavanem času ni bilo na kraju škodnega dogodka, tako pa je nemogoče, da bi bil storilec v izreku navedenega kaznivega dejanja. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje površno in tako napačno presodilo, da ni dokazan obtožčev alibi, da se je obravnavanega dne med 2.00 in 2.17 uro nahajal pri C. C. na vikendu v Radušah. Toda to ne drži. Sodišče prve stopnje je v pritožbeno grajani točki 29 izpodbijane sodbe zadostno in prepričljivo pojasnilo, zakaj je zaključilo, da opisani alibi ne dokazuje, da obtoženeca dne 1. 5. 2022 med 2.00 in 2.17 uro ni bilo na prizorišču na Ivarčkem jezeru. Dokazno oceno je ustrezno oprlo na podrobno analizo izpovedb s strani obrambe predlaganih prič, ki so kritičnega večera v noči s 30. 4. 2022 na 1. 5. 2022 bile prisotne na kresovanju pri C. C., pri čemer je pravilno ocenilo, da dejansko nobena od prič ni znala časovno povsem natančno pojasniti, kako dolgo je bil obtoženec pri C. C. Kresovanje so namreč zapustile do ene ure zjutraj, prav tako so jasno navedle, da so tekom kresovanja uživali alkohol, tako pa je sodišče prve stopnje povsem tehtno in življenjsko izkustveno smiselno presodilo, da njihove zaznave posameznih ur in dejanskih trenutkov odhoda niso bile povsem natančne. V zvezi s tem zagovornik kot dodatno kršitev izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno dokazno ovrednotilo izpovedbo priče C. C., da ni mogel natančno časovno opredeliti, kdaj je obtoženec odšel s kresovanja, saj je po zatrjevanju pritožbe povsem jasno navedel, da je obtoženec odšel po tretji uri zjutraj, ter povsem spregledalo izpovedbo D. D., ki je za obtoženca vsaj do druge ure zjutraj jamčil, da se je še nahajal na vikendu pri C. C. Tudi s temi pritožbenimi trditvami skuša zagovornik prepričati, da obtoženca ni bilo na kraju škodnega dogodka in da je drugačna dokazna ocena sodišča prve stopnje napačna. Vendar navedenemu stališču pritožbe ni mogoče slediti. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da časovna opredelitev odhoda obtoženca z vikenda na Radušah C. C. ni natančna, saj je svojo časovno opredelitev podal upoštevaje približno oceno, da je tistega jutra šel spat okoli četrte ure zjutraj ter da je po odhodu zadnjega gosta, ki bi naj bil obtoženi A. A., še pospravil. Kot pojasnjeno je treba v obravnavani zadevi zaradi na kresovanju zaužitega alkohola in po drugi strani jasnih in nedvomnih dokazov, da je obtoženec v inkriminiranem času poškodoval oškodovanca, tudi časovno opredelitev omenjenih prič upoštevati kot relativno in nezanesljivo, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

8.Zagovornik ne more biti uspešen niti z obširnim polemiziranjem glede oškodovančeve dejanske zaznave inkriminiranega dogodka in obtoženca kot storilca očitanega mu kaznivega dejanja. Glede pritožbenih navedb, da niti oškodovanec glede na pravilno dokazno presojo njegove izpovedbe ni prepričan, da mu je poškodbo povzročil obtoženec, tako pa takšnega zaključka ne bi smelo sprejeti niti sodišče prve stopnje, je le poudariti, da je sodišče prve stopnje razloge za sprejeto odločitev v izpodbijani sodbi utemeljeno navedlo in jih argumentirano pojasnilo, pritožbeno sodišče pa se z njimi strinja in jih v celoti povzema. Ne drži namreč pritožbeno izpostavljeno stališče, da nedoslednosti v oškodovančevi izpovedbi glede poteka škodnega dogodka nujno kažejo na neverodostojnost njegove izpovedbe. Pritožba detajlno izpostavlja razlike v posameznih opisih oškodovanca, kdo ga je udaril, kolikokrat in na kakšen način, kakor analizira tudi časovno umestitev škodnega dogodka s strani oškodovanca. Vendar, kot nenazadnje večkrat poudari pritožba, drži, da je bil oškodovanec obravnavane noči pod vplivom alkohola, kar brez dvoma znatno prispeva k nedoslednostim v njegovem povzemanju časovnega sosledja dogodkov. Kljub temu pritožbeno sodišče kot ključno v obravnavani zadevi izpostavlja, kar ostane pritožbeno prezrto, da je oškodovanec kljub zaznani opitosti jasno in prepričljivo, tekom kazenskega postopka večkrat skladno opisal inkriminirani dogodek in je že ob prvem klicu na policijo brez vsakršnega dvoma povedal, da mu je poškodbo povzročil prav obtoženec. Nadalje je policiji povsem skladno s kasnejšimi izpovedbami ter nenazadnje z ugotovitvami ob pregledu pri zdravniku, kot izhajajo iz poškodbenega lista z dne 1. 5. 2022, odločno in prepričljivo navedel, kam je prejel udarce in na kakšen način. Prav tako ne gre slediti pritožbenemu razlogovanju, da zgolj dejstvo, da oškodovanec trdi, da ni videl, kdo mu je dal prvi udarec, pomeni, da mu ga je očitno zadala tretja oseba. Oškodovanec je namreč policiji prijavil, da je oba udarca prejel od obtoženca, pri čemer je navedel zgolj, da prvega udarca ni videl, saj ga je prejel od strani v levi predel čeljusti, vendar se je prepričal, da gre za A. A., ko ga je na tleh videl, kako mu je zadal nadaljnji udarec v glavo. Pritožbeno sodišče takšno opredelitev sprejema kot zadostno prepričljivo. Oškodovanec je na sprejemljiv in razumen način pojasnil, kako se je prepričal, da ga je v inkriminiranem trenutku napadel prav obtoženec, saj bi bilo, v nasprotju z zatrjevanjem zagovornika, povsem neutemeljeno navajanje, da je videl obtoženca, že preden ga je prvič udaril, ko pa je večkrat smiselno izpostavil ravno okoliščino, da ga je udarec obtoženca s strani presenetil, v posledici česar je padel po tleh. Njegovo izpovedbo je smiselno potrdil tekom postopka angažirani izvedenec sodne medicine dr. E. E., ki je kot verjeten način nastanka poškodbe izpostavil silovit top udarec v levo stran spodnje čeljusti, kar povsem sovpada z zatrjevanjem oškodovanca, da je z leve smeri prejel udarec s pestjo v predel čeljusti, neposredno po prejetem udarcu pa je enako mesto bolečine pokazal tudi policistu F. F. Pritožbeni razlogi tako ne morejo omajati pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja.

9.Zagovornik med ostalim tudi opozarja na spreminjajoče se izpovedbe oškodovanca tekom posameznih faz kazenskega postopka, prav tako je po njegovi oceni nezanesljiva in neverodostojna izpovedba priče B. B., saj jo je tekom celotnega postopka večkrat spremenil. Tako po njegovem mnenju obstaja dvom, ali je kritičnega dne B. B. sploh videl inkriminirani dogodek, kakor trdita slednji in oškodovanec. Tozadevno zagovornik izpostavlja, da ga je na zaslišanje na glavni obravnavi gotovo pripravil oškodovanec, saj je sodišče prve stopnje na vsak način skušal prepričati, da je napad obtoženca na oškodovanca neposredno videl, kakor tudi, da je prepričan, da je storilec prav obtoženec. S povzetim ne gre soglašati. Njuno nekonsistentnost zagovornik vidi v posameznih razlikah v danih izjavah tekom kazenskega postopka, vendar prezre, da je med posameznimi pritožbeno izpostavljenimi izseki zaslišanj preteklo več mesecev, kar dodatno življenjsko logično oteži priklic podrobnosti dogodka, poleg dejstva, da se je dogodek odvil nenadoma, kakor tudi, da sta obravnavanega večera oba pila alkohol. Kljub temu ne gre slediti pritožbenemu zatrjevanju, da zaradi ne povsem časovno točnega opisa inkriminiranega dogajanja ter podrobnosti glede števila in jakosti posameznih udarcev obtoženca oškodovancu, ne gre slediti izpovedbam oškodovanca ter B. B. Ključnega pomena za obravnavano zadevo je namreč, da sta oba smiselno in skladno opisala inkriminirani dogodek, kot sta ga zaznala in tako brez nekritičnega pretiravanja prepričala v svojo verodostojnost, sodišče prve stopnje pa se je glede dokaznega vrednotenja njune izpovedbe ustrezno ter s tehtnim razlogovanjem oprlo na zaključke številnih izvedenih dokazov, kot navedeno v točkah 2 in 3 izpodbijane sodbe, ki so se dokazno medsebojno smiselno prepletali. Povsem razumno je tudi, da je kot znanec oškodovanca po obravnavanem dogodku B. B. vedel za diagnozo zadobljenih poškodb, tako pa v njegovem poznavanju vsebine izvidov oškodovanca ni zaznati nobene namere po krivi obdolžitvi obtoženca, kot to skuša prepričati zagovornik.

10.Pritožbeno sodišče poudarja, da ne gre šteti kot nedoslednosti oškodovanca in B. B., ko sta jasno izpostavila, kaj v sosledju obravnavanega dogodka sta neposredno zaznala in česa ne, ter lastne samokritičnosti do nezmožnosti povsem natančne časovne opredelitve inkriminiranega dogajanja, ki se je zgodil po nekaj urah pitja in zabave, temveč je v tem prepoznati ravno okoliščino, da obtoženca nista skušala v ničemer bremeniti po krivem. Ne glede na navedeno pa glede tega, da je prav A. A. poškodoval G. G., nista imela nobenega dvoma. Tako pritožbeno sodišče ni podvomilo, da bi sodišče prve stopnje zmotno ali nepopolno dokazno ovrednotilo njuni izpovedbi, pri tem pa spregledalo, da bi oškodovanec kakorkoli prirejal svojo izpovedbo in z njo skušal zavajati glede tega, kdo ga je v inkriminiranem trenutku poškodoval. Glede tovrstnih trditev zagovornika pritožbeno sodišče poudarja, da tudi sicer za domneve o oškodovančevi krivi bremenitvi obtoženca obramba ni navedla razloga, ki bi oškodovanca vodil k takemu ravnanju, tako pa za kaj takega ni zaslediti motiva oškodovanca niti B. B., ki je navedel, da obtoženca pozna le na videz in ni z njim v nobenem odnosu. Dodatno je izpostaviti, da se obtoženec in oškodovanec poznata zgolj izpred dveh let pred obravnavanim dogodkom, ko sta se sprla zaradi neke punce, vendar noben od njiju tega spora ni opisal kot hujše zamere in tako tudi iz tega vidika ni zaslediti tehtnega razloga za krivo in škodoželjno prijavo policiji. S poškodbenega lista z dne 1. 5. 2022 izhaja, da je oškodovancu bila postavljena diagnoza "fraktura levega angulusa" ter da je bil naslednjega dne operiran. Ob prijavi dogodka na Policijski postaji Slovenj Gradec dne 5. 5. 2022 se je oškodovanec tako povsem jasno zavedal, da ne gre za zanemarljivo poškodbo, kljub temu pa izhaja, da je z ustrezno gotovostjo, ob prejetem pouku glede kaznivosti krive ovadbe, policiji ponovno navedel, kakor dan pred tem, da ga je poškodoval A. A. Po presoji pritožbenega sodišča zatorej nikakor ne vzdrži argument obrambe, da je oškodovanec nekonsistenten pri navedbah o nastanku poškodbe, kakor tudi ne, da bremeni obtoženca, brez da bi bil prepričan v njegovo krivdo, saj bi to vendar pomenilo, da brez vsakršnega razloga po krivem bremeni obtoženca, po drugi strani pa razbremenjuje nekoga, ki ga je kritičnega dne z nenadnim napadom hudo telesno poškodoval. Navedeno velja še toliko bolj za B. B., ki je utemeljeno pojasnil, da je obtoženca videl najprej s hrbta, ko je bil na oškodovancu in ga na tleh udaril, nato pa, ko je zapustil prostor. Ni si mogoče predstavljati, da bi omenjena priča s takšno prepričanostjo po krivem obremenjevala obtoženca, ko je B. B. navedel tudi, da se z njim nikoli ni pogovarjal, temveč ga pozna le na videz, hkrati pa bi enako nesmiselno kot oškodovanec, s tem branil nekoga, ki je oškodovancu nedvomno povzročil hudo telesno poškodbo, čemur je končno tudi prisostvoval.

11.Kot neutemeljene se izkažejo tudi zagovornikove navedbe glede obravnave dogodka s strani varnostnikov varnostne službe BBR Security, s katerimi skuša prikazati, da se poročilo BBR Security nanaša na drug dogodek in da obravnavanega dogodka ni zaznal nihče od prisotnih. Kljub okoliščini, da se zaslišana varnostnika H. H. in I. I. obravnavanega dogodka nista spomnila, pa pritožbeno sodišče ne sledi zagovornikovemu stališču, da ni povsem jasno, da se je posredovanje varnostnikov na prizorišču na Ivarčkem jezeru nanašalo prav na obravnavani dogodek. Policist F. F. je namreč pojasnil, da je ob prihodu na kraj dogodka neposredno po klicu oškodovanca govoril z vodjo varovanja BBR Security, ki mu je potrdil, da je prišlo do prerivanja pri točilnem pultu, kakor je navedel oškodovanec, vendar je takrat bilo jasno le, da se je zadeva že umirila, saj so posredovali, kakor izhaja iz poročila. Na kraju dogodka, skladno izpovedbi F. F. ter okoliščinam poročila BBR Security, namreč policija ni več zaznala obtoženca, saj iz poročila BBR Security izhaja tudi, da so vpletene, tako torej tudi A. A. že napotili iz prostora, pri čemer nadaljnje obravnavanje ni bilo potrebno, saj se je situacija s tem umirila. Glede navedenega velja izpostaviti še, kar je potrdil oškodovanec iz lastnega, da neposredno po dogodku na njem ni bilo opaznih poškodb, tako pa je povsem razumljivo, da varnostna služba dogodku, za katerega so prvotno utemeljeno verjeli, da ni povzročil hujših posledic, niso namenjali nadaljnje pozornosti, upoštevaje velikost prizorišča, ki so ga morali tistega večera nadzirati.

12.Glede na vse navedeno so pritožbene navedbe zagovornika, da je sodišče prve stopnje sprejelo nepopolno in napačno dokazno oceno, neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene namreč vse izvedene dokaze analiziralo v skladu z načelom proste presoje dokazov, uzakonjenem v prvem odstavku 18. člena ZKP in drugem odstavku 335. člena ZKP, torej vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, in na tej podlagi sprejelo pravilne dokazne zaključke glede ravnanja obtoženca, kar je utemeljilo z življenjsko sprejemljivimi in prepričljivimi razlogi. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša s pravilno in popolno dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je prav obtoženec dne 1. 5. 2022 med 2.00 in 2.17 uro na Ivarčkem jezeru v Kotljah poškodoval oškodovanca, kakor izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Posledično pritožba tudi v tem delu ostane brez uspeha.

13.Odločbe o kazenski sankciji zagovornik ne graja, zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pri izreku kazenske sankcije za obravnavano kaznivo dejanje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na njeno vrsto in odmero, to je zlasti teži storjenega kaznivega dejanja, stopnjo krivde obtoženca in okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, ter obtoženemu A. A. izreklo povsem primerno kazensko sankcijo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila obtožencu izrečena (le) pogojna obsodba, torej sankcija zgolj opozorilne narave, v okviru katere pa je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi njegovo predkaznovanost. Po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije obtožencu v korist, saj je sodišče prve stopnje s pravilnim vrednotenjem teže storjenega kaznivega dejanja ter stopnje obtoženčeve krivde obtožencu izreklo ustrezno in primerno kazensko sankcijo.

14.Po obrazloženem, in ker zagovornik glede odločilnih dejstev ne navaja več ničesar, kar bi terjalo potrebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, in ker slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bilo o pritožbi zagovornika odločiti, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

15.Odločba o stroških pritožbenega postopka je posledica neuspešne pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi prvim odstavkom 95. člena ZKP. Višina sodne takse je bila odmerjena po tarifnih številkah 7112, 71113 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obtoženca.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 123, 123/1 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 371, 371/1, 371/1-11, 18, 18/1, 355, 355/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.