Jedro

Dogovor med delavcem in delodajalcem, ki bi dodatek za delovno dobo določil kot del osnovne plače, ni dopusten, saj bi bil v nasprotju s prisilnimi določbami ZDR-1.

Izrek

I.Revizija se zavrne.

II.Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 560,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku v roku 15 dni plača dodatek za delovno dobo v skupni višini 13.266,19 EUR, opredeljeno po višini za posamezne mesece od septembra 2018 do marca 2023 z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženki je naložilo še, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 1.397,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in jo zavezalo za plačilo sodne takse.

2.Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženki je naložilo, da tožniku povrne stroške odgovora na pritožbo v znesku 466,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3.Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 172/2025 z dne 26. 1. 2026 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je dopustno, da se dodatek za delovno dobo, pridobljeno pri prejšnjih delodajalcih, vključi v osnovno plačo delavca, če se delavec in delodajalec tako dogovorita v pogodbi o zaposlitvi in s tem niso kršene minimalne pravice delavca, določene v delovnopravni zakonodaji in kolektivnih pogodbah.

4.Toženka v reviziji nasprotuje presoji sodišč prve in druge stopnje, da dodatek za delovno dobo (pridobljeno pri predhodnih delodajalcih) ne more biti vključen v osnovno plačo delavca in da dogovor o vključitvi dodatka v osnovno plačo ni dopusten. Do tega se Vrhovno sodišče še ni opredelilo. V primeru navedenega dogovora delavec ni prikrajšan pri izplačilu dodatka - gre le za poseben način realizacije pravice do dodatka. Dogovor je v skladu s 129. členom Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), saj ta ne določa niti minimuma višine dodatka niti dolžine in načina upoštevanja delovne dobe pri določitvi dodatka (VIII Ips 168/2018). Toženka se sklicuje tudi na stališča iz zadeve VIII Ips 10/2013. Navaja še, da sodišče ni upoštevalo izrecnih določb pogodbe o zaposlitvi, da je dodatek za delovno dobo, pridobljen pri predhodnih delodajalcih, vključen v osnovno plačo delavca. Prav tako ni ugotavljalo prave volje strank glede vključenosti dodatka za delovno dobo v osnovno plačo, ker je napačno presodilo, da takšen dogovor ne more biti veljaven.

5.Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da se delavec in delodajalec ne moreta veljavno dogovoriti, da se dodatek za delovno dobo (pri prejšnjih delodajalcih) vključi v osnovno plačo delavca. Zato ni smiselno, da bi sodišče glede tega ugotavljalo pravo voljo strank. Iz tožnikovih navedb tudi jasno izhaja, da se s tem ni strinjal. Bistveno je, da toženka ni dokazala, da je tožniku vtoževani dodatek za delovno dobo plačala.

6.Revizija ni utemeljena.

7.Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

8.Tožnik je s toženko 10. 9. 2018 sklenil pogodbo o zaposlitvi, v kateri je bilo med drugim določeno, da znaša osnovna plača 1.305,00 EUR bruto, tožniku pa pripadajo še dodatki, ki jih ureja zakon, kolektivna pogodba in pravilnik. Nato sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 1. 2020, v kateri je bilo določeno, da znaša osnovna plača 1.305,00 EUR bruto z vključenim dodatkom za delovno dobo pri predhodnih delodajalcih. V tej pogodbi je bilo določeno tudi, da se osnovna plača poveča za dodatek za delovno dobo, ki znaša 0,5 % od osnovne plače za polni delovni čas za vsako leto izpolnjene dobe, ter da tožniku v skladu z zakonom, kolektivnimi pogodbami in splošnimi akti delodajalca pripadajo poleg osnovne plače tudi dodatki, ki se odmerjajo od osnovne plače. Nato je bil k tej pogodbi 1. 8. 2022 sklenjen aneks, da znaša osnovna plača 1.653,00 EUR bruto, da tožniku k osnovni plači pripadajo dodatki, ki jih ureja zakon, kolektivna pogodba in pravilnik, ter da vse ostale pogodbene določbe, ki niso v nasprotju s tem aneksom, ostanejo v veljavi.

9.Ker sta sodišču druge in prve stopnje ugotovili, da toženka tožniku od septembra 2018 do avgusta 2019 dodatka za delovno dobo ni obračunala niti izplačala, od septembra 2019 do marca 2023 pa ga je sicer obračunavala in izplačevala, vendar napačno - le glede na delovno dobo pri toženki, namesto glede na skupno delovno dobo, sta tožnikovemu zahtevku v celoti ugodili.

10.Revizija takšni odločitvi neutemeljeno nasprotuje z navedbami, da iz pogodbenih določb jasno izhaja, da je dodatek za delovno dobo, pridobljen pri predhodnih delodajalcih, vključen v osnovno plačo delavca. Iz tožnikove prve pogodbe o zaposlitvi in aneksa k drugi pogodbi o zaposlitvi namreč ne izhaja dogovor med strankama o dodatku za delovno dobo (oziroma delovno dobo pri prejšnjih delodajalcih) kot delu osnovne plače, v drugi pogodbi o zaposlitvi pa so določbe o plačilu osnovne plače in dodatka za delovno dobo protislovne - v isti pogodbi je dodatek za delovno dobo pri predhodnih delodajalcih najprej vključen v osnovno plačo, nato je določeno, da se osnovna plača poveča za dodatek za delovno dobo, ki znaša 0,5 % od osnovne plače za polni delovni čas, za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, ter posebej še, da dodatki pripadajo delavcu poleg osnovne plače. To pomeni, da toženka že glede na vsebino sklenjenih dogovorov ni imela podlage za to, da tožniku ni obračunala in plačala dodatka za delovno dobo oziroma, da je dodatek za delovno dobo pri predhodnih delodajalcih vključila v osnovno plačo.

11.Ker pa sta sodišči druge in prve stopnje pravilno presodili, da takšen dogovor o vključitvi dodatka za delovno dobo v osnovno plačo tudi v primeru, če bi bil sklenjen, ne bi bil dopusten, utemeljeno nista sledili navedbam toženke, da je dogovor vendarle bil sklenjen in se je tudi dejansko izvajal, čeprav naj bi bil po pomoti izpuščen iz pogodb o zaposlitvi. Posledično ni bilo razloga za raziskovanje prave volje strank za sklenitev spornega dogovora.

12.Po prvem odstavku 31. členu ZDR-1 mora pogodba o zaposlitvi vsebovati določilo o znesku osnovne plače delavca v eurih, ki mu pripada za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, ter o morebitnih drugih plačilih (8. alineja), določilo o plačilu dodatkov in drugih sestavinah plače delavca (9. alineja). Na podlagi drugega odstavka 31. člena ZDR-1 se lahko stranki glede pogodbene sestavine iz 9. alineje sklicujeta na zakone, kolektivne pogodbe oziroma splošne akte delodajalca, kot je bilo tudi v tožnikovem primeru. Po 126. členu ZDR-1 je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost, dodatkov in plačila za poslovno uspešnost. Po 127. členu ZDR-1 se osnovna plača določi na podlagi zahtevnosti dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi. ZDR-1 v 129. členu predpisuje, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo, višina tega dodatka pa se določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti.

13.S pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo se v skladu z drugim odstavkom 9. člena ZDR-1 lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše. V tretjem odstavku tega člena, ki našteva primere možnih odstopanj od navedenega načela in favorem laboratoris, ni predviden primer določitve osnovne plače. Iz kolektivnih pogodb, ki so veljale v času spornega delovnega razmerja (Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo, Kolektivna pogodba za lesarstvo), prav tako ne izhaja, da se dodatek za delovno dobo všteva v osnovno plačo oziroma, da se upošteva le delovna doba pri zadnjem delodajalcu.

14.Tudi toženkino sklicevanje na sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 10/2013 z dne 16. 9. 2013 ne more privesti do ugoditve reviziji. V tem sklepu je Vrhovno sodišče zavzelo jasno stališče, da se stranki pogodbe o zaposlitvi ne moreta veljavno dogovoriti, da delavcu pravica do dodatka za delovno dobo sploh ne pripada ali pa, da mu pripada v nižji višini, kot je določeno v kolektivni pogodbi. Pri tem je dopustilo možnost, da se (vodilni) delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi dogovorita za višjo plačo, ki pa mora poleg pripadajoče osnovne plače vsebovati tudi dodatek za delovno dobo, in še to ob predpostavki, da je delavcu zagotovljen minimum pravic, ki so določene v delovnopravni zakonodaji in kolektivnih pogodbah. Iz navedenega torej ne izhaja, da bi bil dodatek za delovno dobo lahko vključen v osnovno plačo. To že pojmovno ni mogoče; gre za dva različna sestavna dela plače.

15.Zato tudi dogovor med delavcem in delodajalcem, ki bi dodatek za delovno dobo določil kot del osnovne plače, ni dopusten, saj bi bil v nasprotju s prisilnimi določbami ZDR-1.

16.Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

17.Tožena stranka zaradi neuspeha z revizijo sama krije svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožniku pa mora povrniti njegove stroške odgovora na revizijo v višini 750 točk, kar z materialnimi stroški in 22 % DDV znaša 560,00 EUR (prvi odstavek 165. člena ZPP).

18.Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

-------------------------------

1Toženka se s tem v zvezi neutemeljeno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi VIII Ips 168/2018 z dne 19. 12. 2018 o tem, da je določba 129. člena ZDR-1 pomensko odprta, saj se ta odprtost nanaša le na vprašanje minimalne višine dodatka in dolžine ter načina upoštevanja delovne dobe pri določitvi dodatka za delovno dobo, ne pa na možnost vključitve dodatka za delovno dobo v osnovno plačo, kar je bistveno vprašanje tega spora.