Jedro

V obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Tožena stranka namreč ni ugotovila dejanskega stanja na podlagi podatkov, pridobljenih iz uradnih evidenc, temveč na podlagi dejanskega stanja, ki ga je v postopku sama ugotovila. Poleg tega je svojo odločitev oprla tudi na strokovni mnenji, s katerima tožeče stranke ni seznanila.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. 0604-44/2009/23 z dne 16. 11. 2009 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila:

1. Agencija za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije je v okviru strokovnega nadzorstva nad izvajanjem programskih zahtev in omejitev, ki ga je 29. 9. do 3. 10., 5. 10 do 10. 10., 13. 10. do 17. 10., 20. 10. do 24. 10., 26. 10. do 31. 10. 2009 ter 2. 11. do 6. 11. 2009 izvedla v televizijskem programu Ž., izdajatelja družbe Ž., d.o.o., ugotovila, da niso izpolnjene zahteve iz tretjega odstavka 84. člena ZMed, in sicer: da pred oddajo „...“ v programu Ž., ki se je predvajala dne 21. 10. 2009, z začetkom ob 20.00 uri, pred začetkom predvajanja programske vsebine, ki je vsebovala prizore nasilja, ni bilo predvajano akustično in vizualno opozorilo, da vsebina ni primerna za otroke in mladoletnike do 15. leta starosti, oddaja pa med predvajanjem ni bila označena z ustreznim vizualnim simbolom, kot to določa tretji odstavek 84. člena ZMed; da pred oddajo „...“ v programu Ž., ki se je predvajala dne 23. 10. 2009, z začetkom ob 20.00 uri, pred začetkom predvajanja programske vsebine, ki je vsebovala prizore nasilja, ni bilo predvajano akustično in vizualno opozorilo, da vsebina ni primerna za otroke in mladoletnike do 15. leta starosti, oddaja pa med predvajanjem ni bila označena z ustreznim vizualnim simbolom, kot to določa tretji odstavek 84. člena ZMed; da pred oddajo „...“ v programu Ž. ki se je predvajala dne 7. 10. 2009, z začetkom ob 20.00 uri, pred začetkom predvajanja programske vsebine, ki je vsebovala prizore seksualnosti, ni bilo predvajano akustično in vizualno opozorilo, da vsebina ni primerna za otroke in mladoletnike do 15. leta starosti, oddaja pa med predvajanjem ni bila označena z ustreznim vizualnim simbolom, kot to določa tretji odstavek 84. člena ZMed; da pred oddajo „...“ v programu Ž., ki se je predvajala dne 2. 11. 2009, z začetkom ob 20.55 uri, pred začetkom predvajanja programske vsebine, ki je vsebovala prizore nasilja, ni bilo predvajano akustično in vizualno opozorilo, da vsebina ni primerna za otroke in mladoletnike do 15. leta starosti, oddaja pa med predvajanjem ni bila označena z ustreznim vizualnim simbolom, kot to določa tretji odstavek 84. člena ZMed;

2. Agencija za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije nalaga izdajatelju družbe Ž., d.o.o., da v roku enega meseca v televizijskem programu Ž. zagotovi izvajanje programskih zahtev, tako da bo: pred predvajanjem programskih vsebin, ki vključujejo prizore seksualnosti in prizore nasilja, predvajano akustično in vizualno opozorilo, da vsebina ni primerna za otroke in mladoletnike do 15. leta starosti, med predvajanjem pa objavljen ustrezni vizualni simbol, kot to določa tretji odstavek 84. člena ZMed.

3. Rok naveden v 2. točki izreka te odločbe, začne teči naslednji dan po vročitvi te odločbe.

4. Stroški postopka niso nastali.

V obrazložitvi podrobno pojasnjuje negativen vpliv konkretne oddaje na otroke in mladostnike. Pri tem se sklicuje tudi na pridobljeni strokovni mnenji dr. A.A. in dr. B.B. Pojasnjuje tudi, koliko otrok je gledalo posamezno oddajo in ugotavlja visoko gledanost oddaje med otroki. Zato ocenjuje smiselnost označitve neprimernosti vsebine za otroke do 15 let z ustreznimi vizualnimi simboli. Meni tudi, da so bili izpolnjeni pogoji iz 2. točke 1. odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) za odločanje v skrajšanem postopku. Podlago za odločitev predstavljajo posnetki oddaj „...“, ki jih je tožena stranka pridobila sama v okviru svojih pristojnosti (109. člen Zakona o medijih, ZMed, Uradni list RS, št. 35/2001). Na podlagi pregleda in analize posnetkov je ugotovila, kakšni prizori so bili v okviru konkretne oddaje predvajani. Oddaje so bile posnete v realnem času in sicer tako, kot so bile predvajane, zaradi česar se posnetki s katerimi razpolaga, v ničemer ne morejo razlikovati od posnetkov istih oddaj, ki bi jih eventualno predložil izdajatelj. Vsa pravno relevantna dejstva so razvidna iz posnetkov, zato dejanskega stanja z izdajateljem v predmetnem postopku ni bilo treba razčiščevati ter tudi ni bilo treba izvesti dodatnih dokazov. Pri presoji ali določen prizor predstavlja kršitev norm iz ZMed gre za pravno in ne dejansko vprašanje. To vrednotenje pa opravi organ na podlagi svojega strokovnega znanja in pri tem sodelovanje strank ni potrebno.

Tožeča stranka se ne strinja z odločitvijo tožene stranke. Opozarja na določbo 84. člena ZMed in opozarja, da je zakonodajalec primarno presojo o vprašanju, ali posamezna oddaja vsebuje prizore nasilja ali seksualnosti, zlasti pa tudi merila za objavo vizualnih opozoril, prepustil izdajatelju samemu. To je obveznost in pravica izdajatelja v smislu uredniške neodvisnosti medija. Tožena stranka lahko ukrepa le, kadar gre za očitno napako oziroma očitno napačno presojo izdajatelja. Poleg tega bi ji morala pred izdajo odločbe dati možnost, da utemelji svojo odločitev – v konkretnem primeru torej navede razloge in argumente, da z neoznačitvijo programskih vsebin ni kršila ne ZMed ne lastnega etičnega kodeksa izdajatelja. Način izvedbe 84. člena ZMed je določen s Pravilnikom o določitvi vizualnega in akustičnega opozorila z programske vsebine, ki niso primerne za otroke in mladoletnike (Pravilnik; Uradni list RS, št. 39/2007), ki ga tožena stranka v postopku ni uporabila. Prav tako v postopku ni upoštevala Etičnega kodeksa izdajatelja. Brez sodelovanja stranke je odločila o vprašanju, ki na podlagi zakona, podzakonskega predpisa in internega akta izdajatelja primarno sodi v presojo izdajatelja. Opozarja na dosedanjo prakso, ko je stranka vedno imela možnost, da se izjasni o pravnih in dejanskih ugotovitvah tekom postopka. Ta možnost pa ji, kljub njeni pisni vlogi, ni bila dana. Poleg tega je v postopku pridobila strokovni mnenji dr. A.A. in dr. B.B., pri tem pa ne prvo, ne drugo ne pomenita uradne podatke, ki jih ima organ v smislu 2. točke 1. odstavka 144. člena ZUP. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru prereka vse tožbene navedbe in odgovarja na stališča tožeče stranke.

Tožba je utemeljena.

Po presoji sodišča je utemeljen tožbeni ugovor, da je tožena stranka bistveno kršila pravila upravnega postopka s tem, ko tožeči stranki pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Sodišče meni, da je ta kršitev podana s tem, ker tožeče stranke ni seznanila z ugotovitvami postopka strokovnega nadzora niti je ni seznanila s strokovnima mnenjema dr. B.B. in dr. A.A., na katere je oprla svojo odločitev. Takšno ravnanje stranke je kršitev določbe 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Eno temeljnih načel upravnega postopka je načelo zaslišanja stranke. Načelo zaslišanja stranke organu nalaga, da pred odločitvijo o upravni zadevi da stranki možnost, da se izrečejo o dejstvih oziroma okoliščinah, pomembnih za odločitev (1. odstavek 9. člena ZUP). Organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenim z zakonom (3. odstavek 9. člena ZUP). Tak z zakonom določen primer je skrajšani upravni postopek, v katerem upravni organ lahko med drugim odloči, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi (2. točka 1. odstavka 144. člena ZUP).

Po presoji sodišča v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Ni pravilno stališče tožene stranke, da je sprejela odločitev na podlagi uradnih podatkov, s katerim je lahko razpolagala. Tožena stranka namreč ni ugotovila dejanskega stanja na podlagi podatkov pridobljenih iz uradnih evidenc, temveč na podlagi dejanskega stanja, ki ga je v postopku sama ugotovila. Poleg tega je svojo odločitev oprla tudi na strokovni mnenji, s katerimi tožeče stranke ni seznanila. Tožena stranka bi morala tožečo stranko še pred izdajo odločbe seznaniti tako z ugotovljenim dejanskim stanjem, kakor tudi s pridobljenima strokovnima mnenjema in ji dati možnost, da se o njih izjavi, nato pa bi se morala do njenih izjav opredeliti in jih oceniti. Ker tožena stranka tožeči stranki sodelovanja in izjave v postopku ni omogočila, je po presoji sodišča kršila pravila upravnega postopka (9. člen ZUP), s takšnim postopanjem pa je bila kršena tudi pravica tožeče stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

Glede na navedeno je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke 1. odstavka Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06) odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku, v skladu s stališči sodišča v obrazložitvi te sodbe, tožečo stranko seznaniti z ugotovitvami v postopku, s pridobljenima strokovnima mnenjema in ji dati možnost, da se o njih izjavi.

Ker je sodišče ugodilo tožbi že zaradi kršitev pravil postopka, se v presojo drugih tožbenih ugovorov v tem postopku ni spuščalo.