Jedro

Delavec mora za upravičeno odsotnost z dela pridobiti odobritev delodajalca, če ta odobritev izhaja iz subjektivne sfere delavca (koriščenje letnega dopusta, koriščenje viška ur) oz. ustrezno potrdilo o upravičeni odsotnosti z dela, če je razlog te odsotnosti z dela zdravstveno stanje delavca (odsotnost z dela zaradi bolezni oz. poškodbe). Ker tožnik v dosedanjem postopku ni verjetno izkazal, da bi v spornem obdobju izostal z dela iz upravičenega razloga (odobritev pristojnega organa, potrdilo o zdravstveno upravičeni odsotnosti z dela), svoje terjatve o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja zaenkrat še ni verjetno izkazal, zato ni pogojev za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere naj bi se toženi stranki naložilo plačevanje nadomestila plače tožniku, dokler traja spor o nezakonitosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja, ker je to potrebno za preživetje tožnika, njegove žene in sina, torej oseb, ki jih je tožnik po zakonu dolžan preživljati, z ozirom na to, da je tožnikova terjatev verjetno izkazana. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in ugodi njegovemu zahtevku. V pritožbi se sklicuje na zadeve opr. št. Pd 166/2000 (nezakonitost njegove razrešitve in razporeditve - sodba izdana dne 26.8.2003), opr. št. Pd 530/2000 (nezakonitost disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja - sodba izdana 30.6.2003), opr. št. Pd 532/2000 (nezakonitost prenehanja delovnega razmerja), opr. št. Pd 202/2002 (nezakonitost razpisnega postopka in izbire kandidata za direktorja ZZV - sodba 8.7.2003), opr. Pd 293/2000 (nezakonita razporeditev in prikrajšanje pri plači tožnikove žene - sodba 12.6.2003), opr. št. Pd 533/2000 (nezakonito prenehanje delovnega razmerja tožnikove žene - revizija) in opr. št. Pd 524/2000 (nezakonito prenehanje delovnega razmerja S. K. - sodba 6.5.2003). Pojasnjuje, da je sodišču prve stopnje predlagal združitev vseh teh zadev zaradi ugotovitve, da je tožena stranka načrtno in naklepno izvedla zlonamerne ukrepe proti tožnikom. Sodišče prve stopnje njegovim predlogom ni ugodilo, v posledici česar je tožnik dne 14.2.2002 in 2.6.2003 podal nadzorstveni pritožbi, predlagal pa je tudi izločitev sodnikov sodišča prve stopnje, ki sta obravnavala zadevi opr. št. Pd 166/2000, opr. št. Pd 530/2000 in opr. št. Pd 532/2000. Tudi ta njegov predlog je bil zavrnjen. Po stališču tožnika bi se moral zaradi osebnega poznanstva s tožnikom v zvezi z odločanjem o njegovih predlogih izločiti tudi predsednik prvostopenjskega sodišča. V pritožbi navaja, da iz dejstev in dokazov izhaja njegovo izredno težko socialno stanje, ki je posledica nezakonitih ukrepov tožene stranke. Tožnik ne dvomi, da je verjetnost njegove terjatve izkazana in zato predlaga njeno zavarovanje, saj je iz dosedanjih dejstev razvidno, da bo tožena stranka uporabila vse poti, da bi se izognila poplačilu terjatve. Kot primer navaja obnašanje tožene stranke do S. K. v zadevi opr. št. Pd 524/2000. Po trditvah tožnika je do izdaje nezakonitih sklepov prišlo zaradi političnih razlogov, ker je tožnik ugovarjal temu, da bi strankarski veljaki, zaposleni pri toženi stranki, zaradi zasebnih potreb uzurpirali oblast v zavodu. Tožnik je bil tako brez vsakršne pravne osnove razrešen z mesta predstojnika OE Center za epidemiologijo, higieno in zdravstveno ekologijo, v nadaljevanju mu je bil nezakonito izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, predvsem zaradi uspeha v zasebni in odškodninski tožbi, ki sta jo proti njemu podala zakonca P.. Do prenehanja delovnega razmerja tožnika zaradi neupravičenega izostanka z dela zaporedoma 5 delovnih dni je prišlo zaradi lažnih uradnih zaznamkov, ki so jih izdale osebe, katere za to niso imele pooblastil. Sodišče prve stopnje v zadevi ni ugotovilo dejstva, da je bil tožnik delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi in ne običajen delavec, ki mora svojemu neposredno predpostavljenemu javljati svojo odsotnost z vsemi drugimi obveznostmi. Ob upoštevanju sodbe prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 166/2000 je bil tožnik še vedno predstojnik Centra za epidemiologijo, higieno, zdravstveno ekologijo, zato privolitve direktorja za svojo odsotnost ni potreboval. Glede na to o njegovi odsotnosti ni mogla odločiti Z. T. B., dr. med. spec., ker mu ni bila predpostavljena, niti ni mogla zapisati uradnih zaznamkov, ki so bremenili tožnika. Tožnik je dne 17.4.2000 resnično pisal direktorju za odobritev izrednega plačanega dopusta, to pa zato, ker zaradi nemogočih razmer pri toženi stranki ni bilo mogoče delati. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je samozvani namestnik direktorja tožene stranke P. B. že v maju in začetku junija 2000 načrtoval, kako bi tožniku in še dvema delavkama uprizoril prenehanje delovnega razmerja zaradi izostanka petih zaporednih delovnih dni, pri čemer je celo zlorabljal njihove osebne podatke o staležu in zdravstvenem stanju. Navedeno potrjuje tudi sodba sodišča prve stopnje opr. št. Pd 293/2000 z dne 12.6.2003. Spremembe in dopolnitve statuta tožene stranke, v okviru katerih je prišlo do ustanovitve določenih organizacijskih enot pri toženi stranki, v spornem obdobju niso veljale, saj Vlada R Slovenije k tem spremembam in dopolnitvam statuta takrat ni podala soglasja. To pa pomeni, da se te spremembe niso smele uporabljati, posledično pa so vsi sklepi v vseh predmetnih zadevah nični. S spornimi spremembami je namreč prišlo tudi do preoblikovanja Centra za epidemiologijo, higieno in zdravstveno ekologijo v Center za epidemiologijo in Center za higieno in zdravstveno ekologijo. Iz postopka opr. št. Pd 293/2000 tudi izhaja, da je tožena stranka želela sodišče preslepiti s tem, da je dostavljala lažne in ponarejene uradne dokumente. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002) v zvezi s 366. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Skladno s 1. odst. 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št. 19/94, 20/98) lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Z ozirom na določbo 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98, 72/98 - Ust. odl., 11/99 - Ust. odl., 89/99, 11/2002, 75/2002), lahko sodišče na predlog stranke izda začasne odredbe z namenom zavarovanja nedenarne terjatve, pri čemer mora upnik izkazati za verjetno, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo zoper dolžnika nastala. Poleg navedenega je na upniku dolžnost, da verjetno izkaže eno od predpostavk, ki so navedene v 2. odst. 272. čl. ZIZ. To pomeni, da mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena oz. da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode oz. da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Ob upoštevanju 3. odst. 272. čl. ZIZ pa upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo, pri čemer se šteje, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini. Temeljni predpogoj za izdajo začasne odredbe pa je, glede na naravo začasnih odredb kot enega od sredstev zavarovanja, verjetnost izkazane upnikove oz. tožnikove terjatve. V kolikor tožnik ne izkaže za verjetno, da njegova terjatev zoper dolžnika oziroma toženo stranko obstoji ali da mu bo nastala, začasne odredbe ni mogoče izdati, ne glede na to, če je tožnik verjetno izkazal eno od predpostavk, ki so opredeljene v 2. oz. 3. odst. 272. čl. ZIZ. Tožnik izkaže terjatev za verjetno, če na podlagi njegovih navedb o dejstvih, na katera opira svoj zahtevek in podlagi predlaganih dokazov, s katerimi ta dejstva dokazuje, izhaja močnejši razlog za utemeljenost terjatve, kot to izhaja iz zatrjevanih dejstev in dokaznih predlogov tožene stranke, s katerimi ta izkazuje neutemeljenost tožnikove terjatve. To pomeni, da je izdaja začasne odredbe utemeljena le, če je verjetno, da bo tožnikovemu zahtevku ugodeno. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da tožnik v dosedanjem postopku še ni verjetno izkazal svoje terjatve, torej tega, da mu je zaradi petih zaporednih delovnih dni neupravičene odsotnosti z dela delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo nezakonito. Iz tožbenih navedb tožnika izhaja, da je bil prepričan, da je imel od 3.7.2000 odobren letni dopust, kar naj bi potrdile tudi priče A. B. dr. med. spec., R. S. in T. B. Z., dr. med. spec.. Na drugem naroku za glavno obravnavo dne 6.9.2002 je tožnik dokazni predlog z zaslišanjem navedenih prič umaknil. V tožbi je tožnik zatrjeval, da s Pravilnikom o evidentiranju prisotnosti delavcev tožene stranke, ki je pričel veljati 1.5.2000, in na katerega se v sklepu sklicuje drugostopenjski organ tožene stranke, ni bil seznanjen, ker je bil že od 26.9.2000 dalje odsoten z dela. Tožena stranka je prerekala to njegovo trditev. V spis je vložila fotokopijo seznama delavcev s podpisi delavcev (med katerimi je naveden tudi tožnik) o prevzemu Obveznih navodil za evidentiranje delovnega časa zaposlenih. Tem Obveznim navodilom sta bila priložena tudi Pravilnik o evidentiranju prisotnosti delavcev ZZV Maribor z dne 1.5.2000 in Pravilnik o delovnem, gibljivem in deljenem delovnem času delavcev ZZV Maribor z dne 8.5.2000, kar je zaključiti iz navedb o prilogah k tem Obveznim navodilom. Iz nadaljnjih tožnikovih izvajanj je zaključiti, da tožnik uveljavlja nezakonitost sklepa o prenehanju delovnega razmerja zato, ker se ta glasi na delovno mesto, ki v veljavni sistemizaciji pri toženi stranki ni obstajalo in ker tožnik na tem delovnem mestu nikoli ni bil, prav tako kot formalno nikoli ni moglo biti Centra za higieno in zdravstveno ekologijo, ker je bil ta Center ustanovljen s sklepom sveta tožene stranke brez soglasja ustanovitelja. Pritožbeno sodišče se pridružuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da mora delavec za upravičeno odsotnost z dela pridobiti odobritev delodajalca, če ta odobritev izhaja iz subjektivne sfere delavca (koriščenje letnega dopusta, koriščenje viška ur) oz. ustrezno potrdilo o upravičeni odsotnosti z dela, če je razlog te odsotnosti z dela zdravstveno stanje delavca (odsotnost z dela zaradi bolezni oz. poškodbe). V takšnem primeru se šteje, da delavec z dela ni izostal iz neupravičenega razloga. Ker tožnik v dosedanjem postopku ni verjetno izkazal, da bi v obdobju po 3.7.2000 izostal z dela iz upravičenega razloga (odobritev pristojnega organa, potrdilo o zdravstveno upravičeni odsotnosti z dela) je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da svoje terjatve o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja zaenkrat še ni verjetno izkazal. Glede na to ni podana temeljna predpostavka za izdajo predlagane začasne odredbe. Po stališču pritožbenega sodišča tudi pritožbene navedbe tožnika v zvezi z sklicevanjem na zadeve opr. št. Pd 166/2000, Pd 530/2000, Pd 202/2002, Pd 293/2000, Pd 533/2000 in Pd 524/2000, na predloge za združitev teh zadev v enotno obravnavanje, na nadzorstvene pritožbe in predloge za izločitev razpravljajočih sodnikov, na uradne zaznamke Z. T. B., ki naj bi bremenili tožnika, na spornost postopka sprememb statuta tožene stranke, na nezakonitost sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi opredelitve spornega delovnega mesta in v zvezi s šikaniranjem s strani tožene stranke zaenkrat ne nudijo opore zaključku, da je tožnik svojo terjatev, ki jo vtožuje v okviru tega individualnega delovnega spora, verjetno izkazal. Kljub temu, da je tožnik v zadevi Pd 166/2000 uspel v sporu v sojenju na prvi stopnji (razrešitev in razporeditev), še ni mogoče avtomatično zaključiti, da je s tem verjetnost njegove terjatve v tem individualnem delovnem sporu že izkazana (podobno stališče je zavzelo VDSS v sklepu z dne 22.10.1999 v zadevi Pdp 1501/99). Ob upoštevanju navedenega niso relevantne tudi pritožbene navedbe tožnika o nevarnosti, da bo njegova terjatev onemogočena ali precej otežena oz. da bi se s predlagano začasno odredbo preprečil nastanek težko nadomestljive škode. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani in ker sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).