Jedro

Tožena stranka ter tedaj (edina) reprezentativna sindikata so sklenili pogodbo o oblikovanju pokojninskega načrta. Tožena stranka se je zavezala financirati pokojninski načrt in za vsakega vključenega delavca, zaposlenega za nedoločen čas, plačevati določen procent mesečne bruto plače. Nato je tožena stranka vsem trem reprezentativnim sindikatom poslala predlog aneksa II k navedeni pogodbi, po katerem naj bi tožena stranka (delodajalec) od določenega dne dalje prenehala s plačevanjem premij zaradi ekonomskih oz. finančnih težav. Dva reprezentativna sindikata sta aneks št. II podpisala, en sindikat pa ne. Podpisal ga je šele naknadno. Tožena stranka je z določenim mesecem prenehala s plačevanjem premij za vse zaposlene, tudi za tožnika. Zato tožnik v tem sporu vtožuje, da mu je tožena stranka za sporno obdobje dolžna plačati premije iz naslova prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja.

Niti 11. členu ZKolP niti v drugih določbah tega zakona za primere, ko je pri posameznem delodajalcu več reprezentativnih sindikatov, ni določen poseben kvorum za veljavnost kolektivne pogodbe, temveč zadostuje, da z delodajalcem kolektivno pogodbo sklene en reprezentativni sindikat. Za obravnavani primer to pomeni, da je bil aneks št. II, ki sta ga sklenila reprezentativna sindikata, veljavno sklenjen, vendar pa velja le za podpisnike. Ker aneksa št. II tretji od reprezentativnih sindikatov ni podpisal, to pomeni, da sta pri toženi stranki v veljavi tako prvotna pogodba kot tudi aneks št. II. Po določbi 2. odstavka 11. člena ZkolP se v primeru, če delodajalca zavezuje več kolektivnih pogodb iste vrste na isti ravni, uporabljajo določbe, ki so za delavce ugodnejše. V obdobju do sklenitve aneksa s strani tretjega reprezentativnega sindikata velja pogodba (brez aneksa št. II), ker je za delavca ugodnejša, zato je tožbeni zahtevek za plačilo premij za sporno obdobje po temelju utemeljen.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati za tožečo stranko iz naslova prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja na račun sklada A. naslednje mesečne premije za mesec: - maj 2010 v znesku 113,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2010 do plačila, - junij 2010 v znesku 103,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2010 do plačila, - julij 2010 v znesku 94,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2010 do plačila, - avgust 2010 v znesku 89,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 8. 2010 do plačila, - september 2010 v znesku 109,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2010 do plačila, - oktober 2010 v znesku 123,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2010 do plačila, - november 2010 v znesku 124,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2010 do plačila, - december 2010 v znesku 126,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2010 do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (I. točka izreka).

Višji zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 8 dni 499,19 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti stroškov v plačilo, do plačila (III. točka izreka).

Tožena stranka zgoraj navedeno sodbo (oz. pravilno: ugodilni del navedene sodbe) izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, ker je sodba v celoti nezakonita in nepravilna. Tožena stranka se strinja z zaključki naslovnega sodišča, da imata pogodba o oblikovanju pokojninskega načrta z dne 20. 9. 2001 (v nadaljevanju: pogodba) kot tudi aneks št. II z dne 5. 5. 2010 (v nadaljevanju aneks št. II) značaj kolektivne pogodbe, vendar je naslovno sodišče zmotno presodilo, da je aneks št. II veljavno sklenjen in veljaven le za podpisnike le-tega, in sicer za sindikat B. in C., za sindikat D., ki aneksa ni podpisal, pa ne. Po mnenju sodišča dejstvo, da tretji reprezentativni sindikat (D.) aneksa št. II ni podpisal, pomeni, da sta pri toženi stranki v veljavi tako prvotna pogodba kot tudi aneks št. II. Pogodba po mnenju sodišča za člane reprezentativnega sindikata D. ni prenehala veljati oz. se ni spremenila, četudi sta aneks št. II podpisala reprezentativna sindikata B. in C.. Spremenjena pogodba oz. aneks št. II po mnenju sodišča namreč velja le za sindikata, ki sta aneks št. II podpisala (B. in C., za sindikat, ki aneksa št. II ni podpisal (D.), pa je v spornem (vtoževanem) obdobju veljala le pogodba. Za tožnika je po mnenju sodišča, upoštevaje 2. odstavek 11. člena ZKolP, ugodnejša pogodba brez upoštevanja aneksa št. II, ki je določal prekinitev plačevanj premij v spornem obdobju, zato je tožena stranka za tožnika dolžna plačati premije dodatnega pokojninskega zavarovanja.

Navedeni zaključki sodišča ne odražajo popolnega, predvsem pa ne pravilnega dejanskega stanja, posledično pa je bilo tudi materialno pravo uporabljeno napačno. Sodišče je tekom postopka zagrešilo tudi določene kršitve pravdnega postopka (izvedba dokazne ocene). Tožena stranka uvodoma izpostavlja temeljno materialnopravno izhodišče, ki je ključno za rešitev predmetnega spora, in sicer 11. člen ZKolP, ki določa, da kolektivna pogodba velja za vse delavce pri delodajalcu oziroma pri delodajalcih, za katere kolektivna pogodba velja, če kolektivno pogodbo sklene en ali več reprezentativnih sindikatov. ZKolP v primerih, ko je pri posameznem delodajalcu več reprezentativnih sindikatov, ne predvideva posebnega kvoruma za veljavnost kolektivne pogodbe, temveč zadostuje, da z delodajalcem kolektivno pogodbo sklene en reprezentativni sindikat. Navedeno stališče potrjuje tudi uporaba jezikovne razlage. V kolikor bi zakonodajalec želel, da kolektivno pogodbo podpišejo vsi reprezentativni sindikati, ne glede na njihovo število, bi to bilo jasno opredeljeno v samem zakonu. Reprezentativni sindikati sklepajo kolektivne pogodbe s splošno veljavnostjo (7. člen Zakona o reprezentativnosti sindikatov - v nadaljevanju: ZRSin), kar v povezavi z določbo 11. člena ZKolP o osebni veljavnosti takih kolektivnih pogodb pomeni, da se tudi reprezentativni sindikat na ravni posameznega delodajalca pogaja o pravicah v imenu vseh delavcev pri delodajalcu. Taka ureditev onemogoča oženje pravic le na člane določenega sindikata, saj bi navedeno pomenilo tudi prepovedano diskriminacijo na podlagi (ne)članstva v sindikatu. Kolektivna pogodba mora veljati za vse delavce pri delodajalcu.

Pogodba o oblikovanju pokojninskega načrta velja za vse zaposlene delavce pri toženi stranki, kar niti ni bilo sporno do sklenitve aneksa št. II. Dokler so vsi delavci, za katere je pogodba veljala, samo pridobivali določene pravice, je reprezentativnost in članstvo v posameznem reprezentativnem sindikatu nerelevantno, v primeru pogajanj in sklenitvi aneksa št. II, s katerim se pravice za določeno obdobje ukinjajo oz. ne izplačujejo, pa članstvo v „posameznem“ reprezentativnem sindikatu postane ključno. Navedeno razlogovanje nasprotuje tako določbam ZKolP, kakor tudi določbam ZRSin, saj navedena zakona ne razlikujeta med reprezentativnimi sindikati v smislu njihove velikosti glede na število članov. Navedeno stališče je neživljenjsko in diskriminatorno, položaj delodajalca pri kolektivnem dogovarjanju pa je nesorazmerno otežen. Splošna veljavnost kolektivnih pogodb (7. člen ZRSin v povezavi z 11. členom ZKolP) predstavlja dejansko mehanizem enakopravne obravnave delavcev pri določanju skupnih pravic. Nesprejemljivo je, da bi manjšinski ali večinski reprezentativni sindikat (upoštevaje število članov) omogočal neenakopravno obravnavo preostalih delavcev, ki niso člani tega sindikata, pri pridobivanju ali izgubi istovrstnih pravic. Tako razlogovanje sodišča dejansko izniči tudi pomen „reprezentativnosti“ posameznega sindikata in ne ponuja celovitega odgovora oziroma rešitve. Sodišče pri svoji razlagi namreč spregleda, da ima Pogodba kot kolektivna pogodba splošne veljavnosti pri delodajalcu, učinke tudi na delavce, ki niso člani sindikata oz. so morda člani sindikata, ki ni reprezentativen. Tožena stranka se sprašuje, kako naj stališče sodišča, da aneks št. II velja le za člane sindikatov, ki so le-tega podpisale, aplicira na tiste delavce, ki niso člani nobenega sindikata, pa so oz. so bili na podlagi Pogodbe dejansko vključeni v kolektivno prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje. Vprašanje je, ali zanje velja Pogodba s spremembami, ki jih prinaša aneks št. II ali Pogodba brez sprememb.

Stališče, ki ga je zavzelo sodišče, dejansko poruši v slovenskem pravnem redu vzpostavljen sistem „reprezentativnosti“ sindikata in sklepanja kolektivnih pogodb s splošno veljavnostjo. V sklopu kolektivnih pogajanj vedno lahko kateri izmed več reprezentativnih sindikatov nasprotuje posamezni rešitvi, zato enovite, „kolektivne“ rešitve v večini primerov ne bi bilo mogoče niti doseči. Bistvo oziroma namen kolektivnega pogajanja pa je v tem, da se doseže skupna rešitev, ki bo veljala tako za delodajalsko stran kakor za delojemalsko. Pogodba in aneks kot akta na istem nivoju, ki določata diametralno nasprotne pravice za načeloma vse delavce (glede na to, da gre za kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo), ne moreta imeti hkratne veljave. Po načelu lex posterior derogat legi priori, je potrebno v spornem (vtoževanem) obdobju priznati veljavo le aneksu št. II, saj je ta začasno ustavil plačevanje premij, torej izvajanje pogodbe.

Naslovno sodišče je pri obravnavi temelja zahtevka spregledalo tudi bistveno pravilo 8. člena ZPP, ki vsebuje formalne okvire za oblikovanje dokazne ocene, katere bistvo je v oceni vsakega posameznega dokaza posebej in nato v oceni vseh dokazov skupaj. V konkretnem primeru je sodišče pravni zaključek utemeljilo le na podlagi gole uporabe zakonskih določil, dejansko stanje in ustaljeno dogajanje pri toženi stranki – dokaze pa povsem spregledalo. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da je bilo pri toženi stranki sklepanje kolektivnih pogodb in njihovih sprememb le s podpisom enega reprezentativnega sindikata ustaljena praksa, skladna s prvim odstavkom 11. člena ZKolP. Tožena stranka je navedeno izhodišče potrdila s predložitvijo dogovorov, ki potrjujejo obstoj take prakse (dogovor o enajsturnem počitku (dokaz list. B/4), sporazum o poračunu dodatka za blagajniški riziko (dokaz list. B/5), sporazum o delovnem času (dokaz list. B/6)). Prav tako sta navedeno izhodišče potrdili tudi zaslišani priči E.E. in F.F.. Dogovor o enajsturnem počitku, ki spreminja določila PKP z dne 27. 10. 2006 in 25. 1. 2007, je podpisal le D., aneks pa je veljal za vse delavce tožene stranke in ne le za člane D.. Analogno to velja tudi pri sporazumu dodatka za blagajniški riziko. Iz navedenih primerov povsem jasno izhaja, da so reprezentativni sindikati izkoristili položaj, ker so delavci na podlagi teh dogovorov zgolj pridobivali. Neživljenjsko in nemoralno je, da se določila posameznega zakona razlaga glede na koristi, ki jih ima le ena od pogodbenih strank. Sodišče je svoje zaključke sprejelo brez konkretne dokazne podlage. Iz odločitve in obrazložitve sodišče namreč izhaja, da je tožnikov zahtevek utemeljen zato, ker sindikat D. Aneksa št. II ni sklenil in zato za člane tega sindikata aneks št. II ne more veljati. Sodišče pa tekom postopka ni ugotavljalo, ali je tožnik dejansko član navedenega sindikata oziroma ali je bil član sindikata D. v spornem obdobju. Sodišče je s takim ravnanjem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih: ali je bil tožnik v spornem obdobju dejansko član sindikata D. in je zato, na podlagi sprejetega izhodišča sodišča, njegov zahtevek utemeljen.

Primarno izhodišče tožene stranke je, da je zahtevek tožnika že po temelju neutemeljen, vendar pa se tožena stranka, glede na odločitev sodišča, v nadaljevanju opredeljuje tudi glede same priznane višine zahtevka tožnika. Tudi v tem delu je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj obstaja nasprotje med njenim izrekom in obrazložitvijo oziroma so razlogi v obrazložitvi med seboj v nasprotju. Sodišče je namreč v obrazložitvi sodbe pojasnilo, da tožnik ni uspel izkazati, da bi mu bila tožena stranka dolžna izplačevati premijo v višini 2,92 %, medtem ko pa ni pojasnilo, zakaj je glede na takšen svoj zaključek pri svojem izračunu upoštevalo premijo v višini 2,922 %. Tožena stranka se ne strinja z zaključkom sodišča, da je bila višina premije določena v odstotku 2,922 %. Kakor je sodišče ugotovilo, je bil ves čas od začetka leta 2002 do februarja 2010 zaposlenim (tudi tožniku) izplačevan maksimalen znesek premije za dodatno pokojninsko zavarovanje, v višini 5,844 %. Tožena stranka prav tako ne zanika, da so delavcem (torej tudi tožniku) od februarja 2010 do vključno marca 2010 plačali nižjo premijo od do tedaj določene, in sicer 2,922 % namesto 5,844 %, vendar poudarja, da je sodišče ugotovilo, da v vtoževanem obdobju maj 2010 do december 2010 tožena stranka premij ni izplačevala, da pa bi jih morala, in sicer skladno s pogodbo, kjer premija ni določena v razponu, temveč v višini 2,92 %. Dejstvo, da sodišče nato tožniku prizna izplačilo višje premije v višini 2,922 %, tako nasprotuje navedenim ugotovitvam in izhodiščem sodišča samega. Če je tožena stranka za februar in marec 2010 izplačala več (kar tožena stranka niti ne zanika), to na vtoževano obdobje, glede na izhodišča, ki jih je sodišče zavzelo, ne bi smelo imeti vpliva. Navedeno razhajanje izhaja iz same obrazložitve sodbe in tudi iz izreka le-te, v katerem so premije izračunane na podlagi 2,922 %.

Tožena stranka se prav tako ne strinja z ugotovitvami sodišča glede osnove od katere se obračuna mesečna premija za mesece september 2010 do vključno november 2010. Sodišče je sicer ugotovilo, da se premije „obračunajo od plače delavca, in sicer od dejansko izplačane plače za pretekli mesec“, čemur tožena stranka izrecno nasprotuje. Iz prvega odstavka 5. člena Pogodbe o oblikovanju pokojninskega načrta z dne 20. 9. 2001 izhaja, da je osnova za plačilo mesečne premije dejansko izplačana bruto mesečna plača in ne plača, ki bi jo moral delavec dejansko prejeti. Zaradi navedenega tožena stranka meni, da bi moralo sodišče kot osnovo upoštevati dejansko izplačano plačo tožnika oziroma, upoštevaje odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v vzorčnem sporu, ki se je pred naslovnim sodiščem vodil pod opr. št. Pd 177/2010, plačo brez dodatka za nebolovanje.

Tožena stranka nasprotuje tudi plačilu zakonskih zamudnih obresti, saj tožnik ni aktivno legitimiran zahtevati plačilo zakonskih zamudnih obresti, ampak lahko zahteva le, da tožena stranka zanj plača na račun sklada A. neplačane premije dodatnega pokojninskega zavarovanja. Pogodba o financiranju pokojninskega načrta je sklenjena med toženo stranko in G. d.d. (v nadaljevanju: družba G.), kar pomeni, da je dejansko družba G. tista, ki ima na podlagi sklenjene pogodbe o financiranju pokojninskega načrta pravico terjati plačilo obresti od neplačanih denarnih zneskov (premij). Družba G. je tista, ki s premijami (denarjem) razpolaga, delavec (tožnik) pa te pravice nima. Delavec (tožnik) na podlagi Pogodbe in Pogodbe o financiranju pokojninskega načrta od delodajalca ne more zahtevati, da mu izplača denar, saj do tega ni upravičen. Delavec (tožnik) od tožene stranke lahko zahtevka le, da izpolni svojo obveznost po Pogodbi, in sicer „financirati pokojninski načrta PN1 tako, da bo vplačeval premije za pokojninsko zavarovanje … za vsakega delavca iz 4. člena te pogodbe, ki se vključi v pokojninski načrt in to v višini 2,92 % ...“. Iz Pogodbe in Pogodbe o financiranju pokojninskega načrta nikjer ne izhaja, da bi delavec (tožnik) imel kakršnokoli pravico razpolaganja s „premijo“ oz. „čisto denarno terjatvijo iz naslova premije“. Delavec (tožnik) ima pravico le plačevati še svoj del premije. Tudi iz navedenega torej izhaja, da je primarno razmerje glede plačila premije vzpostavljeno med družbo G. in toženo stranko, šele sekundarno pa se lahko v navedeno razmerje z „doplačilom“ premije vključi posamezen delavec (tožnik). Na podlagi sklenjene Pogodbe lahko tožnik od tožene stranke zahteva le, da izpolni svojo obveznost vplačila premij in ne tega, da mu premijo v denarni obliki npr. izroči zato, da si sam vplača premijo. Seveda gre pri plačilu premije za denarno terjatev, vendar ne gre za čisto denarno terjatev, saj delavec s premijami ne more prosto razpolagati oz. do premij (v denarni obliki) nima niti pravice, kar pomeni, da „denarna terjatev“ kot taka, ni čista denarna terjatev. Upoštevaje navedeno torej, tožniku v skladu z določbo prvega odstavka 378. člena OZ ne pripadajo zakonske zamudne obresti oz. ni aktivno legitimiran, da bi le-te zahteval. Vsled navedenega nazadnje tožena stranka izpostavlja tudi, da bi sodišče moralo tožbo zavreči, saj tožnik pred vložitvijo tožbe ni postopal v skladu z določbo prvega in drugega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 s spremembami, v nadaljevanju ZDR). Ker tožnik v konkretnem sporu navedene procesne predpostavke za sodno varstvo ni izpolnil, saj je vložil neposredno tožbo na sodišče, mora sodišče tožbo zavreči brez nadaljnjega obravnavanja. Glede na vse zgoraj navedeno tožena stranka pristojnemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi v celoti ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni ter tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oziroma sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper sodbo naslovnega sodišča, katero izpodbija v točki II, ter II. izreka. Pritožbo vlaga zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitve določb postopka, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka.

Sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodba ima sicer navedbe o razlogih, zakaj naj tožnik ne bi bil upravičen do premije v višini 5,844 % bruto plače, vendar pa nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, upoštevaje navedbe, ki jih je podal tožnik, ter predložene dokaze. Premija dodatnega pokojninskega zavarovanja, kot je to določeno v 5. čl. Pogodbe o oblikovanju pokojninskega načrta, sklenjene med toženo stranko in reprezentativnima sindikatoma D. in B., je bila določena v razponu in sicer najmanj 2,92 % bruto plače zaposlenega (oz. v fiksnem znesku 5.000 SIT) ter največ v višini 5,844 % bruto plače zaposlenega (ki še omogoča davčne olajšave). Tožena stranka je s sklepom nadzornega sveta sprejela odločitev, da bo premijo plačevala od januarja 2002 v maksimalni višini, ki dopušča davčne olajšave, to je v višini 5,844 % bruto plače zaposlenega. Dejstvo tudi je, da je tožena stranka z januarjem 2002 pričela plačevati premijo v višini 5,844 % bruto plače zaposlenega, ne da bi sopodpisnikoma pogodbe dostavila v podpis kakršenkoli aneks. To pomeni, da je 5. čl. Pogodbe o oblikovanju pokojninskega načrta upoštevala kot določitev premije v razponu. To dejstvo dokazuje interno obvestilo zaposlenim, dnevnik tožene stranke, poslano preko interneta, z dne 5. 2. 2002. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, predvsem pa zmotno uporabilo materialno pravo. Čeprav med strankama ni sporno, to pa izhaja tudi iz izvedenih dokazov, da je odločitev o plačevanju premije v maksimalni višini sprejel v letu 2002 nadzorni svet tožene stranke, sodišče ni presodilo dejstva, da ta organ svoje odločitve, ki se je 8 let izvajala, ni nikoli spremenil. Uprava odločitev NS ne more enostransko spreminjati.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke navaja, da je sodišče v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da se je tožena stranka v Pogodbi zavezala, da bo za vsakega delavca, ki se vključi v pokojninski načrt, plačevala mesečno premijo v višini 2,92 % bruto njegove mesečne plače, vendar ne manj od 5.000 SIT in ne več kot je znesek, ki uživa davčne olajšave po 301. členu ZPIZ. Sodišče je pravilno ugotovilo, da sta stranki tega spora navedeno zakonsko določilo povzeli v samo Pogodbo ter izrazili namero, da se premija poveča, v kolikor bo to dopuščalo finančno – ekonomsko stanje tožene stranke. Upoštevaje navedeno in na podlagi odločitve nadzornega sveta je torej tožena stranka od začetka leta 2002 do februarja 2010 zaposlenim plačevala maksimalni znesek premije. Sodišče je pravilno ugotovilo in nazorno ter popolno obrazložilo svojo odločitev o tem, da je tožena stranka navedeno določitev sprejela enostransko, brez pisnega soglasja sindikatov oz. brez kakršnegakoli drugega pisnega ali morebiti ustnega dogovora s sindikati. Sodišče je namreč vse navedeno ugotovilo prav iz dnevnika tožene stranke z dne 5. 2. 2002 (poziv k podpisu aneksa, ki pa ni bil nikoli izveden) ter skladnih izpovedi prič H.H., E.E. in I.I., ki so potrdile, da je tožena stranka oz. nadzorni svet sprejel odločitev o plačilu višje premije, vendar posebne listine, aneksa ali dogovora o tem s sindikati oz. delavci tožena stranka nikoli ni sklenila. Tožeča stranka samo zaradi tega, če ji je bila v določenem obdobju izplačevana premija v višjem znesku kot bi ji dejansko pripadala, še ni pridobila pravice, da zahteva plačilo višje premije tudi v spornem obdobju. Tožena stranka se do pritožbenih očitkov, vezanih na zmotno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava, posebej ne opredeljuje, saj je tožeča stranka glede na vsebino navedenih očitkov prepozna. Tekom postopka tožeča stranka namreč nikoli ni zatrjevala npr. da dejstvo, da tožena stranka svoje odločitve 8 let ni spremenila, pomeni, da je višina premije določena v razponu. Navedene povezave niti ni mogoče sprejeti, saj 8-letno izvrševanje plačil premij v maksimalni višini z ničemer ne potrjuje izhodišča, da je plačilo premije določeno v razponu oz. da bi med strankama spora obstajal kakršenkoli naknadni dogovor (pisne ali ustne narave) o tem, da je višina premije, določena v 5. čl. Pogodbe, spremenjena z 2,92 % na 5,844 %. Po mnenju tožene stranke je prepozna in dejansko tudi povsem pavšalna pritožbena trditev tožeče stranke o tem, da uprava odločitev nadzornega sveta ne more enostransko spreminjati. Pritožba tožeče stranke je v celoti neutemeljena, zaradi česar tožena stranka predlaga njeno zavrnitev.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami - ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeni preizkus je pokazal, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

V obravnavani zadevi sta prvostopenjsko in pritožbeno sodišče že odločali.

- S sodbo opr. št. Pd 73/2012 z dne 19. 11. 2013 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da je tožena stranka dolžna za tožečo stranko iz naslova prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja na račun sklada A. mesečne premije za obdobje maj 2010 do december 2010, v mesečnih zneskih, razvidnih iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila ter zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi, s katero je od tožene stranke po nasprotni tožbi zahtevala plačilo 3.249,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov, ki so razvidni iz izreka sodbe.

- Zoper navedeno sodbo (to je zoper zavrnilni del glede tožbenega zahtevka po vloženi tožbi) se je pritožil tožnik, pritožbeno sodišče pa je s sklepom opr. št. Pdp 79/2014 pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe in sklepa razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Iz razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča je razvidno naslednje: - Pritožbeno sodišče je soglašalo s stališčem sodišča prve stopnje glede presoje, da imata tako pogodba o oblikovanju pokojninskega načrta (z dne 20. 9. 2001) kot aneks št. II naravo kolektivne pogodbe in da je zato pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka potrebno uporabiti določbe Zakona o kolektivnih pogodbah (Ur. l. RS, št. 43/2006 – ZKolP) ter da niti v 11. členu ZKolP (niti v drugih določbah tega zakona) za primere, ko je pri posameznem delodajalcu več reprezentativnih sindikatov, ni določen poseben kvorum za veljavnost kolektivne pogodbe, temveč zadostuje, da z delodajalcem kolektivno pogodbo sklene en reprezentativni sindikat. - Pritožbeno sodišče se ni strinjalo s stališčem sodišča prve stopnje, da je prvotna pogodba s sprejemom aneksa št. II s strani dveh reprezentativnih sindikatov prenehala veljati za vse podpisnike in da nista obstajali dve pogodbi (prvotna pogodba in pogodba, spremenjena z aneksom št. II) in da iz tega razloga v obravnavani zadevi ne pride v poštev uporaba določb pogodbe, ki so za delavce ugodnejše, v skladu z 2. odstavkom 11. člena ZKolP.

- Glede na določbo 11. člena ZKolP je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bil aneks št. II, sklenjen le z dvema reprezentativnima sindikatoma, sicer veljavno sklenjen, vendar pa velja le za podpisnike - ker aneksa št. II tretji od reprezentativnih sindikatov ni podpisal, pa to pomeni, da sta pri toženi stranki v veljavi tako prvotna pogodba kot tudi aneks št. II.

- Pritožbeno sodišče se je sklicevalo na povezanost obravnavane zadeve z zadevo, ki se je pred prvostopenjskim sodiščem vodila v vzorčnem postopku opr. št. Pd 177/2010, v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 414/2012. V navedeni sodbi je bilo v okviru odločanja o predhodnem vprašanju veljavnosti aneksa k podjetniški kolektivni pogodbi (s katerim so se znižala relativna razmerja za obračun plače, znižal dodatek za stalnost in prepolovil dodatek za nebolovanje, in ki sta ga, enako kot aneks št. II k pogodbi o oblikovanju pokojninskega načrta, istega dne 5. 5. 2010 podpisala dva reprezentativna sindikata B. in C., ne pa tudi sindikat D.) zavzeto stališče, da velja spremenjena kolektivna pogodba oz. aneks k PKP le za sindikata, ki sta kolektivno pogodbo podpisala, ne pa za sindikat D., ki aneksa ni podpisal. Glede vprašanja osebne veljavnosti takšne kolektivne pogodbe, ki je bila spremenjena samo s strani nekaterih dotedanjih podpisnikov, je bilo zavzeto stališče, da kolektivna pogodba, ki jo sklene reprezentativni sindikat, sicer velja za vse delavce, vendar pa se v primeru, da delodajalca zavezuje hkrati več kolektivnih pogodb iste vrste na isti ravni, uporabljajo določbe, ki so za delavce ugodnejše, kot to določa 2. odstavek 11. člena ZKolP. V konkretnem primeru je bila za delavca tožnika (ki je uveljavljal denarno terjatev – razliko v plači) ugodnejša podjetniška kolektivna pogodba brez upoštevanja aneksa, ki je zmanjšal določene pravice (iz naslova plače), zato je bilo tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodeno.

- Po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavanem individualnem delovnem sporu potrebno upoštevati stališča, razvidna iz citirane sodbe VDSS opr. št. Pdp 414/2012, ki v določeni meri odstopajo od stališč, zavzetih na pritožbenem sodišču v zadevah opr. št. X Pdp 506/2013 z dne 30. 5. 2013 (kolektivni spor - veljavnost dogovora o znižanju plač) ter Pdp 791/2013 z dne 5. 9. 2013 (individualni spor - denarni zahtevek, povezan z istim kolektivnim sporom), na katere se je v prvi sodbi sklicevalo sodišče prve stopnje. Obenem pa je opozorilo, da je to lahko razlog za dopustitev revizije po 2. alinei 1. odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji.

- Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu nadalje zapisalo, da je v obravnavanem sporu za tožnika ugodnejša pogodba o oblikovanju pokojninskega načrta z dne 20. 9. 2001 brez upoštevanja aneksa št. II, ki sta ga sprejela le dva od treh reprezentativnih sindikatov pri toženi stranki (istočasno kot aneks k Podjetniški kolektivni pogodbi, s katerim so se zmanjšale pravice delavcev iz naslova plače, kar je bilo predmet spora v vzorčni zadevi, na katero se sklicuje pritožba), pri čemer ni nepomembno, da večinski sindikat aneksa ni podpisal in zanj v spornem obdobju ni veljal (ker ga je podpisal naknadno, z veljavnostjo od 1. 1. 2011). Kot zmotno je štelo stališče sodišča prve stopnje, da je pogodba za vse podpisnike (tudi za sindikat, ki aneksa ni podpisal) prenehala veljati oz. da se je spremenila tako, da se je s plačevanjem premij prenehalo, že tedaj, ko sta aneks podpisala dva reprezentativna sindikata, ter da nista obstajali dve kolektivni pogodbi, v katerih bi ena predvidevala plačevanje premij, druga pa ne, ker velja načelo, da kasnejši akt (aneks) razveljavlja prejšnjega – starejšega (pogodbo). To splošno načelo bi veljalo le v primeru, če bi aneks št. II sklenili na delojemalski strani vsi podpisniki prvotne pogodbe. Navedlo je tudi, da glede na 2. odstavek 11. člena ZKolP za tožnika za sporno obdobje velja pogodba (brez aneksa št. II) kot zanj bolj ugodna in da je njegov tožbeni zahtevek, da je tožena stranka za obdobje od maja 2010 do decembra 2010 zanj dolžna plačati premije iz naslova prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja na račun sklada A., po temelju utemeljen.

Prvostopenjsko sodišče je v skladu z določbo 1. odstavka 362. člena ZPP opravilo vsa pravdna dejanja in obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem (razveljavitvenem) sklepu. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialno pravno pravilno odločitev. Svojo odločitev je ustrezno in natančno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami obeh strank pa pojasnjuje naslednje: K pritožbi tožene stranke: V novem sojenju je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen ter da materialno pravno izhodišče izhaja iz odločbe pritožbenega sodišča, ki ga je v kratkem povzelo v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke zagovarja nasprotno stališče, da je z aneksom št. II, čeprav sta ga podpisala le dva sindikata (ne pa tudi tretji sindikat D., v katerega je vključena večina delavcev tožene stranke), prenehala veljati pogodba o oblikovanju pokojninskega načrta z dne 20. 9. 2001 in da je na tej podlagi tožena stranka utemeljeno prenehala plačevati premije za vse delavce tožene stranke. Pri tem se sklicuje zlasti na določbo 11. člena ZKolP in na dejstvo, da v primerih, ko je pri delodajalcu več reprezentativnih sindikatov, ZKolP ne določa posebnega kvoruma za veljavnost kolektivne pogodbe, zaradi česar zadostuje, da z delodajalcem sklene kolektivno pogodbo le en reprezentativni sindikat. Poudarja, da bi bilo v samem zakonu jasno opredeljeno, če bi zakonodajalec želel, da kolektivno pogodbo podpišejo vsi reprezentativni sindikati, ter da bi ureditev, ko bi kolektivna pogodba veljala le za člane sindikata, ki jo je podpisal, ne pa za vse delavce, pomenila nedopustno diskriminacijo na podlagi članstva v sindikatu, delodajalca pa bi postavila v nesorazmerno otežen položaj pri kolektivnem dogovarjanju.

Pritožba ne navaja nobenih novih argumentov, ki bi vplivali na spremembo stališča pritožbenega sodišča, ki ga zavzelo in natančno obrazložilo že v razveljavitvenem sklepu (in povzelo v tej obrazložitvi). Za obravnavano zadevo je bistveno, da sta tako pogodba kot pogodba z aneksom (ki sta jo podpisala le dva reprezentativna sindikata) kolektivni pogodbi s splošno veljavo in veljata za vse delavce (zaposlene delavce, ki so pri delodajalcu v delovnem razmerju za nedoločen čas), ne le za člane posameznega sindikata, zato ni mogoče govoriti o diskriminaciji ali o neupoštevanju določb ZKolP ter Zakona o reprezentativnosti sindikatov (Ur. l. RS, št. 13/1993 – ZRSin), kar izpostavlja pritožba. Iz istega razloga pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih (s čimer tožena stranka smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP) in sicer v zvezi z vprašanjem, ali je tožnik član sindikata D.. Vprašanje, ali je tožnik član sindikata D. oziroma ali je bil član sindikata D. v spornem obdobju, za presojo utemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka ni odločilno. Poleg tega pa ga tožena stranka kot spornega uveljavlja šele v pritožbi in je s to navedbo prekludirana v smislu 337. člena ZPP, zlasti ker tožnikovi navedbi, da je član sindikata D., podani že na prvem naroku za glavno obravnavo dne 27. 6. 2013, niti ni oporekala in vprašanja članstva tožnika v sindikatu tudi tekom nadaljnjega postopka ni izpostavljala kot spornega.

V obravnavani zadevi gre namreč za situacijo, ki jo rešuje 2. odstavek 11. člena ZKolP, ki določa, da se v primeru, kadar posameznega delodajalca zavezuje več kolektivnih pogodb iste vrste na isti ravni, uporabljajo določbe, ki so za delavce ugodnejše. Zato so brezpredmetna tudi vprašanja, ki jih zastavlja pritožba, o položaju delavcev, ki niso člani sindikata oziroma so člani sindikata, ki ni reprezentativen, ki so bili vključeni v pokojninski načrt. Iz vseh navedenih razlogov je zmotno stališče, da pogodba in aneks kot akta na istem nivoju ne moreta imeti hkratne veljave in da bi bilo po načelu lex posterior derogat legi priori potrebno v spornem obdobju priznati veljavo le aneksu št. II, ki je začasno ustavil izvajanje pogodbe oziroma začasno ustavil plačevanje premij. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje pri obravnavi temelja zahtevka spregledalo bistveno pravilo iz 8. člena ZPP, ker naj ne bi upoštevalo izvedenih dokazov v zvezi s sklepanjem kolektivnih pogodb in njihovih sprememb le s podpisom enega reprezentativnega sindikata oziroma ustaljene prakse pri toženi stranki glede veljavnosti tako sprejetih aktov. Vprašanji, ali v obravnavanem primeru glede na 11. člen ZKolP velja aneks št. II in ali pride v poštev uporaba 2. odstavka 11. člena ZKolP, se nanašata na uporabo materialnega prava, ki ni odvisna od prakse tožene stranke pri sprejemanju in spreminjanju kolektivnih pogodb. Sicer pa so spremembe kolektivnih pogodb, sprejete na opisani način – le s strani enega od več reprezentativnih sindikatov, pri toženi stranki očitno veljale (za vse delavce) prav na podlagi citiranega 2. odstavka 11. člena ZKolP, kot ugodnejše za delavce.

Tudi pritožbene navedbe tožene stranke glede višine prisojenih zneskov so neutemeljene, zlasti očitek, da sodišče ni pojasnilo, zakaj je glede na ugotovitev, da bi bila tožena stranka dolžna izplačevati premijo v višini 2,92 %, pri izračunu upoštevalo premijo v višini 2,922 %. Podatke o višini premij za sporno obdobje je namreč sodišču predložila tožena stranka sama, sodišče prve stopnje pa je na njen predlog zaslišalo pričo I.I., ki je pojasnila izračun in višino premije dodatnega prostovoljnega pokojninskega zavarovanja (priloga B3, pripravljalna vloga tožene stranke – l. št. 56, izpoved priče I.I. – l. št. 70, 71). Za obdobje maj 2010 – september 2010 je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo premije prav v višini, ki jo je izračunala tožena stranka sama (izračun v prilogi B3 in v zgoraj navedeni pripravljalni vlogi na l. št. 57), zato je stališče tožene stranke, da ni jasno, zakaj je sodišče upoštevalo premijo v višini 2,922 %, popolnoma nesprejemljivo.

Glede premij za čas od oktobra 2010 do decembra 2010 pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo podatke tožene stranke v prilogi B3 glede obračunanih (in izplačanih) bruto plač tožnika v tem obdobju ter podatke o dodatnih izplačilih za isto obdobje (oktober 2010 – december 2010) na podlagi sodne poravnave, sklenjene v zadevi opr. št. Pd 178/2010, ki jih je prav tako predložila tožena stranka (priloga B10), razvidni pa so tudi iz navedenega priloženega spisa opr. št. Pd 178/2010. Na podlagi navedenih osnov (obračunanih in izplačanih bruto plač) je pravilno izračunalo premije (na isti način kot tožena stranka za obdobje do vključno septembra 2010, v višini 2,922 %). Ob tem je zavzelo pravilno stališče, da ni mogoče upoštevati osnove, zmanjšane za v spornem obdobju izplačani dodatek za nebolovanje, ker so se premije obračunavale od dejansko obračunane in izplačane plače, kot izhaja tudi iz izpovedi zaslišanih prič. Pritožbeno sodišče s tem stališčem soglaša, saj ni podlage, da bi se dodatek za nebolovanje, ki je bil tožniku v spornem obdobju dejansko obračunan v bruto in izplačan v neto znesku, znižanem po spremembi PKP, od osnove odštel. V zadevi opr. št. Pd 177/2010 (v kateri je bila sodba sodišča prve stopnje delno spremenjena s sodbo VDSS opr. št. Pdp 414/2012 z dne 22. 10. 2012), ki se je vodila kot vzorčna (tudi v zvezi s sporom, ki se je vodil v zvezi s tožbo tožnika zoper toženo stranko - opr. št. Pd 178/2010) je bilo sicer res zavzeto stališče glede dodatka za nebolovanje in je bilo ugotovljeno, da je določba panožne kolektivne pogodbe, ki ga določa, diskriminatorna in neustavna, ker predstavlja nedopustno diskriminacijo delavcev na podlagi zdravstvenega stanja, zato sodišče dodatka v višji vrednosti, katerega je zahteval tožnik, tožniku ni priznalo in je zahtevek v tem delu zavrnilo. V ostalih, z navedeno vzorčno zadevo povezanih spornih zadevah, tudi v zadevi tožnika opr. št. Pd 178/2010, so bile sklenjene sodne poravnave, pri izračunu prikrajšanja pri plači za sporno obdobje (september – december 2010) pa je bilo upoštevano dejstvo, da delavci niso upravičeni do višjega dodatka za nebolovanje (po prvotni PKP). Znesek, ki je bil tožniku izplačan na podlagi sklenjene sodne poravnave, torej višjega dodatka za nebolovanje ne vsebuje oziroma ta dodatek v njem ni zajet (kot izhaja iz podatkov v priloženem spisu opr. št. Pd 178/2010). Iz vseh navedenih razlogov so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z dodatkom za nebolovanje, ki naj bi ga bilo potrebno odšteti od osnov za izračun premije, čeprav ga je tožena stranka (v nižjem znesku po spremenjeni PKP) tožniku dejansko izplačala.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, ki nasprotuje plačilu zakonskih zamudnih obresti z utemeljitvijo, da tožnik ni aktivno legitimiran zahtevati plačilo zakonskih zamudnih obresti, ker lahko zahteva le plačilo neplačanih premij na račun sklada A.. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da gre za denarno terjatev, ker je tožena stranka v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, pa poleg glavnice dolguje še zamudne obresti v skladu z določbo 1. odstavka 378. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami), ki jih je dolžna plačati skladu A. skupaj z neplačanimi premijami dodatnega pokojninskega zavarovanja. Ker je aktivna legitimacija za tožnika podana glede glavnega zahtevka, ni nobenega dvoma, da je podana tudi glede zahtevka za plačilo zamudnih obresti, saj bi morala tožena stranka – delodajalec za tožnika premije plačevati do vsakega 28. dne v mesecu za tekoči mesec, kot izhaja iz 5. člena Pogodbe o oblikovanju pokojninskega načrta, zaradi neplačevanja premij ob zapadlosti pa je v zamudi od vsakega 29. dne v mesecu dalje, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

Tožena stranka tudi v pritožbi izpostavlja, da v obravnavani zadevi niso izpolnjene procesne predpostavke, to je predhodno varstvo pri delodajalcu v smislu 1. in 2. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami – ZDR) in da bi bilo treba tožbo zavreči, ker tožnik procesne predpostavke za sodno varstvo ni izpolnil, ker je vložil tožbo neposredno na sodišče. Pritožba tožene stranke je tudi v tem delu neutemeljena, saj tožnik uveljavlja denarni zahtevek, denarne zahtevke iz delovnega razmerja pa lahko delavec po določbi 4. odstavka 204. člena ZDR uveljavlja neposredno s tožbo pred pristojnim delovnim sodiščem.

K pritožbi tožeče stranke: Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih v zvezi z odločitvijo, da tožnik ni upravičen do premije v višini 5,844 % bruto plače. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ustrezno utemeljilo svojo odločitev, da je tožnik upravičen do premij le v višini 2,922 % bruto plače v spornem obdobju, tako da očitana bistvena kršitev ni podana, saj je sodbo tudi v tem delu mogoče preizkusiti.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila s kolektivno pogodbo določena mesečna višina premije 2,92 % (oz. 2,922 %) in da višina premije v pogodbi o oblikovanju pokojninskega načrta ni bila določena v razponu, kar izhaja iz izrecne določbe 5. člena v navedeni pogodbi (priloga A/1 pridruženega spisa opr. št. Pd 108/2012 – nasprotna tožba), ki določa, da se bo financiranje pokojninskega načrta PN1 izvajalo tako, da bo delodajalec plačeval mesečne premije za vsakega delavca iz 4. člena te pogodbe, ki se vključi v pokojninski načrt in to v višini 2,92 % njegove bruto mesečne plače, vendar ne manj kot 5.000 SIT in ne več kakor znaša znesek, ki uživa davčne olajšave po 301. členu ZPIZ. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih potrjujejo izvedeni dokazi, izhaja, da se je delavcem v začetku nekaj mesecev izplačevala premija v višini 2,92 %, nato pa od začetka leta 2002 dalje v višini 5,844 % od bruto plače delavca in sicer na podlagi odločitve nadzornega sveta, torej na podlagi enostranske odločitve tožene stranke, ker nikoli ni prišlo do podpisa aneksa k pogodbi o oblikovanju pokojninskega načrta, s katerim bi se delodajalec in sindikati dogovorili o plačevanju maksimalne mesečne premije, kljub pozivom takratnega delavskega direktorja H.H.. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da razen pogodbe o oblikovanju pokojninskega načrta ni obstajal niti pisni niti ustni dogovor, s katerim bi se toženec zavezal plačevati višjo premijo. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na zmotno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z navedenimi vprašanji, saj so vsa odločilna dejstva pravilno ugotovljena in jih potrjujejo izvedeni dokazi. Pri tem ni bistveno, da se sodišče prve stopnje ni posebej opredeljevalo do tega, da nadzorni svet svoje odločitve o plačilu premij v maksimalni višini, ki se je osem let izvajala, ni nikoli spremenil. Ker o izplačilu višjih premij ni bilo nobenega dogovora s sindikati, je imela uprava tožene stranke ob spremenjenih pogojih nedvomno pravico znižati premijo v skladu s sklenjeno pogodbo o oblikovanju pokojninskega načrta na višino 2,92 % od bruto plač delavcev, zato so tudi pritožbene navedbe tožnika s tem v zvezi neutemeljene. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku prisodilo le premije v tej višini in ne višjih v višini 5,844 %, je zato tudi materialnopravno pravilna, tožnikova pritožba pa neutemeljena.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni ter v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker niso bili priglašeni.