Jedro

V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se osredotočajo na posamezne elemente delovne uspešnosti, in s katerimi si tožnica prizadeva dokazati, da je svoje delo opravljala visoko nadpovprečno, pritožbeno sodišče odgovarja, da je ocena delovne uspešnosti sicer res sestavljena iz posameznih elementov, da pa ne gre za matematično vrednotenje teh elementov, niti ne more biti v pristojnosti sodišča presoja, ali je opravljanje določenih konkretnih del in nalog pomeni visoko nadpovprečno delo tožnice. Ocena sodišča je omejena izključno na presojo ustrezne uporabe posameznih kriterijev iz Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede, ne more pa nadomestiti subjektivne ocene nadrejenega o tem, kakšen je prispevek posameznega uradnika k delovanju organa. Zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča ocena delovne uspešnosti tožnice za sporno leto, objektivna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se ugotovi, da je letna ocena za leto 2014, ki jo je tožena stranka RS, MNZ, določila tožnici z ocenjevalnim listom z dne 19. 1. 2015 ter v povezavi s sklepom RS, Ministrstva za notranje zadeve, št. ... z dne 6. 3. 2015 nezakonita in se razveljavi ter da se ugotovi, da je tožnica v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014 opravljala delo odlično, zaradi česar se njeno delo oceni z oceno odlično in je tožena stranka dolžna ponovno tožnico oceniti v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe ter tožnici povrniti stroške postopka v 15 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna v roku 15 dni, od vročitve sodbe, toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 456,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da se ne strinja z izpodbijano sodbo, saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo napačno in nepopolno, posledično pa napačno uporabilo materialno pravo. Tožnica se strinja, da sodišče dela tožnice ne pozna, vendar pa dela tožnice niso poznali niti člani Komisije za preizkus ocene, ki so jo sestavljali A.A., B.B.in C.C. C.C. je navedeno v svoji izjavi tudi izrecno navedel, medtem ko je A.A. trdil, da je ocenjevalec utemeljil oceno tožnice, izkazal določene pomanjkljivosti in da so ocenjevalcu D.D. verjeli, da je pravilno ocenil tožnico, kar pomeni, da jih je ocenjevalec prepričal, vendar pa pri tem sodišče zanemari dejstvo, da je predsednik komisije A.A., komandir PP E. in da torej nima vpogleda niti v samo delo, še manj pa v način dela tožnice, kot tudi ne v vsebino njenega dela. Zato komisija nikakor ni mogla objektivno preizkusiti ocene ocenjevalca D.D., ker razen, da je sledila njegovemu subjektivnemu mnenju, dela tožnice z lastnega sploh ne pozna. Tožnica je tekom postopka pojasnila, da je med njo in nadrejenim D.D. šlo za stare zamere, kar je bil razlog, da je bila tožnica ocenjena le z oceno "prav dobro". Ocena ne odraža konkretnega dela tožnice, pri katerem ni bilo ugotovljenih nobenih vsebinskih napak, pač pa zgolj nekaj strojepisnih oziroma pravopisnih napak in te napake niso imele nobenega vpliva na tožničino delo, zato tudi po mnenju F.F., ne bi smele biti predmet ocenjevanja v primeru tožnice. Priča G.G. je pojasnil, da mu niso poznane podrobnosti tožničine ocene, zato se ne more izjasniti, ali je tožnico D.D. ocenil objektivno in pri tem upošteval predpisane kriterije. Pojasnil je, da ne more podati ocene, ali je obseg tožničinega dela nad pričakovanji, ker gre za vrsto dela, ki ga je lahko zelo veliko, vendar izplena ni. Priča F.F. je potrdil trditve tožnice, da je obstajala zamera D.D. do tožnice in je izpovedal, da je celo sam opozoril D.D. in ostale, njemu podrejene vodje, da morajo imeti enak odnos do vseh podrejenih in da je sam ocenil, da bi bilo med D.D. in tožnico primerno izvesti mediacijo. Sodišče ni opravilo presoje pravilnega vrednotenja posameznih kriterijev za ocenjevanje. Izpodbijana sodba v zvezi s tem nima nobenih razlogov. Kako naj bi sodišče to vrednotenje opravilo in presodilo iz obrazložitev izpodbijane sodbe ne izhaja. Dejstvo, da je bila tožničina skupina ocenjena z oceno odlično in pod vodstvom tožnice deluje homogeno, povezano, zanesljivo in dosega rezultate in opravlja delo visoko nad pričakovanji, bi moral upoštevati ocenjevalec in oceniti dejansko delo tožnice po vsebini, ne pa, da je ocenjeval, ali se je tožnici pri pisanju izdelka kdaj pripetila pisna napaka. V konkretnem primeru je več kot očitno, da pri ocenjevanju niso bili upoštevani zahtevani kriteriji za ocenjevanje, niti ne njeno dejansko delo in njen odnos do dela. Po mnenju tožnice ne gre zanemariti niti, da A.A., kot komandir PP ocenjuje uradnike s srednjo ali nižjo stopnjo izobrazbe in ima torej povsem druga merila ocenjevanja dela, medtem ko je tožnica univerzitetni diplomirani ekonomist in kot taka visoko strokovno izobražena oseba, katere dela in naloge se močno razlikujejo od del in nalog administracije in policistov. Zato meni, da je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno in nepravilno ugotovljeno, posledično pa je sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo materialne predpise. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Neutemeljena je pritožbena navedba tožnice, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker se ni opredelilo do odločilnih dejstev, na katere je oprlo svojo odločitev. S tem očitkom tožnica uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa po zaključku pritožbenega sodišča ni podana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju.

6. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba tožnice, s katero izpodbija pravilnost dokazne ocene izvedenih dokazov in posledično popolnost in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno izvedenih dokazov, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in glede njene pravilnosti nima pomislekov. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in celovita ter v skladu z metodološkim napotkom, ki izhaja iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo razloge, zakaj je določena dejstva štelo za dokazana in kateri dokazi so ta dejstva utemeljili.

7. Predmet spora je letna ocena za leto 2014, ki jo je tožena stranka določila tožnici z ocenjevalnim listom z dne 19. 1. 2015 v povezavi s sklepom RS, Ministrstvo za notranje zadeve z dne 6. 3. 2015. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v letu 2014 pri toženi stranki opravljala delo na delovnem mestu "vodja skupine H." in ocenjevalec njenega dela je bil D.D., ki je delovno uspešnost tožnice za leto 2014 ocenil kot zelo dobro. Oceno je pisno utemeljil (priloga A1). Tožnica je dne 29. 1. 2015 zahtevala preizkus ocene, ker po njenem mnenju pri ocenjevanju niso bili upoštevani "kriteriji", temveč bi naj ocena odražala subjektiven odnos D.D. do tožnice. Tožena stranka je v Komisijo za preizkus ocene imenovala mag. A.A. (kot predsednik) ter B.B. in C.C. (kot člana). Tožnica in ocenjevalec D.D. sta komisiji predložila vsak svoja dodatna pisna pojasnila in jih tudi ustno obrazložila, svoje mnenje pa je podal tudi predstavnik sindikata I.I. Komisija je preverila ocene po posameznih kriterijih in pri enem od njih (organiziranje dela) oceno iz "dobro" spremenila v "zelo dobro", vendar pa ta sprememba ni vplivala na končno oceno, ki je ostala "zelo dobro". Tožnica je bila po kriterijih strokovnost, samostojnost, ustvarjalnost, interdisciplinarnost, odnosu do uporabnikov storitve in komunikacij, ocenjena z oceno "odlično" (delo opravljala visoko nad pričakovanji), medtem ko je bila po kriterijih obseg dela, natančnost, zanesljivost ter sodelovanje in nato, po sklepu komisije, po kriteriju pravočasnost in organiziranje dela, ocenjena z oceno "zelo dobro".

8. Ocenjevanje javnih uslužbencev ureja Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami), ki med drugim v prvem odstavku 17. člena določa, da se delovna uspešnost ocenjuje glede na rezultate dela, samostojnost, ustvarjalnost in natančnost pri opravljanju dela, zanesljivost pri opravljanje dela, kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela. Ocenjevanje javnih uslužbencev je podrobneje urejeno z Uredbo o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/2008 s spremembami), ki v 3. členu med drugim določa, da se letna ocena delovne uspešnosti opravi na osnovi elementov iz prvega odstavka 17. člena ZSPJS, ocena pa je lahko odlično, zelo dobro, dobro, zadovoljivo in nezadovoljivo. Na zahtevo javnega uslužbenca se opravi preizkus ocene pred pristojno komisijo (17. a člen ZSPJS). V prilogi 3 Uredbe so podrobneje urejeni elementi delovne uspešnosti javnega uslužbenca po kriterijih, navedenih v prvem odstavku 17. člena ZSPJS.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi prepričljivih izpovedi predsednika komisije mag. A.A. in D.D., ki je tožnico ocenil, zaključilo, da sta natančno obrazložila vsako posamezno oceno po kriterijih in utemeljila, zakaj delo tožnice ni bilo mogoče oceniti kot nadpovprečno. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedi prič A.A. in D.D. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče pa mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo prav na izpovedi tožničinega nadrejenega delavca in predsednika komisije. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

10. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se osredotočajo na posamezne elemente delovne uspešnosti, in s katerimi si tožnica prizadeva dokazati, da je svoje delo opravljala visoko nadpovprečno, pritožbeno sodišče odgovarja, da je ocena delovne uspešnosti sicer res sestavljena iz posameznih elementov, da pa ne gre za matematično vrednotenje teh elementov, niti ne more biti v pristojnosti sodišča presoja, ali je opravljanje določenih konkretnih del in nalog pomeni visoko nadpovprečno delo tožnice. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje je ocena sodišča omejena izključno na presojo ustrezne uporabe posameznih kriterijev iz Uredbe, ne more pa nadomestiti subjektivne ocene nadrejenega o tem, kakšen je prispevek posameznega uradnika k delovanju organa. Zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča ocena delovne uspešnosti za leto 2014, ki jo je podal D.D. in katero je presojala komisija za preizkus ocene, objektivna. Glede na navedeno, je neutemeljena pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ocene tožnice ni preizkusilo po vsebini.

11. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnice, da že dejstvo, da je D.D. pet od sedmih članov tožničine skupine ocenil z oceno odlično, kaže na to, da bi morala biti tudi tožnica kot vodja skupine, ki deluje visoko nad pričakovanji, ocenjena z oceno odlično. Dejstvo, da je D.D. ocenil z oceno odlično pet od sedmih članov skupine, ne vpliva na oceno tožnice, saj Uredba ne predvideva ocene uspešnosti vodje glede na povprečno oceno skupino, kot poseben kriterij. Ocena delovne uspešnosti je podana glede na individualno uspešnost posameznika, zato povprečna ocena skupine ne vpliva na oceno uspešnosti vodje. Prav tako na objektivnost ocene ne vpliva v pritožbi zatrjevano dejstvo, da sicer mag. A.A. ocenjuje kot vodja PP le uradnike s srednjo ali nižjo stopnjo izobrazbe, medtem ko ima tožnica visoko strokovno izobrazbo ekonomske smeri. Mag. A.A. je bil predsednik komisije, ki je le preverjala, ali je bila ocena tožnice za leto 2014 po posameznih kriterijih pravilna, glede na obrazložitev D.D. in pripombe tožnice na oceno.

12. Pritožbeno sodišče še pripominja, da je sodno varstvo dopustno le zoper sklep, ne pa tudi zoper ocenjevalni list, sodišče pa tudi ni pristojno v smislu polne jurisdikcije namesto delodajalca oceniti delovno uspešnost tožnice z oceno odlično kot zahteva tožnica. Sodišče ob preverjanju zakonitosti ocene delovne uspešnosti samo ne more spreminjati oziroma zvišati ocene javnega uslužbenca, ampak lahko le ugotovi njeno nezakonitost (zaradi napak v postopku ocenjevanja ali zato, ker ni dokazano, da bi bila ocena objektivna in nepristranska) in zadevo vrne delodajalcu v ponovno odločanje.

13. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških tožnice temelji na 165. členu ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije svoje pritožbene stroške sama.