Jedro

Zahteve iz 140. člena ZTVP-1 se ne sme a priori izključiti samo zato, ker ima razmerje elemente prodajne pogodbe.

Zahteve po varnem in skrbnem poslovanju borzno posredniških družb se ne nanašajo le na ravnanje borzno posredniških družb v fazi izpolnjevanja pogodb, temveč tudi v fazi sklepanja pogodb s svojimi strankami.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Obravnavani postopek se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dotedanjih določbah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP).

2. Spor izvira iz poslovnega razmerja, ki ga je tožeča stranka vzpostavila s toženo stranko (takrat borzno posredniško družbo) zaradi pridobitve določene količine delnic S. d. d. V okviru tega poslovnega razmerja sta pravdni stranki podpisali Pogodbo o terminskem nakupu delnic (priloga A2 spisa) in tri dodatke k njej (priloge A3, A4 in A5 spisa). Na njihovi podlagi je tožena stranka na tožečo stranko prenesla skupaj 334.541 delnic Slovenske investicijske banke d. d., tožeča stranka pa je toženi stranki za to plačala skupaj 1.244,855.800 SIT (sedaj 5,194.691,20 EUR).(1)

3. Z navedenimi transakcijami je tožena stranka ustvarila 100,313.400,00 SIT (sedaj 418.600,40 EUR) dobička. Tožeča stranka je nato s tožbo na treh pravnih podlagah od tožene stranke zahtevala povrnitev enakega zneska. Primarno je zatrjevala, da je pogodba nična zaradi nedopustnega nagiba in kavze. Podredno je trdila, da sporna pogodba po svoji naravi predstavlja pogodbo o borznem posredovanju in da ji je tožena stranka zaradi sklenitve poslov pod ugodnejšimi pogoji dolžna povrniti doseženo korist (na podlagi četrtega odstavka 773. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR)). Tretja podlaga zahtevka pa je bila odškodninska – tožena stranka naj bi po zatrjevanju tožeče stranke kršila pravila Zakona o trgu vrednostnih papirjev (Ur. l. RS, št. 56/1999, v nadaljevanju ZTVP-1) o varnem in skrbnem poslovanju borzno posredniških družb in s tem tožeči stranki povzročila škodo v višini razlike med ceno, po kateri je tožena stranka delnice kupila na trgu, in ceno, po kateri jih je prodala tožeči stranki.(2)

4. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožeče stranke v pretežnem delu ugodilo in toženi stranki naložilo plačilo 93.446.145,00 SIT (sedaj 389.943,85 EUR), v preostalem delu pa je zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Tožena stranka je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pritožbo. Sodišče druge stopnje ji je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek tožeče stranke sedaj v celoti pravnomočno zavrnjen.

5. Tožeča stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo. Revizija je bila vročena toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka je v svojem odgovoru predlagala zavrnitev revizije.

6. Revizija je utemeljena.

Ugotovljeno dejansko stanje

7. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da sta se pravdni stranki s Pogodbo o terminskem nakupu delnic zavezali: da tožena stranka proda tožeči stranki vse za svoj račun po podpisu pogodbe pridobljene delnice S. d.d. z nominalno vrednostjo ene delnice 2.000,00 SIT, da obveznost tožene stranke prodati delnice zapade vsakič, ko „pridobi za svoj račun 50.000 delnic, najkasneje v roku 15 dni od dneva podpisa te pogodbe vse, a največ 220.000 delnic,“ da obveznost tožeče stranke kupiti delnice zapade v istem roku kot obveznost tožene stranke.

S tremi dodatki k pogodbi sta pravdni stranki povečevali količino in spreminjali ceno delnic. Dogovorjena cena delnic je bila 3.800,00 SIT, razen za vmesni paket 44.000 delnic, za katere je bila dogovorjena cena 3.200,00 SIT.

8. Obe pravdni stranki sta navedene obveznosti izpolnili, pri čemer je tožeča stranka toženi stranki plačevala kupnino še preden je tožena stranka delnice pridobila v svojo last. 9. Z delnicami S. d. d. se ni trgovalo na organiziranem trgu. Delnice, ki jih je tožena stranka prodala tožeči stranki po 3.800 SIT, je sama kupovala po cenah 3.400,00 SIT, 3.500,00 SIT, 3.200,00 SIT, 3.300,00 SIT in 3.800,00 SIT. Delnice, ki jih je prodala tožeči stranki po 3.200,00 SIT, pa je kupila po isti ceni (3.200,00 SIT).

10. Tožeča stranka je v relevantnem obdobju (od oktobra 2001 do julija 2002) skupaj kupila 797.165 delnic S. d. d., in sicer 334.541 od tožene stranke na podlagi sporne pogodbe, 411.433 pa od same S. d.d. na podlagi nakupnih komisij.

O ničnosti pogodbe in dodatkov ter v zvezi s tem uveljavljano kršitvijo določb postopka

11. Tožeča stranka je primarno uveljavljala ničnost pogodbe in dodatkov zaradi nedopustne podlage (52. člen ZOR) in nedopustnega nagiba (drugi odstavek 53. člen ZOR). Trdila je, da sta bila podlaga in nagib strank v pridobitvi protipravne premoženjske koristi toženi stranki. Njen prokurist je zlorabil svoj položaj in namesto v njeno korist delal s ciljem pridobitve premoženjske koristi toženi stranki, enako pa je ravnala tudi tožena stranka.

12. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je sporno pogodbo sama (po svojem tedanjem prokuristu) sklenila samo z namenom, da bi tožena stranka kot vmesni člen med njo in prodajalci delnic prišla do znatne in nesorazmerne premoženjske koristi niti ni dokazala, da bi tožena stranka za tak nagib vedela. Na podlagi teh ugotovitev in presoje, da je bila kavza tožeče stranke v pridobitvi delnic, kavza tožene stranke pa v pridobitvi zaslužka, je presodilo, da sporna pogodba ni nična.

13. Sodišče druge stopnje je preizkusilo pravilnost presoje veljavnosti pogodbe in se z njo v celoti strinjalo (zadnja stran na četrti strani sodbe sodišča druge stopnje).

14. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je glede na dejansko ugotovitev, da tožena stranka ni vedela za nagib pridobitve premoženjskopravne koristi, presoja sodišč o veljavnosti pogodbe pravilna.

15. Tožeča stranka v reviziji opozarja, da se zoper zaključek sodišča prve stopnje o veljavnosti pogodbe (zaradi siceršnjega uspeha v postopku pred sodiščem prve stopnje) ni imela možnosti pritožiti. Zato bi sodišče druge stopnje po mnenju tožeče stranke sodbo sodišča prve stopnje moralo razveljaviti in vrniti v novo sojenje, ne pa da jo je spremenilo.

16. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je predstavljeni očitek kršitve določb pravdnega postopka in 25. člena Ustave Republike Slovenije neutemeljen. Višje sodišče je preverilo pravilnost presoje veljavnosti pogodbe in ker niti v zvezi s to niti v zvezi z drugima dvema podlagama tožbenega zahtevka ni ugotovilo kršitev določb pravdnega postopka, poleg tega pa tudi ni zaznalo zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vračanje zadeve v novo sojenje ni imelo zakonske podlage (primerjaj 4. točko 358. člena ZPP).

O pravni naravi pogodbe

17. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je Pogodba o terminskem nakupu delnic po svoji vsebini pogodba o borznem posredovanju ter toženi stranki na podlagi četrtega odstavka 773. člena ZOR naložilo plačilo razlike med nakupno in prodajno ceno delnic, zmanjšano za provizijo, ki naj bi šla toženi stranki po njenem ceniku.

18. Sodišče druge stopnje se s tako presojo ni strinjalo. Pritrdilo je pritožbenim navedbam tožene stranke, da ima Pogodba o terminskem nakupu delnic vse bistvene elemente prodajne pogodbe kot jo opredeljuje 454. člen ZOR in da je bila sklenjena pod odložnim pogojem.

19. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je besedilo Pogodbe o terminskem nakupu delnic jasno. Zato ga je treba uporabiti tako kot se glasi (prvi odstavek 99. člena ZOR). Tožena stranka se je zavezala, da bo tožeči stranki prodala delnice, ki jih bo v določenem roku pridobila za svoj račun, tožeča stranka pa se ji je zavezala za to plačati dogovorjeno kupnino. Tožena stranka se ni zavezala, da bo za tožečo stranko na trgu pridobila delnice ali za njen račun opravila določene posle proti plačilu provizije, temveč „le,“ da ji bo proti plačilu dogovorjene cene prodala delnice, ki jih bo v določenem roku pridobila za svoj račun. To pomeni, da sta pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo pod odložnim pogojem.

20. Dejstvo, da je bila uresničitev pogodbenega pogoja tudi v rokah tožene stranke (v primeru visokih cen na trgu bi se pridobivanju delnic za svoj račun lahko izognila), pogodbi ne odvzame narave prodajne pogodbe.

21. Ker Pogodba o terminskem nakupu delnic nima narave niti pogodbe o borznem posredovanju niti komisije, zahtevek tožeče stranke za plačilo razlike med nakupno in prodajno ceno na podlagi 773. člena ZOR ni utemeljen.

O odškodninski odgovornosti tožene stranke

22. Sodišče prve stopnje ni v celoti obravnavalo odškodninske podlage tožbenega zahtevka, ker je tožbenemu zahtevku tožeče stranke v pretežnem delu ugodilo že na podlagi 773. člena ZOR. Kljub temu pa je v sodbi pritrdilo tožbenim navedbam, da tožena stranka v razmerju do tožeče stranke ni ravnala s skrbnostjo dobre borzno posredniške družbe, ki mora v vsem paziti na interese stranke. Tožena stranka je po oceni sodišča prve stopnje vedela, da se je tožeča stranka lotila nakupa delnic z namenom pridobiti kapitalsko večino in da je bila prisiljena kupiti tolikšno število delnic, da ji bo ta zagotovljena. V tej situaciji je izkoristila ranljiv položaj tožeče stranke v svoj prid in prvenstveno pazila na svoje interese.

23. Sodišče druge stopnje presoji sodišča prve stopnje o protipravnem ravnanju tožene stranke ni pritrdilo. Izhajajoč iz ocene, da je tožena stranka opravljala dejavnost trgovanja z vrednostnimi papirji za svoj račun, je očitke, da bi morala v vsem paziti na interese tožeče stranke (prvi odstavek 139. člena ZTVP-1), jo na ustrezen način seznaniti z vsemi okoliščinami, potrebnimi za njeno odločitev v zvezi z naročili za nakup vrednostnih papirjev (drugi odstavek 139. člena ZTVP-1), ter jo opozoriti o morebitnih nasprotjih interesov (140. člen ZTVP-1) štelo za neutemeljene zato: ker je bistvena, nujna značilnost kupoprodajne pogodbe ravno kolizija interesa kupca doseči čim nižjo kupnino in interesa prodajalca doseči čim višjo kupnino, ker se za dejavnost trgovanja za svoj račun le smiselno uporabljajo določbe zakona o storitvah v zvezi z vrednostnimi papirji.

24. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je smiselna uporaba določb ZTVP-1 o storitvah v zvezi z vrednostnimi papirji za trgovanje z vrednostnimi papirji za svoj račun (tretji odstavek 79. člena ZTVP-1) terjala, ne pa preprečevala, uporabo določb poglavja 7.2. ZTVP-1 tudi za trgovanje z vrednostnimi papirji za svoj račun. Da so pravila varnega in skrbnega poslovanja v osnovi vezana na lastnost borzno posredniške družbe kot take, ne pa na vrsto dejavnosti, ki jo opravlja, je že takrat izhajalo iz Direktive o investicijskih storitvah na področju vrednostnih papirjev,(3) ki je bila ena izmed razlogov in podlag za sprejetje ZTVP-1.(4) Trgovanje za lastni račun je štela za finančno storitev,(5) državam članicam Evropske Skupnosti pa nalagala, da sestavijo pravila ravnanja, ki jih investicijske družbe(6) vedno upoštevajo.(7) Med drugim so morale uvesti vsaj načela, da investicijska družba pri izvajanju svoje poslovne dejavnosti deluje pošteno, da dela z dolžno skrbnostjo, kot dober gospodar in kot dober strokovnjak, v najboljšo korist svojih strank in integritete trga, da v svojem poslovanju s strankami zadostno razkrije pomembne stvarne podatke, da se skuša izogniti nasprotjem interesov in, kadar tega ni mogoče preprečiti, zagotovi, da so njene stranke obravnavane pošteno... Ravno zaradi popolne uskladitve z Direktivo o investicijskih storitvah na področju vrednostnih papirjev je bilo z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o vrednostnih papirjih (Ur. l. RS, št. 86/2004, ZTVP-1A) trgovanje za lasten račun (dealing) tudi v Sloveniji uvrščeno med osnovne storitve v zvezi z vrednostnimi papirji.(8) Skupne določbe o pravilih varnega in skrbnega poslovanja so ob tem ostale enake, kar kaže na to, da se prilegajo tudi trgovanju borzno posredniških družb za lasten račun.

25. V zvezi s stališčem, da je nasprotje interesov nujno pri vsaki kupoprodajni pogodbi, in da je zato očitek o kršenju določb prvega in drugega odstavka 139. in 140. člena ZTVP-1 nesmiseln in v nasprotju s samim bistvom kupoprodajne pogodbe, Vrhovno sodišče najprej opozarja na potrebo po ločevanju med razliko v interesih in konfliktom (nasprotjem) interesov. Razlika v interesu prodajalca doseči čim višjo kupnino in interesu kupca doseči čim nižjo kupnino je res imanentna kupoprodajni pogodbi. Pa ne le kupoprodajni pogodbi. Tudi pri (borznem) posredovanju bi želel (borzni) posrednik čim višjo provizijo, njegova stranka pa čim nižjo provizijo. Razlika se v praksi odpravi v pogajanjih, v katerih stranki svoje interese uskladita in načeloma ne pomeni tudi konflikta interesov. Do tega pride takrat, ko obstaja nek (pravno prepoznan) razlog, zaradi katerega se mora interes ene stranke podrediti interesu druge stranke. Primer takšnega konflikta je nevarnost, da se interes stranke po strokovnem nasvetu podredi ekonomskemu interesu borzno posredniške družbe.

26. Konflikt interesov torej ni imanenten vsaki prodajni pogodbi. Pojavi pa se lahko, če ima pravno razmerje poleg elementov gole prodajne pogodbe (npr. po principu „vzemi ali pusti“) tudi elemente zaupnega (fiduciarnega) razmerja, če je npr. borzno posredniška družba v hkratni funkciji svetovalca (lahko tudi pri izbiri vrste pravnega posla s katerim bo dosežen določen cilj) in prodajalca. Zato se zahteve iz 140. člena ZTVP-1 ne sme a priori izključiti samo zato, ker ima razmerje elemente prodajne pogodbe. Enako to velja za zahteve iz 139. člena ZTVP-1. 27. Sicer pa je v konkretnem primeru bistveno, da se zahteve po varnem in skrbnem poslovanju borzno posredniških družb ne nanašajo le na ravnanje borzno posredniških družb v fazi izpolnjevanja pogodb, temveč tudi v fazi sklepanja pogodb s svojimi strankami. Tako je bila tožena stranka dolžna tožečo stranko seznaniti z vsemi okoliščinami, ki so bile pomembne za njene odločitve v fazi sklepanja pogodbe in aneksov. Pri izbiri pravnega posla, oziroma načina, s katerim je tožeča stranka pridobila želeno količino delnic SIB banke, pa je morala v vsem paziti na njene interese.

28. Zmotna razlaga določb poglavja 7.2. ZTVP-1 je povzročila nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Nepreverjene so ostale trditve tožeče stranke, da je tožena stranka ni obvestila o ceni na trgu (list. št. 31 spisa), da jo je zavajala, po kakšni ceni bo kupovala delnice in kakšna je njihova tržna vrednost (list. št. 54c spisa) in da ji je povzročila škodo, ker ni z njo sklenila pogodbe o borznem posredovanju (list. št. 6 spisa). Prav tako pa so ostale nepreverjene trditve tožene stranke, da je tožeča stranka v pogajanjih razkrila, da se želi izogniti dvigu cen, kar bi bilo zelo verjetno, če bi se sama pojavila kot kupec ali če bi tožena stranka nastopala kot njen komisionar (list. št. 43 spisa), da je tožeča stranka sama določala ceno in strategijo nakupa delnic (list. št. 59 spisa) in da tožena stranka tožeči stranki ni dajala nasvetov glede nakupa (list. št. 61 spisa).

29. Zaradi zmotne razlage določb ZTVP-1 o varnem in skrbnem poslovanju borzno posredniških družb in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki onemogoča spremembo izpodbijane sodbe, je treba reviziji tožeče stranke ugoditi, sodbo sodišča druge stopnje razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje sodišču druge stopnje (drugi odstavek 380. člena ZPP), ki bo moralo ob ponovnem obravnavanju pritožbe tožene stranke izhajati iz zgoraj predstavljenih materialnopravnih izhodišč.

Stroški revizijskega postopka

30. Stroški revizijskega postopka se pridržijo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Po prvem odstavku 13. člena Zakona o uvedbi eura (Uradni list RS, št. 114/2006) se šteje, da se tolarski zneski, navedeni v predpisih in sodnih aktih, z dnem uvedbe eura (1. 1. 2007) glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave. Tečaj zamenjave je določen v Uredbi Sveta (ES), št. 1086/2006 z dne 11. 7. 2006 (UL L št. 195 z dne 15. 7. 2006), in znaša 239,640 slovenskih tolarjev za 1 euro.

Op. št. (2): Takšen vrstni red uveljavljanja zahtevkov izhaja iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 9. 11. 2005 (list. št. 76 spisa).

Op. št. (3): Direktiva Sveta 93/22/EGS z dne 10. maja 1993 o investicijskih storitvah na področju vrednostnih papirjev.

Op. št. (4): Tako uvod Predloga ZTVP-1, Poročevalec DZ št. 55 z dne 15. 9. 1998, str. 25 - 28. Op. št. (5): Točka 2 priloge A Direktive o investicijskih storitvah na področju vrednostnih papirjev.

Op. št. (6): V skupino investicijskih družb, ki jih je Direktiva o investicijskih storitvah na področju vrednostnih papirjev definirala kot osebe, katerih redna dejavnost ali poslovanje je strokovno opravljanje finančnih storitev za tretje osebe (točka 2 prvega člena), sodijo tudi borzno posredniške družbe.

Op. št. (7): Republika Slovenija v obravnavanem obdobju sicer še ni bila članica Evropskih Skupnosti, je pa že bila v obdobju postopnega združevanja svoje zakonodaje z zakonodajo Evropskih Skupnosti, kar je tudi vplivalo na vsebino ZTVP-1. Op. št. (8): Poročevalec DZ št. 58, 6. 5. 2004, str. 31, enako Poročevalec DZ št. 91, 8. 11. 2003, str. 44.