Jedro

Glede na to, da tožnikova vloga z dne 26.8.2008 zaradi nenavedbe vrednosti spornega predmeta ni bila sposobna za obravnavanje in je sodišče moralo tožnika najprej pozvati na dopolnitev, dopolnilno vlogo pa je sodišče prejelo že v času veljavnosti ZPP-D, obravnavanje tožnikove vloge z dne 26.8.2008 glede na prehodno določbo čl. 130/1 Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (ZPP-D) po pravni ureditvi pod ZPP-D po sodišču ni bila možna.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdne stranke same trpijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 12.1.2009 odločilo, da se ne dovoli sprememba tožbe v pripravljalnih vlogah tožeče stranke z dne 26.8.2008 in dne 18.11.2008. Tožeča stranka je v pritožbi zoper izpodbijani sklep navajala, da uveljavlja vse pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. ZPP in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se sklep razveljavi, zadeva pa odstopi Okrožnemu sodišču v Celju, podredno, da se izpodbijani sklep razveljavi in sprememba tožbe dovoli. V pritožbi je navajala, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ko se ob ugotovitvi, da je tožeča stranka navedla bistveno prenizko vrednost spornega predmeta in bi ta po ugotovitvah sodišča znašala 100.000,00 EUR, ni razglasilo za nepristojno in zadeve odstopilo stvarno pristojnemu okrožnemu sodišču. Zato pa izdaja izpodbijanega sklepa predstavlja kršitev po I. odst. 339. čl. ZPP v zv. s čl. 17, 30, 32 in 44 ZPP oziroma 4. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da se prvotni tožbeni zahtevek in spremenjeni tožbeni zahtevek opirata na različno dejansko podlago in različni pravni podlagi. Dejanska podlaga obeh zahtevkov je ista in sicer, da ima tožnik zoper prvotoženca neplačano terjatev, ki je bila ugotovljena z izvršilnim naslovom. Zato pa je šlo za takšno situacijo, kot jo opredeljuje čl. 186 ZPP in bi na tej pravni podlagi sodišče moralo dovoliti spremembo tožbe. Tožeča stranka je bila v spremembo tožbe prisiljena, saj bi bila sicer izigrana, zato pa gre tudi za kršitev po I. odst. 339. čl. ZPP v zv. s čl. 186 ZPP. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ne bi bilo smotrno za dokončno ureditev pravnih razmerij med strankama dovoliti spremembo za obravnavanje odškodninskega zahtevka. Podana je torej absolutna bistvena kršitev iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, stališče sodišča prve stopnje pa predstavlja tudi kršitev I. odst. 339. čl. ZPP v zv. s čl. 184 ZPP. Sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi katerih je bilo potrebno v celoti zavrniti spremembo tožbe oziroma zakaj ni možno obravnavati samo podrednega zahtevka. Tudi zato je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. Izpodbijana odločitev pomeni neutemeljeno odklonitev odločanja, zlasti, ker je bila sprememba tožbe podana še pred spremembo zakonodaje, tožeča stranka pa je v slabšem položaju zgolj zaradi tega, ker je sodišče spremembo tožbe obravnavalo šele po uveljavitvi novele ZPP-D. Zato je podana kršitev iz I. odst. 339. čl. v zv. z II. odst. 2. čl. ZPP in kršitev 14, 22. in 23. čl. Ustave RS.

Nasprotni stranki sta na pritožbene trditve pritožnika odgovorili, da so te neutemeljene ter predlagali zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz jasnih razlogov sodišča prve stopnje, je to z izpodbijanim sklepom odločalo o tožnikovi tekom postopka spremenjeni tožbi, kateri spremembi je tožena stranka nasprotovala, v zvezi s to presojo pa je glede na dol. čl. 185 ZPP in v tem določilu navedene pogoje presojalo tudi okoliščine, ali bi lahko morebitna dovolitev spremembe tožbe pripeljala do spremembe stvarne pristojnosti sodišč ter ob tem presodilo, da bi se to v primeru dovolitve predlagane spremembe tožbe utegnilo uresničiti. Ker v situaciji toženčevega nasprotovanja spremembi tožbe do takrat, dokler sodišče ne odloči in dovoli spremembe tožbe, predstavlja predmet obravnave tožba, kakršna je bila preden je tožnik predlagal njeno spremembo, uporaba v pritožbi citiranih določb ZPP, ki se nanašajo na presojo stvarne pristojnosti sodečega sodišča oziroma na presojo pravilno navedene vrednosti spornega predmeta, ne pride v poštev. Pritožbeni tovrstni očitki o podani relativni bistveni kršitvi iz I. odst. 339. čl. ZPP oziroma absolutni bistveni kršitvi iz 4. tč. II. odst. 339. čl. ZPP so tako pravno zmotni in neutemeljeni.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožbeno uveljavljani zahtevek tožnika (na določitev deleža prvo toženca na skupnem premoženju) temelji na določbi čl. 57 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), v zv. s čl. 168 Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in na dejanski podlagi v zvezi s tema pravnima podlagama, z vlogo z dne 26.8.2008 uveljavljana tožbena zahtevka (na delno ničnost sporazuma in plačilo odškodnine) pa na določbah čl. 86 OZ in 131 OZ ter v zvezi s tema pravnima podlagama povezano dejansko podlago, ter da s tožbo postavljeni tožbeni zahtevek in z vlogo z dne 26.8.2008 oziroma 18.11.2008 postavljeni tožbeni zahtevki nimajo iste dejanske podlage. Ob jasnosti določila čl. 186 ZPP, ko dopušča, ob po vložitvi tožbe nastalih spremenjenih okoliščinah, spremembo tožbe brez privolitve toženca (tako imenovano privilegirano spremembo) le ob pogoju, da spremenjen tožbeni predlog izhaja iz (pretežno) nespremenjene dejanske podlage, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zakonski pogoji iz čl. 186 ZPP niso podani, zato pa dovolitev predlagane spremembe na tovrstni podlagi ni možna. Pritožbeni očitki o zmotnosti takšnih ugotovitev in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje se tako izkažejo kot neutemeljeni, takšni pa so tudi pritožbeni očitki o podanosti bistvene kršitve po I. odst. 339. čl. ZPP v zv. s čl. 186 ZPP.

Sodišče prve stopnje je v 3. in 4. odstavku na strani 5 izpodbijanega sklepa navedlo razloge, s katerimi je utemeljilo zaključek, zakaj dovolitev spremembe tožbe v zvezi z novo postavljenim odškodninskim zahtevkom niti kot prirednim zahtevkom niti kot podrednim zahtevkom ne šteje za smotrne za dokončno ureditev razmerij med strankama. Protispisni so tako pritožbeni očitki o podanosti absolutne bistvene kršitve iz 14. tč. II. odst. 339. čl., ker bi naj izpodbijani sklep razlogov za takšno odločitev ne vseboval oziroma ne bi vseboval razlogov o tem, zakaj ne bi bilo smiselno dopustiti spremembo tožbe le v smislu dopustitve podrednega odškodninskega zahtevka.

Ker sodišče prve stopnje v predmetnem postopku glede na procesna pravila ZPP, ki urejajo možnost in dopustnost tožnikove spremembe tožbe tekom že tekočega pravdnega postopka, ob ugotovitvi neizpolnjenosti zakonskih pogojev za dovolitev spremembe, te ni dovolilo, tožniku ni odvzelo pravice do sodnega varstva. Tožnik ima namreč možnost sodno varstvo v zvezi s takšnim spremenjenim zahtevkom uveljavljati s samostojno (novo) tožbo. Glede na to, da tožnikova vloga z dne 26.8.2008 zaradi nenavedbe vrednosti spornega predmeta uveljavljanega novega nedenarnega zahtevka, glede na določbo čl. 45 ZPP v zv. s čl. 41/II in 44/II ZPP ni bila sposobna za obravnavanje in je moralo sodišče prve stopnje tožnika najprej pozvati na njeno dopolnitev, dopolnilno vlogo (s katero je predlagal še novo spremembo tožbe) pa je sodišče sprejelo že v času veljavnosti ZPP-D, obravnavanje njegove vloge še po pravni ureditvi pred ZPP-D po sodišču ni bila možna. Glede na prehodno določbo I. odst. 130. čl. Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D (Ur. l. RS št. 45/2008), ki določa, da se z uveljavitvijo tega zakona (ZPP-D) postopki, ki so začeli pred njegovo uveljavitvijo, nadaljujejo po določbah tega zakona, če ni v tem zakonu določeno drugače, pa je sodišče prve stopnje pri sprejemu izpodbijane odločitve pravilno uporabilo določbe ZPP v vsebini, kot te ureja novela ZPP-D. Pritožbeni očitki pritožnika se tako v celoti izkažejo kot neutemeljeni. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (čl. 154/I ZPP v zv. s čl. 165/I ZPP).

Navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo niso z ničemer doprinesle k odločitvi o pritožbi tožnika. Zato stroški sestave odgovora na pritožbo ne predstavljajo za pravdo potrebnih stroškov, do povrnitve katerih bi bila tožena stranka upravičena (čl. 155 ZPP). Zato je glede pritožbenih stroškov tožene stranke pritožbeno sodišče odločilo, da jih ta trpi sama.