Jedro

Uporaba konstrukcije nadaljevanega kaznivega je v primeru osebnostnih kaznivih dejanj oziroma kaznivih dejanj, ki pomenijo napad na osebnostne pravice oziroma vrednote različnih oseb, praviloma izključena. V takšnih primerih gre praviloma za toliko kaznivih dejanj, kolikor je žrtev oziroma oškodovancev kaznivih dejanj.

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi nestrinjanja z odmero kazni ter zavzemanja za njeno znižanje.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega B.E. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 150.000 SIT.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Kranju je bil obsojeni B.E. spoznan za krivega dveh nadaljevanih kaznivih dejanj "spolnega napada na otroka" po 2. v zvezi s 1. odstavkom 183. člena KZ (točki I in III) ter nadaljevanega kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po 1. odstavku 182. člena KZ (točka II). Za prvi dve nadaljevani kaznivi dejanji sta mu bili določeni kazni po 4 leta zapora, za drugo pa kazen 2 leti zapora, nato pa po določbah 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen 9 let in 10 mesecev zapora. Obsojencu so bili naloženi v plačilo tudi stroški kazenskega postopka, od tega 100.000 SIT povprečnine.

Sodišče druge stopnje je ob delni ugoditvi pritožbi obsojenčevih zagovornikov in po uradni dolžnosti prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je obsojenca spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 14 let, po 2. in 1. odstavku 103. člena Kazenskega zakona Socialistične Republike Slovenije (KZ RS) v zvezi z 2. odstavkom 3. člena KZ ter nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 14 let, po 2. in 1. odstavku 103. člena KZ RS, v zvezi z 2. odstavkom 3. člena KZ. Za prvo nadaljevano kaznivo dejanje mu je določilo kazen 5 let zapora, za drugo 4 leta zapora, nato pa na podlagi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 8 let in 6 mesecev zapora. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta obsojenčeva zagovornika vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in predlagala, da Vrhovno sodišče obsojenca oprosti obtožbe oziroma drugostopenjsko sodbo spremeni in dejanje "okvalificira kot eno nadaljevano kaznivo dejanje po 1. odstavku 103. člena starega kazenskega zakona in mu izreče primerno kazen".

Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka A.M., spec. (3. odstavek 423. člena ZKP) in predlagala, naj Vrhovno sodišče zahtevo zavrne, ker je neutemeljena. Navaja, da obramba z ničemer ne konkretizira razlogov, zaradi katerih je v skladu s 1. odstavkom 420. člena ZKP mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Prav vsa navajanja se tičejo domnevno zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Po njenem mnenju tudi vprašanje opredelitve obsojenčevih ravnanj kot enega ali dveh nadaljevanih kaznivih dejanj ni mogoče reševati v okviru pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona. Vprašanje, ali obstajajo okoliščine, zaradi katerih je potrebno več sorodnih dejanj opredeliti kot eno nadaljevano kaznivo dejanje, je dejansko vprašanje. Kljub povedanemu, dodaja vrhovna državna tožilka, pa sta si tako pravna teorija kot praksa enotni, da pri osebnih kaznivih dejanjih, storjenih zoper različne oškodovance, za takšna pa gre tudi v obravnavanem primeru, ni dopustna konstrukcija le enega nadaljevanega kaznivega dejanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Na podlagi določbe 1. odstavka 424. člena ZKP je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti strogo omejeno le na preizkus kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve; to pomeni, da sme in more preizkusiti le konkretno zatrjevane in obrazložene kršitve zakona.

Vložnika zahteve se uvodoma sklicujeta na vse zakonske razloge, iz katerih je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti (1. do 3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP), od katerih pa ustrezno utemeljita le očitek o kršitvi kazenskega zakona, ki ga vidita v nepravilni pravni kvalifikaciji kaznivih dejanj. Menita namreč, da gre v obravnavanem primeru le za eno nadaljevano kaznivo dejanje po 1. odstavku 103. člena KZ RS, za katero bi moralo sodišče obsojencu izreči le eno kazen, saj so podani vsi potrebni povezovalni elementi za uporabo takšne konstrukcije.

Sodišče druge stopnje je ob delni ugoditvi pritožbi zagovornikov in po uradni dolžnosti prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je kazniva dejanja zoper spolno integriteto dveh oškodovancev pravno opredelilo kot dve nadaljevani kaznivi dejanji spolnega napada na osebo, mlajšo od 14 let, po 2. in 1. odstavku 103. člena KZ RS. Takšno spremembo je utemeljilo tudi z uporabo 2. odstavka 3. člena KZ, ker je ocenilo, da je določba 103. člena KZ RS v primerjavi z določbami Kazenskega zakonika, ki jih je uporabilo prvostopenjsko sodišče, milejša. V okviru dovoljenega preizkusa drugostopenjske odločbe Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje, kar zadeva določbe o steku (člen 47 KZ), pravilno uporabilo zakon in da ni kršilo 4. točke 372. člena ZKP, kot mu smiselno očita vložena zahteva.

Kazenski zakonik nima posebnih določb o nadaljevanem kaznivem dejanju. V slovenski kazenskopravni teoriji in sodni praksi se je ta institut uveljavil kot poseben primer izključitve realnega steka. Enovitost dejanja se presoja na podlagi povezovalnih elementov objektivne in subjektivne narave.

Zagovornika v zahtevi sicer pravilno ugotavljata, da so v obravnavanem primeru podani tako stalni (konstantni), kot tudi spremenljivi (variabilni) elementi, zaradi katerih bi bila konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja utemeljena. Pri tem pa ne upoštevata, da sta teorija in sodna praksa, kot pravilno opozarja tudi vrhovna državna tožilka, dopustnost uporabe konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja praviloma izključili, ko gre za tako imenovana osebnostna kazniva dejanja oziroma za kazniva dejanja, ki pomenijo napad na osebnostne pravice oziroma vrednote različnih oseb, kot so denimo telesna integriteta, čast in dobro ime in tudi spolna integriteta, ki je varstveni objekt obravnavanih kaznivih dejanj. V takšnih primerih gre praviloma za toliko kaznivih dejanj, kolikor je žrtev oziroma oškodovancev kaznivih dejanj. Nasprotno stališče, za kakršnega se zavzemata vložnika zahteve, bi pomenilo depersonalizacijo človekovih temeljnih pravic in svoboščin v kazenskem pravu.

Čeprav iz obrazložitve drugostopenjske sodbe to izrecno ne izhaja, že na podlagi same odločitve ne more biti dvoma, da je drugostopenjsko sodišče pri spremembi pravne opredelitve kaznivih dejanj upoštevalo navedeno stališče in obsojenčevo kaznivo dejavnost proti dvema oškodovancema pravilno pravno opredelilo kot dve nadaljevani kaznivi dejanji. Zato mu v tem pogledu ni mogoče očitati kršitve kazenskega zakona.

Ostala izvajanja zahteve sodijo v okvir dejanskega stanja, ki pa ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno izpodbijati. V sklopu tovrstnih ugovorov se vložnika zahteve sprašujeta, kdo je sploh storilec kaznivih dejanj, ki se očitajo obsojencu glede na to, da naj bi oškodovanko spolno zlorabljali tudi drugi. Dvomita tudi v zanesljivost in verodostojnost obeh oškodovancev spričo oddaljenosti dogodkov in njuno sugestibilnost. Po mnenju vložnikov ostaja odprto vprašanje, ali je oškodovanka res slabotna oseba, glede na to, da naj bi imela razmerja tudi z drugimi bližnjimi sorodniki, zaradi česar je po njunem mnenju neprimeren očitek o zlorabi njenega stanja zaradi preteklih spolnih zlorab. Sodišči pa naj bi storili napako tudi pri ugotavljanju obsojenčeve prištevnosti, saj se obsojenec po ugotovitvah izvedenke psihiatrične stroke v času storitve kaznivih dejanj ni bil sposoben v celoti zavedati kaznivih dejanj, ki naj bi jih pojmoval v smislu vznemirljive otroške igre.

Vsi navedeni pomisleki zagovornikov v pravilnost dokazne ocene in zaključkov pravnomočne sodbe o posameznih odločilnih dejstvih (storilec, prištevnost, slabotna oseba), po vsebini pomenijo uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, katerega pa po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

Po mnenju zagovornikov stopnja obsojenčeve prištevnosti (bistveno zmanjšana prištevnost) narekuje tudi "najmanj uporabo omilitvenih določil". V podkrepitev tega predloga dodajata, da je obsojenec urejena oseba, da redno dela in da pri njem obstaja tudi pozitivna prognoza, da ne bo ponavljal kaznivih dejanj.

Z zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče izpodbijati odločbo o kazenski sankciji le, če je sodišče pri tem prekoračilo pravice, ki jih ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). Tega pa zagovornika ne zatrjujeta, pač pa v zahtevi izražata zgolj nestrinjanje z odmero kazni ter se zavzemata za njeno znižanje. Zato so tudi te navedbe neupoštevne.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopkih s tem izrednim sredstvom, temelji na določbah 1. odstavka 95. člena, 98.a člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Povprečnina je bila odmerjena glede na trajanje in zamotanost tega postopka ter obsojenčevo premoženjsko stanje, ugotovljeno v postopku pred prvostopenjskim sodiščem.