Jedro

Ker je šele škodni dogodek povzročil manifestnost degenerativnih sprememb v rami, je celoten obseg škode v vzročni zvezi s škodnim dogodkom.

Izrek

Revizija se glede zneska 34 EUR in glede odločitve o stroških postopka zavrže. Sicer se reviziji delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se znesek 2.000 EUR v tretji vrstici izreka spremeni v znesek 5.500 EUR, znesek 4.971,82 EUR v deveti vrstici izreka v znesek 8.471,82 EUR, znesek 10.800 EUR v enajsti vrstici izreka pa v znesek 14.300 EUR.

Sodbi sodišč druge in prve stopnje se v stroškovem delu spremenita tako, da mora tožena stranka v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki še 966,70 EUR stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

V ostalem se revizija zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 399,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine v višini 2.671,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih že plačanih zneskov na račun odškodnine in še ne plačane odškodnine, višji tožbeni zahtevek pa je kot neutemeljen zavrnilo. Toženki je naložilo plačilo sorazmernega dela stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odškodnino za strah zvišalo za 300 EUR, odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa za 2.000 EUR in ustrezno spremenilo odločitev o stroških, nastalih pred sodiščem prve stopnje. Toženki je naložilo plačilo dela tožničinih stroškov pritožbenega postopka, sorazmernega uspehu v pritožbi. Pritožbene očitke v zvezi z obstojem bolečin po zaključku zdravljenja je zavrnilo, ker trditve o obstoju teh bolečin nimajo opore v izvedenskem mnenju. Upoštevaje obseg prestanega strahu je odškodnino za to obliko škode zvišalo. Ob upoštevanju psihičnih posledic škodnega dogodka, zaradi katerih so tožničine življenjske aktivnosti zmanjšane, je zvišalo tudi odškodnino iz tega naslova. V zvezi z upoštevanjem degenerativnih sprememb pri odmeri odškodnine za to obliko škode je navedlo, da je res (šele) škodni dogodek povzročil manifestnost disfunkcionalnosti tožničinega organizma, vendar pa gre za okoliščine na strani oškodovanke in zato ne predstavljajo tistega vzroka, ki ga je mogoče pripisati povzročitelju škode. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje, oprtim na izvedensko mnenje, da je 80 % tožničinih težav posledica staranja, 20 % pa posledica nezgode.

3. Tožnica v reviziji izpodbija zavrnilni del sodbe sodišča druge stopnje in odločitev o stroških postopka, pri tem pa uveljavlja "vse tri pritožbene razloge". Trdi, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo bolečin v desni rami, ki so v vzročni zvezi s škodnim dogodkom (tožnica jih namreč pred škodnim dogodkom ni trpela) in ki jih tožnica še vedno prestaja. Tudi v zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti bi moralo upoštevati, da tožnica pred poškodbo ni imela prav nobenih težav z desno ramo in da je zato izključni vzrok njenih sedanjih težav obravnavani škodni dogodek. Poleg tega je sodišče premalo vrednotilo obseg ugotovljenih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, obseg prestanega strahu in obseg duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče ne bi smelo revalorizirati zneska, plačanega na račun odškodnine. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Tožnica predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da je toženka poleg že prisojene odškodnine dolžna plačati še 9.021,40 EUR s pripadajočimi obrestmi in vse priglašene stroške postopka.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija zoper odločitev o premoženjski škodi in o stroških postopka ni dovoljena, v ostalem pa je delno utemeljena.

6. V skladu z drugim odstavkom 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, se vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Tožnica izpodbija odločitev o zavrnitvi zahtevka za povrnitev premoženjske škode v skupni višini 34 EUR. Ker ta del ne presega revizijskega praga, revizija ni dovoljena.

7. Revizija ni dovoljena niti zoper sklep o stroških. Kot je bilo tožničini pooblaščenki že zelo velikokrat pojasnjeno, sklep o stroških namreč ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan, revizija pa je praviloma dovoljena le zoper tak sklep (prvi odstavek 384. člena ZPP).

8. Revizije tudi ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijske navedbe o neupoštevanju tožničine izpovedbe o obstoju bolečin v desni rami po zaključku zdravljenja in o tem, da je ugotovitev sodišč, da tožnica ni dokazala obstoja takih bolečin, zmotna, so zato neupoštevne. Ker obstoj telesnih bolečin po zaključku zdravljenja ni bil ugotovljen, tožnica pa v zvezi s to ugotovitvijo ne uveljavlja morebitnih procesnih kršitev, se tudi ni bilo treba spuščati v presojo revizijskih očitkov, ali so te bolečine v pravno upoštevni vzročni zvezi s škodnim dogodkom.

9. V izpodbijani sodbi so ustrezno upoštevana merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, določena v 179. členu in v 182. členu Obligacijskega zakonika. Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

10. Sodišči prve in druge stopnje sta pri odmeri odškodnine izhajali iz tega, da je tožnica v prometni nesreči dne 6. 11. 2004 v starosti 53 let utrpela poškodbo glave najlažje stopnje, nateg vratnih mišic, utesnitveni sindrom desne rame in poškodbo desne strani prsnega koša, posledično pa se ji je razvila posttravmatska stresna motnja. Zaradi poškodb je nekaj dni trpela srednje hude bolečine, do konca zdravljenja, ki je trajalo dva meseca in pol, pa zmerne. Take bolečine je trpela tudi ob fizioterapiji. Pojavljali so se ji glavoboli, večkrat je bila rentgensko slikana, izvedena je bila EEG preiskava. Utrpela je hipen močan strah ob samem dogodku in nato, ko so jo v bolnišnici posadili na invalidski voziček, strah pa je bil zelo intenziven tudi med samim zdravljenjem. Odškodnina v višini 3,7 povprečnih neto plač za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in v višini ene povprečne neto plače za prestani strah ustrezno upošteva obseg nastale škode.

11. Utemeljeno pa je revizijsko stališče, da ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ne utemeljuje deljene vzročnosti. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je tožnica v škodnem dogodku (med drugim) utrpela utesnitveni sindrom rame, da zaradi te poškodbe tožnica, ki je bila ob škodnem dogodku stara 53 let, ni zmožna za delo z rokami nad nivojem ramenskih sklepov in za težje fizične obremenitve (tožničine težave so podrobneje opisane v izpodbijanih sodbah) in da je škodni dogodek latentno disfunkcionalnost tožničinega organizma vzpodbudil oziroma povzročil njeno manifestnost. 12. Take ugotovitve ne utemeljujejo deljene vzročnosti. Kot vzrok škode se namreč lahko upošteva le človekovo ravnanje, ne pa stanje oškodovanca. Če je zaradi osebnega stanja oškodovanca obseg škode večji, to ne vpliva na vprašanje obstoja vzročne zveze med ravnanjem in škodnim dogodkom. Predvidljivost (adekvatnost) posledic dejanja pri ugotavljanju vzročne zveze je upoštevna le v razmerju do škodnega dogodka, ni pa materialnopravne opore za omejevanje (v danem primeru zavarovane) neposlovne odškodninske odgovornosti zaradi morebitnega večjega obsega škode, ki jo pogojuje osebno stanje oškodovanca.(1) Sodišči bi zato pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti morali upoštevati celoten obseg škode zaradi poškodbe desne rame in ne le 20 %.

13. Po stališču sodišča prve stopnje je primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 5.000 EUR (tj. 6 povprečnih neto plač), po presoji sodišča druge stopnje pa tožničine težave na psihičnem področju utemeljujejo zvišanje odškodnine za to obliko škodo na 7.000 EUR (tj. 8,5 povprečnih neto plač). Poleg težav z ramo se je – sledeč ugotovitvam nižjih sodišč – pri tožnici zaradi škodnega dogodka oblikovala posttravmatska stresna motnja, zaradi katere je tožnica spremenjena, zamorjena, nedružabna in ovirana pri vsakodnevnih življenjskih aktivnostih ter se izogiba dejavnostim in okoliščinam, ki jo spominjajo na travmatični dogodek.

14. Izhajajoč iz ugotovljenega obsega prikrajšanja zaradi posledic poškodbe rame in zaradi posledic na psihičnem področju je bila pri odmeri odškodnine nekoliko večja teža dana duševnemu trpljenju zaradi posledic posttravmatske stresne motnje. Primerjava prisojene odškodnine z odškodninami, prisojenimi v podobnih primerih v sodni praksi, pokaže, da prisojena odškodnina ob zvišanju za 3.500 EUR zaradi upoštevanja celotnega obsega škode, ki je posledica poškodbe rame (in ne le 20 %), ustrezno upošteva intenzivnost duševnega trpljenja zaradi ugotovljenega zmanjšanja življenjske aktivnosti.

15. Ker je tožničini pooblaščenki stališče Vrhovnega sodišča glede valorizacije plačanega zneska na račun odškodnine znano, zavzeto pa je bilo nekaj mesecev pred vložitvijo revizije v obravnavani zadevi,(2) kot odgovor na te revizijske navedbe zadošča sklicevanje na pravilne razloge sodišča druge stopnje.

16. Po navedenem je Vrhovno sodišče revizijo v nedovoljenem delu zavrglo (377. člen ZPP), glede odločitve o odškodnini za nepremoženjsko škodo pa je reviziji delno ugodilo in odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zvišalo (prvi odstavek 380. člena ZPP). To je narekovalo spremembo izreka sodbe sodišča druge stopnje, kot izhaja iz izreka te odločbe. V ostalem je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

17. Ker se je z odločitvijo revizijskega sodišča spremenil tožničin uspeh v pravdi, je bilo treba ustrezno spremeniti odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnica je uspela s 75 % zahtevka. Upoštevaje s strani nižjih sodišč priznane stroške tožnice v višini 4.434,42 EUR in toženke v višini 836,75 EUR je toženka dolžna povrniti tožnici 3.116,63 EUR na račun stroškov prvostopenjskega postopka. Poleg že prisojenih ji je dolžna povrniti še 954,53 EUR. Upoštevaje znesek, s katerim je tožnica v pritožbenem postopku uspela, ji je toženka na račun pritožbenih stroškov dolžna plačati 278,33 EUR (revizijsko sodišče je upoštevalo način izračuna, ki ga je uporabilo sodišče druge stopnje, podrobnejši prikaz pa je razviden iz stroškovnika, priloženega pritožbi), tj. poleg že prisojenih še 12,17 EUR. Upoštevaje enak način izračuna stroškov, tj. od zneska 3.500 EUR, s katerim je tožnica uspela v revizijskem postopku, je tožnica upravičena do povrnitve 399,65 EUR revizijskih stroškov (269,89 EUR odvetniških stroškov, povečanih za 20 % davek na dodano vrednost, 2,88 EUR za stroške poštnine in 126,88 EUR za sodno takso za revizijo).

Op. št. (1): Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča II Ips 625/2008 z dne 6. 10. 2008. Op. št. (2): Gre za sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 738/2007 z dne 28. 2. 2008.