Jedro

V določilu 23. čl. KZ je neprimeren poskus opredeljen kot položaj, ko storilec poskuša kaznivo dejanje storiti z neprimernim sredstvom ali proti neprimernemu predmetu. Tudi pri kaznivem dejanju ponarejanja denarja bi lahko šlo za neprimeren poskus, če bi bil, kot kazenski zakonik s komentarjem pravilno navaja pritožba, krivi denar ali bankovec takoj prepoznan kot ponaredek. Vendar pa gre za neprimeren poskus le tedaj, ko je ponarejeni denar že na prvi pogled nedvomno mogoče prepoznati kot ponaredek brez vsakega dodatnega preverjanja.

Izrek

Ob reševanju pritožbe zagovornika obtoženega M.V. se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti v odločbi o pravni opredelitvi in kazenski sankciji spremeni tako, da se ravnanje obtoženca, opisano pod točkama 1 in 2 izreka, pravno opredeli kot kaznivo dejanje ponarejanje denarja po 1. odst. 249. čl. KZ in se obtožencu po istem zakonitem določilu izreče kazen 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora.

Pritožba zagovornika pa se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega M.V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 1. odst. 249. čl. KZ in kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 2. odst. v zvezi s 1. odst. 249. čl. KZ. Za vsako dejanje mu je določilo kazen po eno leto zapora, nato pa mu na podlagi določb o steku izreklo enotno kazen eno leto in enajst mesecev zapora, v katero mu je vštelo pripor od 18.9.2006 dalje. Na podlagi določila 40. čl. KZ je obtožencu izreklo tudi izgon tujca iz države za dobo petih let. Obtožencu pa je tudi odvzelo ponarejene bankovce, oprostilo pa ga je plačila stroškov kazenskega postopka ter odločilo, da potrebni izdatki in nagrada zagovornika po uradni dolžnosti bremenijo proračun.

Zoper sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona ter zoper odločbo o kazenski sankciji, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo glede dejanja pod točko 1 izreka razveljavi ter v tem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, glede dejanja pod točko 2 izreka pa jo spremeni tako, da obtožencu izreče milejšo kazen.

Višja državna tožilka M.K. je v pisnem mnenju, podanem po 2. odst. 377. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. S tem predlogom sta bila obtoženec in njegov zagovornik seznanjena.

Pritožba ni utemeljena.

V zvezi z zatrjevano kršitvijo kazenskega zakona zagovornik pojasnjuje, da obtoženec dejanja iz 1. točke izreka izpodbijane sodbe ni dokončal, temveč je dejanje ostalo pri poskusu oziroma naj bi šlo celo za neprimeren poskus. Storitev spremstva dveh deklet je obtoženec namreč le želel plačati s ponarejenimi bankovci v vrednosti 1.300,00 EUR, vendar mu to ni uspelo, saj je natakar bankovce prepoznal kot ponaredke in zavrnil plačilo z njimi. Ponarejeni denar tako ni prišel v obtok in do nastanka prepovedane posledice ni moglo priti. Pritožbeno sodišče navedeno razlogovanje ne sprejema. V določilu 23. čl. KZ je neprimeren poskus opredeljen kot položaj, ko storilec poskuša kaznivo dejanje storiti z neprimernim sredstvom ali proti neprimernemu predmetu. Tudi pri kaznivem dejanju ponarejanja denarja bi lahko šlo za neprimeren poskus, če bi bil, kot kazenski zakonik s komentarjem, pravilno navaja pritožba, krivi denar ali bankovec takoj prepoznan kot ponaredek. Vendar pa gre za neprimeren poskus le tedaj, ko je ponarejeni denar že na prvi pogled nedvomno mogoče prepoznati kot ponaredek brez vsakega dodatnega preverjanja. V obravnavanem primeru temu ni bilo tako. Izpodbijana sodba izrecno ugotavlja, pritožba pa se s tem strinja, da je priča A. P., ko je od obtoženca prejel ponarejen denar, na podlagi otipa zaznal, da s prejetim denarjem nekaj ni v redu. Zato je priča bankovce najprej preverila pod ultravijolično lučjo, nato pa jih primerjala še s pravimi bankovci ter na podlagi takšnega preizkusa ugotovila, da gre za ponarejen denar. Potek dogodkov torej potrjuje, da je priča sicer sumila, da je z denarjem nekaj narobe, vendar tega ni ugotovila že ob prvem stiku z bankovci, temveč šele po dodatnem preverjanju tako, da o neprimernem poskusu nikakor ni mogoče govoriti. Ob tem je potrebno izpostaviti še dejstvo, da ima priča P. kot natakar veliko opraviti z denarjem, zaradi česar je v tem oziru nadpovprečno izkušena oseba. Kljub svojim izkušnjam pa natakar denarja ni v hipu prepoznal kot ponarejenega, temveč se je v njem le vzbudil sum. Šele ob preverjanju tega suma s pomočjo posebnega sredstva (ultravijolična luč) in primerjave z originalom, pa je prišel do zaključka, da je denar ponarejen.

Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi, da je dejanje opisano pod točko 1 izreka ostalo le pri poskusu. Po 1. odst. 249. čl. KZ je namreč dejanje dokončano, ko storilec ponarejen denar spravi v obtok. Kot je bilo že obrazloženo, je priča P. ponarejeni denar najprej sprejela kot plačilo za storitev, nato pa je po preverjanju bankovcev, ki ga je opravila za šankom lokala, ugotovila, da gre za ponarejen denar. S tem ko je obtoženec opravil plačilo storitve, ki je bilo naknadno sicer zavrnjeno, je ponarejen denar že spravil v obtok in kaznivo dejanje po 1. odst. 249. čl. KZ dokončal. Kaznivo dejanje je bilo s predajo denarja priči P. torej že dokončano, zato naknadna ugotovitev, da gre za ponarejen denar, tega dejanja gotovo ne more prekvalificirati v poskus.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v okviru 2. točke 1. odst. 383. čl. ZKP, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bil v škodo obtoženca prekršen kazenski zakon, in sicer v vprašanju iz 4. točke 372. čl. ZKP. Pri dejanju pod točko 2 izreka, torej pri kaznivemu dejanju ponarejanja denarja po 2. odst. 249. čl. KZ, gre namreč za situacijo, ko je pripravljalno dejanje določeno kot posebno kaznivo dejanje. Iz opisa tega kaznivega dejanja je namreč razvidno, da za to kaznivo dejanje zadošča že, da si storilec priskrbi ponarejen denar, z namenom, da bi ga spravil v obtok kot pravega. V kolikor pa storilec ponarejen denar, ki si ga je priskrbel, da bi ga spravil v obtok kot pravega, dejansko spravi v obtok, s tem uresniči tudi zakonske znake kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 1. odst. 249. čl. KZ, kar je situacija v obravnavani zadevi. V takem primeru pa gre za navidezen idealni stek zaradi razmerja subsidiarnosti in s tem tudi le za eno kaznivo dejanje. Kaznivo pripravljalno dejanje namreč z dokončanjem kaznivega dejanja izgubi svojo samostojnost ter postane naravni in pravni sestavni del dokončanega kaznivega dejanja. Obtoženec je tako najprej priskrbel 26 ponarejenih bankovec v apoenih po 100,00 EUR z namenom, da bi jih spravil v obtok, s čemer je izpolnil zakonske znake kaznivega pripravljalnega dejanja, opredeljenega v 2. odst. 249. čl. KZ. S tem, ko je 13 izmed teh bankovcev tudi spravil v obtok, pa je izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja iz 1. odst. 249. čl. KZ, v katerem je zajeto tudi prej omenjeno kaznivo pripravljalno dejanje. S svojim ravnanjem je torej obtoženec storil eno samo dokončano kaznivo dejanje ponarejanja denarja po 1. odst. 249. čl. KZ. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 1. odst. 394. čl. ZKP izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Preizkus izpodbijane sodbe glede odločbe o kazenski sankciji pa je pokazal, da se je prvostopenjsko sodišče utemeljeno odločilo za izrek zaporne kazni, kljub obtoženčevi nekaznovanosti v Republiki Sloveniji, ki jo izpostavlja pritožba. Pri tem je povsem pravilno ovrednotilo vse olajševalne in obteževalne okoliščine v smislu čl. 41 KZ. Ker pa je prišlo do spremembe izpodbijane sodbe v odločbi o pravni opredelitvi dejanj v korist obtoženca, je pritožbeno sodišče obtožencu izreklo novo kazen in sicer v trajanju enega leta in šest mesecev zapora. Le-ta je po oceni pritožbenega sodišča ustrezna in pravična, saj je odraz ravnotežja med olajševalnimi in obteževalnimi okoliščinami, ki so podane na strani obtoženca.

Glede na vse navedeno je sodišče izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe, pritožbo obtoženčevega zagovornika pa zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.