Jedro

Zelo hudih posledic revident z navedbami o bivanju in opravljanju dela v Republiki Sloveniji od leta 1983 po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal. Že iz revidentovih navedb izhaja, da zavrnitev njegove prošnje za stalno prebivanje samo po sebi ne pomeni izgube dela, s katerim se preživlja.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je tožnik po odvetniku dne 8. 7. 2009 vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z navedbo, da je v tej zadevi potrebno odločiti o celi vrsti pomembnih vprašanj, na katere izpodbijana sodba ni odgovorila, ter z zelo hudimi posledicami, ki jih ima izpodbijana odločitev za tožnika glede na to, da živi v Republiki Sloveniji od leta 1983 in je od takrat ves čas zaposlen. Ker je ob razpadu SFRJ ostal brez državljanstva in dokumentov, nima dovoljenja za stalno prebivanje in ne more potovati.

K 1. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27. 12. 2007, s katero je ta zavrnila tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, ki jo je vložil na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji – ZUSDDD.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že večkrat, na primer v sklepu Up-858/2008-8 z dne 3. 6. 2008 in v odločbi Up-1186/2008-15 z dne 23. 4. 2009 ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Skladno z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se revident smiselno sklicuje, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu in upoštevaje določbo četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Revident v obravnavanem primeru navaja le, da gre za odločitev o celi vrsti pomembnih pravnih vprašanj, katerih pa ni opredelil, niti ni navedel pravnega pravila, ki naj bi bilo kršeno, prav tako tudi ne okoliščin, ki izkazujejo pomembnost pravnih vprašanj. Glede na navedeno revident ni izpolnil trditvenega in dokaznega bremena o obstoju pogojev za dovoljenost revizije v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 6. Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Teh pa revident z navedbami o bivanju in opravljanju dela v Republiki Sloveniji od leta 1983 po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal. Že iz revidentovih navedb izhaja, da zavrnitev njegove prošnje za stalno prebivanje samo po sebi ne pomeni izgube dela, s katerim se preživlja. V obravnavanem primeru tako po presoji revizijskega sodišča pogoj iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K 2. točki izreka:

8. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).