Jedro

Trenutek, ko delodajalec delavcu poda obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni odločilen za presojo, ali je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno. V zvezi s tem je treba v vsakem primeru posebej presoditi, kdaj je dejansko prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi oziroma kdaj je prišlo do poslovne odločitve, katere posledica je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točki 4 (zadnja alineja) tako, da v tem delu v celoti glasi: „od ustreznega neto zneska glede na bruto znesek 441,47 EUR od 19. 2. 2010 dalje do plačila, ob upoštevanju pogojev potrjene prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Pnp 127/2007 z dne 17. 12. 2007.“ V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 6. 2004, ki jo je podala tožena stranka tožniku dne 16. 2. 2005 nezakonita, zato jo je razveljavilo (1. tč. izreka). Nadalje je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 7. 6. 2005, temveč mu je trajalo do 8. 1. 2010 (2. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da v roku 8 dni vzpostavi delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni med strankama dne 24. 6. 2004, od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 8. 1. 2010 ter mu vpiše delovno dobo v delovno knjižico oz. ustrezno evidenco za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (3. tč. izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožniku za čas od 7. 6. 2005 do 8. 1. 2010 obračuna razliko v plači oz. nadomestilu plače v skupni višini 77.133.49 EUR bruto in sicer od meseca junija 2005 do januarja 2010 v posameznih bruto zneskih, razvidnih iz izreka, od teh zneskov plača pripadajoče davke in prispevke in tožniku izplača ustrezno razliko v plači oziroma nadomestilu plače, od posameznih neto zneskov (razvidnih iz izreka) pa plača zakonske zamudne obresti od zapadlosti (razvidne iz izreka) do plačila, vse dokler vsota zapadlih in neplačanih obresti ne doseže glavnice ter ob upoštevanju pogojev potrjene prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Ppn 127/2007 z dne 17. 12. 2007 (4. tč. izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da tožniku za čas od 7. 6. 2005 do 8. 1. 2010 obračuna regrese za letni dopust v skupni višini 2.878,84 EUR bruto in sicer za leta 2005, 2006, 2007, 2008 in 2009 v višini razvidni iz izreka, od teh zneskov plača pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplača regres za letni dopust v skupnem znesku 2.382,56 EUR neto. Od posamičnih mesečnih zneskov (razvidnih iz izreka) pa nato plača zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega zneska (razvidnega iz izreka) do plačila (tč. 4, pravilno tč. 5 izreka). Toženi stranki je še naložilo, da tožniku izplača odpravnino ob upokojitvi v znesku 5.132,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2010 dalje do plačila (tč. 5, pravilno tč. 6 izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače je zavrnilo (tč. 6, pravilno tč. 7 izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka tožniku v 15 dneh dolžna povrniti stroške postopka v višini 3.533,05 EUR, po tem roku pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne dalje do plačila, pod izvršbo (tč. 9, pravilno tč. 8 izreka).

Zoper navedeno sodbo (v delu tč. 4, delu tč. 6. in 9. tč.) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da razveljavi besedilo zadnjega dela stavka (prve) 4. tč. izreka sodbe, ki se glasi: „vse dokler vsota zapadlih in neplačanih obresti ne doseže glavnice ter ob upoštevanj pogojev prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Ppn 127/2007 z dne 17. 12. 2007“, ter da izrek glede višine priznanih stroškov spremeni tako, da toženi stranki naloži v plačilo stroške v višini, kot jih je tožnik priglasil. Tožnik poudarja, da je pri oblikovanju tožbenega zahtevka v tč. 4 (izreka sodbe) že upošteval sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Ppn 127/2007 z dne 17. 12. 2007, s katerim je bila potrjena prisilna poravnava med toženo stranko in njenimi upniki. Tako je tožnik za terjatve, ki so nastale do dne 6. 9. 2008 (začetek postopka prisilne poravnave), upošteval pogoje prisilne poravnave in vtoževal zakonske zamudne obresti za obdobje od zapadlosti posameznega neto zneska v plačilo do 6. 9. 2007 in nato od 18. 1. 2009 dalje do plačila. Glede na navedeno je povsem nepotrebno, da je sodišče v tč. 4 še dodatno navedlo pogoj, da se zakonske zamudne obresti izplačajo ob upoštevanju pogojev prisilne poravnave. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je dne 22. 5. 2007 uveljavljen OZ-A, črtal določilo 376. čl. OZ in tako sodišče za omejitev teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov s trenutkom, ko vsota zapadlih in ne plačanih obresti doseže glavnico, v času odločanja ni več imelo pravne podlage. Zakonske zamudne obresti tako tečejo neomejeno, saj do uveljavitve OU-A niso dosegle glavnice. Glede na navedeno tožnik vlaga pritožbo tudi zoper tč. 6 izreka v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za priznanje zakonskih zamudnih obresti. Glede priznanja stroškov postopka je sodišče očitno štelo, da gre zgolj za spor o prenehanju delovnega razmerja, katerega vrednost ni ocenljiva, saj je višino stroškov odmerilo po 3. alinei 1.b tč. tar. št. 15 Odvetniške tarife. Ob tem ni upoštevalo, da je tožnik poleg zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, natančno zneskovno opredelil tudi denarni dajatveni zahtevek. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper navedeno sodbo (v ugodilnem delu) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da je tožena stranka zamudila 30-dnevni subjektivni rok za podajo odpovedi. Tožnik niti z eno samo navedbo v postopku pred sodiščem prve stopnje ni izpodbijal pravočasnosti podane odpovedi. To dejstvo je bilo nesporno, zato ga tudi sodišče ni bilo dolžno ugotavljati bolj določno. Nespornih dejstev sodišče ni dolžno posebej presojati in nesporno dejstvo tudi ne more postati sporno v ponovljenem postopku. Sodišče prve stopnje se je oprlo predvsem na pričanje priče G.H. in pa izjavo direktorja I.D.. Pričanje G.H. o tem, da se je med 13. 1. 2005 in 15. 5. 2005 med njim in direktorjem odločilo, da tožnik ne bo delal na sistemu Navision še ne pomeni, da je bila tožena stranka takrat seznanjena z odpovednim razlogom. Sodišče je pri tem napravilo še procesno napako, saj je v ponovljenem postopku ponovno zaslišalo pričo G.H. ne pa tudi priče I.D.. Tako se je oprlo predvsem na zaslišanje priče G.H., ki sploh ni imel pristojnosti sprejemanja tovrstnih odločitev. Odločitev sprejeto med G.H. in I..D. je mogoče upoštevati le kot nastanek objektivnega razloga, da delo tožnika ne bo več potrebno. Okoliščina, da delo tožnika dejansko ne bo več potrebno, pa je bila znana šele kasneje, najkasneje dne 3. 2. 2005, ko je tožena stranka tožniku izdala obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. O tem, da je pomemben datum obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, se je izrekla že tudi sodna praksa (opr. št. Pdp 1329/2006, opr. št. Pdp 1531/2007, opr. št. VIII Ips 368/2006). Sodišče se opre le na dve izbrani izjavi teh prič, spregleda pa druge dele teh izjav, ki so si med sabo nasprotne. Do teh delov, ki so toženi stranki v korist, se sploh ne opredeli. Tudi I.D. in G.H. sta različno izpovedovala, zato bi moralo sodišče prve stopnje to vprašanje bolj raziskati. Razlogi sodbe so tako pomanjkljivi. Iz vseh zaslišanj tudi izhaja, da je zadnji paket programa Navision tožena stranka prevzela v drugi polovici januarja 2005. Pri tem je ugotovila, da so vsi organizacijski predpisi že vključeni zraven. Iz izpovedbe prič, tudi G.H. izhaja, da so organizacijske predpise s stranki A. začeli prejemati po 15. 1. 2005 in so se ti pripravljali vzporedno s samo implementacijo. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bila ravno zadolžitev tožnika pisanje organizacijskih predpisov in je tako za pisanje novih predpisov tožena stranka nameravala uporabiti tožnika, nato pa je te predpise tožena stranka prejela od A. poleg ostale dokumentacije. Iz navedenega razloga zato tožnika ni več potrebovala. Zgolj trditev ene zaslišane priče, ki poda datum v razponu dveh dni, ne more biti verodostojna, saj je nemogoče, da si oseba za leto dni nazaj zapomni točen datum sprejema določene poslovne odločitve. Pričanje priče G.H. v tem delu zato ni mogoče vzeti kot dokaz o tem, kdaj je pričel teči subjektivni rok. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je bil 15. 1. 2005 sobota, ko profil delavcev, kot sta bila tožnik in priča G.H., ni delal in je zato očitno, da je G.H. govoril o približnem datumu, ki bi bil zlahka tudi 17. ali 18. januar 2005 ali celo kasnejši datum. Pa tudi sicer je G.H. izpovedal, da sta se z I.D. le pogovarjala, pogovarjati se pa še ne pomeni tudi sprejeti odločitve. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje o tem, da odpoved tudi po vsebini ni utemeljena. Tožena stranka ne oporeka izpovedbi priče J.D., da se je obseg njegovega dela ob uvajanju povečal, a v konkretnem primeru je šlo le za začasno povečanje, saj je nato, ko se je sistem vpeljal, bil le koordinator med A. in toženo stranko. Je pa vsekakor logično, da ob vsaki uvedbi novosti pri delu začasno nastane večja obremenitev za zaposlene in sicer za vse. Tožena stranka poudarja, da je skregano z vsako poslovno in gospodarsko logiko, da bi neka družba uvajala nov sistem z namenom, da bi se povečal obseg dela njenih zaposlenih. Namen uvajanja novosti je ravno nasproten, to je racionalizacija dela in zmanjšanja obsega dela zaposlenih in tako je bilo tudi pri toženi stranki. V konkretnem primeru pa ni šlo le za obseg dela, temveč tudi za težak ekonomski položaj. Pri odločitvi, da bo delo opravljala tožena stranka le z enim organizatorjem poslovanja, gre za organizacijsko odločitev tožene stranke, pri čemer razlog ali bi lahko zaposlila še kakšnega, ne igra posebne vloge. Gre namreč za avtonomno odločitev, vezano na organizacijo tožene stranke. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo in nanj tudi pravilno apliciralo materialno pravo, razen v delu odločitve, ki se nanaša na prisojo zakonskih zamudnih obresti.

Pritožbeno sodišče je v predmetni zadevi že odločalo in sicer je s sodbo opr. št. Pdp 943/2006 z dne 14. 2. 2007 zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodno sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo. O zadevi je po vloženi reviziji tožeče stranke odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom št. VIII Ips 289/2007 z dne 15. 12. 2008, ki je reviziji ugodilo, sodbi nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je menilo, da sta odločilna razloga za presojo v konkretnem sporu predvsem ugotovitev obstoja poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji 88. čl. ZDR in rok za odpoved po 5. odst. iste zakonske določbe.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje po ponovljenem dokaznem postopku dosledno upoštevalo vsa navodila Vrhovnega sodišča RS ter tako pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - Tožniku je dne 1. 4. 2004 prenehal mandat finančnega direktorja. Delo je opravljal na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 1999 in aneksa z dne 10. 2. 2004. Dne 24. 6. 2004 je tožnik s toženo stranko podpisal pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto organizatorja poslovanja v sektorju ... – ... za nedoločen čas. Tožnik je delo po tej pogodbi nastopil z dnem 1. 7. 2004. Naloge in dela po tej pogodbi so bile izdelava organizacijskih predpisov in navodil ter načrtovanje poslovno dokumentacijskega sistema. Tožena stranka je dne 3. 2. 2004 tožnika obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (A4) ter 16. 2. 2005 izdala odločbo o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (A3).

- Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila odpoved dne 16. 2. 2005 podana izven 30-dnevnega subjektivnega roka po 5. odst. 88. čl. v času odpovedi veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), zato je odpoved že iz tega razloga nezakonita.

- Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi po vsebini neutemeljena, saj glavni razlog, ki je v odpovedi naveden, to je zmanjšanje števila zaposlenih zaradi bistveno skrčenega obsega dela organizatorja dela zaradi uvajanja novega sistema računalniške obdelave podatkov, ni podan. Obseg dela na delovnem mestu „organizator poslovanja“ se je s pripravami na uvajanje novega informacijskega sistema Navision namreč bistveno povečal, zato ni prišlo do prenehanja potrebe po delu tožnika na njegovem delovnem mestu. Ugotovilo je tudi, da tudi dodaten razlog za znižanje števila zaposlenih na delovnem mestu „organizator poslovanja“, to je izjemno težak ekonomski položaj, ni dokazan. Tožena stranka v zvezi s tem razlogom ni podala konkretnejše obrazložitve, pa tudi sama je pojasnila, da poslovne težave, ki so sicer posredno vplivale na odpoved pogodbe o zaposlitvi, niso bile tehtni razloga, na katerih je temeljila redna odpoved.

Na podlagi tako, po oceni pritožbenega sodišča, pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tožena stranka tožniku odpovedi ni podala v skladu z določili ZDR. Delodajalec je v postopku odpovedi dolžan dokazati, da je odpoved pravočasna, ter da obstoji zakoniti razlog, ki opravičuje redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (82. čl. ZDR), kar pa v danem primeru ni podano. Tožena stranka v sodnem postopku namreč ni dokazala niti dejstva, da je odpoved podala pravočasno, niti obstoja razloga opredeljenega v 1. alinei prvega odstavka 88. člena ZDR, zaradi česar je podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Tožena stranka izraža nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno sodišča prve stopnje. Skladno z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega dokaznega postopka. Svoje prepričanje o dokazni teži posameznih dokazov je sodišče prve stopnje argumentiralo z jasnimi in razumljivimi razlogi, ki so sposobni pritožbenega preizkusa, metodološki napotek iz navedene določbe je sodišče pravilno upoštevalo, ocena izvedenih dokazov pa je tudi vsebinsko prepričljiva, zato pritožbeno sodišče z njo soglaša. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno. Očitek tožene stranke o tem, da tožnik ni izpodbijal pravočasnosti odpovedi, zaradi česar naj bi šlo za nesporno dejstvo, je protispisen. Tožnik je že v tožbi (tč. II tožbenih trditev) ter tudi v nadaljevanju postopka trdil, da je odpoved podana po preteku 30 dnevnega subjektivnega roka. Ker je rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi materialni prekluzivni rok, nanj pazi sodišče tudi po uradni dolžnosti. Tožena stranka ni podala konkretnih navedb, ki bi dokazovale pravočasnost odpovedi. Izvedeni dokazi, to sta predvsem izpovedbi direktorja I.D. in vodje financ in računovodstva G.H. pa dokazujejo tožnikove trditve, da je tožena stranka podala odpoved izven zakonsko predvidenega roka. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo procesno napako, ker je v ponovljenem postopku zaslišalo pričo G.H., ne pa tudi priče I.D.. Kot je razvidno iz listovne dokumentacije, je sodišče prve stopnje na prvem naroku v ponovljenem postopku dne 22. 10. 2009 v soglasju s strankama ponovno izvedlo dokaze s prečitanjem zapisnikov o zaslišanju strank in prič M.V., I.D., S.K. in G.H.. Tožena stranka je na tej obravnavi, prav v zvezi s pravočasnostjo odpovedi, predlagala izključno ponovno zaslišanje priče G.H. in ne tudi zaslišanje priče I.D.. V tej zvezi tožena stranka sedaj v pritožbi tudi neutemeljeno izpostavlja, da priča G.H. ni bil pristojen za odločanje o tem, ali bo tožniku podana odpoved ali ne, zaradi česar tudi njegovo pričanje glede pravočasnosti odpovedi ne more biti uporabljivo kot dokaz. Če je tožena stranka menila, da bi bilo v zvezi s pravočasnostjo odpovedi smotrneje ponovno zaslišati pričo I.D., bi tako lahko tudi predlagala. Glede na izpovedbo priče I.D. (ki je izpovedal, da se je za razlog za odpoved izvedelo po tistem, ko je bila podpisana glavna pogodba s pogodbenim partnerjem A., ta pogodba pa je bila sklenjena 10. 12. 2004) in priče G.H. v predhodnem postopku ter glede na predlog same tožene stranke po zaslišanju G.H., ki je v ponovljenem postopku izpovedal, da je do odločitve prišlo med 13. 1. 2005 in 15. 1. 2005, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila odpoved podana po poteku 30-dnevnega subjektivnega roka.

Tožena stranka neutemeljeno izpostavlja, da se je sodišče prve stopnje v zvezi s pravočasnostjo odpovedi oprlo le na dve izbrani izjavi prič, spregleda pa druge dele teh izjav, ki so si med sabo nasprotne ter se do delov izpovedb, ki so toženi stranki v korist, sploh ne opredeli. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so te pritožbene navedbe tožene stranke podane povsem pavšalno, ne da bi se tožena stranka soočila z analizo posameznih navedb in iskanjem morebitnih (konkretnih) nasprotij v njih. Iz teh pritožbenih navedb ni razvidno, na katere konkretne izpovedbe tožena stranka meri in na katera dejstva opira svoje mnenje, zato se pritožbeno sodišče z očitki, ki so brez razlogov ni ukvarjalo. Na stranki je namreč breme utemeljitve pritožbe (3. točka 335. člena ZPP).

V prvi alineji prvega odstavka 88. člena ZDR je določeno, da delodajalec lahko delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Kdaj nastopi ta trenutek, je dejansko vprašanje, odvisno od vsakega konkretnega primera. To pomeni, da je treba v vsakem posameznem primeru posebej presoditi, kdaj je dejansko prenehala potreba po opravljanju določenega dela po pogodbi o zaposlitvi (opr. št. VIII Ips 115/2009 z dne 15. 2. 2011) oz. kdaj je prišlo do poslovne odločitve, katere posledica je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sam datum obvestila o nameravani odpovedi ni odločilen. Sodišče prve stopnje je to dejansko vprašanje razčistilo v dokaznem postopku, izpovedbi direktorja I.D. in priče G.H. sta jasni in nedvoumni in tako ne dopuščata drugačne ugotovitve od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

Nadalje pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma v pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da glavni razlog odpovedi, to je zmanjšanje števila zaposlenih zaradi bistveno skrčenega obsega dela organizatorja zaradi uvajanja novega računalniškega sistema, ni podan. Tožena stranka v pritožbi sama navaja, da je šlo za začasno povečanje obsega dela, pri čemer dolžine trajanja tega začasnega obdobja ne opredeli. Priča S.K. (ki je bil zaslišan približno leto dni po odpovedi) je izpovedal, da je na tem področju (organizator poslovanja) še vedno bistveno povečan obseg dela, in da sistem Navision še ni v celoti vpeljan. Ker tožena stranka ne pojasni, koliko časa je to začasno obdobje trajalo ter ali se je do odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku že zaključilo, pravzaprav sama implicitno zanika obstoj odpovednega razloga, ki ga je navajala v odpovedi. Ker so tudi zaslišane priče (S.K., M.V., J.D.) potrdile izpovedbo tožnika, da je šlo za bistveno povečan obseg dela na področju informatike in na delovnem mestu „organizator poslovanja“ je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je glavni razlog za odpoved, ki ga je navajala tožena stranka, neutemeljen.

Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da so bila navodila in organizacijski predpisi že vključeni v zadnjem paketu programa Navision, ki ga je tožena stranka prevzela v drugi polovici januarja 2005 od podjetja A.. Ker je bila ravno zadolžitev tožnika pisanje organizacijskih predpisov in je za pisanje novih predpisov tožena stranka nameravala uporabiti tožnika, nato pa je te predpise tožena stranka prejela od A. poleg ostale dokumentacije, tožnika ni več potrebovala. Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedenim na podlagi izpovedb prič ugotovilo, da je G.H. razpolagal z navodili za uporabo programa oz. posameznih modulov programa, ne pa z organizacijskimi predpisi. Ugotovilo je tudi, da navodila za uporabo posameznih modulov ne morejo imeti za posledico, da bi se delo „organizatorja“ zmanjšalo v času uvajanja, temveč so namenjena temu, da so v pomoč uporabnikom, da se le ti čim prej usposobijo za delo z novim sistemom. Tožena stranka teh dveh ugotovitev sodišča prve stopnje ne prereka substancirano, zato je zaključiti, da je pravilen tudi zaključek, da s pripravami na uvajanje novega informacijskega sistema ni prišlo do prenehanja potrebe po delu tožnika na delovnem mestu „organizator poslovanja“.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da v predmetni zadevi ni šlo samo za vprašanje obsega dela, temveč tudi za težak ekonomski položaj tožene stranke. Tožena stranka ni dokazala, da bi se ekonomski položaj tožene stranke od zaposlitve tožnika na delovnem mestu „organizator poslovanja“ v juliju 2004 pa do odpovedi v februarju 2005 bistveno spremenil. Tudi sama tožena stranka je v postopku navajala, da poslovne težave niso bile glavni razlog odpovedi, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. V tem delu se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje in je ne ponavlja, predvsem tudi iz razloga, ker so s tem v zvezi pritožbene navedbe povsem pavšalne, zato se pritožbeno sodišče z očitki, ki so brez razlogov ni ukvarjalo.

Nadalje je neutemeljena tožnikova pritožba, ki se nanaša na pravilno odmero stroškov postopka. Glede priznanja stroškov postopka je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo ustaljeno sodno prakso in dejstvo, da gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, katerega del je tudi reparacijski zahtevek, zato je višino stroškov pravilno odmerilo po 3. alinei 1.b tč. tar. št. 15 Odvetniške tarife, ne glede na to, da je tožnik poleg zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, natančno zneskovno opredelil tudi denarni dajatveni zahtevek iz naslova nadomestil plače. Utemeljena pa je tožnikova pritožba v delu, ki se nanaša na prisojo zakonskih zamudnih obresti. Glede obrestnega dela tožbenega zahtevka je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo v času sojenja neveljavno določilo 376. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001), po katerem so obresti nehale teči, ko je vsota zapadlih, pa neplačanih obresti dosegla glavnico. Dne 22. 5. 2007 je začel veljati Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A; Ur. l. RS, št. 40/2007), ki je v 1. členu črtal določbo 376. člena OZ. Od zneskov nadomestil plače, ki so zapadli po 17. 3. 2002 in glede katerih do uveljavitve navedene novele OZ zakonite zamudne obresti še niso dosegle glavnico (to pa v konkretnem primeru velja za vse terjatve), je potrebno – glede na to, da prepoved „ultra alterum tantum“ ne velja več za zakonske zamudne obresti, ampak le za pogodbene obresti (382. a člen OZ) – šteti, da zakonske zamudne obresti tečejo vse do plačila. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je odločilo, da zakonske zamudne obresti tečejo najdlje do višine glavnice, ni pravilna in je pritožba tožnika v tem obsegu utemeljena, zaradi česar je na podlagi določila 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano odločitev glede plačila zakonskih zamudnih obresti tako, kot izhaja iz izreka.

Ker ostale pritožbene navedbe pravdnih strank za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako stranki ne navajata nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajali izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa iz razloga, ker je s pritožbo uspel le v neznatnem delu, njegov odgovor na pritožbo pa ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP.